Marija Božja Mati. Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Tako je Luka opisal držo, s katero je Marija sprejela vse to, kar so živeli v tistih dneh.

CERKEV

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Marije, Božje Matere

Sveta Božja Mati! Gre za veseli vzklik Svetega Božjega ljudstva, ki je odmeval po ulicah Efeza leta štiristo enaintrideset, ko so koncilski očetje razglasili Marijo za Božjo Mater. Gre namreč za bistveni podatek vere, predvsem pa za zelo lepo novico. Bog ima Mater in se je s tem za vedno vezal na našo človeškost, kakor otrok na mamo, do te mere, da je naša človeškost njegova človeškost.

4 Mz 6,22-27

Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Aronu in njegovim sinovom: ›Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recite jim:
Gospod naj te blagoslovi in te varuje.
Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv.
Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.‹
Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil.«

Gal 4,4-7

Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.

Lk 2,16-21

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, ki je ležalo v jaslih. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako kakor jim je bilo povedano.

Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.

Razlaga cerkvenih očetov
Ambroziaster pravi: »Bog je čakal na ugoden čas, da bi nas osvobodil,« k temu Gaj Marij Viktorin dodaja: »po svojem Sinu, Gospodu zgodovine.« Sv. Ambrož bolj podrobno razloži: »On je bil edini Sin Boga,« Teodoret k temu doda: »kateri se je učlovečil iz pokorščine Očetu.« Tertulijan začenja: »Rodil se je iz device,« in Psevdo Avguštin nadaljuje: »brez posredovanja moškega.« K temu sv. Leon Veliki doda: »A kljub temu je bil resnično človek kakor tudi pravi Bog.« Gaj Marij Viktorin k temu doda: »Postal je človek, da bi mi postali podobni njemu in da bi nas osvobodil postave. Judom, ki so služili, a brez upanja, je bila obljubljena odrešitev.« Sv. Avguštin pravi: »Po Sinu smo postali posinovljeni otroci«, Ambroziaster k temu doda: »In sicer tako judi kot pogani.« »To pa zaradi enotnega delovanja Svete Trojice«, pa dodaja Gaj Marij Viktorin. Sv. Avguštin pravi, da »vzklik 'Abba' združuje tako jude kot pogane«, k temi sv. Hieronim dodaja: »saj je ves človeški rod dobil dediščino.« Ambroziaster k temu še pravi: »Vendar ne smrt, temveč Očetovo večno življenje.«

Sv. Gregor Veliki pravi: »V Jezusovem rojstvu se Božja slava razodeva na zemlji kot mir ter dobra volja med Bogom in človeštvom, med angeli in ljudmi«. Sv. Avguštin ob tem pravi: »Jezus je mož miru, celotno in popolno učlovečenje modrosti«. Sv. Efrem Sirski pa vse to povzame v sledečo misel: »Z rojstvom in smrtjo Jezusa iz Nazareta, sta v miru povezani nebo in zemlja«. Sv. Beda Častitljivi pravi, da so »pastirji, prvi oznanjevalci evangelija, postavili vzorec pridiganja pastirjem Cerkve. Marija je ohranila v svojem srcu to, kar je slišala in sedaj primerja to s tem, kar je brala v Stari zavezi in s tem, kar sedaj z razume ob Jezusovem rojstvu.«

Origen pravi, da se je Jezusova obreza zgodila enkrat, velja pa za vse. Jezusovo ime, ki pomeni Bog je Rešitelj, ima namreč moč, da porazi Satana in duhove teme. Sveti Beda Častitljivi ter sv. Ciril Aleksandrijski razlagata: »Že osmi dan Jezusovega življenja je njegovo izničenje in vstajenje razodeto v imenu, obrezi ter krstu, da s tem začne poslednje dni.«

Misli Benedikta XVI.

Na prvi dan leta se zberemo po Božji previdnosti k obhajanju liturgije, ki nas prevzame zaradi svojega bogastva in lepote. Na prvi dan civilnega novega leta in zadnji dan božične osmine je praznik Marijinega Božjega Materinstva, ki se dobro ujema s Svetovnim dnevom miru. V luči Kristusovega rojstva vam vsem voščim vse najboljše v novem letu.

Beseda, od dogodka v Betlehemu naprej, kot jo je v vsej zgodovinski resničnosti opisal evangelist Luka (Lk 2,16-21) in kot jo je z vidika odrešenja opisal apostol Pavel Galačanom (Gal 4,4-7), je postala blagoslov za Božje ljudstvo in za vse človeštvo.

Tako se je dopolnil starodavni tradicionalni judovski blagoslov (4Mz 6,22-27), med katerim so izraelski duhovniki klicali nad ljudstvo Gospodovo ime. V obliki tri zložnega stiha so trikrat nad vernike klicali sveto Ime, naj jim podeli milost in mir. Ta starodavni obred nakaže zelo pomembno resničnost: da bi lahko ljudje hodili po poti miru, je potrebno, da jih razsvetli Božje obličje in prejmejo v njegovem imenu blagoslov. Z učlovečenjem se je ravno to dokončno uresničilo. Prihod Božjega Sina v naše meso in zgodovino, je prinesel nepreklicen blagoslov, Luč, ki več ne ugasne in ki daje vernikom in ljudem dobre volje možnost ustvariti civilizacijo ljubezni in miru (Homilija Benedikta XVI., Vatikanska bazilika, 1. januar 2009).

V prvem berilu smo slišali vzklik: »Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.« Naj Gospod podeli mir vsakemu od vas, vašim družinam, vsemu svetu. Vsi hrepenimo po tem, da bi živeli v miru, vendar pa pravi mir, tisti, ki so ga oznanjali angeli na božično noč, ni preprosto nekaj, do česar se je človek dokopal s svojim prizadevanjem ali pa sad političnih sporazumov. Ta mir je Božji dar, za katerega je potrebno nenehno prositi in ki je istočasno nekaj, zakaj si je potrebno nenehno potrpežljivo prizadevati in hkrati ostati odprti za Gospodove zapovedi (Homilija Benedikta XVI., Vatikanska bazilika, 1. januar 2008).

Vse to nas vabi, da obrnemo pogled na Njo, ki je » sprejela v svoje srce in telo Božjo Besedo in tako prinesla svetu Življenje«. Zaradi tega, pravi drugi vatikanski koncil, jo priznavamo in častimo, kot resnično Božjo Mater. Marija kot Božja Mati, Theotokos, Dei Genetrix. Kristusovo rojstvo, ki ga v teh dneh obhajamo je popolnoma obsijano z Marijino lučjo. Ko se naš pogled v jaslicah ustavi in zre Otroka, ne moremo da se ne bi hvaležno obrnili tudi k Materi, ki je s svojim 'da' omogočila dar Odrešenja. Zdaj vemo, zakaj je božični čas tudi marijansko obarvan. Rojstvo Jezusa, človeka in Boga ter Marijino Božje materinstvo sta resničnosti, ki sta med sabo neločljivo povezani. Marijina skrivnost in skrivnost edinorojenega Božjega Sina, ki je postal človek, sta ena sama skrivnost, pri kateri ena pomaga bolje razumeti drugo (Homilija Benedikta XVI., Vatikanska bazilika, 31. decembra 2008).

Recimo Mariji: nebeška Odrešenikova Mati, spremljaj nas skozi vse leto, ki se začenja in od Boga izprosi dar miru bodisi za Sveto deželo bodisi za vse človeštvo. Sveta Božja Mati, prosi za nas (Homilija Benedikta XVI., Vatikanska bazilika, 1. januar 2009).

