Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Antona Padovanskega

Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. februarja

Dragi bratje in sestre!
Pred štirinajstimi dnevi sem predstavil lik sv. Frančiška Asiškega. Danes pa bi želel spregovoriti še o enem svetniku, ki pripada prvi generaciji manjših bratov, o Antonu Padovanskem ali – kot ga tudi imenujejo – Lizbonskem, če ga označimo z njegovim rojstnim mestom. Gre za enega najbolj priljubljenih svetnikov v vsej katoliški Cerkvi, ki ga ne častijo samo v Padovi, kjer so mu zgradili sijajno baziliko, kjer počiva njegovo telo, ampak po vsem svetu. Vernikom so pri srcu slike in kipi, ki ga predstavljajo z lilijo, znamenjem njegove čistosti, ali z Detetom Jezusom v rokah v spomin na čudežno prikazanje, ki ga omenjajo nekateri literarni viri. Anton je pomembno prispeval k razvoju frančiškanske duhovnosti s svojimi izjemnimi darovi razumnosti, ravnovesja, apostolske gorečnosti in predvsem mistične gorečnosti.

Odličen pridigar

Rodil se je v Lizboni v plemeniti družini okrog leta 1195 in so ga krstili za Fernanda. Stopil je med kanonike, ki so sledili meniškemu vodilu sv. Avguština, najprej v samostan sv. Vincencija v Lizboni in potem v samostan sv. Križa v Coimbri, ugledno kulturno središče na Portugalskem. Z zanimanjem in skrbno se je posvečal študiju Svetega pisma in cerkvenih očetov in si tako pridobil teološko znanje, ki ga je koristno uporabil pri svojem poučevanju in pridiganju. V Coimbri pa se je pripetil dogodek, ki je odločilno zasukal njegovo življenje: leta 1220 so bile izpostavljene v češčenje relikvije prvih petih frančiškanskih misijonarjev, ki so odšli v Maroko, kjer jih je doletelo mučeništvo. Njihova zgodba je v mladem Fernandu prebudila hrepenenje, da bi jih posnemal in napredoval po poti krščanske popolnosti. Tedaj je zaprosil, da bi smel zapustiti avguštinske kanonike in postati manjši brat. Njegova prošnja je bila sprejeta, privzel si je novo ime, Anton, in odpotoval z brati proti Maroku, toda božja Previdnost je uredila drugače. Zaradi bolezni se je bil prisiljen vrniti v Italijo in se je leta 1221 udeležil znamenitega »rogozniškega kapitlja« v Assisiju, kjer je tudi srečal sv. Frančiška. Po tistem je nekaj časa živel popolnoma skrito v nekem samostanu pri Forliju v severni Italiji, kjer pa ga je Gospod poklical v drugačen misijon. Ko so ga povsem slučajno povabili, naj pridiga ob nekem duhovniškem posvečenju, je pokazal, da je obdarjen s tako vednostjo in zgovornostjo, da so ga predstojniki določili za pridiganje. Po Italiji in Franciji je začel tako intenzivno in učinkovito apostolsko dejavnost, da je nemalo ljudi, ki so se oddaljili od Cerkve, privedel nazaj na pravo pot. Anton je bil tudi eden prvih učiteljev teologije med manjšimi brati, če ne povsem prvi. Svoje poučevanje je začel v Bologni z blagoslovom sv. Frančiška, ki je priznal Antonove sposobnosti in mu poslal kratko pismo, ki se začenja z besedami: »Všeč mi je, da brate poučuješ teologijo.« Anton je postavil temelje frančiškanske teologije, ki je kasneje, ko so jo gojili še drugi veliki misleci, dosegla svoj vrhunec s sv. Bonaventurom iz Bagnoregia in bl. Dunsom Skotom.

Ko je postal provincialni predstojnik manjših bratov v severni Italiji, je nadaljeval s službo pridiganja in jo izmenjaval z vodstvenimi dolžnostmi. Ko je zaključil službo provinciala, se je umaknil v bližino Padove, kamor se je že večkrat zatekel. Komaj leto kasneje je umrl pred mestnimi vrati 13. junija 1231. Padova, ki ga je prisrčno in spoštljivo sprejela za življenja, mu je za vselej izkazala čast in predanost. Sam papež Gregor IX., ki ga je, potem ko ga je slišal pridigati, označil kor »skrinjo zaveze«, ga je razglasil za svetnika komaj leto dni po smrti leta 1232, tudi zaradi čudežev, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo.

