Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 5. postno nedeljo

Jer 31,31-34

Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bom z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo. Ne zaveze, kakršno sem sklenil z njihovimi očeti tistega dne, ko sem jih prijel za roko, da bi jih izpeljal iz egiptovske dežele; to zavezo z menoj so prelomili, čeprav sem bil njihov gospodar, govori Gospod. To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori Gospod: Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Ne bodo več učili vsak svojega bližnjega, vsak svojega brata in rekli: »Spoznajte Gospoda!«, ker me bodo poznali vsi, od najmanjšega do največjega med njimi, govori Gospod. Kajti njihovo krivdo bom odpustil in njihovega greha se ne bom več spominjal.

Heb 5,7-9

Ta (Kristus) je v dneh svojega zemeljskega življenja z močnim vpitjem in solzami daroval molitve in prošnje njemu, ki bi ga mogel rešiti pred smrtjo, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti in postal popoln, vsem, ki so mu poslušni pa vir večnega zveličanja.

Jn 12,20-33

Med tistimi, ki so na praznik prišli molit, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, ga prosili in rekli: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta šla in povedala Jezusu. Jezus jima je odgovoril in rekel:
»Prišla je ura,
da se Sin človekov poveliča.
Resnično, resnično, povem vam:
Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre,
ostane sámo;
če pa umre,
obrodi obilo sadu.«
»Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil;
kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu,
ga bo ohranil za večno življenje.
Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj,
in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.
Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.
Zdaj je moja duša vznemirjena.
In kaj naj rečem?
Oče, reši me iz te ure?
Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro.
Oče, poveličaj svoje ime!«

Tedaj je prišel glas iz nebes:
»Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.«

Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila, da je zagrmelo. Drugi pa so govorili: »Angel mu je govoril.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas.

»Zdaj je sodba nad tem svetom,
zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven;
in jaz bom, ko bom povzdignjen z zemlje,
vse pritegnil k sebi.«
 To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.

Razlaga cerkvenih očetov

»Sebe primerja z razpadajočim pšeničnim zrnom, ki bo prineslo vsem obilne sadove«, kakor se je slikovito izrazil sv. Atanazij, »le preko smrti in križa bo Kristus prinesel obilo sadov za vse čase«. Sv. Avguštin pa glede ljubezni do lastnega življenja pravi: »V človeku je namreč ljubezen do lastne duše, ki pa jo pogublja in sovraštvo, ki jo rešuje. Če si torej pretirano ljubil, si namreč sovražil, če pa si sovražil pretiranost, si ljubil.«

Misli Benedikta XVI.

Sveti Janez v današnjem evangeljskem odlomku poroča o dogodku, ki se je zgodil med zadnjim obdobjem Kristusovega javnega življenja, tik pred judovsko veliko nočjo, ki pa bo tudi velika noč njegove smrti in vstajenja. Medtem ko je bil v Jeruzalemu, so se nekateri Grki, privrženci judovstva, pri katerih je s tem, kar je storil, prebudil pozornost in zanimanje, približali Filipu, enemu od dvanajsterih, ki je imel grško ime, saj je bil iz Galileje. 'Gospod, radi bi videli Jezusa' (Jn 12,21). Filip je šel povedat Andreju, enemu od prvih apostolov, ki so bili bolj blizu Gospodu, tudi njegovo ime je namreč grško, oba 'pa sta šla in povedala Jezusu' (prim. Jn 12,20-21).

V prošnji teh neznanih Grkov lahko opazimo žejo, ki je v srcu vsakega človeka, da bi videl in spoznal Kristusa. Jezusov odgovor pa nas usmeri na skrivnost velike noči, ko se bo veličastno razkrilo njegovo zveličavno poslanstvo. Pravi: 'Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča' (Jn 12,23). Da! Prišla je ura poveličanja Sina človekovega, toda do nje se pride skozi boleč prehod trpljenja in smrti na križu. Samo tako se bo pravzaprav za vse uresničil zveličavni božanski načrt, tako za jude kakor za pogane. Vsi so namreč poklicani pridružiti se edinemu ljudstvu nove in dokončne zaveze. Ob tem nam postane jasna slovesna izjava, s katero se zaključi ta evangeljski odlomek: 'In jaz bom, ko bom povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi' (Jn 12,32), kakor tudi evangelistova razlaga: 'To pa je rekel, da je nakazal, kakšne smrti bo umrl' (Jn 12,33). Križ je veličina ljubezni, je Jezusova veličina in k tej veličini nas vse želi pritegniti.

