Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 1. adventno nedeljo

Iz 63,16-17.19 – 64,2-7

Saj si ti naš oče!
Kajti Abraham nas ne pozna
in Izrael nas ne razloči.
Ti, Gospod, si naš oče,
Naš odkupitelj iz davnine ti je ime.
Zakaj si dopustil, Gospod, da smo zašli s tvojih poti,
nam zakrknil srce, da se te ne bojimo?
Vrni se zaradi svojih služabnikov,
zaradi rodov, ki so tvoja posest!
Davno smo postali kakor tisti, ki jim ti ne vladaš,
nad katerimi se ne kliče tvoje ime.
 O da bi predrl nebo in stopil dol,
da bi se pred teboj tresle gore!
Ko si delal strašne reči, ki jih nismo pričakovali,
(si stopil dol, pred teboj so zadrhtele gore.)

Od vekomaj se ni slišalo,
uho ni zaznalo,
oko ni videlo Boga razen tebe,
ki bi kaj storil za tistega, ki ga čaka.
Naproti prihajaš njemu, ki z veseljem ravna pravično,
tistim, ki se te spominjajo na tvojih potih.
Glej, ti si se srdil in mi smo grešili,
če bi se vedno držali tvojih poti, bi bili rešeni.
Vsi smo postali kakor nečistnik,
vsa naša pravična dela kakor umazana obleka.
Vsi smo oveneli kakor listje,
naša krivda nas je odnesla kakor veter.
Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime,
ki bi se prebudil, da bi se te držal,
kajti skril si svoje obličje pred nami,
in nas prepustil môči naše krivde.
In zdaj, Gospod, si ti naš oče!
Mi smo glina, ti si naš upodobitelj,
vsi smo delo tvojih rok.

1 Kor 1,3-9

Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Zahvaljujem se vedno svojemu Bogu za vas zaradi Božje milosti, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, saj ste vsem obogateli v njem, v vsaki besedi in vsakem spoznanju, kakor se je Kristusovo pričevanje utrdilo v vas, tako da niste prikrajšani za noben milostni dar, ko pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki vas bo utrdil do konca, brezgrajne na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom.

Mr 13,33-37

Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj je ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«

Razlaga cerkvenih očetov

Tertulijan pravi, da »vero vsak dan skuša in preizkuša strah pred tistim neznanim, po katerem pa vsak dan upamo.« V Apostolskih konstitucijah je zapisano: »Zaman bo vse tisto, kar smo storili ali mislili, če ne bomo do zadnjega dne vztrajali na poti dobrega.« Sv. Atanazij pa pravi, da če bi »poznali prihodnost, bi bili nenehoma v skušnjavi, da opustimo vsako odgovornost in prizadevanje za družbo.« Sv. Irenej Lyonski pa k temu dodaja: »To, da nam ni bilo vse razkrito, nas spodbuja k ponižnosti.«

Misli Benedikta XVI.

Danes vsa Cerkev začenja novo bogoslužno leto, novo pot vere, ki jo bomo živeli skupaj v krščanskih skupnostih, pa tudi, kakor vedno, prehodili znotraj zgodovine sveta, da bi se odprli Božji skrivnosti ter odrešenju, ki prihaja iz njegove ljubezni. Bogoslužno leto se začenja z adventnim časom. Ta čudoviti čas prebuja v srcih pričakovanje Kristusovega prihoda ter spomin njegovega prvega prihoda, ko je slekel svojo božansko slavo ter prevzel naše umrljivo meso.

'Čujte!' To je Jezusov poziv iz današnjega evangelija. Ne nameni ga samo svojim učencem, temveč vsem: 'Čujte!' (Mr 13,37). To je koristen opomin, ki nas spomni, da življenje nima samo zemeljske razsežnosti, temveč se razteza 'onkraj', kakor rastlina, ki klije iz zemlje ter se odpira proti nebu. Kot razmišljujoča rastlina bo vsak človek, obdarjen s svobodo in odgovornostjo, poklican, da bo dal obračun, kako je živel in kako je uporabljal svoje sposobnosti. A jih je obdržal zase ali pa jih je uporabil tudi za dobro sobratov.

