Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 4. velikonočno nedeljo

Apd 4,8-12

Tedaj jim je Peter, poln Svetega Duha, odgovoril: »Poglavarji ljudstva in starešine! Danes naju zaslišujete zaradi dobrote, ki sva jo storila bolnemu človeku. Po kom je ta ozdravel? Bodi znano vsem vam in vsemu izraelskemu ljudstvu: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je obudil od mrtvih. V njegovem imenu stoji ta človek zdrav pred vami. On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, a je postal vogelni kamen.  V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«

1Jn 3,1-2

Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali Božji otroci – in to tudi smo. Zaradi tega nas svet ne pozna, ker njega ni spoznal. Preljubi, zdaj smo Božji otroci in se še razodeto, kaj bomo. Vemo, da mu bomo podobni, ko se razodene, ker ga bomo gledali takega, kakršen je.

Jn 10,11-18

Jaz sem dobri pastir; dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Ker je najemnik, za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta; svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz te staje; tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga jaz dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem; to naročilo sem prejel od svojega Očeta.«

Misli cerkvenih očetov

Cerkveni očetje pravijo, da je Petrov govor namenjen najprej ljudstvu in zatem njihovim starešinam. Tema govora je o moči vstalega Kristusa, ki se je razodela v ozdravitvi hromega. Sv. Janez Krizostom pravi, da je »Jezus že v naprej pripravil apostole, če jim bodo morda vlačili pred oblast.« Ciril Aleksandrijski pa pravi, da je Kristus »s svojim vstajenjem vzpostavil svoj tempelj«, saj vogelni kamen združuje dva zidova, torej Staro in Novo zavezo« pa dodaja sv. Beda Častitljivi.« Sveti Avguštin zato pravi, da je bil, ne samo Izraelu ampak celotnemu človeštvu tako podarjen edini Srednik«. Sv. Beda še dodaja: »Vernike Stare zaveze je rešilo učlovečenje in trpljenje istega Zveličarja.«

Misli Benedikta XVI.

Bogoslužje 4. velikonočne nedelje nam predstavlja eno najlepših podob, s katero so že v prvih stoletjih Cerkve upodabljali Gospoda Jezusa: podobo Dobrega Pastirja. Janezov evangelij nam v desetem poglavju opiše poseben način ravnanja Kristusa Pastirja do svoje črede. To je tako močan odnos, da ne bo mogel nihče več izpuliti ovc iz njegovih rok. One so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni ter medsebojnim poznavanjem, ki jim zagotavlja neizmerni dar večnega življenja. Istočasno pa je držo črede do Kristusa Dobrega Pastirja evangelist opisal z dvema značilnima glagoloma: poslušati in hoditi za njim. Ti dve besedi opisujeta temeljne značilnosti tistih, ki živijo v hoji za Gospodom. Predvsem gre tu za poslušanje njegove Besede, iz katere se porodi in hrani vera. Samo tisti, ki je pozoren na Gospodov glas, je sposoben v vesti sprejeti takšne odločitve, da bi deloval po Božje. Iz poslušanja torej izhaja hoja za Jezusom. Kot učenci ravnamo, potem ko smo poslušali in notranje sprejeli Učiteljev nauk, če ga vsakodnevno tudi živimo.

Benedikt XVI. je v homiliji, ki jo je imel ob začetku papeške službe, razložil priliko o dobrem pastirju in ovcah.
Na starodavnem Jutrovem je bila navada, da so se kralji označevali kot pastirji svojega ljudstva. To je bila podoba njihove oblasti, cinična podoba: ljudstva so jim bila kot ovce, s katerimi je pastir razpolagal po mili volji. Pastir vseh ljudi, živi Bog, pa je sam postal jagnje, se postavil na stran jagnjet, tistih, ki jih potolčejo in pobijejo. Prav na ta način se razodene kot pravi pastir: 'Jaz sem dobri pastir... Svoje življenje dam za ovce,' pravi Jezus o sebi (Jn 10,14 sl. ). Ne odrešuje nas oblast, ampak ljubezen. Kolikokrat bi si mi želeli, da bi se Bog pokazal kot močnejši. Da bi ostro udaril, premagal zlo in ustvaril boljši svet. Vse oblastne ideologije se tako upravičujejo, upravičujejo razdejanje tega, kar bi se lahko uprlo napredku in osvoboditvi človeštva. Mi trpimo, ker je Bog potrpežljiv. In nič manj ne potrebujemo mi vsi njegove potrpežljivosti. Bog, ki je postal jagnje, nam govori, da svet rešuje Križani in ne tisti, ki križajo. Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi.