Gospod sam nam razloži, v čem je naša pridružitev njegovemu poslanstvu. Ko govori o svoji bližnji zveličavni smrti, uporabi preprosto, a hkrati zelo zgovorno prispodobo: 'Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu' (Jn 12,24). Sebe primerja z razpadajočim pšeničnim zrnom, ki bo prineslo vsem obilne sadove, kakor se je slikovito izrazil sv. Atanazij in le preko smrti in križa bo Kristus prinesel obilo sadov za vse čase. Ni bilo dovolj, da se je Božji Sin učlovečil. Za izpolnitev božanskega načrta vesoljnega zveličanja, je bilo potrebno, da je bil umorjen in pokopan. Le tako je bila v polnosti prevzeta človeška resničnost, da se je po njegovi smrti in vstajenju razodelo zmagoslavje Življenja, zmagoslavje Ljubezni in se je potrdilo, da je ljubezen močnejša od smrti.

Vendar pa je človek Jezus, ki je bil pravi človek z enakim čutenjem kot mi, zaznal težo preizkušnje in grenke žalosti zaradi tragičnega konca, ki ga je čakal. Ravno zato, ker je bil Človek – Bog, je toliko bolj okusil grozo pred prepadom človeškega greha in tem, kar je umazanega v človeštvu, saj si je moral naložiti nase in použiti v ognju svoje ljubezni. Vse to je moral nositi s seboj in spremeniti v svojo ljubezen.

Dragi bratje in sestre, to je zahtevna pot križa, ki jo Jezus nakaže vsem svojim učencem. Večkrat je namreč rekel: 'Če kdo meni služi, naj hodi za menoj' (Jn 12,26). Za kristjana, ki hoče uresničiti lastno poklicanost, ni namreč druge izbire. Postava križa, ki je opisana s prispodobo pšeničnega zrna, ki umrje, da lahko vzklije novo življenje, je logika križa, ki smo jo slišali v današnjem evangeliju: 'Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje' (Jn 12, 25). 'Sovražiti' svoje življenje je močen protisloven semitski izraz, ki pa dobro izrazi korenito popolnost tistega, ki hodi za Kristusom in iz njegove ljubezni služi bratom. Torej izgubi življenje, da ga tako najde. Na nobeni drugi poti ne bomo okušali veselje in rodovitnost Ljubezni, kakor na poti dajanja, podarjanja, izgubljanja zaradi najdevanja.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 22. marec 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to peto postno nedeljo evangelist Janez pritegne našo pozornost z zanimivo podrobnostjo: nekateri 'grki', torej judovske vere, ki so prišli v Jeruzalem za praznik velike noči, se obrnejo na apostola Filipa in mu rečejo: »Radi bi videli Jezusa« (Jn 12,21). V svetem mestu, kamor je Jezus zadnjič prišel, je veliko ljudi. Tu so majhni in preprosti, ki so slovesno sprejeli preroka iz Nazareta, ker so v njem prepoznali Poslanega od Boga. Tu so veliki duhovniki in voditelji ljudstva, ki bi se ga radi znebili, saj ga imajo za heretika in za nevarnega. So pa tudi taki, kot ti 'grki', ki bi ga iz radovednosti radi videli in vedeli več o njem, o dejanjih, ki jih je opravil, saj je zadnje, to je obuditev Lazarja, napravilo veliko trušča.

»Radi bi videli Jezusa.« Te besede, kakor tudi mnoge druge v evangelijih, so onkraj kakšnega posebnega dogodka in izražajo nekaj splošnega. Razodevajo željo, ki se vleče skozi čase in kulture, željo, ki je navzoča v srcu mnogih ljudi, ki so slišali govoriti o Jezusu, a ga še niso srečali. Želim videti Jezusa. Tako v srcu čutijo ti ljudje.

Ko Jezus posredno, na preroški način odgovori na to prošnjo, da bi ga videli, izreče prerokbo, ki razkrije njegovo identiteto in nakaže pot, kako ga resnično spoznati: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča« (Jn 12,23). To je ura križa! To je ura Satanovega poraza, kneza zla ter dokončno zmagoslavje usmiljene Božje ljubezni. Kristus napove, da bo »povzdignjen z zemlje« (v. 32). Ta izraz ima dvojen pomen in sicer 'povzdignjen', ker križan in 'povzdignjen', ker od Očeta povišan v vstajenju, da bi pritegnil vse k sebi in spravil ljudi z Bogom in med seboj. Ura križa, najtemnejša v zgodovini, je tudi vir zveličanja za vse, ki verujejo Vanj.

V nadaljevanju prerokbe o svoji bližajoči se veliki noči Jezus uporabi preprosto in močno prispodobo, tisto o 'pšeničnem zrnu', ki ko pade v zemljo, umrje, da obrodi sad (prim. v.24). V tej prispodobi najdemo še drugi vidik Kristusovega križa, torej rodovitnost. Jezusov križ je rodoviten. Jezusova smrt je namreč neusahljivi vir novega življenja, saj ima v sebi prenoviteljsko moč Božje ljubezni. Potopljeni s krstom v to ljubezen, kristjani lahko postanejo 'pšenična zrna' in obrodijo veliko sadov, če kakor Jezus »izgubijo svoje življenje« iz ljubezni do Boga in bratov ter sester (prim. v.25).