Tudi Izaija, prerok adventa, nam danes daje misliti s svojo užaloščeno molitvijo, s katero se v imenu ljudstva obrača na Boga. Prerok spoznava napake svojega ljudstva ter v določenem trenutku pravi: 'Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime, ki bi se prebudil, da bi se te držal, kajti skril si svoj obraz pred nami, prepustil si nas môči naše krivde' (Iz 64,4). Nemogoče, da se nas ta opis ne dotakne? Zdi se, da odseva nekatere razsežnosti postmodernega sveta: mesta, v katerih je življenje postalo skrito, površinsko ter se zdi, da je Bog odsoten in je človek edini gospodar. Kakor, da je on edini ustvarjalec in režiser vsega: gradenj, dela, ekonomije, prometa, znanosti, tehnike. Vse se zdi, da je odvisno le od človeka. Občasno pa se v tem svetu, ki se zdi, da je popoln, zgodijo pretresljive stvari tako v naravi kot v družbi, zaradi katerih mislimo, da se je Bog umaknil, da nas je, če tako rečemo, prepustil nam samim.

V resnici pa pravi 'gospodar' sveta ni človek, temveč Bog. Evangelij pravi: 'Čujte torej, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih' (Mr 13,35-36). Vsako leto nas adventni čas spomni na to, da naše življenje spet najde pravo smer k Božjemu obličju, ki pa ni obličje 'gospodarja', temveč Očeta in Prijatelja. Z Devico Marijo, ki nas vodi na poti adventa, sprejmimo za svoje naslednje prerokove besede: 'Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš Upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok' (Iz 64,7).

S prvo adventno nedeljo torej začenjamo novo bogoslužno leto. To dejstvo nas vabi, da razmislimo o razsežnosti časa, ki nas navdaja z neko skrivnostnostjo. Rad bi spregovoril o zelo konkretni ugotovitvi. Pravimo namreč, da 'nam zmanjkuje časa', saj je vsakodnevni ritem za vse postal dokaj divji. Tudi glede tega, Cerkev prinaša 'veselo novico'. Bog nam podarja svoj čas. Mi imamo vedno premalo časa. Še posebej za Gospoda ga včasih ne znamo ali nočemo najti. Pa vendar, Bog ima čas za nas! To je prvo, kar na začetku bogoslužnega leta vedno znova z začudenjem odkrijemo. Da, Bog nam podarja svoj čas, saj je vstopil v zgodovino s svojo besedo ter s svojimi zveličavnimi deli, da bi naš čas odprl za večnost ter bi tako ta postal zgodovina zaveze. S tega vidika je čas že sam po sebi znamenje Božje ljubezni. Čas je dar, ki ga človek, kakor vsako drugo stvar, zna ceniti ali pa ga v zamolkli površnosti zapravi.

Tri so velika središča časa, ki zaznamujejo zgodovino zveličanja. Na začetku je stvarjenje, v središču je učlovečenje in odrešenje ter na koncu paruzija, končni prihod z vesoljno sodbo. Vendar pa teh treh velikih trenutkov ne smemo razumeti v kronološkem zaporedju. Stvarjenje je sicer na začetku vsega, a se še vedno nadaljuje in uresničuje v nastajanju vesolja vse do konca časov. Prav tako učlovečenje in odrešenje, ki se je sicer zgodilo v točno določenem zgodovinskem trenutku, ko je bil Jezus na zemlji, a se njegovo delovanje razširja bodisi na čas pred tem dogodkom bodisi po tem dogodku. Podobno tudi drugi prihod in poslednja sodba, za katera ima vnaprejšen odločilen pomen Kristusov križ, vplivata na obnašanje ljudi vseh časov.

V bogoslužnem času adventa obhajamo dvojni Božji prihod. Najprej nas advent vabi, da prebudimo pričakovanje Kristusove vrnitve v slavi. Vedno bliže ko bomo božiču pa nas bo advent vabil, da sprejmemo Besedo, ki je zaradi našega zveličanja postala človek. Sicer pa Gospod neprestano prihaja v naše življenje. Zato je zelo dobrodošel je Jezusov poziv, ki nam ga na prvo adventno nedeljo z vso močjo predlaga: »Čujte« (Mr 13,33.35.37). Namenjen je učencem, a hkrati vsem, saj bo vsak ob uri, ki jo samo Bog pozna, poklican, da bo dal obračun o svojem bivanju. Ta vključuje pravšnjo držo do zemeljskih dobrin, resnično obžalovanje lastnih napak, dejavno ljubezen do bližnjega, predvsem pa ponižno in zaupljivo izročitev v roke Boga, našega nežnega in usmiljenega Očeta.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 3. december 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes začenjamo pot adventa, ki bo svoj višek dosegla v Božiču. Advent je čas, ki nam je dan, da sprejmemo Gospoda, ki nam prihaja naproti in preverimo svojo željo po Bogu ter da gledamo naprej in se pripravimo na Kristusovo vrnitev. K nam se bo vrnil med Božičnim praznikom, ko se bomo spominjali njegovega prihoda v zgodovino z vso ponižnostjo človeške pogojenosti. Prihaja pa tudi v nas vsakič, ko smo pripravljeni sprejeti ga. Prišel pa bo ponovno ob koncu časov »sodit žive in mrtve«. Zato moramo biti vedno čuječi ter ga v upanju pričakovati, da ga bomo srečali. Današnje bogoslužje nas uvede v to prepričljivo tematiko o čuječnosti in pričakovanju.

