Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 7. velikonočno nedeljo

Apostolska dela 1,12-14

Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska in je sobotni dan hodá oddaljena od mesta, vrnili v Jeruzalem. Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.

1 Pt 4,13-16

Ampak, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, se veselite, da se boste tudi ob razodetju njegove slave veselili in radovali. Če vas sramotijo zaradi Kristusovega imena, blagor vam, saj Duh slave, Božji Duh počiva nad vami. Nihče med vami naj namreč ne trpi kot morilec ali tat ali hudodelec ali kakor ovaduh, če pa kot kristjan, naj ga ne bo sram, temveč naj slavi Boga v tem imenu.

Jn 17,1-11

To je Jezus povedal; nato je povzdignil oči proti nebu in rekel:
»Oče, prišla je ura:
poveličaj svojega Sina,
da Sin poveliča tebe;
kajti dal si mu oblast nad vsem živim,
da bo dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal.
Večno življenje pa je v tem,
da spoznavajo tebe,
edinega resničnega Boga,
in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.
Jaz sem te poveličal na zemlji,
s tem da sem dokončal delo,
ki si mi ga dal, da ga opravim.
In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi
s slavo, ki sem jo imel pri tebi,
preden je bil svet.
Razodel sem tvoje ime ljudem,
ki si mi jih dal od sveta.
Tvoji so bili, pa si jih dal meni
in so se držali tvoje besede.
Zdaj vedo,
da je vse, kar si mi dal, od tebe;
kajti besede, ki si mi jih dal,
sem dal njim.
Oni so jih sprejeli
in resnično spoznali, da sem izšel od tebe,
ter začeli verovati, da si me ti poslal.
Jaz prosim zanje;
ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal,
ker so tvoji;
in vse moje je tvoje,
in kar je tvoje, je moje
in poveličan sem v njih.
Nisem več na svetu; oni so na svetu,
jaz pa odhajam k tebi.
Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu,
ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.

Razlaga cerkvenih očetov

Dva cerkvena očeta, Beda Častitljivi in Arator nista toliko pozorna na zgodovinski pomen današnjega odlomka iz Apostolskih del, temveč sta oba navdušena nad izrazom pot, ki je sobotni dan hodá oddaljena od mesta. To, da se izraz 'sobota' nanaša na nebeško veselje, je pri cerkvenih očetih pogosto. Tako stori tudi Beda Častitljivi, ko sklicevanje na zgodovinsko soboto prenese na možen prihodnji trenutek, ki se ga doseže po enem tednu, torej po šestih dneh dela. Arator pa ob tem odlomku pokaže na razliko med Marijo in Evo, torej med Evo, kot materjo človeštva in Marijo, Božjo Materjo. Opis dogodka namreč namiguje na to, da so se apostoli vrnili k Mariji, kakor bi se vrnili v maternico, v kateri je bil Zveličar oblikovan, z namenom, da bodo ponovno rojeni ob spustu Svetega Duha.

Misli Benedikta XVI.

Sv. Janez bolj obširno kot ostali trije evangelisti navaja v svojem evangeliju na njemu lasten način Jezusove poslovilne govore, ki so kot oporoka in povzetek Njegovega sporočila. Naj izpostavim sledeči stavek: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Vsako človeško bitje želi živeti. Želi si resnično, polno življenje, življenje, ki ga je vredno in z veseljem živeti. S hrepenenjem po življenju pa je istočasno povezano upiranje smrti, ki pa je žal neizogibna. Ko Jezus govori o večnem življenju, misli na pristno, resnično življenje, takšno, ki je vredno, da ga živimo. Ne misli samo na življenje, ki bo prišlo po smrti. Misli na pristen način življenja, na življenje, ki je v polnosti življenje ter zaradi tega ni podvrženo smrti in se pravzaprav lahko začne že na tem svetu, še več, se mora začeti tukaj. Samo če se bomo že sedaj naučili pristno živeti, če se naučimo živeti takšno življenje, ki ga smrt ne more vzeti, dobi obljuba po večnosti pravi pomen. Toda, kako se to uresniči? Kaj v resnici je večno življenje, ki mu smrt ne more škodovati? Slišali smo Jezusov odgovor: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa«. Na naše presenečenje pravi Jezus, da je življenje spoznavanje. To pa pomeni, da je življenje medsebojni odnos. Nihče nima življenja sam od sebe in samo za sebe. Imamo ga od drugega in v medsebojnem odnosu z drugim. Če je medsebojni odnos v resnici in ljubezni ter v dajanju in sprejemanju, daje življenju polnost in dela življenje lepo. Ravno zaradi tega pa je lahko prekinitev medsebojnega odnosa, ki ga prinese smrt, še posebej boleča, saj lahko postavi pod vprašanje celo življenje samo. Samo v medsebojnem odnosu z Njim, ki je Življenje samo, lahko On obvaruje moje življenje voda smrti ter me čeznje pripelje živega. Že v grški filozofiji je obstajala ideja, da lahko človek najde večno življenje, če se poveže s tem, kar je neuničljivo, v tem primeru z resnico, ki je večna. Tako bi se moral človek, če tako rečemo, napolniti z resnico, da bi tako imel v sebi snov večnosti. Vendar pa me lahko samo, če je resnica Oseba, pripelje skozi noč smrti. Mi se zato oprijemamo Boga, Jezusa Kristusa in to Vstalega. Tako nas vodi On, ki je Življenje samo. V tem medsebojnem odnosu bomo živeli tudi, ko bomo prekoračili smrt, saj nas On ne zapusti. On, ki je Življenje samo.

