Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 19. nedeljo med letom

1Kr 19,9.11-13

(Na gori Horeb je Elija) prišel do votline in je tam prenočil. In glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Kaj delaš tu, Elija?« Še je rekel: »Pojdi ven in se postavi na gori pred Gospoda.« In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potresu. In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas in rekel: »Kaj delaš tu, Elija?«

Rim 9,1-5

Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, moja vest mi je priča v Svetem Duhu: v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu. Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke, amen.

Mt 14,22-33

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; medtem bi on odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Janez Krizostom pravi: »Jezus se je umaknil na goro, da bi nas poučil o koristnosti samote med trenutki molitve.« Sv. Hilarij iz Poitiersa vidi v današnjem odlomku veliko simbolov: »Samota, čoln, odslovitev množice imajo svoj natančen simboličen pomen; so predpodoba njegovega končnega prihoda ter njegove slave.« Kromacij Oglejski k temu dodaja: »Jezusov čudež hoje po vodi je bil pred mnogimi leti preroško napovedan, saj kaže na nekoga, ki lahko hodi po vodi tako, kot bi hodil po zemlji, ker je resnično človek in hkrati edinorojeni Božji Sin.« Sv. Janez Krizostom nadalje pravi: »Jezus ne skoči učencem takoj na pomoč, ampak jih preko strahu poučuje, kako se soočiti z nevarnostmi ter nadlogami.« O Petru sv. Janez Krizostom pravi: »S slabostjo mesa ter v strahu pred smrtjo izgine Petrova gotovost.« Tudi sv. Hilarij iz Poitiersa se ustavi ob Petru, ki se potaplja: »On zakriči in prosi Gospoda, da ga reši. Ta krik je izraz njegovega kesanja.« Sveti Avguštin, ki si je predstavljal, da nagovarja apostola, je razložil: »Gospod, se je sklonil in te prijel za roko. S svojimi močmi ne moreš vstati. Oprimi se roke Njega, ki se je spustil vse do tebe.«

Misli Benedikta XVI.

V evangeljskem odlomku današnje nedelje srečamo Jezusa, ki se je umaknil na goro, kjer je vso noč prečul v molitvi. Gospod, sam, stran od množice in učencev, razodeva svojo intimno povezanost z Očetom ter kaže na potrebo po molitvi v samoti, stran od hrupa sveta. Ta oddaljiti se pa ne pomeni nezanimanja do oseb ali prepustiti apostole same sebi. Prav nasprotno, kot pripoveduje sveti Matej, je Jezus »primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran« (Mt 14,22) in bi jih tam ponovno srečal. »Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter« in »ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim« (v. 24-25). Učenci so se vznemirili in so ga imeli za prikazen ter »od strahu zavpili« (v. 26). Niso ga prepoznali, niso razumeli, da je Gospod. Jezus jih je pomiril: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (v. 27).

To je dogodek, v katerem so cerkveni očetje našli bogastvo pomenov. Morje predstavlja sedanje življenje ter nestanovitnost vidnega sveta. Nevihta nakazuje vsakovrstno trpljenje in težave, ki stiskajo človeka. Čoln pa predstavlja Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus in jo vodijo apostoli. Jezus želi vzgajati učence, da bodo v življenju s pogumom prenašali nasprotovanja ter zaupali v Boga, v Njega, ki se je na gori Horeb razodel preroku Eliju v »glasu rahlega šepeta« (1Kr 19,12). Evangeljski odlomek se nadaljuje z dejanjem apostola Petra, ki je prevzet od ljubezni do Učitelja, prosil, da bi mu šel po vodi naproti. »Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: “Gospod, reši me!”« (Mt 14,30). Sveti Avguštin, ki si je predstavljal, da nagovarja apostola, je razložil: »Gospod, se je sklonil in te prijel za roko. S svojimi močmi ne moreš vstati. Oprimi se roke Njega, ki se je spustil vse do tebe« (Enarr. in Ps. 95,7: PL 36, 1233). Peter namreč ne hodi po vodi iz lastne moči, temveč zaradi božje milosti, v katero veruje. Ko pa ga prevzame dvom, ko njegov pogled ni usmerjen na Jezusa, temveč v strah pred vetrom, ko popolnoma ne zaupa Učiteljevim besedam, pomeni, da se začenja notranje oddaljevati od njega in tvega, da se utopi v morju življenja. Tako tudi mi, če vidimo samo sebe, postanemo odvisni od tokov in ne moremo več iti skozi viharje življenja. Veliki mislec Romano Guardini je zapisal, 'da je Gospod vedno blizu, saj je ob korenini našega bitja. Kljub temu pa moramo okušati naš odnos z Bogom med nasprotnima poloma oddaljenosti in bližine. Bližina nas utrjuje, oddaljenost nas preizkuša.