Jezus nas v evangeliju (prim. Mr 13,33-37) opominja naj pazimo in čujemo, da ga bomo pripravljeni sprejeti ob njegovi vrnitvi. Tako nam pravi: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj je ta čas…, čujte torej da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih« (prim. vv. 33-36). Pozorna oseba se v hrupu sveta ne pusti premagati raztresenosti ali površinskosti, ampak živi polno in zavestno, z zaskrbljenostjo namenjeno predvsem drugim. S takšno držo se bomo zavedali solza in potreb bližnjega ter bomo lahko doumeli njegove človeške in duhovne sposobnosti in kvalitete. Pozorna oseba je obrnjena tudi proti svetu, saj se skuša upreti v njem navzoči ravnodušnosti ter krutosti in se razveseliti zakladov lepote, ki tudi obstajajo in jih je potrebno ohraniti. Gre za to, da imamo razumevajoči pogled, s katerim prepoznamo tako bedo ter revščino posameznikov in družbe, kakor tudi bogastvo, skrito v majhnih vsakodnevnih stvareh, torej ravno tam, kamor jih je Gospod postavil.

Čuječa oseba pa je tista, ki sprejme povabilo k čuječnosti in se ne pusti prevladati spancu malodušnosti, brezupju, obupu in hkrati zavrne privlačnosti tolikšnih nečimernosti, ki jih je svet poln in zaradi katerih se žrtvuje tako čas kot osebno in družinsko vedrino. To je boleča izkušnja Izraelskega ljudstva, o kateri pripoveduje prerok Izaija: Zdi se, da je Bog pustil svojemu ljudstvu, da je zašlo daleč od njegove poti (prim. Iz 63,17), a je to bil le učinek nezvestobe ljudstva samega (prim. 64,4b). Tudi mi se pogosto znajdemo v tem stanju nezvestobe Gospodovemu klicu, kajti on nam kaže dobro pot, pot vere in ljubezni, a mi pogosto iščemo svojo srečo drugje.

Biti pozorni in čuječi sta predpostavki, da ne blodimo »daleč od Gospodovih poti«, izgubljeni v svojih grehih in svoji nezvestobi in pogoja, da dovolimo Bogu vstopiti v svoje bivanje in nam s svojo navzočnostjo polno dobrote in nežnosti povrne smisel in vrednote. Sveta Marija, zgled pričakovanja Boga in podoba čuječnosti, naj nas vodi k srečanju z njenim sinom Jezusom in poživi našo ljubezen do Njega.

Homilija, nedelja, 29. november 2020
Današnja berila nam ponujajo dve ključni besedi za adventni čas: bližina in čuječnost. Božja bližina in naša čuječnost: medtem ko prerok Izaija pravi, da nam je Bog blizu, nas Jezus v evangeliju poziva, naj smo čuječi v pričakovanju Njega.

Bližina. Izaija začne s tem, da Bogu pravi 'ti': »Ti, Gospod, si naš oče« (Iz 63,16). In nadaljuje: »Od vekomaj se ni slišalo […], da bi kateri Bog, razen tebe, kaj stóril za tistega, ki ga z upanjem pričakuje« (Iz 64,3). Na misel nam pridejo besede iz Pete Mojzesove knjige: kdo je blizu, »kakor je nam blizu Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo«? (Mz 4,7). Advent je čas, da se spominjamo bližine Boga, ki je sestopil k nam. A prerok gre onkraj in Boga prosi, naj se še bolj približa: »O da bi predrl nebo in stopil dol« (Iz 63,19). Tudi mi smo prosili v Psalmu: »Vrni se, obišči nas, pridi nas rešit« (Ps 79,15.3). »O, Bog, pridi in me reši« se pogosto začne naša molitev: prvi korak vere je reči Gospodu, da potrebujemo Njega, njegovo bližino.

