Ko v molitvi gledamo posvečeno hostijo, nam govori znamenje stvarstva. Tedaj se srečamo z veličino njegovega daru; srečamo pa se tudi z Jezusovim trpljenjem, križem in njegovim vstajenjem.

CERKEV

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi

2Mz 24,3-8

Mojzes je prišel in sporočil ljudstvu vse Gospodove besede in vse odloke. In vse ljudstvo je enoglasno odgovorilo in reklo: »Vse besede, ki jih je govoril Gospod, bomo izpolnjevali.« Mojzes je zapisal vse Gospodove besede. Potem je zjutraj zgodaj vstal in pod goro postavil oltar in dvanajst kamnov za dvanajst Izraelovih rodov. Nato je poslal mladeniče, Izraelove sinove, da so darovali žgalne daritve in žrtvovali junce kot mirovne daritve za Gospoda. Mojzes je vzel polovico krvi in jo vlil v skodele, polovico krvi pa je zlil na oltar. Potem je vzel knjigo zaveze in jo glasno prebral ljudstvu. Tedaj so rekli: »Vse, kar je govoril Gospod, bomo izpolnjevali in poslušali.« In Mojzes je vzel kri in z njo poškropil ljudstvo ter rekel: »Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami po vseh teh besedah.

Heb 9,11-15

Kristus pa je nastopil kot véliki duhovnik prihodnjih dobrin skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, to je, ni od tega stvarstva, niti ni s krvjo kozlov in juncev, ampak z lastno krvjo stopil enkrat za vselej v sveto in dosegel večno odkupitev. Če namreč kri kozlov in volov in potresen pepel junic omadeževane posvečuje glede zunanje čistosti, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del za službo živemu Bogu. In zato je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odkupitev od prestopkov v prvi zavezi, tisti, ki so poklicani, prejeli obljubo večne dediščine.

Mr 14,12-16.22-26

Prvi dan nekvašenega kruha, ko so klali velikonočno jagnje, so mu rekli njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?« In poslal je dva izmed svojih učencev in jima rekel: »Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel človek, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?‹ In pokazal vama bo v nadstropju veliko sobo, pogrnjeno in pripravljeno; tam nam pripravita.« Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila velikonočno večerjo.

Medtem ko so jedli, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.

Misli cerkvenih očetov

Tertulijan pravi: »Velika noč je zaradi krsta zelo slovesen dan, saj se je na ta dan dopolnilo Gospodovo trpljenje, v katerem smo bili krščeni.« V Didahe, torej nauku dvanajstih apostolov je zapisano: »Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo, raztresen po gorah in je postal eno, tako skupnost vernikov postane v sveti evharistiji eno.« Sv. Ambrož pravi: »Po Kristusovi ustanovitvi sta kruh in vino posvečena in postaneta njegovo Telo, razlomljeno za nas in Kri njegovega trpljenja za naše zveličanje.« Origen to bolj podrobno razloži: »Kruh in vino sta Kristusovo Telo in Kri, ki kot resnična Beseda postaneta naša hrana in naša pijača dejavne ljubezni in vere. Kruh je Beseda pravičnosti, ob kateri se nasičujejo duše, medtem ko je Pijača Beseda Kristusovega spoznanja od njegovega rojstva do njegovega trpljenja.« Sv. Janez Damaščan dodaja: »Kristus je vzpostavil novo pogodbo s svojimi učenci in apostoli ter s tistimi, ki bodo po njih verovali Vanj.« Sv. Irenej Lyonski pa pravi: »Po teh ustvarjenih stvareh verniki darujejo Bogu po vsem svetu prvine njegovih stvaritev in Bog podeli z verniki večno življenje.«

Misli Benedikta XVI.