Evangeljski učitelj

V zadnjih letih življenja je Anton zapisal dve zbirki govorov z naslovom »Nedeljski govori« in »Govori o svetnikih«. Bili so namenjeni pridigarjem in učiteljem na teoloških šolah reda manjših bratov. V teh govorih razlaga svetopisemska besedila, ki jih nudi bogoslužje, in uporablja patristično-srednjeveško eksegezo štirih pomenov: dobesednega ali zgodovinskega, alegoričnega ali kristološkega, tropološkega ali moralnega in anagoškega, ki usmerja k večnemu življenju. Danes spet odkrivamo, da so ti štirje pomeni razsežnosti enega samega pomena Svetega pisma in da se Sveto pismo upravičeno razlaga po teh štirih razsežnostih njegove besede. Govori sv. Antona so teološko-homiletična besedila, v katerih odmeva živo pridiganje; v njih Anton predstavlja pravi načrt krščanskega življenja. Govori vsebujejo tako bogat duhovni pouk, da je častitljivi papež Pij XII. leta 1946 Antona razglasil za cerkvenega učitelja in mu dodelil naziv »evangeljski učitelj«. Ker iz njegovih spisov sije svežina in lepota evangelija, nam njihovo branje še danes lahko prinaša veliko duhovno korist.

Učitelj molitve

V teh Govorih sv. Anton govori o molitvi kot o ljubezenskem odnosu, ki sili človeka, da se prijazno pogovarja z Gospodom, tako ustvarja neizrekljivo veselje, ki ljubko odeva dušo v molitvi. Anton nas spominja, da molitev potrebuje ozračje tihote, ki ne sovpada z odmikom od zunanjega hrupa, ampak je notranje izkustvo, ki teži k odstranitvi raztresenosti, ki jo povzročajo skrbi duše, in tako ustvarja tihoto v sami duši. Po nauku tega slavnega frančiškanskega učitelja se molitev členi v štiri obvezne drže, ki jih Anton opredeli v svoji latinščini kot: obsecratio, oratio, postulatio, gratiarum actio. To bi lahko prevedli takole: zaupljivo odpreti svoje srce Bogu; to je prvi korak pri molitvi, ne preprosto začeti z besedo, ampak odpreti srce božji navzočnosti; potem se prisrčno pogovarjati z njim in ga gledati navzočega pri sebi; in potem – nekaj čisto samoumevnega – predstaviti mu svoje potrebe; slednjič pa hvaliti ga in se mu zahvaljevati.

V tem nauku sv. Antona o molitvi razbiramo eno značilnih potez frančiškanske teologije, ki jo je začel, to je vloga, dodeljena božji ljubezni, ki vstopa v svet čutenj, volje, srca in ki je tudi izvir, od koder vre duhovno spoznanje, ki presega vsako drugo spoznanje. Ko ljubimo, spoznavamo. Anton še piše: »Ljubezen je duša vere, oživlja jo; brez ljubezni vera umre« (Sermones Dominicales et Festivi II, Messaggero, Padova 1979, str. 37).

Samo duša, ki moli, lahko napreduje v duhovnem življenju; to je najbolj priljubljena tema Antonovih pridig. Dobro pozna pomanjkljivosti človeške narave, našo nagnjenost k padcu v greh, zato nenehno spodbuja, naj se bojujemo s težnjami po pohlepu, napuhu, nečistosti in raje živimo kreposti uboštva in velikodušnosti, ponižnosti in pokorščine, čistosti in nedolžnosti. Na pragu 13. stoletja, ko so se prerajala mesta in je zacvetela trgovina, je raslo tudi število ljudi, brezčutnih za potrebe revežev. Zato je Anton večkrat povabil vernike, naj pomislijo na resnično bogastvo – bogastvo srca, ki nas dela dobre in usmiljene in nam nabira zakladov za nebesa. »O bogatini,« jih je spodbujal, »spoprijateljite se … z reveži, sprejmite jih v svoje hiše: potem vas bodo prav oni, reveži, sprejeli v večna bivališča, kjer je lepota miru, zaupanje varnosti in bogat pokoj večne potešenosti« (prav tam., str. 29).