Misli papeža Frančiška

Homilija, 1. januar 2014
»Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir« (4 Mz 6,24-26). Kako pomembno je na začetku novega leta ponovno slišati te besede blagoslova iz današnjega prvega berila. To so besede moči, poguma, upanja. Ne iluzornega upanja, ki temelji na krhkih človeških obljubah; niti naivnega upanja, ki si predstavlja boljšo prihodnost samo zato, ker je prihodnost. To upanje ima svoj razlog ravno v Božjem blagoslovu, blagoslovu, ki vsebuje največje voščilo, voščilo Cerkve vsakemu od nas, polno vsake ljubeče Gospodove zaščite, njegovo previdnostno pomoč.

Voščilo tega blagoslova se je v polnosti uresničilo v ženi, v Mariji, ki je bila namenjena za Božjo Mater. »Božja Mati« je glavni Marijin naziv. Gre za lastnost, za vlogo, ki jo je vera krščanskega ljudstva v svoji nežni in pristni pobožnosti do nebeške mame vedno sprejemala. Na koncilu v Efezu je bilo opredeljeno nebeško materinstvo Device. Resnica o Marijinem nebeškem materinstvu je kmalu zatem našla odmev v Rimu, kjer je bila zgrajena bazilika Marije Velike, prvo marijansko svetišče v Rimu in na Zahodu.

Marija od vedno prisotna v srcu, pobožnosti in predvsem na poti vere krščanskega ljudstva. Cerkev hodi skozi čas in pri tem sledi poti, ki jo je opravila Devica Marija. Naša pot vere je enaka Marijini in zato čutimo, kako nam je prav posebno blizu. Mati Božja je bila v isti situaciji kot mi, hodila je po istih poteh kot mi, na trenutke težkih in temnih, morala je iti naprej na romanju vere.

Naša pot vere pa je na neločljiv način povezana z Marijo od takrat naprej, ko nam jo je Jezus, umirajoč na križu, dal za Mater: »Glej tvoja mati!« (Jn 19,27). Te besede veljajo kot oporoka in svetu dajejo Mater. »V tistem trenutku je Božja Mati postala tudi naša Mati!« Ko so vero učencev začele načenjati številne težave in negotovosti, jih je Jezus zaupal Njej, ki je bila prva, ki je verovala, in katere vera se ne bi nikoli zmanjšala. In »žena« je postala naša Mati v trenutku, ko je izgubila nebeškega Sina. Njeno ranjeno srce se razširi, da bi naredilo prostor za vse ljudi, dobre in slabe, in jih ljubi, kot jih je ljubil Jezus. Žena, ki je na gostiji v galilejski Kani po veri sodelovala pri razodetju Božjih čudovitih del na svetu, je na Kalvariji ohranila prižgan plamen vere v vstajenje Sina in ga je z materinsko naklonjenostjo posredovala drugim. Marija tako postane izvir upanja in resničnega veselja.

Odrešenikova Mati hodi pred nami in nas stalno potrjuje v vera, poklicanosti in poslanstvu. S svojim zgledom ponižnosti in razpoložljivosti za Božjo voljo, nam pomaga spreminjati našo vero v veselo oznanilo evangelija, ki je brez meja. Tako bo naše poslanstvo rodovitno, kajti oblikovano je po Marijinem materinstvu. Njej zaupajmo svojo pot vere, želje našega srca, svoje potrebe in potrebe celotnega sveta, predvsem lakoto in žejo po pravičnosti, miru in Bogu. Skupaj zakličimo: »Božja Mati!«

Angel Gospodov, 1. januar 2014
Na začetku novega leta vam vsem želim mir in vse dobro. Vemo, da ima zgodovina središče: to je Jezus Kristus, učlovečeni, umrli in vstali, ki živi med nami; ima cilj: Božje kraljestvo, kraljestvo miru, pravičnosti in svobode v ljubezni; in ima moč, ki jo giblje proti temu cilju: ta moč je Sveti Duh. Ta Duh je moč ljubezni, ki je telo Device Marije naredila rodovitno. Prav tako navdihuje načrte in dela vseh graditeljev miru. Kjer si človek prizadeva za mir, tam je ravno Sveti Duh tisti, ki pomaga in spodbuja ustvarjati mir.

Danes pa prav tako poteka svetovni dan miru na temo Bratstvo, temelj in pot do miru. Kot je dejal, je o bratstvu spregovoril v svoji poslanici, pri tem pa izhajal iz prepričanja, da smo vsi otroci enega nebeškega Očeta in del iste človeške družine. Od tu izhaja odgovornost vsakega, da deluje, dokler svet ne bo postal skupnost bratov, ki se spoštujejo, se sprejemajo v svoji raznolikosti in skrbijo drug za drugega. Prav tako smo poklicani, da se zavemo nasilja in krivic, ki so navzoče na številnih delih sveta in ki nas ne morejo pustiti ravnodušnih in nepremičnih. Po papeževih besedah je nujna zavzetost vseh za izgradnjo družbe, ki bo zares pravičnejša in bolj solidarna.

Iz vseh kotičkov zemlje, danes verniki dvigujejo molitev ter prosijo Gospoda za dar miru in zmožnost, da bi ga ponesli v vsako okolje. Na ta prvi dan v letu, naj nam Gospod pomaga, da bi se vsi z več odločnosti napotili po poteh pravičnosti in miru in začeli ustvarjati pravičnost in mir doma, da se bosta nato lahko širila na vse človeštvo. Sveti Duh naj deluje v srcih, raztopi zaprtosti in trdoto ter nam pomaga, da se omehčamo pred slabotnostjo Deteta Jezusa. Mir namreč zahteva moč blagosti, nenasilno moč resnice in ljubezni.

V roke Marije, Odrešenikove Matere z otroškim zaupanjem izročimo svoje upe. Njej, ki je Mati vseh ljudi, zaupajmo krik po miru ljudi, ki jih zatirata vojna in nasilje, da bi pogum dialoga in sprave prevladal nad skušnjavo maščevanja, oblastnosti in pokvarjenosti. Njo prosimo, da bi evangelij prijateljstva, ki ga oznanja in zanj pričuje Cerkev, lahko nagovoril vsako vest in podrl zidove, ki preprečujejo sovražnikom, da bi se prepoznali kot bratje.

Homilija, 1. januar 2017
»Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Tako je Luka opisal držo, s katero je Marija sprejela vse to, kar so živeli v tistih dneh. Daleč od tega, da bi hotela razumeti ali obvladovati situacijo, je Marija žene, ki zna shraniti, torej varovati in ohraniti v svojem srcu Božji mimohod v življenju njenega ljudstva. Od svoje maternice se je naučila poslušati bitje srca svojega Sina in to jo je naučilo za vse življenje, odkrivati utripanje Boga v zgodovini. Naučila se je biti mati, in med to učno dobo je podarila Jezusu lepo izkušnjo, da se je zavedal, da je Sin. V Mariji večna Beseda ni samo postala meso, ampak se je naučila prepoznavati materinsko nežnost Boga. Z Marijo se je Bog – Dete naučil poslušati vzdihovanja in bridkosti, veselja in upanja ljudstva obljube. Z njo je odkril sebe kot Sina svetega vernega Božjega ljudstva.

V evangelijih je Marija prikazana kot žena redkih besed, brez velikih govorov ali vodilnih vlog, ampak s pozornim pogledom, ki zna ohranjati življenje in poslanstvo svojega Sina, in s tem vse tisto, kar je Njemu všeč. Znala je ohraniti začetke prve krščanske skupnosti, in tako se je naučila biti mati mnogih. K različnim situacijam se je približala in posejala upanje. S tišino srca je spremljala križe naložene njenim otrokom. Številne pobožnosti, ogromno svetišč in kapel po najbolj skritih krajih, toliko podob po domovih nas spominja na to veliko resnico. Marija nam je dala materinsko toplino, tisto, ki nas zajame sredi težav. Materinska toplina, ki omogoča, da nič in nihče ne more v naročju Cerkve ugasniti revolucije nežnosti, ki jo je začel njen Sin. Kjer je mati, tam je nežnost. In Marija nam s svojo materinskostjo kaže, da ponižnost in nežnost nista kreposti slabičev temveč krepkih. Uči nas, da ni potrebno grdo ravnati z drugimi, da bi se čutili pomembne. In vedno jo je sveto verno Božje ljudstvo priznalo in pozdravljalo kot Sveto Božjo Mater.