Med velikonočno večerjo na večer pred svojim trpljenjem je Gospod vzel kruh v svoje roke, kot je zapisano v Markovem evangeliju, in potem, ko ga je blagoslovil, je kruh razlomil, jim ga dal in rekel: 'Vzemite, to je moje telo' (Mr 14,22). Nato je vzel kelih, se zahvalil, ga podal učencem in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: 'To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge' (Mr 14,24). V teh besedah je povzeta vsa zgodovina Boga z ljudmi. V tem ni vključena in razložena le preteklost, ampak tudi prihodnost, to je prihod Božjega kraljestva na svet. Kar Jezus govori, niso zgolj besede. Kar govori, je dogodek, osrednji dogodek zgodovine sveta in našega osebnega življenja.

Te besede so neizčrpne. V tej uri bi rad z vami razmislil le o enem samem vidiku. Jezus je kot znamenje svoje navzočnosti izbral kruh in vino. Z vsakim teh dveh znamenj se podarja ves, ne le del sebe. Vstali ni razdeljen. Je ena oseba, ki se nam po znamenjih približa in se združi z nami. Vsako od teh znamenj pa na svoj način predstavlja poseben vidik njegove skrivnosti in nam spregovorita z njima značilno pojavnostjo, da se naučimo nekoliko bolje razumeti skrivnost Jezusa Kristusa. Med procesijo in češčenjem gledamo na posvečeno hostijo, najpreprostejšo vrsto kruha in hrano, ki sestoji le iz nekaj moke in vode. Kot takšen je namreč hrana ubogih, katerim je Gospod najprej namenil svojo bližino. Molitev, s katero Cerkev ta kruh med mašnim bogoslužjem izroča Gospodu, ga označi kot sad zemlje in človeškega dela. V njem je človeški trud, vsakdanje delo tistega, ki obdeluje zemljo, ki seje in žanje in končno pripravi kruh. Vendar pa kruh ni edino in zgolj naš proizvod, nekaj, kar smo naredili mi; je sad zemlje in zato tudi dar. Kajti dejstvo, da zemlja rodi sad, ni naša zasluga; edino Stvarnik ji je lahko dal rodovitnost. In zdaj lahko to molitev Cerkve še nekoliko razširimo in rečemo: Kruh je sad zemlje in obenem dar neba.

Vendar še nismo do konca razložili sporočila tega znamenja kruha. Njegovo najglobljo skrivnost je Gospod nakazal na cvetno nedeljo, ko so mu naznanili željo nekaterih Grkov, da bi ga srečali. V njegovem odgovoru na to prošnjo najdemo stavek: 'Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu' (Jn 12,24). V kruhu, ki je pripravljen iz zmletih zrn, se skriva skrivnost pasijona. Moka, zmleta pšenica, predpostavlja smrt in vstajenje pšeničnega zrna. S tem, da ga zmeljejo in spečejo, v sebi še enkrat nosi skrivnost pasijona. Le po umiranju pride vstajenje, pride sad in novo življenje.

Ko v molitvi gledamo posvečeno hostijo, nam govori znamenje stvarstva. Tedaj se srečamo z veličino njegovega daru; srečamo pa se tudi z Jezusovim trpljenjem, križem in njegovim vstajenjem. Po tem molitvenem gledanju nas pritegne k sebi, v svojo skrivnost, po kateri nas hoče spremeniti, kot je spremenil hostijo.

Prva Cerkev je v kruhu odkrila še drug simbol. Okrog leta 100 napisana molitev pravi: 'Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo, raztresen po gorah in je zgneten postal eden, tako naj se zbere tvoja Cerkev od koncev zemlje v tvoje kraljestvo'. Iz mnogih zrn pripravljen kruh vključuje tudi združitev; nastanek kruha iz zmletih pšeničnih zrn je tudi proces združevanja. Mi sami moramo iz mnogih, kar nas je, postati en sam kruh, eno samo telo, nam govori sv. Pavel (prim. 1Kor 10,17). Tako znamenje kruha postane obenem upanje in naloga.