Tudi prvo sporočilo adventa in bogoslužnega leta je priznati Boga, ki je blizu, in mu reči: »Še bolj se približaj.« On nam želi priti blizu, a se ponuja, se ne vsiljuje; na nas je, da se ne utrudimo govoriti mu: »Pridi!«. Na nas je torej, saj je adventna molitev: »Pridi!«. Jezus – nas spominja advent – je prišel med nas in bo ponovno prišel ob koncu časov. Vendar pa, se sprašujemo, čemu služijo ti prihodi, če danes ne pride v naše življenje? Povabimo ga. Vzemimo kot svoj ta vzklik, značilen za advent: »Pridi, Gospod Jezus« (Apd 22,20). S tem vzklikom se konča knjiga Razodetja: »Pridi, Gospod Jezus«. Lahko ga izrečemo na začetku vsakega dne in ga pogosto ponavljamo, pred srečanji, učenjem, delom in sprejemanjem odločitev, v pomembnih trenutkih in preizkušnjah: Pridi, Gospod Jezus. To je majhna molitev, a prihaja iz srca, izrekaj jo v tem času adventa, ponavljaj jo: Pridi, Gospod Jezus.

S klicanjem njegove bližine, bomo urili svojo čuječnost. Markov evangelij nam je danes ponudil sklepni del zadnjega Jezusovega govora, ki je zgoščen v eni besedi: »Čujte!« Gospod jo ponovi štirikrat v štirih vrsticah (prim. Mr 13,33-35.37). Pomembno je ostati čuječi, kajti življenjska napaka je, izgubiti se v tisočih stvareh in se ne zavedati Boga. Sveti Avguštin je rekel: »Timeo Iesum transeuntem« (Sermones, 88,14,13), »Bojim se, da bo Gospod šel mimo in ga jaz ne bom prepoznal.« Očarani nad svojimi interesi, vsak dan to čutimo in raztreseni zaradi mnogih nečimrnosti, tvegamo, da izgubimo bistveno. Zato danes Gospod ponavlja »vsem: Čujte!« (Mr 13,37). Čujte, bodite pozorni.

A če moramo biti čuječi, pomeni, da smo sredi noči. Ja, sedaj ne živimo podnevi, ampak v pričakovanju dneva, smo v pričakovanju dneva sredi mraka in naporov. Dan bo prišel, ko bomo z Gospodom. Prišel bo, ne izgubimo poguma: noč bo minila, vstal bo Gospod, sodil nas bo On, ki je za nas umrl na križu. Biti čuječi pomeni pričakovati ravno to, pomeni ne se pustiti premagati obupanosti. To se imenuje živeti v upanju. Kakor nas je pred rojstvom pričakoval, kdor nas je ljubil, nas sedaj pričakuje Ljubezen osebno. In če smo pričakovani v nebesih, zakaj bi živeli za zemeljska pričakovanja? Zakaj bi se naprezali za nekaj več denarja, slave, uspeha, vse stvari, ki minejo? Zakaj bi izgubljali čas in se pritoževali nad nočjo, ko pa nas čaka luč dneva? Zakaj iskati botre za napredovanje, za iti naprej, napredovati v karieri? Vse mine. Čujte, pravi Gospod.

A biti budni ni lahko, nasprotno je nekaj zelo težkega: ponoči je naravno spati. Ni uspelo Jezusovim učencem, ko jim je rekel, naj so čuječi »zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju, ob zori (Mr 13,35). Ravno v teh urah niso bili čuječi: zvečer, med zadnjo večerjo, so Jezusa izdali; ponoči so zadremali; ob petelinjem petju so ga zanikali; ob zori so pustili, da je bil obsojen na smrt. Niso bili čuječi, zadremali so. A tudi nad nas lahko pride ista otrplost. Obstaja nevaren spanec: spanec povprečnosti. Ta pride, ko pozabimo na prvo ljubezen in lenobno hodimo dalje, pazimo samo na brezskrbno življenje. Brez vzgibov ljubezni do Boga, brez pričakovanja njegove novosti, postanemo povprečni, mlačni, posvetni. In to razjeda vero, kajti vera je nasprotje povprečnosti: je goreča želja po Bogu, je stalna drznost spreobrnjenja, je pogum za ljubiti, je vedno hoditi naprej. Vera ni voda, ki gasi, je ogenj, ki žge; ni pomirjevalno sredstvo za nekoga, ki je pod stresom, je ljubezenska zgodba nekoga, ki je zaljubljen! Zato Jezus bolj kot karkoli drugega sovraži mlačnost (prim. Raz 3,16). Vidi se Gospodovo zaničevanje do mlačnih.