Obhajati materinstvo Marije kot Božje Matere in naše matere na začetku novega leta pomeni, spomniti se gotovosti, ki bo spremljala naše dni, saj smo ljudstvo, ki ima Mater, nismo sirote.

Matere so največji protistrup našim individualističnim in sebičnim težnjam, našim zaprtostim in brezčutnostim. Družba brez mater ne bi bila samo hladna družba, temveč družba, ki je izgubila srce, izgubila vonj po družini. Družba brez mater bi bila neusmiljena družba, v kateri prevladujeta preračunavanje in špekulacija. Kajti matere tudi v najtežjih trenutkih znajo pričevati nežnost, brezpogojno posvetitev, moč upanja. Veliko sem se naučil od tistih mater, ki so imele otroke v zaporu, ali na bolniški postelji, ali zasužnjene z drogo in se niso ne glede na hladno ali vroče, dež ali sušo vdale, temveč so nadaljevale s bojem, da bi jim dale najboljše. O te matere, ki v begunskih taboriščih, ali celo sredi vojne, uspejo objeti in stati ob strani, ne da bi omahovale, ob trpljenju svojih otrok. Matere, ki dobesedno dajo življenje, da se nobeden od otrok, ne bi pogubil. Kjer je mati, je enotnost, je pripadnost, pripadnost otrok.

Začeti leto s spominom na Božjo dobroto v Marijinem materinskem obličju, v materinskem obličju Cerkve, v obličjih naših mater, nas varuje pred razjedljivo boleznijo 'duhovne osirotelosti', tiste osirotelosti, ki jo doživlja duša, ko se čuti, da je brez matere in brez Božje nežnosti. Tiste osirotelosti, ki jo doživljamo takrat, ko v nas ugasne občutek za pripadnost družini, ljudstvu, deželi, našemu Bogu. Tiste osirotelosti, ki najde mesto v samovšečnem srcu, ki gleda samo samega sebe in lastne koristi in ki je vedno večja, ko pozabljamo, da je bilo življenje dar, ki smo ga prejeli od drugih, in ki smo ga povabljeni podeliti ga v tem skupnem domu.

Ta nase sklicujoča se osirotelost, ki je Kajna pripeljala do tega, da je rekel: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1Mz 4,9). Kot, da bi s tem razglasil: ne pripada mi, ne poznam ga. Takšna drža duhovne osirotelosti je rak, ki tiho kvari in propada dušo. Tako počasi propadamo, saj nam nihče ne pripada in mi nikomur ne pripadamo. Tako kvarim zemljo, saj mi ne pripada, kvarim druge, saj mi ne pripadajo, ponižam Boga, saj mu ne pripadam. In na koncu pokvarimo še sami sebe, saj smo pozabili, kdo smo, kakšno 'božansko ime' imamo. Izgubljanje vezi, ki nas združujejo, značilno za našo razdrobljeno in razdeljeno kulturo, povzroča večanje občutja osirotelosti in zato velike praznine ter osamljenosti. Pomanjkanje fizičnega stika in ne virtualnega, žge tkivo našega srca, ki tako izgublja sposobnost nežnosti in čudenja, usmiljenja in sočutja. Duhovna osirotelost nam povzroča izgubo spomina za to, kar pomeni biti otroci, biti vnuki, biti starši, biti stari starši, biti prijatelji, biti verniki. Povzroči, da izgubimo spomin o pomenu igre, pesmi, smeha, počitka, zastonjskosti.

Obhajanje praznika Svete Božje Matere nam ponovno prikliče na obraz nasmeh, saj se čutimo ljudstvo, čutimo, da mu pripadamo, saj tako vemo, da samo znotraj skupnosti, družine lahko osebe najdejo 'vzdušje' 'toplino', ki jim omogoča učiti se, rasti v človeškosti in ne kot čisti predmeti, ki so zato, da porabljajo in bodo porabljeni. Obhajanje praznika Svete Božje Matere nas spominja, da nismo potrošno blago ali končni sprejemniki informacij. Otroci smo, družina smo, Božje ljudstvo smo.

Obhajanje Svete Božje Matere nas spodbuja k ustvarjanju in skrbi za skupne prostore, ki nam dajejo smisel za pripadnost, ukoreninjenost, da se čutimo doma sredi naših mest, v skupnostih, ki nas povezujejo in podpirajo.

Jezus Kristus, v trenutku največje podaritve svojega življenja na križu, ni hotel nič zadržati zase in ko je izročil svoje življenje, nam je izročil tudi svojo Mater. Mariji je rekel: 'Glej tvoj sin, glej tvoji otroci'. Mi jo hočemo sprejeti v naše domove, v naše družine, v naše skupnosti, v naše kraje. Hočemo srečevati njen materinski pogled. Tisti pogled, ki nas osvobaja osirotelosti, tisti pogled, ki nas spominja, da smo bratje in sestre in da ti pripadam, in ti mi pripadaš, da smo isto meso. Tisti pogled, ki nas uči, da se moramo naučiti poskrbeti za življenje na isti način ter z isto nežnostjo, kot je to storila ona. In sicer da sejemo upanje, sejemo pripadnost, sejemo bratstvo.

Obhajanje Svete Božje Matere nas spominja na to, da imamo Mater. Nismo sirote, imamo mater. Skupaj izpovejmo to resnico! Vabim vas, da trikrat vzkliknete, kot so to storili verniki v Efezu: Sveta Božja Mati! Sveta Božja Mati! Sveta Božja Mati!

Angel Gospodov, 1. januar 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! V minulih dneh je naš pogled češčenja počival na Božjem Sinu, rojenem v Betlehemu; danes na praznik sv. Marije, Božje Matere smo usmerili oči na Mater, ugotavljajoč, da sta si med sabo tesno povezana. Ta povezanost ni samo v dejstvu, da je rodila ali da je bil rojen; ampak Jezus je bil 'rojen iz žene' (Gal 4,4) za poslanstvo zveličanja in njegova mati ni izključena iz tega poslanstva, še več, tesno mu je pridružena. Marija se je tega zavedala, zato se ni zaprla samo v materinski odnos z Jezusom, temveč je ostala odprta in pozorna do vseh dogodkov, ki so se zgodili Njemu. Ohranila je in premišljevala, opazovala in poglabljala, kakor nas na to spomni današnji evangelij (prim. Lk 2,19).

Že je rekla svoj »da«, bila razpoložljiva za vključitev v načrt zveličanja Boga, ki je »razkropil tiste, ki so ošabni v mišljenju svojega srca. Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (Lk 1,51-53). Sedaj, tiha in pozorna, skuša razumeti, kaj Bog hoče od nje dan za dnem.

Obisk pastirjev ji ponudi priložnost, da ugotovi kakšen delček Božje volje, ki se je razodel v prisotnosti teh ponižnih in preprostih oseb. Evangelist Luka nam opisuje obisk pastirjev votline s preganjajočim sosledjem glagolov, ki izražajo gibanje, tako pravi: Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, ko so to videli, so povedali, kaj jim je bilo rečeno, in končno so slavili in hvalili Boga (prim. Lk 2,16-20). Marija je pozorno spremljala ta mimohod, kaj pravijo pastirji, kaj jim je bilo rečeno, saj je v njem opazila gibanje zveličanja, ki bo izšlo iz Jezusovega delovanja in je bila s tem pripravljena na vsako Gospodovo zahtevo. Bog od Marije zahteva, ne samo, da je mati njegovega edinorojenega Sina, ampak da sodeluje s Sinom in za Sina pri načrtu zveličanja, da bi se v njej in po njej, ponižni služabnici, izpolnila velika dejanja božjega usmiljenja.

