Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik sv. Jožefa

2Sam 7,4-5.12-14.16

A še tisto noč se je Natánu zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Pojdi in povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori Gospod: Mi boš mar ti zidal hišo za stanovanje? Ko se ti dopolnijo dnevi in boš legel k svojim očetom, bom povzdignil tvojega potomca, ki bo izšel iz tvojega telesa, in bom utrdil njegovo kraljestvo. Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. Jaz mu bom oče in on mi bo sin. Če se pregreši, ga bom kaznoval s človeško šibo in z udarci človeških sinov. Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke in tvoj prestol bo utrjen na veke.«

Rim 4,13.16-18.22

Kajti obljuba, ki je bila dana Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bodo dediči sveta, ni bila dana po postavi, ampak po pravičnosti, ki izvira iz vere. Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom. Zato mu je tudi bilo to šteto v pravičnost.

Mt 1,16.18-21,24

Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus. Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo takole: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom. Preden sta prišla skupaj, je bila noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi. Ko je to premišljeval, se mu je Gospodov angel prikazal v sanjah in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.«

Razlaga cerkvenih očetov

Več cerkvenih očetov pravi, da je angel Jožefu pokazal na vse, kar je bilo v njegovem razumu, kar je čutil, česa se je bal in tudi, kaj se je odločil storiti, da bi ga lahko vodila krepost in bi bil potolažen. Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Angel je podelil Jožefu čast, da da Zveličarju ime in da skrbi za Očetovega Sina. Skrivnost rojstva je lažje razumljiva, če jo povežemo z napredovanjem zveličanja in njenim preroškim pričakovanjem, ki jo je Gospod naznanil po besedah preroka Izaija.«Neznani  pisec pravi: »Devica je v svojem telesu nosila to, kar ni mogel ves svet. Kakor je Kristus pozneje izročil Marijo svojim učencem, tako jo sedaj izroča Jožefu«. Sv. Janez Krizostom pa ponovno poudarja: »Angel je podelil Jožefu čast, da se je lahko imel za očeta in mu dal pravico dati Božjemu Sinu ime.«

Misli Benedikta XVI.

Bog vas ima rad, ne bo vas pozabil in sveti Jožef naj vas varuje. Kako lahko vstopimo v posebno milost tega dne? Pred zaključkom svete maše, nam bo bogoslužje v prošnji po obhajilu razkrilo višek našega premišljevanja z besedami: »O Bog, naš Oče, ob slovesnem praznovanju svetega Jožefa si nas nasitil s hrano s tega oltarja. Ohrani v nas svoje darove in nas vedno brani in varuj, ker smo tvoja družina«. Vidite, mi prosimo Gospoda, naj vedno ohranja Cerkev pod svojim varstvom, in to On res dela!, natančno tako, kakor je Jožef varoval svojo družino in bdel nad otrokom Jezusom.

Prebrani evangelij nas je pravkar spomnil na to. Angel mu je namreč rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene« (Mt 1,20) in on je naredil natančno to: »storil je, kakor mu je naročil Gospodov angel« (Mt 1,24). Zakaj je sveti Matej hotel omeniti to zvestobo besedam Božjega poslanca, če ne zato, da bi nas povabil posnemati to zvestobo polno ljubezni?

Prvo berilo ne govori izrecno o sv. Jožefu, kljub temu pa nam pove dosti o njem. Prerok Natan je po Gospodovem ukazu rekel Davidu: »Jaz bom povzdignil tvojega potomca« (2Sam 7,12). David je moral sprejeti, da bo umrl, ne da bi videl izpolnitev te obljube, ki se bo uresničila, ko se mu dopolnijo dnevi in bo legel k svojim očetom. Tu vidimo, da želja, ki je človeku najbolj pri srcu, da bi videl rodovitnost svojih dejanj, ni vedno od Boga uslišana. Mislim na vse tiste med vami, ki ste družinski očetje in matere in imate povsem upravičeno željo, dati svojim otrokom najboljše, kar premorete, z namenom da bi v življenju uspeli. Kljub vsemu pa se ne smemo varati glede tega uspeha, saj to, kar Bog zahteva od Davida je, da Mu zaupa. David marveč ne bo videl svojega naslednika, njega, ki bo »na utrjenem prestolu na veke« (2Sam 7,16), saj bo ta njegov naslednik, ki ga je napovedala prerokba, Jezus. Enako je Jožef zaupal Bogu, ko je slišal njegovega poslanca, angela, ki mu je rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1,20). Sveti Jožef je človek, ki je v vsej zgodovini Bogu izkazal največje zaupanje, saj je bilo to sporočilo zelo neverjetno.