Ponovno se vrnimo k Jezusovim besedam: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe  in njega, ki si ga poslal. Spoznavanje Boga tako postane večno življenje. Jasno je, da s 'spoznavanjem' mislimo na kaj več, kot samo zunanje poznavanje, kot naprimer, da vemo, kdaj je umrla kakšna znana oseba ali kdaj so kaj iznašli. Poznati v Svetopisemskem smislu pomeni, postati eno z drugim. Poznati Boga, poznati Kristusa vedno tudi pomeni ljubiti Ga, postati na nek način eno z Njim v spoznanju in ljubezni. Naše življenje postane torej pristno, resnično in tako tudi večno, če poznamo Njega, ki je vir vsake biti in vsakega življenja. Tako postane Jezusova beseda za nas povabilo, naj postanemo Njegovi prijatelji ter naj se trudimo vedno bolj spoznavati Ga. Živimo v dialogu z Njim. Učimo se od Njega prav živeti, postanimo njegovi pričevalci. Tako bomo postali osebe, ki ljubijo in delujejo na pravi način. Če je tako, bomo resnično živeli.

Homilija, nedelja, 5. junij 2011, Zagreb
Prekratkim smo obhajali Gospodov vnebohod in se pripravljamo na prejem velikega daru Svetega Duha. V prvem berilu smo videli, kako je bila apostolska skupnost zbrana v molitvi v dvorani zadnje večerje skupaj z Marijo, Jezusovo materjo. To je portret Cerkve, ki svoje korenine poglablja v velikonočni dogodek, saj je dvorana zadnje večerje kraj, kjer je Jezus postavil med zadnjo večerjo evharistijo ter duhovniško posvečenje, in kjer je vstali od mrtvih na veliko noč zvečer razlil Svetega Duha na apostole (Jn 20,19-23). Gospod je svojim učencem naročil, »naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo« (Apd 1,4), rekel jim je, naj ostanejo skupaj ter se pripravijo na dar Svetega Duha. Zbrali so se torej z Marijo v dvorani zadnje večerje in čakali na obljubljeni dogodek (Prim. Apd 1,14). To ostati skupaj je bil pogoj, ki ga je  postavil Jezus, za sprejem prihoda Paraklita in njihova dolga molitev je bila predpostavka za njihovo soglasje. V tem najdemo izredno lekcijo za vsako krščansko skupnost. Včasih se misli, da je misijonska dejavnost v osnovi odvisna od dobro pripravljenega programa in razumnega konkretnega prizadevanja udejanjiti ga. Jasno, Gospod prosi za naše sodelovanje, vendar je pred vsakim našim odgovorom pomembna njegova pobuda. Njegov Duh je namreč pravi protagonist Cerkve, njega kličimo in ga sprejmimo.

V evangeliju smo slišali prvi del tako imenovane Jezusove 'duhovniške molitve' (prim. Jn 1-11a), ki je na koncu poslovilnega govora, polne zaupanja, nežnosti in ljubezni. Imenovali so jo 'duhovniška molitev', ker je v njej Jezus v drži duhovnika, ki prosi za svoje v trenutku, ko zapušča ta svet. V odlomku prevladuje dvojna tema, in sicer ura in slava. Gre za uro smrti (prim. Jn 2,4; 7,30; 8,20, ki je ura v kateri bo Kristus prešel s tega sveta k Očetu (13,1). Je pa istočasno ta ura, tudi ura poveličanja, ki se uresniči preko križa, ali kakor to imenuje evangelist Janez, »poveličanje«, torej povzdignjenje, dvig v slavo. Ura Jezusove smrti je ura največje ljubezni, je ura njegove največje slave. Tudi za Cerkev, za vsakega kristjana je najvišja slava ta križ, je živeti dejavno ljubezen kot popolni dar Bogu in drugim.