In ko, kot pastirji, zremo podobo Deteta v naročju svoje Matere, čutimo v svojem srcu naraščajoč občutek neizmerne hvaležnosti do Nje, ki je dala na svet Zveličarja. Zato ji na prvi dan novega leta recimo:
Hvala, o Sveta Mati Božjega Sina Jezusa!
Sveta Mati, hvala za tvojo ponižnost, ki je pritegnila pozornost Boga;
hvala za vero, s katero si sprejela njegovo Besedo;
hvala za pogum, s katerim si rekla: 'Tukaj sem',
pozabljajoč nase, očarana s Sveto ljubeznijo,
vsa eno z njegovim upanjem.
Hvala, o Sveta Mati Božjega Sina Jezusa!
Prosi za nas, romarje skozi čas,
pomagaj nam hoditi po poti miru.
Amen.

Angel Gospodov petek, 1. januar 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobro leto! Novo leto začenjamo tako, da smo se postavili pod materinski in ljubeč pogled Svete Marije, ki jo danes bogoslužje obhaja kot Božjo Mater.

Tako ponovno začenjamo s hojo po poteh časa izročujoč svoje stiske in hude bolečine Njej, ki zmore vse. Marija nas gleda s svojo materinsko nežnostjo tako, kot je gledala svojega Sina Jezusa in če mi pogledamo jaslice, vidimo, da Jezusa ni v jaslih. Rekli so mi, da je Marija rekla, dajte mi, da malo podržim v naročju tega mojega Sina. Tako dela Marija tudi z nami. Hoče nas držati v naročju, da bi nas varovala, kot je varovala in ljubila svojega Sina.

Pomirjajoč in tolažeč pogled Svete Device je spodbuda za to, da ta čas, ki nam ga je podaril Gospod, porabimo za svojo človeško in duhovno rast, da bo ta čas za zgladitev sovraštva in sporov, veliko jih je, da bo ta čas zato, da se čutimo bolj bratje, da bo to čas za graditev in ne uničevanje, ko bomo začeli skrbeti drug za drugega ter za stvarstvo. Čas, da bi pustili rasti, čas miru.

In ravno skrbi za bližnjega ter za stvarstvo je posvečena tema Svetovnega dneva miru, ki ga danes obhajamo: Kultura skrbi kot pot miru. Boleči dogodki, ki so zaznamovali pot človeštva v pretečenem letu, še posebej pandemija, nas učijo, da se je potrebno zanimati za probleme drugih ter z njimi podeliti njihove zaskrbljenosti. Takšna drža predstavlja pot, ki vodi k miru, saj spodbuja izgradnjo družbe, ki je utemeljena na bratskih odnosih. Vsakdo med nami, možje in žene tega časa, je poklican uresničevati mir, vsakdo od nas ni ravnodušen do tega. Mi vsi smo poklicani uresničevati mir ter ga uresničevati v katerem koli življenjskem okolju tako, da ponudimo roko bratu, ki potrebuje besedo tolažbe, dejanje nežnosti ali solidarno pomoč. To je za nas naloga, ki nam jo je dal Bog. Gospod nam je dal nalogo, da smo delavci za mir.

Mir lahko gradimo, če bomo najprej bili v miru s seboj, z mirom v notranjosti, v srcu, torej s seboj in s tistim, ki nam je blizu in bomo odstranili ovire, ki nam preprečujejo, da bi poskrbeli za tiste, ki se nahajajo v potrebi in pomanjkanju. Gre za to, da razvijemo miselnost in kulturo »poskrbeti za« z namenom, da porazimo ravnodušnost, da porazimo odmetavanje in da porazimo rivalstvo. Ravnodušnost, odmetavanje in rivalstvo, ki žal sedaj prevladujejo. Odstraniti torej te drže in tako mir ne bo samo odsotnost vojne. Mir ni nikoli pospravljenost. Ne, ne, ni operacijska dvorana. Mir je v življenju, ni torej samo odsotnost vojne, temveč življenje polno smisla, postavljeno in živeto z osebno zavzetostjo v bratski podelitvi z drugimi. Tedaj bo dejansko mir, ta toliko zaželen mir, ki ga vedno spravlja v nevarnost nasilje, sebičnost, zloba. Ta mir, ki je v nevarnosti, bo postal možen in uresničljiv, če ga bom sprejel kot nalogo, ki mi jo je dal Bog.

Devica Marija, ki je rodila »Kneza miru« (Iz 9,6) in ki ga ujčka v svojem naročju s tolikšno nežnostjo, naj nam iz nebes izprosi dragoceno dobrino miru, ki ga s samo človeškimi močmi, ne moremo v polnosti uresničiti. Samo človeške moči ne zadostujejo, saj je mir predvsem dar, da. Potrebno ga je izprositi z nenehno molitvijo, ga podpirati s potrpežljivim in spoštljivim dialogom, ga graditi s sodelovanjem odprtim za resnico in pravico ter biti vedno pozoren na upravičene težnje oseb in ljudstev. Moje voščilo je, da naj mir kraljuje v srcu ljudi ter družin, na delovnih mestih ter mestih oddiha, v skupnostih in med narodi. Mir v družinah, na delovnih mestih, med narodi. Mir! In sedaj, ko mislimo, da življenje urejajo vojne, sovraštva, toliko stvari, ki uničuje, hočemo mir. In ta je dar.

Na pragu tega začetka vsem namenjam svoje srčno voščilo srečnega in vedrega 2021. Vsak med nami naj se trudi, da bo leto bratske solidarnosti in miru za vse. Leto polno zaupljivega pričakovanja in upanja, ki ga zaupamo v varstvo Mariji, Božji in naši materi.

Homilija, petek, 1. januar 2021
V berilih današnje liturgije izstopajo trije glagoli, ki v Božji Materi dobijo svojo izpolnitev: blagosloviti, roditi in najti.

Blagosloviti. V 4. Mojzesovi knjigi Gospod zahteva, da sveti služabniki blagoslavljajo njegovo ljudstvo: »Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recite jim: 'Gospod naj te blagoslovi'« (6,23-24). Ne gre za pobožno spodbudo, to je jasna zahteva. Pomembno je, da duhovniki tudi danes blagoslavljajo Božje ljudstvo, ne da bi se naveličali; pa tudi, da so vsi verniki nosilci blagoslova, blagoslavljajo. Gospod ve, da potrebujemo blagoslov: prva stvar, ki jo je storil po stvarjenju, da je o vsem dobro govoril in da je zelo dobro govoril o nas. Sedaj pa, z Božjim Sinom, ne prejemamo samo besed blagoslova, ampak blagoslov sam: Jezus je Očetov blagoslov. V njem nas Oče, pravi sv. Pavel, blagoslavlja »z vsakršnim blagoslovom« (Ef 1,3). Kadar koli odpremo srce Jezusu, v naše življenje vstopi Božji blagoslov.

Danes slavimo Božjega Sina, Blagoslovljenega po naravi, ki prihaja k nam po Materi, blagoslovljeni po milosti. Marija nam tako prinaša Božji blagoslov. Tja, kjer je ona, pride Jezus. Zato jo moramo sprejeti, kot jo je sprejela sveta Elizabeta, ki jo je povabila v svojo hišo, takoj prepoznala blagoslov in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42). Te besede ponavljamo pri Zdravamariji. Ko Mariji pripravimo prostor, smo blagoslovljeni, se pa tudi naučimo blagoslavljati. Marija nas namreč uči, da blagoslov prejmemo tako, da ga delimo. Ona, blagoslovljena, je bila blagoslov za vsakogar, ki ga je srečala: za Elizabeto, za ženina in nevesto v Kani, za apostole v dvorani zadnje večerje… Tudi mi smo poklicani, da blagoslavljamo, da v Božjem imenu govorimo dobro. Svet je močno onesnažen zaradi slabega govorjenja in mišljenja o drugih, o družbi, o samih sebi. Toda obrekljivost kvari, vse izpridi, medtem ko blagoslov prenavlja, daje moč za ponoven začetek. Mater Božjo prosimo za milost, da bi za druge bili veseli prinašalci Božjega blagoslova, kakor je ona za nas.

