Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Barnaba, apostola
Barnaba pomeni »sin spodbude« (Apd 4,36) ali »sin tolažbe« in je vzdevek judovskega levita, rojenega na Cipru. Potem ko se je naselil v Jeruzalemu, je bil eden prvih, ki so se po Gospodovem vstajenju pridružili krščanstvu. Z izredno velikodušnostjo je prodal njivo, ki mu je pripadala, in je izročil izkupiček apostolom za potrebe Cerkve (prim Apd 4,37). Postavil se je za poroka Savlovega spreobrnjenja pri krščanski občini v Jeruzalemu, ki še ni zaupala nekdanjemu preganjalcu (prim. Apd 9,27). Potem ko je bil poslan v Antiohijo v Siriji, je šel iskat Pavla v Tarz, kamor se je ta vrnil. Z njim je preživel celo leto in se posvečal evangeliziranju tega važnega mesta; v tej občini je bil Barnaba poznan kot prerok in učitelj (prim. Apd 13,1). Tako je Barnaba ob prvih spreobrnjenjih poganov doumel, da je bila to Savlova ura. Savel se je umaknil v svoje domače mesto Tarz. Barnaba je šel tja, da bi ga obiskal. Tako je Barnaba v tistem pomembnem trenutku Pavla tako rekoč vrnil Cerkvi in v tem smislu še enkrat podaril Cerkvi apostola narodov. Antiohijska občina je odposlala Barnaba skupaj s Pavlom v misijon. Oba sta opravila tisto potovanje, ki je znano pod imenom apostolovo »prvo misijonsko potovanje«. V resnici je bilo Barnabovo misijonsko potovanje, kajti on je bil pravi odgovorni apostol, kateremu se je Pavel pridružil kot sodelavec. Dosegla sta pokrajine Cipra in osrednje ter južne Anatolije v današnji Turčiji z mesti Atalija, Perge, Antiohija v Pizidiji, Ikonija, Listra in Derbe (prim. Apd 13-14). Skupaj s Pavlom se je potem Barnaba podal na tako imenovani koncil v Jeruzalem, kjer so apostoli skupaj s starešinami po temeljiti raziskavi vprašanja sklenili običaj obreze ločiti od krščanske istovetnosti (prim. Apd 15,1-35). Edino tako so končno omogočili Cerkev poganov, Cerkev brez obreze: mi smo Abrahamovi sinovi po veri v Kristusa.
Oba, Pavel in Barnaba, sta nato v začetku drugega misijonskega potovanja zašla v spor, ker je Barnaba nameraval vzeti s seboj kot tovariša Janeza, imenovanega Marko. Pavel pa tega ni hotel, ker se je bil mladi mož med prejšnjim potovanjem od njiju ločil (prim. Apd 13,13; 15,36-40). Torej so tudi med svetniki spori, nesloga in nesoglasja. To se mi zdi zelo tolažilno, ker vidimo, da svetniki niso »padli z neba«. Svetniki so ljudje kakor mi, s težavami, ki morejo biti tudi zapletene. Svetost ne obstaja v tem, da nismo nikoli storili napake ali greha. Svetost raste v sposobnosti za spreobrnjenje, za kesanje, za pripravljenost začeti vedno na novo in predvsem v sposobnosti za spravo in odpuščanje. Tako pride Pavel, ki je bil do Marka precej trd in grenak, končno spet skupaj z njim. V zadnjih pismih sv. Pavla, v pismu Filemonu in v drugem pismu Timoteju, se pojavi prav Marko kot »moj sodelavec«. Torej nas napravlja svete sposobnost za spravo in odpuščanje, ne pa okoliščina, da nikoli nismo storili napake. Vsi se moremo učiti te poti k svetosti. Vsekakor je Barnaba skupaj z Janezom, imenovanim Marko, odpotoval na Ciper okoli leta 49 (prim. Apd 15,39). Od tega trenutka naprej se izgubijo sledovi za njim. Tertulijan mu pripisuje pismo Hebrejcem, kar ni čisto neverjetno. Kajti Barnaba se je mogel zanimati za vprašanje duhovništva, ker je spadal k Levijevemu rodu. Pismo Hebrejcem nam na čudovit način razlaga Jezusovo duhovništvo.