Humanizem iz krščanske vere

Kaj ni prav to, dragi prijatelji, zelo pomemben pouk tudi danes, ko finančna kriza in hudo gospodarsko neravnovesje siromaši nemalo ljudi in ustvarja revščino? V okrožnici Caritas in veritate sem spomnil: »Gospodarstvo potrebuje za pravilno funkcioniranje etiko, in to ne kakršnekoli etike, ampak etiko, ki je prijazna do človekove osebe« (št. 45).

Anton kot dober Frančiškov učenec vedno postavlja Kristusa v središče življenja in mišljenja, delovanja in oznanjanja. To je še ena značilna poteza frančiškanske teologije: kristocentričnost. Rade volje kontemplira in vabi h kontemplaciji skrivnosti Gospodove človeškosti, človeka Jezusa, še posebej skrivnosti rojstva. Bog, ki je postal otrok, se nam je predal v roke: ta skrivnost zbuja čut ljubezni in hvaležnosti do božje dobrote.

Po eni strani Antonu navdihuje misli hvaležnosti do Boga rojstvo, ta osrednja točka Kristusove ljubezni do človeštva, po drugi pa tudi pogled na Križanega. V tem vidi, kako Bog ceni človeško osebo, tako da lahko vsi, verni in neverujoči, v Križanem in v njegovi podobi najdejo pomen, ki obogati življenje. Sv. Anton piše: »Kristus, ki je tvoje življenje, visi pred teboj, da bi ti gledal na križ kot v zrcalo. Tam boš lahko spoznal, kako smrtonosne so bile tvoje rane, ki jih ne bi moglo ozdraviti nobeno zdravilo razen krvi Božjega Sina. Če boš dobro pogledal, se boš lahko zavedel, kolikšno je tvoje človeško dostojanstvo in tvoja veljava … Nikjer drugje se človek ne more bolje zavedati, koliko velja, kot tedaj, ko se pogleda v ogledalo križa« (Sermones Dominicales et Festivi III, str. 213-214).

Ko premišljujemo te besede, lahko bolje razumemo pomen podobe Križanega za našo kulturo, za naš humanizem, ki se je rodil iz krščanske vere. Prav ko gledamo Križanega, vidimo, kakor pravi sv. Anton, kolikšno je človeško dostojanstvo in človekova veljava. Nikjer drugje ni mogoče razumeti, koliko velja človek prav zaradi tega, ker nas Bog dela tako pomembne, nas vidi tako pomembne, da smo zanj vredni tolikega njegovega trpljenja; tako se vse človeško dostojanstvo pokaže v ogledalu Križanega in je pogled nanj vedno vir priznavanja človekovega dostojanstva.

Dragi prijatelji, naj Anton Padovanski, ki ga verniki tako častijo, posreduje za vso Cerkev in zlasti za tiste, ki se posvečajo pridiganju. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da se bomo naučili nekaj veščine sv. Antona. Pridigarji naj poskrbijo, da bodo, ko se navdihujejo pri njegovem zgledu, povezali trden in zdrav nauk, iskreno in gorečo pobožnost in silovitost v posredovanju. V letu duhovništva molimo, da bi duhovniki in diakoni skrbno opravljali svoje poslanstvo oznanjevanja in podanašnjanja božje Besede vernikom, zlasti s pomočjo bogoslužnih homilij. Naj bodo te učinkovita predstavitev večne Kristusove lepote, prav kakor je priporočal Anton: »Če oznanjaš Kristusa, on mehča trda srca; če ga kličeš, osladi grenke skušnjave; če misliš nanj, ti razsvetli srce; če ga bereš, ti nasiti duha« (Sermones Dominicales et Festivi III, str. 59).
Prevedel br. Miran Špelič OFM