Na povsem podoben način nam govori tudi znamenje vina. Medtem ko kruh opozarja na vsakdanjost, na preprostost in na dejstvo, da smo romarji, pa vino izraža žlahtnost stvarstva: praznik veselja, ki nam ga bo Bog pripravil ob koncu časov in ki ga po tem znamenju že zdaj vedno znova anticipira. Toda tudi vino govori o pasijonu: vinsko trto je treba vedno znova obrezovati in jo s tem očistiti; grozd mora zoreti na soncu in v dežju ter mora biti končno stisnjen: samo po tem pasijonu zori dragoceno vino.

Na slovesni praznik sv. Rešnjega Telesa gledamo predvsem znamenje kruha. V procesiji hodimo za tem znamenjem in tako hodimo za Gospodom samim. In prosimo ga: Vodi nas po cestah naše zgodovine! Pokaži Cerkvi in njenim pastirjem vedno znova pravo pot! Zberi nas od vseh koncev zemlje. Zedini svojo Cerkev, zedini razdvojeno človeštvo! Podari nam svoje zveličanje. Amen!

Misli papeža Frančiška

Sveta maša, četrtek, 4. junij 2015
Jezus pri zadnji večerji daruje svoje Telo in svojo Kri po kruhu in vinu, da bi nam v spomin pustil svojo žrtev neskončne ljubezni. S to »popotnico«, polno milosti, imajo učenci vse potrebno za svojo pot skozi zgodovino, da bi na vse razširili Božje kraljestvo. Daritev Jezusa, ki se je prostovoljno žrtvoval na križu, bo zanje luč in moč. In ta Kruh življenja je prispel vse do nas! Nikoli se ne konča čudenje Cerkve pred to stvarnostjo. Čudenje, ki vedno hrani kontemplacijo, češčenje, spomin.

Spev iz današnjega bogoslužnega branja se glasi: »V kruhu spoznajte tistega, ki je visel na križu, v kelihu kri, ki je tekla iz prebodene strani. Vzemite torej in jejte Kristusovo telo, vzemite in pijte Kristusovo kri, ker zdaj ste Kristusovi udje. Da ne boste razdeljeni, jejte to vez občestva; da ne boste razvrednotili svojega dostojanstva, pijte ceno svoje odkupitve.«

Kaj danes pomeni biti razdeljeni« in »razvrednotiti svoje dostojanstvo? Razdeljeni smo, ko nismo poslušni Gospodovi Besedi, ko med seboj ne živimo bratstva, ko tekmujemo, da bi zasedli prva mesta, ko ne zberemo poguma za pričevanje ljubezni, ko nismo zmožni ponuditi upanja. Evharistija pa nam omogoča, da nismo razdeljeni, ker je vez občestva, je izpolnitev zaveze, živega znamenja ljubezni Kristusa, ki se je ponižal in izničil, da bi mi lahko ostali združeni. Ko se udeležimo evharistije in se iz nje hranimo, smo postavljeni na pot, ki ne dopušča razdelitev. Kristus, navzoč med nami v znamenju kruha in vina, zahteva, da moč ljubezni preseže vsako razkosanje ter da obenem postane občestvo z revnim, podpora za šibkega, bratska pozornost do tistih, ki z naporom nosijo težo vsakdanjega življenja.

In kaj pomeni »razvrednotiti svoje dostojanstvo«? Pomeni pustiti, da nas načenjajo idolatrije našega časa: pojavnost, trošenje, jaz v središču vsega; in tudi tekmovalnost, prevzetnost kot zmagovalna drža, nikoli priznati svoje napake ali potrebe. Vse to nas razvrednoti, iz nas naredi povprečne, mlačne in plehke kristjane, pogane.

Jezus je prelil svojo Kri kot ceno in kot očiščenje, da bi lahko bili očiščeni vseh grehov, da se ne bi razvrednotili, glejmo vanj, odžejajmo se pri njegovem viru, da bomo obvarovani pred nevarnostjo pokvarjenosti. Tako bomo doživeli milost preobrazbe. Vedno bomo ostali ubogi grešniki, a Kristusova Kri nas bo osvobodila naših grehov in nam povrnila naše dostojanstvo. Brez naših zaslug in z iskreno ponižnostjo bomo lahko bratom ponesli ljubezen našega Gospoda in Odrešenika. Njegove oči bomo, ki gredo iskat Zaheja in Magdaleno; njegova roka bomo, ki pomaga bolnim na telesu in v duhu; njegovo srce bomo, ki ljubi potrebne sprave, usmiljenja in sočutja. Tako evharistija udejanja zavezo, ki nas posvečuje, očiščuje in združuje v čudovito občestvo z Bogom.