Ena temeljnih značilnosti pastirja mora biti ta, da ljubi ljudi, ki so mu zaupani, kakor ljubi Kristus, v katerega službi je. 'Pasi moje ovce,' reče Kristus Petru in v tem trenutku tudi meni. Pasti pomeni ljubiti; in ljubiti pomeni biti pripravljen trpeti. Ljubiti pomeni dati ovcam pravo dobrino, hrano Božje resnice, Božje besede, hrano njegove navzočnosti, ki nam jo daje v najsvetejšem zakramentu.

Dragi prijatelji, ta hip lahko rečem samo: molite zame, da bi se vedno bolj naučil ljubiti Gospoda. Molite zame, molite, da bi se vedno bolj naučil ljubiti njegovo čredo – vas, sveto Cerkev, vsakega od vas posebej in vse vas skupaj. Molite zame, da iz strahu pred volkovi ne pobegnem. Molimo drug za drugega, da bi nas Gospod nosil in bi se naučili nositi drug drugega.

Na današnjo nedeljo čisto spontano priporočamo Bogu pastirje Cerkve in tiste, ki se pripravljajo, da bodo postali pastirji. Prosim vas za posebno molitev za škofe, tudi za rimskega škofa, za župnike ter za vse tiste, ki so prijeli odgovornost za vodenje Kristusove črede, da bi bili zvesti in razumni pri izvrševanju njihovega služenja. Še posebej pa na današnji svetovni dan molitve za duhovne poklice prosimo za duhovniške poklice, da ne bi primanjkovalo vrednih delavcev na Gospodovi žetvi.

Misli papeža Frančiška

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 26. april 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Četrta velikonočna nedelja, imenovana tudi nedelja Dobrega Pastirja, nas vsako leto vabi z vedno novim čudenjem odkriti to opredelitev, ki jo je Jezus sam izrekel o sebi in jo brati v luči njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. »Dobri pastir da svoje življenje za ovce« (Jn 10,11). Te besede so se v polnosti uresničile, ko se je Kristus, ki je bil svobodno pokoren Očetovi volji, pustil zaklati na križu. S tem postane popolnoma jasno, kaj pomeni, da je On »dobri pastir«, daje življenje, saj je daroval svoje življenje v žrtev za nas, zate, zate, za vse. Zaradi tega je »dobri pastir«.

Kristus je pravi pastir, ki je uresničil najvišji možni zgled ljubezni do svoje črede, saj svobodno razpolaga s svojim življenjem, nihče mu ga ne jemlje (prim v. 18), pač pa ga da za svoje ovce (v. 17). V povsem jasnem nasprotju z lačnimi pastirji, se Jezus predstavi kot pravi in edini pastir ljudstva. Hudobni pastir misli namreč le nase in izkorišča ovce, dobri pastir pa misli na ovce in podarja samega sebe. Za razliko od najemnika je Kristus Pastir skrben vodnik, ki je udeležen pri življenju svoje črede, ni mu mar za kaj drugega in nima nobene druge ambicije, kot je ta, da vodi, hrani in varuje svoje ovce. In vse to tudi za najvišjo ceno, da žrtvuje svoje lastno življenje.

V podobi Jezusa, dobrega pastirja, zremo Božjo previdnost, njegovo očetovsko vnemo za vsakega od nas, ne pušča nas samih. Iz tega zrenja Jezusa, pravega in dobrega Pastirja, prihaja ganjen vzklik začudenja, ki ga lahko najdemo v današnjem drugem berilu: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče« (1Jn 3,1). To je resnično presenetljiva in skrivnostna ljubezen, saj je s podaritvijo Jezusa kot Pastirja, ki daje življenje za nas, nam Oče dal vse, tisto največje in najdragocenejše, kar nam je mogel dati. Resnično je najvišja in najčistejša ljubezen, saj ni v ozadju nobene potrebe, preračunljivosti ali kakršne koli želje po izmenjavi. Pred to Božjo ljubeznijo okušamo neskončno veselje in se odpremo hvaležnosti za vse to, kar smo zastonj prejeli.