Roditi je drugi glagol. Sveti Pavel poudarja, da je Božji sin »rojen iz žene« (Gal 4,4). Z malo besedami nam pove nekaj čudovitega: da se je Gospod rodil tako kot mi. Ni se pojavil odrasel, ampak kot otrok; na svet ni prišel sam od sebe, ampak iz žene, po devetih mesecih v Materinem telesu, iz katere si je pustil stkati človeškost. Gospodovo srce je začelo utripati v Mariji, Bog življenja je kisik dobival od nje. Od takrat nas Marija združuje z Bogom, saj se je v njej Bog združil z našim mesom in ga ni več zapustil. Sv. Frančišek je rad dejal: »Marija je Gospoda Veličastva naredila za našega brata« (sv. Bonaventura, Legenda major, 9,3). Ona ni samo most med nami in Bogom, je še več: je pot, ki jo je Bog prehodil, da bi prišel do nas, in je pot, ki jo moramo prehoditi mi, da bi prišli do Nega. Po Mariji srečujemo Boga kakor On hoče: v nežnosti, v intimnosti, v mesu. Seveda, kajti Jezus ni abstraktna ideja, je konkreten, je utelešen, je rojen iz žene in je potrpežljivo rastel. Ženske poznajo to potrpežljivo konkretnost. Mi, moški smo pogosto abstraktni in nekaj hočemo takoj; ženske so konkretne in znajo potrpežljivo plesti niti življenja. Koliko žensk, koliko mater na ta svet rojeva in preraja življenje, ko dajejo prihodnost svetu!

Na svetu nismo zato, da bi umrli, ampak da bi rojevali življenje. Sveta Božja Mati nas uči, da je prvi korak, da bi temu, kar nas obdaja, dali življenje, v tem, da ga ljubimo v sebi. V današnjem evangeliju pravi: »«Vse je ohranila v srcu« (prim. Lk 2,19). Iz srca se rojeva dobro. Kako pomembno je ohranjati čisto srce, varovati notranje življenje, molitev! Kako pomembno je vzgajati srce za skrb, da ima ljudi in stvari za dragocene. Vse se začenja iz tega, iz skrbi za druge, za svet, za stvarstvo. Ne koristi nam, če poznamo veliko stvari in veliko ljudi, če zanje ne poskrbimo. Ko letos upamo na ponovno rojstvo in nova zdravljenja, ne zanemarimo skrbi za. Kajti poleg cepiva za telo potrebujemo tudi cepivo za srce: to je skrb. Če bomo vsi prevzeli skrb za druge, kot je Marija storila za nas, bo to dobro leto.

Najti pa je tretji glagol. Evangelij pravi, da so pastirji »našli Marijo, Jožefa in dete« (v. 16). Niso našli čudovitih in veličastnih znamenj, ampak preprosto družino. Tam pa so v resnici našli Boga, ki je veličina v majhnosti, moč v nežnosti. Toda kaj so storili pastirji, da so našli to, na videz tako nevpadljivo znamenje? Poklical jih je angel. Tudi mi ne bi našli Boga, če ne bi bili poklicani po milosti. Nismo si mogli predstavljati takega Boga, ki se rodi iz žene in z nežnostjo v temelju spremeni svet, toda po milosti smo ga našli. Odkrili smo, da njegovo odpuščanje preraja, njegova tolažba vžiga upanje, njegova prisotnost daje neuničljivo veselje. Našli smo ga, vendar ga ne smemo izgubiti izpred oči. Gospoda namreč ne najdemo enkrat za vselej. Treba ga je najti vsak dan. Zato evangelij pastirje vedno opisuje v iskanju, v gibanju: »hitro so odšli, našli, povedali, vrnili so se ter slavili in hvalili Boga« (vv. 16-17.20). Niso bili pasivni, kajti da bi sprejeli milost, moramo ostati dejavni.

Kaj pa smo mi poklicani, da bi našli na začetku leta? Lepo bi bilo, če bi našli čas za koga. Čas je bogastvo, ki ga imamo vsi, vendar smo nanj ljubosumni, ker ga hočemo uporabiti samo zase. Prositi moramo za milost, da bi našli čas za Boga, za ljudi, za bližnjega, za tistega, ki je sam, ki trpi, ki potrebuje poslušanje in skrb. Če bomo našli čas, da ga bomo podarili, bomo presenečeni in srečni kot pastirji.

Marija, ki je Boga nosila v času, naj nam pomaga, da bomo podarjali svoj čas. Sveta Božja Mati, tebi posvečamo novo leto. Ti, ki znaš ohranjati v srcu, poskrbi za nas. Blagoslovi naš čas in nas nauči, da bomo našli čas za Boga in za druge. Z veseljem in zaupanjem ti vzklikamo: Sveta Božja Mati! In tako naj bo.

Angel Gospodov, sobota, 1. januar 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan, dobro leto! Začenjamo novo leto in ga izročamo Mariji, Božji Materi. Evangelij današnjega bogoslužja govori o njej in nas ponovno napoti na očarljivost jaslic. Pastirji gredo brez odlašanja k votlini in kaj najdejo? Besedilo pravi, da najdejo »Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli« (Lk 2,16). Zadržimo se pri tem prizoru in si predstavljajmo Marijo, ki je kot nežna in skrbna mama Jezusa pravkar položila v jasli. V tej položitvi lahko vidimo dar za nas. Marija Sina ne zadrži zase, ampak ga predstavi nam; ne stisne ga samo v svoje naročje, ampak ga odloži, da bi nas povabila, naj ga gledamo, sprejmemo in častimo. To je Marijino materinstvo, saj Sina, ki je rojen, ponuja vsem nam. Vedno nam daje Sina, kaže na Sina, nikoli, da bi bil Sin nekaj samo njenega, ne. Tako je bilo med vsem Jezusovim življenjem.

Ko ga postavi pred naše oči, nam brez besed daje čudovito sporočilo: Bog je blizu, je na dosegu roke. Ne prihaja z močjo nekoga, ki hoče, da bi se ga bali, ampak s krhkostjo nekoga, ki nas prosi, da bi ga ljubili. Ne sodi nas od zgoraj s prestola, ampak nas gleda od spodaj kot brat, še več, kot sin. Rodi se majhen in potreben, da bi se nikomur več ne bilo treba sramovati samega sebe. Ravno ko doživljamo svojo šibkost in krhkost, lahko Boga čutimo še bliže, ker se nam je predstavil takšen, slaboten in krhek. Bog-otrok se rodi, da ne bi izključil nikogar, da bi vsi postali bratje in sestre.

Tako torej: novo leto se začenja z Bogom, ki nas v Materinem naročju in ležeč v jaslih spodbuja z nežnostjo. Potrebujemo to spodbudo. Zaradi pandemije še vedno živimo v negotovih časih. Mnogi se bojijo prihodnosti in jih bremenijo družbene razmere, osebni problemi, nevarnosti, ki izhajajo iz ekološke krize, krivic in svetovnega gospodarskega neravnovesja. Ko gledam Marijo, ki ima v naročju svojega Sina, mislim na mlade matere in njihove otroke, ki bežijo pred vojnami in lakoto, ali pa čakajo v begunskih taboriščih. Veliko jih je. In ob zrenju Marije, ki polaga Jezusa v jasli in ga da na voljo vsem, se spomnimo, da se svet spreminja in da se življenje vseh izboljša le, če se damo na razpolago drugim, ne da bi čakali, da bi oni začeli prvi. Če bomo postali tvorci bratstva, bomo lahko ponovno stkali niti sveta, ki so ga raztrgale vojne in nasilje.