Dragi prijatelji, izkušnja preroka Elija, ki je slišal Božji mimohod ter Petrova slabotna vera, nam dasta razumeti, da nam Gospod, še preden ga mi iščemo ali ga pokličemo, pride On sam naproti. Zniža nebo, da nas prime za roko in nas dvigne na svojo višino. Od nas pričakuje samo, da mu popolnoma zaupamo. Prosimo Devico Marijo, zgled popolnega zaupanja v Boga, da bi sredi tolikšnih skrbi, problemov, težav, ki razburkajo morje našega življenja, odmevale v naših srcih Jezusove pomirjajoče besede, ki jih pravi tudi nam: »Pogum, jaz sem, ne bojte se!« in bi v nas rastla vera Vanj.

Iz homilije Benedikta XVI. med pastoralnim obiskom v Sveti Mariji v Leuci in v Brindisiju, ki ležita ob morju.
Zato, Marija na morju življenja in zgodovine sije kot Zvezda upanja. Ne sveti sama od sebe temveč odseva svetlobo Kristusa, to je tistega Sonca, ki se je pojavilo na obzorju človeštva. Če sledimo Zvezdi Mariji in se med našim potovanjem oziramo nanjo bomo pluli proti Kristusu tudi v trenutkih teme in nevihte. Apostol Peter je dobro poznal to izkušnjo, saj jo je osebno doživel. Neke noči, ko so skupaj z drugimi učenci pluli na Galilejskem jezeru iz enega konca obale do drugega, jih je zajela nevihta. Čoln so tako premetavali valovi, da niso mogli naprej. V tem trenutku jih je Jezus dohitel tako, da je hodil po vodi. Povabil je Petra naj stopi iz čolna in mu pride naproti. Peter je naredil nekaj korakov med valovi, potem se je začel potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Gospod ga je prijel za roko in ga rešil (prim. Mt 14,24-33). Ta dogodek je bil za Petra znamenje preizkušnje, ki jo bo moral Peter prestati med Jezusovim trpljenjem. Ko so Gospoda prijeli, se je Peter zbal in ga trikrat zatajil, podlegel je tej močni nevihti. Toda, ko so se njegove oči srečale z Jezusovim pogledom, ga je zajelo Božje usmiljenje, da se je zjokal ter ga dvignilo iz padca.