Ne pozabimo: Da ne boste razdeljeni, jejte to vez občestva; da ne boste razvrednotili svojega dostojanstva, pijte ceno svoje odkupitve.

Angel Gospodov, nedelja, 3. junij 2018
Evangelij nam prinaša Jezusove besede, ki jih je izgovoril med zadnjo večerjo s svojimi učenci: »Vzemite, to je moje telo… To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge« (Mr 14,22.24). Ravno v moči tega testamenta ljubezni se krščanska skupnost zbira vsako nedeljo, vsak dan, okoli evharistije, zakramenta Kristusove odrešilne žrtve. Pritegnjeni z njegovo resnično navzočnostjo, ga kristjani častimo in ga zremo v ponižnem znamenju kruha, ki je postal njegovo Telo.

Vsakič, ko obhajamo evharistijo, okušamo po tem zakramentu tako umerjenem in hkrati slovesnem Novo zavezo, ki v polnosti uresničuje občestvo med Bogom in nami. In kot udeleženci pri tej Zavezi, mi, čeprav majhni in ubogi, sodelujemo pri izgradnji zgodovine po Božjem načrtu. Zaradi tega vsako obhajanje evharistije, medtem ko predstavlja javno obredno dejanje Bogu, nas napotuje h konkretnemu življenju in pripetljajem našega bivanja. Metem, ko se hranimo s Kristusovim Telesom in Krvjo ter smo Njemu priličeni, prejmemo vase njegovo ljubezen in sicer ne zato, da jo ljubosumno obdržimo zase, temveč da jo podelimo z drugimi. Ta logika je zapisana v evharistiji. Sprejmemo vase njegovo ljubezen in jo podelimo z drugimi, to je evharistična skrivnost. V njej namreč zremo Jezusa, razlomljen in podarjen kruh ter prelito kri za naše zveličanje. Ta navzočnost kot ogenj sežiga naše sebične drže, nas očiščuje težnje, dati samo toliko, koliko smo prejeli in prižiga željo, da postanemo tudi mi v občestvu z Jezusom, razlomljen kruh in prelita kri za brate in sestre.

Zaradi tega je praznik Telovo skrivnost privlačnosti h Kristusu in preoblikovanja v Njega. Je šola konkretne, potrpežljive in žrtvujoče ljubezni, kakor je bila Jezusova na križu. Uči nas biti bolj gostoljubni in razpoložljivi do tistih, ki iščejo razumevanje, pomoč, spodbudo ter so odrinjeni in sami. Navzočnost živega Kristusa v evharistiji je kakor vrata, odprta vrata med svetiščem in cesto, med vero in zgodovino, med Božjim mestom in človeškim mestom.

Angel Gospodov, nedelja, 6. junij 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes se v Italiji ter v drugih državah obhaja slovesni praznik Kristusovega Telesa in Krvi. Evangelij nam predstavlja pripoved zadnje večerje (Mr 14,12-16.22-26). Gospodove besede in dejanja se dotikajo srca, saj je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, ga dal učencem in rekel: »Vzemite, to je moje telo« (v. 22). In tako nam Jezus z vso preprostostjo podari največji zakrament. Njegovo dejanje je gesta daru, podelitve. Na vrhuncu svojega življenja ne razdeli obilje kruha, da bi nasitil množice, temveč razlomi sebe samega med velikonočno večerjo s svojimi učenci. Na ta način nam Jezus pokaže, da je smoter življenja v podarjati se, in da je največja stvar služiti. Mi danes ponovno najdemo Božjo veličino v košku Kruha, v krhkosti, ki je polna ljubezni in polna podelitve. Krhkost je beseda, ki bi jo rad izpostavil. Jezus postane krhek kot kruh, ki se razlomi in razdrobi. Ampak ravno v tem, v njegovi krhkosti, je njegova moč. V evharistiji je krhkost moč: moč ljubezni, ki postane majhna, da bo sprejeta in ne strašljiva; moč ljubezni, ki se razlomi in se podeli, da bi hranila in dala življenje; moč ljubezni, ki se razdrobi, da bi nas vse zbrala v enost.