Danes obhajamo Svetovni dan miru. Mir »je istočasno dar od zgoraj in sad skupnega prizadevanja« (Sporočilo za 55. Svetovni dan miru, 1). Dar od zgoraj: prositi moramo Jezusa, saj ga sami ne moremo obvarovati. Mir lahko resnično gradimo le, če ga imamo v srcu, le če ga prejmemo od Kneza miru. Vendar pa je mir tudi naše prizadevanje: zahteva, da naredimo prvi korak, zahteva konkretna dejanja. Gradi se s pozornostjo do zadnjih, s pospeševanjem pravičnosti, s pogumom odpuščanja, ki pogasi ogenj sovraštva. Potrebuje pa tudi pozitiven pogled, da v Cerkvi in v družbi vedno gledamo ne na zlo, ki nas deli, ampak na dobro, ki nas lahko združi! Ne koristi, če smo pobiti in se pritožujemo, ampak si moramo zavihati rokave za graditev miru. Naj Božja Mati, Kraljica miru, na začetku tega leta doseže slogo našim srcem in vsemu svetu.

Sveta maša, sobota, 1. januar 2022
Pastirji so našli »Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli« (Lk 2,16). Jasli so za pastirje veselo znamenje: so potrditev tega, kar so izvedeli od angelov (prim. v. 12); so kraj, na katerem so našli Zveličarja. In so tudi dokaz, da je Bog poleg njih: rojen v jaslih, v predmetu, ki jim je dobro znan, s čimer je pokazal, da jim je blizu in domač. Jasli pa so veselo znamenje tudi za nas. Jezus se dotakne naših src, ko se rodi majhen in ubog, nam vliva ljubezen, ne pa strahu. Jasli nam vnaprej povedo, da bo postal hrana za nas. Njegovo uboštvo je vesela novica za vse, zlasti za tiste, ki so na obrobjih, za zavržene, za tiste ki so za svet nepomembni. Bog prihaja tja: nobene prednostne poti, niti zibelke ne! Lepota je v tem, da ga vidimo položenega v jasli.

Za Marijo, sveto Božjo Mater, pa ni bilo tako. Morala je prestati »pohujšanje jasli«. Tudi ona je precej pred pastirji prejela oznanilo angela, ki ji je povedal slovesne besede, ko ji je govoril o Davidovem prestolu: »Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida« (Lk 1,31-32). Sedaj pa po teh besedah, ga mora položiti v jasli za živali. Kako naj združuje kraljevi prestol in revne jasli? Kako uskladiti slavo Najvišjega in revščino nekega hleva? Pomislimo na nelagodje Božje Matere. Kaj je hujšega za mater, kot videti svojega otroka, da trpi v revščini? Obstaja občutek razočaranja. Mariji ne bi mogli nič očitati, če bi se pritoževala zaradi tega nepričakovanega obupa. Vendar ni izgubila duha. Ni si dala duška, ampak je molčala. Odločila se za nekaj drugega, ne za pritoževanje: »Marija je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19) pravi evangelij.

Gre za drugačen način ravnanja kot pri pastirjih in pri ljudeh. Ti so vsem pripovedovali, kaj so videli: o angelu, ki se je prikazal sredi noči in o njegovih besedah o Detetu. In ko so ljudje to slišali, so se začudili (prim. v. 18): besede in čudenje. Marija pa se zdi zamišljena. Shrani in premišljuje v srcu. To sta dve različni drži, ki ju lahko najdemo tudi v sebi. Pripovedovanje in začudenje pastirjev spominja na začetke v veri. Tam je vse lahko in ravno, razveselimo se Božje novosti, ki vstopi v življenje in pod vsakim vidikom prinaša ozračje čudenja. Marijina premišljevalna drža pa je izraz zrele, odrasle vere, ne iz načel. Vere, ki ni pravkar rojena, ampak je sama začela rojevati. Duhovna rodovitnost gre namreč skozi preizkušnjo. Od nazareške tišine in zmagoslavnih obljub, ki jih je dobila od angela na začetku, je Marija sedaj v temnem betlehemskem hlevu. Tam je torej dala svetu Boga. In medtem ko bi druge zaradi pohujšanja jasli prevzel obup, nje ne: shranjuje in premišljuje.

Od Matere Božje se učimo takšne drže: shraniti in premišljevati. Tudi nam se zgodi, da moramo prenesti določena »pohujšanja jasli«. Upamo, da bo šlo vse v redu, potem pa kot strela z jasnega pride do nepričakovanega problema. Pride do bolečega trka med pričakovanji in resničnostjo. To se zgodi tudi v veri, ko veselje evangelija postavi na preizkušnjo težka situacija, v kateri se znajdemo. Mati Božja nas danes uči, kako potegniti korist iz tega trka. Pokaže nam, da je nujno, da po ozki poti pridemo do cilja, do križa, brez katerega ni mogoče vstati. To je kot boleč porod, ki da življenje zrelejši veri.

Sprašujem se, dragi bratje in sestre, kako narediti ta prehod, kako premagati trk med idealom in stvarnostjo? Točno tako kot Marija: shraniti in premišljevati. Marija najprej shrani, se pravi da ne raztrese. Ne zavrača tega, kar se zgodi. Vse shrani v srcu, vse kar je videla in slišala. Lepe stvari, kot je tisto, kar ji je povedal angel in kar so ji pripovedovali pastirji. Pa tudi stvari, ki jih je bilo težko sprejeti: nevarnost zaradi nosečnosti pred poroko, sedaj obupna stiska hleva, v katerem je rodila. In kaj stori Marija: ne izbira, ampak shrani. Sprejema resničnost, ki prihaja, ne skuša prikrivati, ukaniti življenja, ampak shranjuje v srcu.

Potem pa je še druga drža, kako Marija shranjuje? Shranjuje tako, da premišljuje. Glagol, ki ga uporabi evangelij, govori o prepletenosti stvari: Marija primerja različne izkušnje in odkrije skrite niti, ki jih povezujejo. V svojem srcu, v svoji molitvi izvrši ta izredni postopek: povezuje lepe in grde stvari; ne ločuje jih, ampak jih združuje. Zaradi tega je Marija mati katoliškosti. Zato lahko, če malo prisilimo jezik, rečemo, da je zaradi tega Marija katoličanka, saj združuje in ne ločuje In tako dojame poln pomen, Božji pogled. V svojem materinskem srcu razume, da gre slava Najvišjega skozi ponižnost; sprejme načrt zveličanja, po katerem je Boga treba položiti v jasli. Vidi krhko ter trepetajoče božje Dete in sprejme čudovit božanski preplet med veličino in majhnostjo. Marija shranjuje tako, da premišljuje.

Ta vključujoči pogled, ki napetosti presega s shranjevanjem in premišljevanjem v srcu, je pogled mater, ki v napetostih ne ločujejo, ampak ohranjajo napetosti in s tem življenje raste. To je pogled, s katerim mnoge matere zajamejo situacijo svojih otrok. To je konkreten pogled, ki ga ne prevzame malodušje, ki ne ohromi pred problemi, ampak jih umesti v širše obzorje. In Marija tako, vse do Kalvarije premišljujoč in shranjujoč ohranja in premišljuje. Na misel nam pridejo obrazi mater, ki pomagajo otroku, ko je bolan ali v težavah. Koliko ljubezni je v njihovih očeh, ki znajo med jokom vlivati razloge za upanje! Njihov pogled je zavesten, brez utvar, a onkraj bolečine in problemov ter ponuja širši pogled, pogled skrbi, ljubezni, ki obnavlja upanje. To počnejo matere: znajo premagati ovire in konflikte, znajo vlivati mir. Tako jim uspe, da nadloge spremenijo v priložnosti za ponovno rojstvo in rast. To počnejo, ker znajo držati skupaj življenjske niti. Potrebujemo ljudi, ki zmorejo tkati niti občestva, ki nasprotujejo premnogim bodečim nitim delitev. Matere to znajo početi.