In torej, kako se lahko prebudimo iz spanja povprečnosti? S čuječnostjo molitve. Moliti pomeni prižgati luč v noči. Molitev prebudi iz mlačnosti horizontalnega življenja, dvigne pogled kvišku, uglasi nas z Gospodom. Molitev omogoči Bogu, da nam je blizu; zato osvobaja od osamljenosti in daje upanje. Molitev vnaša kisik v življenje: kakor ni mogoče živeti brez dihanja, tako ni mogoče biti kristjani brez molitve. In zelo potrebujemo kristjane, ki bdijo za tistega, ki spi, častilce, priprošnjike, ki dan in noč pred Jezusa, ki je luč sveta, prinašajo mračnosti zgodovine. Potrebni so častilci. Malo smo izgubili čut za češčenje, biti v tišini pred Gospodom, v češčenju. To je torej ta povprečnost, mlačnost.

Potem imamo še drugi notranji spanec: spanec brezbrižnosti. Kdor je brezbrižen, vse vidi enako kakor ponoči in se ne zanima za nekoga, ki mu je blizu. Ko krožimo samo okoli sebe in svojih potreb, brezbrižni do drugih, se v srce spusti noč. Srce postane mračno. Kmalu se začnemo pritoževati nad vsem, zatem se čutimo žrtve vseh in na koncu pripravljamo zarote o vsem. Gre za verigo. Danes se zdi, da se je ta noč spustila na mnoge, ki zahtevajo samo zase in se ne zanimajo za druge.

Kako se prebuditi iz tega spanca brezbrižnosti? S čuječnostjo dejavne ljubezni. Da bi prinesli luč v to spanje povprečnosti, mlačnosti, je potrebna čuječnost v molitvi. Da bi pa se zbudili iz spanja ravnodušnosti, pa je potrebna budnost dejavne ljubezni. Dejavna ljubezen je kristjanovo utripajoče srce: kakor ni mogoče živeti brez utripa, tako ni mogoče biti kristjani brez dejavne ljubezni. Nekomu se zdi, da je čutiti sočutje, pomagati, služiti stvar poražencev! V resnici pa je edina zmagovalna stvar, saj je že usmerjena v prihodnost, v Gospodov dan, ko bo vse minilo in bo ostala samo ljubezen. Z deli usmiljenja se približujemo h Gospodu. To smo ga prosili tudi danes v glavni prošnji: »Utrdi nam voljo, da bomo prihajajočemu Kristusu šli naproti z dobrimi deli.« Gre za hotenje, da bi šli Kristusu naproti z dobrimi deli. Jezus prihaja in pot, da mu gremo naproti, je zaznamovana: to so dela dejavne ljubezni.

Dragi bratje in sestre, moliti in ljubiti, to je čuječnost. Ko Cerkev časti Boga in služi bližnjemu, ne živi v noči. Četudi je utrujena in preizkušana, hodi naproti Gospodu. Kličimo ga: Pridi, Gospod Jezus, potrebujemo te. Pridi nam blizu. Ti si luč: predrami nas iz sna povprečnosti, zbudi nas iz mraka brezbrižnosti. Pridi, Gospod Jezus, naredi čuječa, naša sedaj raztresena srca: daj nam čutiti željo po molitvi in potrebo po ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 29. november 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, na prvo adventno nedeljo se začenja novo bogoslužno leto. V tem času Cerkev prebira preko obhajanj bistvene dogodke Jezusovega življenja in zgodovine zveličanja. Tako nam bo kot mati razsvetljevala pot našega upanja, nas podpirala v vsakodnevnih skrbeh in nas usmerila proti končnemu srečanju s Kristusom.

Današnje bogoslužje nas vabi, da živimo prvi »močen čas«, ki je advent in prvi v liturgičnem letu, advent torej, ki pripravlja na božič. Za to pripravo je torej čas pričakovanja in upanja. Pričakovanje in upanje.