In je še druga moč, ki v krhkosti evharistije pride na dan: moč ljubiti tistega, ki pogreši. V noči, ko je bil izdan, nam je Jezus dal kruh življenja. Podari nam največji možni dar, medtem ko v srcu čuti najgloblji prepad, saj ga učenec, ki je z Njim, ki pomaka grižljaj v isti krožnik, namerava izdati. Za tistega, ki ljubi, je izdaja največja bolečina, ki obstaja. In kaj je storil Jezus? Na zlo se odzove z največjim dobrim. Na Judov »ne« odgovori z »da« usmiljenja. Ne kaznuje grešnika, ampak da življenje zanj, plača zanj. Ko prejmemo evharistijo, Jezus stori isto z nami, saj nas pozna, ve, da smo grešniki in zelo pogosto pogrešimo, a kljub temu ne preneha pridruževati svojega življenja našemu življenju. Ve, da ga potrebujemo, saj evharistija ni nagrada svetnikov, temveč Kruh grešnikov. Zato nas spodbuja: »Ne bojte se. Vzemite in jejte.«

Vsakič ko prejmemo Kruh življenja, pride Jezus in da nov smisel naši krhkosti. Spomni nas, da smo v njegovih očeh dragocenejši, kot mislimo. Pravi nam, da je zadovoljen, če z njim podelimo svojo krhkost. Ponavlja nam, da se njegovo usmiljenje ne boji naših bednosti. Jezusovo usmiljenje se ne boji naših bednosti. Predvsem pa nas z ljubeznijo ozdravlja tiste krhkosti, ki je sami ne moremo ozdraviti. Na katere krhkosti mislimo: na to, da čutimo zamero do tistega, ki mi je storil hudo – to sami ne moremo ozdraviti; tiste, da sprejmemo distanco do drugih in do sebe –te ne moremo sami ozdraviti; tiste glede objokovanja in pritoževanja, ne da bi pri tem našli mir – tudi te ne moremo sami ozdraviti. On je tisti, ki nas ozdravlja s svojo navzočnostjo, s svojim evharističnim kruhom. Evharistija je učinkovito zdravilo proti tem zaprtjem. Kruh življenja namreč ozdravlja trdoto in jo spremeni v voljnost. Evharistija ozdravlja zato, ker pridružuje Jezusu. Stori, da začnemo asimilirati njegov način življenja, njegovo sposobnost razlomiti se in darovati se bratom, odgovoriti na zlo z dobrim. Daje nam moč, da gremo ven iz sebe in se z ljubeznijo lahko sklonimo h krhkostim drugih. Tako Bog počne z nami. Logika evharistije je: ko prejmemo Jezusa, ki nas ljubi in ozdravlja naše krhkosti, da bi ljubili druge in jim pomagali v njihovih krhkostih. In to skozi vse življenje. Danes smo med molitveno uro molili himno v štirih verzih, ki so povzetek vsega Jezusovega življenja. Takole pravijo: Jezus, ko se je rodil, je postal naš spremljevalec na poti življenja. Med večerjo se je dal kot hrana. Potem na križu med svojo smrtjo je postal cena, je plačal ceno za nas. Sedaj ko kraljuje v nebesih, je naše upanje, je naša nagrada, da iščemo to, kar nas čaka.

Sveta Devica, v kateri je Bog postal meso, naj nam pomaga, da bomo z hvaležnim srcem sprejeli dar Evharistije ter iz svojega življenja naredili dar. Naj Evharistija napravi iz nas dar za vse druge.