Toda ni dovolj le zreti in zahvaljevati se. Potrebno je tudi iti za Dobrim Pastirjem. Še posebej pa so tisti, ki imajo v Cerkvi poslanstvo voditeljev, duhovniki, škofi, papeži, poklicani prevzeti nikakor ne miselnost »menedžerjev«, temveč služabnikov, s posnemanjem Jezusa, ki nas je s tem, da se je »slekel samega sebe«, rešil s svojim usmiljenjem. K temu načinu življenja so poklicani tudi novi duhovniki rimske škofije, ki sem jih z veseljem posvetil danes dopoldne v baziliki sv. Petra. Dva med njimi se bosta pojavila, da se vam zahvalita za molitve in vas pozdravita.

Sveta Marija naj izprosi zame, za škofe in duhovnike vsega sveta milost, da bi služili svetemu Božjemu ljudstvu z veselim pridiganjem evangelija, z občutenim obhajanjem zakramentov in s potrpežljivim in krotkim pastoralnim vodstvom.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 22. april 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Bogoslužje današnje četrte velikonočne nedelje nadaljuje z namenom pomagati nam ponovno odkriti našo identiteto učencev vstalega Gospoda. V Apostolskih delih je Peter odkrito izjavil, da se je ozdravitev hromega, ki jo je on storil ter o čemer govori ves Jeruzalem, zgodila v Jezusovem imenu, kajti »v nikomer drugem ni zveličanja« (4,12). V tem ozdravljenem človeku je vsakdo od nas, on je naša podoba, vsi smo v njem, so naše skupnosti, kajti vsakdo lahko ozdravi od tolikih oblik duhovnih bolezni – častihlepnosti, lenobe, ošabnosti – če le sprejme, da bo položil svoje bivanje v roke vstalega Gospoda. »V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana«, trdi Peter, »stoji ta človek zdrav pred vami« (v. 10). Toda, kdo je Kristus, ki ozdravlja? V čem je to, da smo od njega ozdravljeni? Česa nas ozdravlja? Preko katerih drž?

Odgovor na vsa ta vprašanja najdemo v današnjem evangeliju, kjer Jezus pravi: »Jaz sem dobri pastir; dobri pastir da svoje življenje za ovce« (Jn 10,11). To Jezusovo samopredstavitev ne moremo skrčiti le na čustveno spodbudo brez kakršnega koli konkretnega učinka. Jezus ozdravlja preko tega, da je pastir, ki da življenje. S tem, ko daje svoje življenje za nas, Jezus vsakemu pravi: »Tvoje življenje ima zame tolikšno vrednost, da za njegovo rešitev dam sebe vsega«. Ravno to darovanje svojega življenja ga napravlja najodličnejšega dobrega Pastirja, Njega, ki ozdravlja, Njega, ki nam omogoča, da bomo lahko živeli lepo in rodovitno življenje.

Drugi del istega evangeljskega odlomka nam pove, pod kakšnimi pogoji nas Jezus lahko ozdravi in napravi naše življenje veselo in rodovitno: »Jaz sem dobri pastir«, pravi Jezus »in poznam svoje ovce in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta« (vv. 14-15). Jezus ne govori o razumskem spoznanju, ne, temveč o osebnem odnosu, posebni ljubezni, o medsebojni nežnosti, ki je odsev iste intimne ljubezni med Njim in Očetom. To je torej ta drža, preko katere se uresničuje živ odnos z Jezusom, torej pustiti se spoznati Njemu. Ne se zapreti vase, ampak odpreti se Gospodu, da nas bo spoznal. On je pozoren na vsakega od nas, do vseh globin pozna naše srce, pozna naše odlike in tudi naše hibe, načrte, ki smo jih uresničili in upanja, ki so se razblinila. Toda sprejema nas takšne kot smo, tudi z našimi grehi, da bi nas ozdravil, jih odpustil in nas vodi z ljubeznijo, da lahko hodimo tudi po neprehodnih poteh, ne da bi se izgubili. On nas spremlja.