Petrova in Marijina vera sta se združili v tem svetišču. Tu lahko zajemamo iz dvojnega vira krščanske izkušnje: marijanskega in petrinskega. Oba vam bosta pomagala, dragi bratje in sestre, začeti z obnovo vaše vere pri Kristusu, da boste lahko odgovorili na zahteve današnjega časa. Marija vas bo učila, kako nenehno v tišini molitve prisluhniti Gospodu, kako z velikodušnostjo in razpoložljivostjo sprejeti njegovo Besedo ter iz globine srca ponuditi same sebe Bogu, svoje konkretno življenje, da bo lahko večna Beseda z močjo Svetega Duha postala tudi danes v naši zgodovini »meso«. Marija vam bo pomagala zvesto hoditi za Jezusom, se mu pridružiti pri žrtveni daritvi, nositi v srcu veselje vstajenja ter živeti v nenehni učljivosti Svetemu Duhu. Sveti Peter pa vas bo ob tem učil čutiti in verovati z Cerkvijo, ter nas tako utrdil v katoliški veri.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 10. avgust 2014
Današnji evangelij nam predstavlja dogodek, ko je Jezus hodil po jezeru (prim. Mt 14,22-33). Po pomnožitvi kruha in rib je Jezus svoje učence povabil, naj gredo v čoln ter se pred njim pripeljejo na drugo stran, medtem ko bo on odpustil množico. Zatem se je povsem sam umaknil na goro, kjer je pozno v noč molil. Medtem pa je na jezeru začel divjati vihar in ravno med nevihto je Jezus dohitel čoln z učenci tako, da je hodil po jezeru. Ko so ga učenci zagledali, so se zelo prestrašili, saj so mislili, da je prikazen. Toda On jih je pomiril: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (v. 27). Peter pa je s svojo značilno zaletavostjo skoraj zahteval dokaz: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi«  (v. 28-29). Peter je stopil iz čolna in začel hoditi po vodi. Toda zajel ga je močan veter in se je začel utapljati. Tedaj je zavpil: »Gospod, reši me!« In Jezus je iztegnil roko ter ga dvignil.

 Ta pripoved je lepa podoba vere apostola Petra. V glasu, ki ga je izrekel Jezus: »Pridi!«, je prepoznal odmev njunega prvega srečanja na obali istega jezera in je ponovno takoj zapustil čoln ter šel proti Učitelju. In hodil je po vodi! Takojšen in zaupanja poln odgovor na Gospodov klic dela čudovite stvari. Jezus sam nam je namreč rekel, da bomo lahko z našo vero delali čudeže, torej z vero Vanj, z vero v njegovo besedo, z vero v njegov glas. Peter pa se je nasprotno, v trenutku, ko je umaknil pogled od Jezusa, začel potapljati in s tem dopustil, da so ga nevarnosti potegnile za seboj. Toda Gospod je vedno tam, in ko ga je Peter poklical, ga je Jezus rešil nevarnosti. V Petrovi osebnosti je z vso njegovo zaletavostjo ter slabostjo opisana naša vera, ki je vedno krhka in majhna, nemirna, a kljub temu zmagoslavna. Kristjanova vera gre namreč sredi viharjev in nevarnosti sveta naproti vstalemu Gospodu.

Tudi zaključni del je zelo pomemben. »In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin!« (vv. 32-33). Na čolnu so vsi učenci. Skupna jim je prestrašenost zaradi izkušnje slabosti, krhkosti, strahu, zaradi malovernosti. Ko pa v ta čoln stopi Jezus, se ozračje takoj spremeni. Vsi se po veri čutijo povezane v Njem. Vsi, majhni in prestrašeni, postanejo v trenutku, ko padejo na kolena in priznajo v svojem učitelju Božjega Sina, veliki. Kolikokrat se tudi z nami zgodi isto. Brez Jezusa, daleč od Jezusa, se čutimo celo tako prestrašene in neprimerne, da celo pomislimo, da ne bomo več zmogli. Primanjkuje vera! Toda Jezus je vedno z nami, morda skrit, toda navzoč in vedno pripravljen dvigniti nas.

To je dejanska podoba Cerkve, ki se mora kot čoln soočiti z nevihtami in se včasih zdi, da je že na tem, da se prevrne. To, kar jo rešuje niso odlike ter pogum njenih ljudi, temveč vera, ki omogoči hoditi tudi v temi, sredi težav. Vera nam daje gotovost, da je Jezus ob nas vedno navzoč, da nas bo njegova roka prijela in potegnila iz nevarnosti. Vsi mi smo na tem čolnu in se čutimo varne, kljub našim omejenostim in slabostim. Na varnem smo predvsem tedaj, ko zmoremo pasti na kolena in častiti Jezusa. Častiti Jezusa, edinega Gospoda našega življenja. Naša Mati Marija nas na to vedno spominja.