Sv. Pavel (prim. 1Kor 1,3-9) nakazuje predmet pričakovanja. Kateri je? Razodetje Gospoda« (v.7). Apostol vabi korintske kristjane in tudi nas, da osredotočimo pozornost na srečanje z Jezusom osebno. Za kristjana je najpomembnejše nenehno srečanje z Gospodom, biti z Gospodom. Tako navajeni biti z Gospodom življenja se pripravljamo na srečanje, ko bomo z Gospodom v večnosti. Ta dokončen cilj bo prišel ob koncu sveta in ki prihaja vsak dan, da bi lahko z njegovo milostjo v svojem življenju in v življenju drugih delali dobro. Naš Bog je Bog-ki prihaja. Ne pozabite tega. Bog je Bog-ki prihaja, nenehno prihaja. On ne razočara našega pričakovanja! Gospod nikoli ne razočara. Morda nas pusti čakati. Pustil nas bo kakšen trenutek čakati v temi, da bi zorelo naše upanje, toda nikoli ne razočara. Gospod vedno pride, vedno je ob nas. Včasih se ne da videti, vendar vedno pride.

Prišel je v točno določenem zgodovinskem trenutku ter je postal človek, da bi nase sprejel naše grehe. Božični prazniki obhajajo ta Jezusov prvi prihod v zgodovinskem trenutku. Prišel bo ob koncu časov kot sodnik vesoljstva. Prihaja pa tudi tretjič, na tretji način. Prihaja tudi vsak dan obiskat svoje ljudstvo, obiskat vsakega moškega in vsako žensko, ki ga sprejme v Besedi, v zakramentih, v bratih in sestrah. Jezus, kot pravi Sveto pismo je pred vrati in trka. Vsak dan je pred vrati našega srca. Trka. Ti znaš prisluhniti Gospodu, ki trka? Danes je prišel nas obiskat, zato trka na tvoje srce z nemirom, z idejo, z navdihom. Prišel je v Betlehem, prišel bo ob koncu sveta. Toda vsak dan prihaja k nam. Bodite pozorni, glejte, kar čutite v srcu, ko Gospod trka.

Dobro vemo, da je življenje sestavljeno iz višin in nižin, iz svetlobe in senc. Vsakdo od nas doživlja trenutke razočaranj, neuspehov in zbeganosti. Poleg tega pa stanje, ki ga živimo, zaznamovano s pandemijo, poraja v mnogih zaskrbljenost, strah in pobitost. Pri tem se tvega, da se zapade v pesimizem, tveganje, da se zapade v to zaprtost in apatičnost. Kako moramo odreagirati pred vsem tem? Današnji psalm nam tole predlaga: »Naša duša pričakuje Gospoda, on je naša pomoč in naša obramba. Zares, v njem se naše srce raduje, kajti v njegovo sveto ime zaupamo« (Ps 32,20-21). Duša v pričakovanju, torej zaupljivo pričakovanje Gospoda naleti na uteho in pogum v temnih trenutkih bivanja. Od kod izvira ta pogum in zaupljivo zanašanje? Od kod se rodita? Rodita se iz upanja. Upanje pa ne razočara. To je vrlina, ki nas vodi naprej gledajoč na srečanje z Gospodom.

Advent je nenehno sklicevanje na upanje. Spominja nas na navzočnost Boga v zgodovini, da jo pripelje do njenega poslednjega smisla in pripelje do njene polnosti, da je Gospod Bog, da je Jezus Kristus Gospod. Bog je navzoč v zgodovini človeštva, je »Bog z nami«. Bog ni daleč, vedno je z nami do takšne mere, da večkrat trka na vrata našega srca.

Bog hodi ob nas, da bi nas podpiral. Gospod nas nikoli ne zapusti. Spremlja nas med našimi pripetljaji življenja, da bi nam pomagal odkriti smisel poti, pomen vsakdanjika in vlivati pogum med preizkušnjami in bolečinami. Med nevihtami življenja nas Bog vedno drži za roko ter nas rešuje pred grožnjami. To je lepo, zares lepo. V Peti Mojzesovi knjigi je zelo lep odlomek, ki ga prerok izreka ljudstvu: »Pomislite, katero ljudstvo ima svoje bogove tako blizu sebi, kot imaš ti Mene?« Nihče, samo mi imamo to milost, da imamo Boga tako blizu sebe. Mi pričakujemo Boga, upamo, da se razodene. Tudi On upa, da se mu razodenemo.

Sveta Marija, žena pričakovanja, spremljaj naše korake v tem novem bogoslužnem letu, ki ga začenjamo in nam pomagaj uresničiti nalogo Jezusovih učencev, ki jo je nakazal apostol Peter. Katera je ta naloga? Dati razlog našega upanja, ki je v nas (prim. 1 Pet 3,15).