Zaradi tega lahko tistim, ki tudi danes 'želijo videti Jezusa, vsem, ki iščejo Božje obličje, tistim, ki so kot otroci imeli verouk, a vere niso poglobili, vsem tistim, ki še niso osebno srečali Jezusa..., vsem tem lahko ponudimo tri stvari: evangelij, križec in pričevanje naše vere, sicer revne, a iskrene. Evangelij, ker lahko tam srečamo Jezusa, mu prisluhnemo, ga spoznamo. Križec kot znamenje Jezusove ljubezni, saj je dal za nas samega sebe. In zatem vera, ki se izrazi s preprostimi dejanji bratske ljubezni, predvsem pa v skladnosti življenja med tem kar rečemo in živimo. Evangelij, križec in pričevanje. Naj nam Marija, naša Mati pomaga hoditi za Jezusom po poti križa in vstajenja.

Angel Gospodov, nedelja, 18. marec 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Jn 12,20-33) pripoveduje o dogodku, ki se je zgodil med zadnjimi dnevi Jezusovega življenja. Prizor se odvija v Jeruzalemu, kjer se je On nahajal za praznik judovske velike noči.

Na to obredno praznovanje so prišli tudi nekateri Grki. Gre za ljudi, ki jih je vodilo versko občutje, privlačila jih je namreč vera judovskega ljudstva. Ker so slišali govoriti o tem velikem preroku, so se približali Filipu, enemu dvanajstih apostolov in so mu rekli: »Radi bi videli Jezusa« (v. 21). Janez poudari ta stavek, osredotočen na glagol videti, ki v evangelistovem besednjaku pomeni iti onkraj navideznega, da se zazna skrivnost neke osebe. Glagol, ki ga uporablja Janez, torej »videti«, pomeni priti vse do srca, priti z življenjem, z razumevanjem vse do notranjosti osebe, v osebo.

Presenetljiv je Jezusov odziv. On ne odgovori niti z »da«, niti z »ne«, temveč pravi: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča« (v. 23). Te besede, iz katerih se na prvi pogled zdi, da se ne menijo za vprašanje Grkov, v resnici dajejo pravi odgovor, saj kdor hoče poznati Jezusa, mora gledati križ od znotraj, kjer se razodeva njegova slava. Gledati notri, v križ. Današnji evangelij nas torej vabi, da usmerimo svoj pogled na razpelo, ki ni okrasni predmet ali manj pomemben del oblačenja – včasih zlorabljen – temveč versko znamenje, ki ga je potrebno zreti in razumeti. V podobi križanega Jezusa se razkriva skrivnost smrti Božjega Sina kot najvišje dejanje ljubezni, vir življenja in zveličanja za človeštvo vseh časov. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Lahko pomislim, kako jaz gledam razpelo? Kot umetniško delo, kot lepo ali ne lepo? Ali gledam od znotraj, vstopim v Jezusove rane, vse do njegovega srca? Gledam skrivnost izničenega Boga vse do smrti kot sužnja, kriminalca? Ne pozabiti na to. Gledati križanega, gledati ga od znotraj. Obstaja lepa pobožnost molitve enega Očenaša za vsako od petih ran. Ko molimo ta Očenaš, skušajmo vstopiti preko Kristusovih ran notri, notri vse do njegovega srca. Tu se bomo naučili veliko modrost Kristusove skrivnosti, veliko skrivnost križa.

Da bi razložil pomen svoje smrti in vstajenja, se Jezus poslužuje podobe in reče: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (v. 24). Želi razložiti, da je njegov skrajni dogodek, torej križ, smrt in vstajenje, rodovitno dejanje. Njegove rane so nas ozdravile. Rodovitnost, ki bo za mnoge prineslo sadove. Samega sebe primerja s pšeničnim zrnom, ki ko gnije v zemlji, rodi novo življenje. Jezus je z učlovečenjem prišel na svet, vendar to ne zadostuje. On mora tudi umreti, da bi odkupil ljudi iz suženjstva greha ter jim podaril novo v ljubezni spravljeno življenje. Rekel sem za odkupitev ljudi, odkupitev, mene, tebe, vseh nas… On je plačal to ceno. To je Kristusova skrivnost. Pojdi v njegove rane, vstopi. Glej Jezusa, a od znotraj.