Angel Gospodov, nedelja, 13. avgust 2017
Evangeljski odlomek danes opisuje dogodek, kako se Jezus, po tem ko je vso noč molil na obali Galilejskega jezera, napoti k čolnu svojih učencev tako, da hodi po vodi (Mt 14,22-33). Čoln se nahaja sredi jezera, kjer ga je zaustavil močan nasprotni veter. Ko učenci vidijo Jezusa prihajati, hodeč po vodi, ga zamenjajo za prikazen in se prestrašijo. Toda On jih pomiri: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter, s svojim značilnim zanosom, mu reče: »Gospod, če si res ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« In Jezus ga pokliče: »Pridi!« Peter stopi iz čolna in začne  hoditi po vodi naproti Jezusu, toda zaradi vetra se vznemiri in se prične potapljati. Takrat zavpije: »Gospod, reši me!« Jezus iztegne roko in ga prime.«

Ta evangeljska pripoved vsebuje bogat simbolizem in vabi nas k razmisleku o naši veri, tako kot posameznike kakor kot cerkveno skupnost – tudi o veri vseh nas, ki smo danes tukaj na trgu. Skupnost, ta cerkvena skupnost, ima vero? Kakšna je vera vsakogar izmed nas in vera naše skupnosti? Čoln je življenje vsakogar izmed nas in je tudi življenje Cerkve; nasproten veter predstavlja težave in preizkušnje. Petrova prošnja »Gospod, ukaži mi, da pridem k tebi« in njegov krik »Gospod, reši me« sta zelo podobna naši želji, da bi čutili Gospodovo bližino, pa tudi strahu in tesnobi, ki spremljata težje trenutke našega življenja in življenja naših skupnosti, zaznamovanega z notranjimi šibkostmi in zunanjimi težavami.

Petru v tistem trenutku ni zadostovala Jezusova varna beseda, ki je bila kakor napeta vrv, katere se lahko oklene, da bi se spopadli s sovražnimi in nemirnimi vodami. Enako se lahko zgodi tudi nam. Kadar se ne oklenemo Gospodove besede, ampak – da bi imeli več gotovosti – vprašamo za nasvet horoskope in vedeževalce, se začnemo potapljati. To pomeni, da vera ni ravno močna. Današnji evangelij nas spominja, da nam vera v Gospoda in njegovo besedo ne odpira poti, kjer je vse enostavno in mirno; ne reši nas pred nevihtami življenja. Vera nam da gotovost neke Navzočnosti. Ne pozabite tega! In sicer Jezusove navzočnosti, ki nas spodbuja, da gremo preko bivanjskih viharjev, gotovost neke roke, ki nas prestreže, da nam pomaga spopasti se s težavami, ko nam kaže pot tudi takrat, ko je temno. Skratka, vera ni izhod iz življenjskih problemov, temveč podpira na poti in ji daje smisel.

Ta dogodek je čudovita podoba resničnosti Cerkve v vseh časih: čoln, ki se mora med svojim plutjem spopasti tudi z nasprotnim vetrom in nevihtami, ki grozijo, da ga prevrnejo. Tisto, kar ga rešuje, niso pogum in vrline njegovih mož: jamstvo, da ne bo potonil, je vera v Kristusa in njegovo besedo. Jamstvo je vera v Jezusa in njegovo besedo. V tem čolnu smo na varnem, navkljub naši bedi in šibkostim, predvsem kadar pokleknemo in častimo Gospoda, kakor učenci, ki so se mu na koncu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.« Kako lepo je Jezusu reči te besede: »Resnično si Božji Sin.« Recimo vsi skupaj: »Resnično si Božji Sin.«

Devica Marija naj nam pomaga vztrajati trdni v veri, da bi vzdržali med nevihtami življenja, da bi ostali v čolnu Cerkve in se izognili skušnjavi, da bi stopili na zapeljive, a negotove ladje ideologij, mode in sloganov.

Angel Gospodov, nedelja, 9. avgust 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek te nedelje (prim. Mt 14,22-33) pripoveduje, da Jezus hodi po vodi jezera med nevihto. Potem ko je nasitil množico s petimi hlebi in dvema ribama, kot smo to videli prejšnjo nedeljo, je Jezus zapovedal učencem naj stopijo v čoln in se vrnejo na drugo stran. On je odslovil ljudi ter se zatem povzpel na hrib, da bi sam molil. Potopil se je v občestvo z Očetom.