Samo Bog je lahko dal Jožefu moč, da je verjel angelu. Samo Bog vam bo dal, dragi bratje in sestre, ki ste poročeni, moč, da boste lahko vzgajali vaše družine tako, kot On želi. Prosite Ga za to. Bog ima rad, da se ga prosi tisto, kar on hoče podariti. Prosite Ga za milost resnične in vedno bolj zveste ljubezni, upodobljene po Njegovi ljubezni. Psalm čudovito pravi: »Njegova ljubezen je utrjena za vedno,  njegova zvestoba je trdnejša od nebes« (prim. 88,3).

Angel Gospodov, 3. postna nedelja, 19. marec 2006
Lik tega velikega Svetnika, čeprav je še vedno ostal bolj skrit, dobi skozi zgodovino zveličanja temeljen pomen. Najprej zato, ker je pripadal Judovemu rodu, je povezal Jezusa z davidovim potomstvom, tako da z uresničitvijo obljub o Mesiju, lahko Sin Device Marije v resnici o sebi pravi, da je »Davidov sin«. Matejev evangelij še na poseben način izpostavi mesijanske prerokbe, ki so se izpolnile preko vloge, ki jo je imel Jožef: Jezusovo rojstvo v Betlehemu (Mt 2,1-6); njegov prehod preko Egipta, kamor se je Sveta družina zatekla (Mt 2,13-15); nadimenk 'Nazaréjec' (Mt 2,22-23). V vsem tem se je izkazal, kakor tudi njegova nevesta Marija, za pristnega dediča Abrahamove vere, torej vere v Boga, ki vodi dogodke zgodovine preko svojega skrivnostnega zveličavnega načrta. Njegova veličina, prav tako kot Marijina, pride toliko bolj do izraza, ker se je njegovo poslanstvo odvijalo v ponižnosti in skritosti nazareškega doma. Sicer pa je Bog sam v osebi svojega učlovečenega Sina izbral to pot in ta način med svojim bivanjem na zemlji, torej ponižnost in skritost.

Zgled sv. Jožefa nas vse močno vabi, da z zvestobo, preprostostjo in skromnostjo izpolnjujemo nalogo, ki nam jo je Previdnost dodelila. Mislim predvsem na družinske očete in matere, in molim, da bodo vedno znali ceniti lepoto preprostega in marljivega življenja, ter skrbno gojili medsebojne zakonske odnose in tako z navdušenjem izpolnjevali ne vedno lahko vzgojno poslanstvo. Duhovnikom, ki izvajajo svoje očetovstvo do krščanskih skupnosti, naj sv. Jožef izprosi, da bodo z vsem srcem ter s popolno posvetitvijo ljubili Cerkev. Naj podpira posvečene osebe pri njihovem veselem in zvestem izpolnjevanju evangeljskih svetov uboštva, čistosti in pokorščine. Varuje naj delavce z vsega sveta, da bodo lahko z njihovimi različnimi poklici prispevali k večjemu napredku vsega človeštva. In naj pomaga vsakemu kristjanu, da bo z zaupanjem in ljubeznijo uresničeval Božjo voljo ter tako sodeloval pri izpolnitvi dela zveličanja.

Misli papeža Frančiška

Kateheza, 19. marec 2014
Danes, 19. marca, obhajamo slovesen praznik sv. Jožefa, Marijinega ženina in zavetnika vesoljne Cerkve. Posvetimo torej to katehezo njemu, ki si zasluži vso našo hvaležnost in pobožnost, saj je znal varovati Sveto Devico in Sina Jezusa. Biti varuh, je Jožefova značilnost, je njegovo veliko poslanstvo.