Prav tako smo pa tudi mi poklicani poznati Jezusa. To vključuje srečanje z Njim, srečanje, ki prebuja željo, da bi hodili za njim, zapustili nase sklicujoče se drže ter se napotili na nove poti, ki nam jih kaže Kristus sam in se odpirajo v širna obzorja. Ko se v naših skupnostih ohladi želja, da bi živeli odnos z Jezusom, poslušali njegov glas in hodili zvesto za njim, je neizogibno, da bodo prevladali drugi načini razmišljanja in življenja, ki niso skladni z evangelijem. Marija, naša Mati naj nam pomaga, da bomo zoreli v vedno močnejšem odnosu z Jezusom. Odpri nas za Jezusa, da bo vstopil v nas, za močnejši odnos, kajti On je vstali. Tako bomo lahko vse življenje hodili za njim. Naj na ta svetovni dan molitve za poklice Marija posreduje, da jih bo veliko z velikodušnostjo in vztrajnostjo odgovorilo Gospodu, ki kliče, da vse zapustimo zaradi njegovega Kraljestva.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 25. april 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to 4. velikonočno nedeljo, imenovano nedelja Dobrega pastirja, evangelij predstavi Jezusa, kot resničnega pastirja, ki brani, pozna in ljubi svoje ovce. Njemu, Dobremu pastirju je nasproten »najemnik«, ki mu za ovce ni mar, saj niso njegove. Ta poklic počne samo zaradi plačila in zato se ne zavzame, da bi jih branil, saj ko pride volk zbeži in jih zapusti (prim. vv. 12-13). Jezus pa nasprotno kot pravi pastir nas brani in nas rešuje iz številnih težkih in nevarnih situacij z lučjo svoje besede ter z močjo svoje navzočnosti, ki jo občutimo vedno in jo želimo čutiti vse dni.

Drugi vidik je ta, da Jezus, dobri pastir, pozna, prvi je brani, drugi je pozna svoje ovce in ovce poznajo Njega (v. 14). Kako lepo in tolažeče je vedeti, da nas Jezus pozna vsakega posebej, da zanj nismo anonimni, saj mu je naše ime znano! Zanj nismo »masa«, »množica«, ne. Smo enkratne osebe, vsaka s svojo zgodovino, vsako pozna z njegovo zgodovino, vsaka s svojo enkratno vrednostjo tako kot stvaritev kot odrešena v Kristusu. Vsakdo od nas lahko reče: Jezus me pozna! Res je in tako je, da nas On pozna kot nihče drug. Samo On ve, kaj je v našem srcu: naši nameni, naša najbolj skrita čutenja. Jezus pozna naše odlike ter naše pomanjkljivosti in je vedno pripravljen poskrbeti za nas, ozdraviti rane naših napak z obiljem svoje milosti. V Njem se v polnosti uresniči podoba pastirja Božjega ljudstva, kot so jo orisali preroki: Jezus skrbi za svoje ovce, jih zbira, obvezuje ranjeno, poskrbi za bolno… (prim. Ezk 34,11-16). To lahko preberemo v knjigi preroka Ezekijela.

Jezus, Dobri pastir, torej brani, pozna in predvsem ljubi svoje ovce. Zaradi tega da življenje za ovce (prim. Jn 10,15). Ljubezen do svojih ovac, torej do vsakega od nas, ga pripelje do tega, da umre na križu, saj Očetova volja je, da se nihče ne bi pogubil. Jezusova ljubezen ni selektivna, objame vse. Na to nas spomni On sam v današnjem evangeliju, ko pravi: »Imam še druge ovce, ki niso iz te staje; tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir« (Jn 10,16). Te besede potrjujejo njegovo vesoljno skrb za vse. Jezus namreč hoče, da bi vsi lahko prejeli Očetovo ljubezen in srečali Boga.

Cerkev je poklicana, da nadaljuje s tem Kristusovim poslanstvom. Poleg tistih, ki redno obiskujejo naše skupnosti, so številne osebe, ki to storijo samo v posebnih primerih ali pa nikoli. Toda zaradi tega ni, da niso Božji otroci, ki jih Oče izroča Kristusu, dobrem Pastirju. Za vse je dal življenje.

Bratje in sestre, Jezus brani, pozna in ljubi nas, vse. Sveta Marija naj nam pomaga, da bomo mi prvi sprejeli in hodili za Dobrim pastirjem, da bi z veseljem sodelovali pri njegovem poslanstvu.