Ta dinamika pšeničnega zrna, ki se je zgodila v Jezusu, se more udejanjiti tudi v nas, njegovih učencih. Poklicani smo prisvojiti si velikonočno zakonitost, da izgubimo življenje ter tako prejmemo novo in večno. Kaj pomeni izgubiti življenje, kaj pomeni biti pšenično zrno? Pomeni, manj misliti nase ter na osebne interese in znati »videti« ter iti naproti potrebam naših bližnjih, še posebej zadnjim. Z veseljem opravljati dela dejavne ljubezni tistim, ki trpijo tako na telesu kot na duhu ter tako na bolj pristen način živeti evangelij, kot nujen temelj, da bodo lahko naše skupnosti rastle v bratstvu ter medsebojnem sprejemanju. Hočem videti Jezusa, toda videti ga od znotraj. Vstopi v njegove rane in zri ljubezen njegovega srca do tebe, tebe, mene, do vseh.

Devica Marija, katere pogled srca je bil vedno osredotočen na njenega Sina, od jaslic v Betlehemu pa vse do križa na Kalvariji, naj nam pomaga srečati ga ter poznati ga tako, kot On hoče, da bomo lahko živeli od njega razsvetljeni ter prinašali v svet sadove pravičnosti in miru.

Angel Gospodov, nedelja, 21. marec 2021
Na to peto postno nedeljo nam bogoslužje oznanja evangelij, v katerem sv. Janez navaja dogodek, ki se je zgodil zadnje dni Kristusovega življenja, malo pred njegovim trpljenjem (prim. Jn 12,20-33). Medtem ko se je Jezus nahajal v Jeruzalemu za praznik velike noči, nekateri Grki, radovedni, odkar je začel delovati, izrazijo željo, da bi ga videli. Približajo se apostolu Filipu in mu pravijo: »Radi bi videli Jezusa.« Filip o tem pove Andreju in nato oba skupaj to povesta Učitelju. V prošnji tistih Grkov lahko zaznamo prošnjo, ki ga mnogi moški in ženske, vsakega kraja in vsakega časa, namenjajo Cerkvi in tudi vsem nam: »Radi bi videli Jezusa«.

Jezus na to prošnjo odgovori »na način, ki daje misliti«. Takole pravi: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. […] Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Zdi se, da te besede ne odgovarjajo na prošnjo, zastavljeno s strani Grkov. V resnici gredo čez. Jezus namreč razkrije, da je On za vsakega človeka, ki ga želi iskati, skrito seme, ki je pripravljeno umreti, da bi dalo obilo sadu. Kot da bi rekel: če bi me radi spoznali, če bi me radi razumeli, poglejte pšenično seme, ki umre v zemlji, glejte torej križ.

Na misel nam pride znamenje križa, ki je skozi stoletja postalo prvovrsten simbol kristjanov. Če bi nekdo tudi danes rad »videl Jezusa«, ker morda prihaja iz držav in kultur, kjer je krščanstvo malo poznano, kaj vidi najprej? Katero je najbolj običajno znamenje, ki ga sreča? Razpelo, križ. V cerkvah, v domovih kristjanov, nosi se ga tudi na telesu. Pomembno je, da je znamenje zvesto evangeliju: križ ne more ne izraziti ljubezni, služenja, brezmejnega darovanja sebe: samo na ta način je križ zares »drevo življenja«, preobilnega življenja.

Tudi danes bi mnoge osebe, pogosto ne da bi to izrecno rekle, želele »videti Jezusa«, ga srečati, ga spoznati. Pri tem razumemo veliko odgovornost nas kristjanov in naših skupnosti. Tudi mi moramo odgovoriti s pričevanjem življenja, ki se daruje v služenju, z življenjem, ki prevzame Božji slog – bližino, sočutje in nežnost ter se daruje v služenju. Gre za sejanje semen ljubezni, ne z besedami, ki izginejo, ampak s konkretnimi, preprostimi in pogumnimi zgledi, ne s teoretičnimi obsodbami, ampak z dejanji ljubezni. Gospod nam torej s svojo milostjo daje, da obrodimo sad, tudi ko je zemlja suha zaradi nerazumevanja, težav ali preganjanj ali pa zaradi zahtev legalizmov ali klerikalnih moralizmov. To je suha zemlja. Ravno takrat, v preizkušnji in samoti, medtem ko seme umre, je trenutek, ko klije življenje, da bi ob svojem času dalo zrele sadove. In v tej prepletenosti smrti in življenja lahko izkusimo veselje in resnično rodovitnost ljubezni, ki se vedno daje v slogu Boga – bližina, sočutje, nežnost.

Marija naj nam pomaga slediti Jezusu, hoditi močni in veseli po poti služenja, da bo Kristusova ljubezen sijala v vsaki naši drži in postala vedno bolj slog našega vsakdanjega življenja.