Novo leto se začenja v znamenju svete Božje Matere, v znamenju Matere. Materinski pogled je pot za ponovno rojstvo in rast. Matere, žene gledajo na svet ne zato, da bi ga izkoriščale, ampak da bi imel življenje. Ker gledajo s srcem, jim uspeva držati skupaj sanje in konkretnost ter se ogibati tokovom brezkužnega pragmatizma in abstraktnosti. In Cerkev je mati, je takšna mati, saj je Cerkev žena, in žena je takšna. Zaradi tega ne moremo najti mesta za ženo v Cerkvi, ne da bi ta odsevala v tem srcu matere-žene. To je mesto žene v Cerkvi, veliko mesto, iz katerega izhajajo drugi bolj konkretni, a drugotni. Cerkev je mati, Cerkev je žena. Medtem ko matere dajejo življenje in žene varujejo svet, storimo vse, da bomo podpirali matere in zaščitili žene. Koliko nasilja je nad ženskami! Dovolj je! Poškodovati žensko pomeni hudo užaliti Boga, ki je iz žene dobil človeškost, ne od angela, ne neposredno, ampak od žene. Kakor od žene, od Cerkve žene dobijo otroci človeškost.

Ob začetku novega leta se postavimo pod varstvo te žene, svete Božje Matere in naše Matere. Naj nam pomaga, da bomo znali shraniti in premišljevati o vseh stvareh, ne da bi se bali preizkušenj, v veseli gotovosti, da je Gospod zvest in zna križe spreminjati v vstajenje. Tudi danes jo kličimo, kot je to počelo Božje ljudstvo v Efezu, vstanimo, glejmo Marijo in kot ljudje v Efezu trikrat ponovimo njen naziv Božje Matere: »Sveta Božja Mati, Sveta Božja Mati, Sveta Božja Mati!« Amen.

Angel Gospodov, nedelja, 1. januar 2023
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobro leto! Začetek novega leta je posvečen Presveti Mariji, ki jo danes slavimo kot Božjo Mater. V teh urah prosimo za njeno priprošnjo za zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki je včeraj zjutraj zapustil ta svet.

Vsi skupaj se z enim srcem in eno dušo združimo v zahvaljevanju Bogu za dar tega zvestega služabnika evangelija in Cerkve. Malo prej smo na televiziji v oddaji Po njegovi podobi videli življenje in delo papeža Benedikta.

Ko še vedno zremo Marijo v votlini, kjer je rodila Jezusa, se lahko vprašamo: v kakšnem jeziku nam govori Sveta Devica? Kako govori Marija? Kaj se od nje lahko naučimo za leto, ki se začenja? Lahko ji rečemo: Marija, pouči nas, kaj moramo letos storiti.

Če v resnici opazujemo prizor, ki nam ga predstavlja današnje bogoslužje, opazimo, da Marija ne govori. Z začudenjem sprejema skrivnost, ki jo živi, jo vso shrani v svojem srcu in predvsem skrbi za Dete, ki je, kot pravi evangelij, »položeno v jaslih« (Lk 2,16). Glagol »položiti« pomeni skrbno položiti in nam pove, da je Marijina govorica, jezik materinstva, nežno skrbeti za Otroka. To je Marijina veličina: medtem ko angeli praznujejo, pastirji prihitijo in vsi na ves glas hvalijo Boga zaradi tega, kar se je zgodilo, Marija ne govori, ne zadržuje gostov s pojasnjevanjem tega, kar se ji je zgodilo, ne postavi se v središče; nam je zelo všeč postaviti se v središče, a ona se ne postavlja v središče, nasprotno, v središče postavi Otroka in z ljubeznijo skrbi Zanj. Neka pesnica je zapisala, da je Marija »znala biti tudi slovesno nema, […] ker ni hotela izgubiti izpred oči svojega Boga« (A. Merini, Corpo d’amore. Un incontro con Gesù, Milano 2001, 114).

To je značilna govorica materinstva: nežnost skrbi. Mame namreč, potem ko so devet mesecev nosile pod srcem dar skrivnostnega čudeža, še naprej postavljajo v središče vseh pozornosti svoje otroke: hranijo jih, jih držijo v naročju, jih blago polagajo v zibelko. Poskrbeti: to je tudi jezik Božje Matere. Jezik matere je, da poskrbi za.

Bratje in sestre, kot vse mame Marija nosi pod svojim srcem življenje in nam tako govori o naši prihodnosti. Istočasno pa nas spominja, da moramo, če v resnici želimo, da bi novo leto bilo dobro, če hočemo obnoviti upanje, opustiti govorice, geste in odločitve, ki jih navdihuje sebičnost, in se naučiti jezika ljubezni, ki je poskrbeti za. Poskrbeti za je nov jezik, ki je nasproten tem govoricam sebičnosti. To je zaveza: skrbeti za svoje življenje, vsakdo mora poskrbeti za svoje življenje, poskrbeti za svoj čas, za svojo dušo; skrbeti za stvarstvo in za okolje, v katerem živimo; in še več, skrbeti za svojega bližnjega, za tiste, ki jih je Gospod postavil poleg nas, pa tudi za brate in sestre, ki so v stiski in kličejo našo pozornost in sočutje. Ko gledamo Marijo z Detetom, kako skrbi zanj, se učimo poskrbeti za druge, pa tudi zase, skrbeti za svoje notranje zdravje, duhovno življenje, za dejavno ljubezen.

Ko danes obhajamo Svetovni dan miru, ponovno ozavestimo odgovornost, ki nam je zaupana za graditev prihodnosti. Spričo osebnih in družbenih kriz, ki jih doživljamo, spričo tragedije vojne »smo poklicani, da se z izzivi našega sveta soočimo odgovorno in sočutno« (Sporočilo za 56. Svetovni dan miru, 5). To lahko storimo, če prevzamemo skrb drug za drugega in če vsi skupaj prevzamemo skrb za naš skupni dom.

Prosimo Presveto Marijo, Božjo Mater, naj nas v tej dobi, ki je onesnažena z nezaupanjem in brezbrižnostjo, usposobi za sočutje in skrb, da bomo sposobni sočutja in skrbi za druge, sposobni biti ganjeni in se ustaviti pred drugim, kolikor krat je to potrebno.

Homilija, nedelja, 1. januar 2023
Sveta Božja Mati! Gre za veseli vzklik Svetega Božjega ljudstva, ki je odmeval po ulicah Efeza leta štiristo enaintrideset, ko so koncilski očetje razglasili Marijo za Božjo Mater.

Gre namreč za bistveni podatek vere, predvsem pa za zelo lepo novico. Bog ima Mater in se je s tem za vedno vezal na našo človeškost, kakor otrok na mamo, do te mere, da je naša človeškost njegova človeškost. Gre za tako prodorno in tolažečo resnico, da je zadnji koncil, ki so ga tukaj obhajali, zatrdil: »Božji Sin se je s svojim učlovečenjem, na neki način združil z vsakim človekom. S človeškimi rokami je delal, s človeškim razumom je razmišljal, s človeško voljo je deloval, s človeškim srcem ljubil. Rojen iz Device Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem nam enak razen v grehu« (Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 22). Poglejte, kaj je storil Bog, ko se je rodil iz Marije? Pokazal je konkretno ljubezen do naše človeškosti, ker jo je v resnici in v polnosti sprejel. Bratje in sestre, Bog nas ne ljubi z besedami, temveč z dejanji; ne od zgoraj, od daleč, temveč od blizu, prav od znotraj našega mesa, ker je v Mariji Beseda meso postala, ker v Kristusovih prsih še naprej bije meseno srce, ki trepeče za vsakega od nas.