Med nočnim prehodom jezera pa je barko z učenci zaustavil nenaden močan veter. To se običajno dogaja na jezeru. V določenem trenutku zagledajo, da nekdo hodi po vodi in jim prihaja naproti. Zaprepadeni so mislili, da je prikazen in so od strahu vpili. Jezus pa jih pomiri: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Tedaj je Peter, ki je bil tako odločen, rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« Izziv je to! Jezus pa mu je dejal: »Pridi!« Peter je stopil iz čolna in napravil nekaj korakov, ko so ga veter in valovi prestrašil, da se je začel potapljati. »Gospod, reši me!«, je začel vpiti. Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?«

Ta evangeljska pripoved je tudi povabilo, da se z zaupanjem izročimo Bogu v vsakem trenutku svojega življenja, še posebej v trenutku preizkušnje in vznemirjenja. Ko močno čutimo dvom in strah, ter se nam zdi, da se potapljamo v težkih trenutkih življenja, ko se vse zdi temno, se ne smemo sramovati vpiti kot Peter: »Gospod, reši me!« (v. 30). Trkati na Božje srce, trkati na Jezusovo srce: »Gospod, reši me!« Zelo lepa molitev je to! Lahko jo večkrat ponovimo: »Gospod, reši me!« Jezusovo dejanje, da takoj stegne svojo roko in zagrabi prijateljevo, je potrebno dolgo zreti. Jezus je to, Jezus to počne, Jezus je roka Očeta, ki nas nikoli ne zapusti, je močna in zvesta roka Očeta, ki hoče vedno in samo naše dobro. Bog ni strašen hrup, ni orkan, požar, potres, kakor nas na to spominja pripoved o preroku Eliju. Bog je rahel vetrič, oziroma dobesedno je tako: »Je tisti zvok tišine, ki se ne vsiljuje temveč prosi, da mu prisluhnemo (prim. 1Kr 19,11-13). Imeti vero torej pomeni, imeti sredi nevihte srce obrnjeno v Boga, v njegovo ljubezen, v njegovo Očetovsko nežnost. Jezus je o tem hotel poučiti Petra ter učence in tudi nas danes. V temačnih trenutkih, v trenutkih žalosti On dobro ve, da je naša vera revna - vsi mi smo žal maloverni, vsi mi, tudi jaz, vsi, revna je naša vera - in da nas na naši poti lahko premetavajo in ustavljajo nasprotne sile. Toda On je Vstali, ne pozabimo tega: On je Gospod, ki je šel skozi smrt, da bi nas rešil. Še preden ga začnemo iskati, je On že navzoč ob nas. In s tem, ko nas dvigne iz naših padcev, nam da, da rastemo v veri. Morda mi v temini vpijemo: »Gospod, Gospod!«, misleč, da je daleč. On pa pravi: »Tukaj sem!«. Da, bil je z menoj… Takšen je Gospod.

Barka sredi nevihte je podoba Cerkve, ki v vsaki dobi naleti na nasprotne vetrove, včasih celo na zelo trde preizkušnje. Pomislimo na nekatera dolga in zagrizena preganjanja v prejšnjem stoletju, tudi danes v nekaterih predelih. V takih okoliščinah lahko pride na misel skušnjava, da te je Bog zapustil. Toda v resnici ravno v takšnih trenutkih še bolj zasveti pričevanje vere, pričevanje ljubezni in pričevanje upanja. Gre za navzočnost vstalega Kristusa v svoji Cerkvi, ki daje milost pričevanja vse do mučeništva, iz katerega poženejo novi kristjani ter sadovi sprave in miru za celoten svet.

Priprošnja Marije naj nam pomaga vztrajati v veri in bratski ljubezni, ko tema in viharji življenja lahko pripeljejo v krizo zaupanje v Boga.