Danes hočem nadaljevati s tematiko varovanja, vendar s posebnega vidika, vzgojnega vidika. Glejmo Jožefa, kot zgled vzgojitelja, ki varuje in spremlja Jezusa na njegovi poti napredovanja v modrosti, starosti in milosti«, kot pravi Lukov evangelij (Prim. Lk 2,52). On ni bil Jezusov oče, oče je bil Bog, a je očetovsko skrbel za Jezusa, da bi rastel v modrosti, starosti in milosti. In v čem mu je omogočil, da je rasel? V modrosti, starosti in milosti.

Začnimo s starostjo, ki je najbolj naravna razsežnost osebe in pomeni njeno fizično in psihično rast. Jožef je skupaj z Marijo skrbel za Jezusa predvsem iz tega zornega kota; to pomeni, da ga je »redil«, skrbel, da mu ne bi manjkalo potrebno za zdrav razvoj. Pozorna skrb za otrokovo življenje je privedla do bega v Egipt, težke življenjske izkušnje kot beguncev, da bi se rešili pred Herodovimi grožnjami. Ko so se nato vrnili v domovino in se nastanili v Nazaretu, se začne dolgo obdobje Jezusovega življenja v njegovi družini. V tistih letih je Jožef učil Jezusa tudi svoje tesarske obrti.

Preidimo k drugi razsežnosti vzgoje, to je v modrosti. Jožef je bil za Jezusa vzor in učitelj te modrosti, ki se hrani z Božjo besedo. Lahko si predstavljamo, kako je Jožef vzgajal malega Jezusa za poslušanje svetih spisov, predvsem ko ga je ob sobotah spremljal v sinagogo v Nazaret. Jožef je Jezusa spremljal, da bi v sinagogi poslušal Božjo besedo.

In še razsežnost milosti. Luka za Jezusa pravi: »Božja milost je bila z njim« (Lk 2,40). Tukaj je Jožefova vloga zagotovo bolj omejena v primerjavi s področjem starosti in modrosti. A bila bi velika napaka misliti, da oče in mati ne moreta narediti ničesar glede vzgoje otrok, da bi rasli v Božji milosti. Rasti v starosti, rasti v modrosti in rasti v milosti: to je delo, ki ga je Jožef opravil za Jezusa, mu pomagal rasti v teh treh razsežnostih, mu pomagal napredovati.

Dragi bratje in sestre, poslanstvo sv. Jožefa je zagotovo enkratno in neponovljivo, ker je absolutno enkraten Jezus. In vendarle je v svojem varovanju Jezusa, vzgoji za rast v starosti, modrosti in milosti, vzor za vsakega vzgojitelja, predvsem za vsakega očeta. Sv. Jožef je vzor vzgojitelja in očeta. Izročam torej v njegovo varstvo vse starše, duhovnike – ki so očetje – in tiste, ki imajo vzgojno nalogo v Cerkvi in družbi. Na poseben način hočem pozdraviti danes, ko je dan očetov, vse starše, vse očete. Iz srca jih pozdravljam!

Za vas prosim milosti, da bi vedno bili blizu vašim otrokom in jih pustili rasti. Potrebujejo vas, vašo prisotnost, vašo bližino, vašo ljubezen. Bodite zanje kot sv. Jožef: varuhi njihove rasti v starosti, modrosti in milosti. Naj vas sv. Jožef blagoslovi in vas spremlja.

Patris corde
3. Oče v poslušnosti
Podobno kot je Bog storil z Marijo, ko ji je pokazal svoj načrt odrešenja, je tudi Jožefu razkril svoje načrte; to je storil skozi sanje, ki jih je Sveto pismo kot vsa starodavna ljudstva imelo za eno od sredstev, po katerih Bog kaže svojo voljo.

Jožef je v hudi stiski zaradi nerazumljive Marijine nosečnosti: noče je »javno osramotiti«, ampak se odloči, da jo bo »skrivaj odslovil« (Mt 1,19). V prvih sanjah mu angel pomaga razrešiti njegovo težko zagato: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Mt 1,20-21). Njegov odgovor je bil takojšen: »Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel« (Mt 1,24). S poslušnostjo je premagal svojo dramo in rešil Marijo.