Sveta Božja Mati! O tem nazivu je bilo napisanih veliko knjig in veličastnih razprav. Toda te besede so še zlasti vstopile v srce svetega Božjega ljudstva po najbolj preprosti in domači molitvi, ki spremlja potek dneva skozi najbolj naporne trenutke in najbolj drzna upanja: Zdravamariji. Po nekaterih stavkih iz Božje Besede, se drugi del molitve začne takole: »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike«. Ta vzklik je pogosto zaznamoval naše dni in omogočil, da se je Bog po Mariji približal našemu življenju in naši zgodovini. Na vzklik: Mati Božja, prosi za nas grešnike, moljen v najrazličnejših jezikih, ob jagodah rožnega venca in v stiski, pred sveto podobo ali na ulici, se Mati Božja vedno odzove, usliši na naše prošnje, nas blagoslavlja s svojim Sinom v naročju, prinaša nam nežnost učlovečenega Boga. Z eno besedo, daje nam upanje. In mi, na začetku tega leta, potrebujemo upanje kot dežela dežja. Leto, ki se odpira v znamenju Matere Boga in naše Matere, nam sporoča, da je ključ upanja Marija, antifona upanja pa je vzklik: Sveta Božja Mati! Danes izročimo Presveti Materi ljubljenega zaslužnega papeža Benedikta XVI., da ga spremlja pri njegovem prehodu iz tega sveta k Bogu.

Posebej molimo k Materi za otroke, ki trpijo in nimajo več moči za molitev, za številne brate in sestre, ki jih je v mnogih delih sveta prizadela vojna, ki preživljajo te praznične dni v temi in v mrazu, v bedi in strahu, potopljeni v nasilje in brezbrižnost! Za tiste, ki nimajo miru, vzklikajmo k Mariji, ženi, ki je na svet prinesla Kneza miru (prim. Iz 9,5; Gal 4,4). V njej, Kraljici miru, se uresničuje blagoslov, ki smo ga slišali v prvem berilu: »Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir« (4 Mz 6,26). Po rokah Matere želi mir Boga vstopiti v naše domove, v naša srca, v naš svet. Toda kako ga sprejeti?

Pustimo se svetovati protagonistom današnjega evangelija, ki so prvi videli Mater z Detetom: betlehemskim pastirjem. Bili so revni ljudje in morda celo precej grobi in tudi tisto noč so delali. Prav oni, ne modri in tudi ne mogočniki, so prvi prepoznali Boga blizu, Boga, ki je prišel ubog in je rad z ubogimi. Pri pastirjih evangelij poudarja predvsem dve zelo preprosti potezi, ki pa nista vedno lahki. Pastirji so šli in videli. Dve gesti: iti in videti.

Najprej iti. Besedilo pravi, da so pastirji šli brez odlašanja (prim. Lk 2,16). Niso mirovali. Bila je noč, morali so paziti na svoje črede in zagotovo so bili utrujeni. Lahko bi počakali na zoro, počakali bi, da sonce vzide, da bi šli pogledat Dete, ki leži v jaslih. Namesto tega so šli brez odlašanja, saj se je treba ob pomembnih stvareh odzvati takoj, ne pa odlašati, ker »milost Duha ne vključuje počasnosti« (S. AMBROGIO, Commento su san Luca, 2). In tako so našli Mesija, tistega, ki so ga pričakovali stoletja in ki so ga mnogi iskali.

Bratje, sestre, da bi sprejeli Boga in njegov mir, ne smemo mirno sedeti in ne smemo udobno čakati, da se stvari izboljšajo. Moramo vstati, zgrabiti priložnost milosti, iti, tvegati, potrebno je tvegati. Danes, na začetku leta, bi bilo dobro, da se namesto razmišljanja in upanja, da se bo kaj spremenilo, vprašamo: »Kam želim letos iti? Do koga bom šel in mu naredil kaj dobrega?« Mnogi v Cerkvi in družbi pričakujejo dobro, ki ga lahko daš ti in samo ti, tvoje služenje. In soočeni z omrtvičujočo lenobo in hromečo brezbrižnostjo, soočeni s tveganjem, da se omejimo na sedenje pred zaslonom z rokami na tipkovnici, nas pastorji danes spodbujajo, da gremo, da nas gane to, kar se dogaja v svetu, da si umažemo roke, da delamo dobro, da opustimo toliko navad in udobja, da se odpremo Božjim novostim, ki jih najdemo v ponižnosti služenja, v pogumu poskrbeti za drugega. Bratje in sestre, posnemajmo pastirje: pojdimo!

Ko so prispeli, pravi evangelij, so pastirji »našli Marijo in Jožefa ter dete, ki je ležalo v jaslih« (v. 16). Nato ugotavlja, da so šele »ko so ga videli« (v. 17) začeli, polni začudenja, drugim pripovedovati o Jezusu ter slaviti in hvaliti Boga za vse, kar so slišali in videli (prim. vv. 17-18.20). ). Prelomnica je bila: videti ga. Pomembno je videti, zaobjeti s pogledom, ostati kot pastirji pred Detetom, ki je v naročju Matere. Ne da bi karkoli rekli, ne da bi karkoli vprašali, ne da bi karkoli naredili. Gledati v tišini, častiti, z očmi sprejemati tolažilno nežnost učlovečenega Boga, njegove in naše Matere. Na začetku leta, med številnimi novostmi, ki bi jih človek rad doživel, in mnogimi stvarmi, ki bi jih radi počeli, posvetimo čas gledanju, torej odpiranju oči in ohranjanju odprtih za tisto, kar je pomembno: za Boga in za druge. Imejmo pogum začutiti začudenje srečanja, ki je slog Boga, kar je popolnoma drugačno od zapeljevanja sveta, ki te pomirja. Čudenje pred Bogom, srečanje z njim, ti da mir. Medtem ko te drugo samo omrtviči ter te pomiri.

Kako pogosto, ujeti v naglico, nimamo niti časa, da bi se za minuto ustavili v Gospodovi družbi, da bi prisluhnili njegovi Besedi, molili, častili, hvalili ... Enako je glede drugih: ujeti v naglico ali protagonizem, nimajo časa prisluhniti ženi, možu, se pogovoriti z otroki, jih vprašati, kako jim gre v notranjosti, ne le kako jim gre z učenjem in zdravjem. In kako dobro je prisluhniti starejšim, dedku in babici, pogledati v globino življenja ter znova odkriti korenine. Vprašajmo se torej, ali znamo videti, kdo živi poleg nas, kdo živi v naši stavbi, koga srečujemo vsak dan na ulicah. Bratje, sestre, posnemajmo pastirje: učimo se videti! Naučimo se gledati in razumeti s srcem to, kar vidimo.

Pojdi in glej. Danes je Gospod prišel med nas in Sveta Božja Mati nam ga postavlja pred oči. Ponovno odkrijmo v zagonu iti in v čudenju videti, skrivnosti, da bo to leto resnično novo ter bomo premagali utrujenost ostati na mestu ali lažen mir, ki ga prinaša zapeljevanje.

In sedaj, bratje in sestre, vse vas vabim, da gledamo Marijo in ji trikrat zakličimo: Sveta Božja Mati, kakor je to storilo ljudstvo v Efezu! Sveta Božja Mati! Sveta Božja Mati! Sveta Božja Mati!