Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Rojstvo Janeza Krstnika – dnevna maša

Lk 1,57-66.80

Elizabeti se je dopolnil čas poroda in rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal véliko usmiljenje, so se z njo veselili.

Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Pomignili so njegovemu očeti, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se pri priči razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok? Gospodova roka je bila namreč z njim.« Otrok pa je rastel in se krepil v duhu. In živel je v samoti do dne, ko je nastopil pred Izraelom.

Razlaga cerkvenih očetov

Efrem Sirski pravi: »To, da je zadnji prerok Stare zaveze, ki pripravlja na Mesija, je vidno iz vzporednic med Janezom in Jezusom, ki so značilne za Lukovo pripoved o rojstvu in skritem življenju.« V stihih o Janezu Krstniku je to podrobneje razloženo: »Janez je bil rojen iz človeškega semena, Jezus pa je bil rojen iz device, brez semena.« Beda Častitljivi o obrezovanju pravi: »Obrezovanje osmi dan je podoba osvoboditve vsega stvarstva od smrti na dan Jezusovega vstajenja. Zaharijev in Elizabetin sin je prijel ime Janez, kar pomeni 'Božja milost'.« V stihih o Janezu Krstniku je še zapisano: »Čudežno Janezovo rojstvo po delovanju Duha, ki je oživil nerodovitno maternico, je napoved Janezovega pridiganja pokore, ki bo s Kristusovo lučjo ponovno zbudila mrtvi svet.« Maksim Torinski pa o Zaharijevih razvezanih ustih in jeziku pravi: »To kar je angel zavezal, sedaj otrok in moč njegovega imena razvežeta, da lahko duhovnik prerokuje o Janezovi vlogi v zgodovini zveličanja.« Beda Častitljivi še bolj podrobno razloži ta dogodek, ki je pri ljudeh vzbudil strah: »Ta nenavaden obrat pričakovanja ljudi glede njegovega imena, prebudi strah pred izjemnim čudežem rojstva Janeza, ki naj bi pripeljal k Jezusu ljudi z vseh koncev, ki so se pokesali in se pripravili na prejem skrivnosti božjih zakramentov.«

Misli Benedikta XVI.

Na 24. junija nas bogoslužje vabi k obhajanju praznika Rojstva Janeza Krstnika. Prav tako kot življenje Kristusove matere Marije, je bilo tudi njegovo življenje povsem usmerjeno na Kristusa. Janez je bil njegov predhodnik, glas, ki je bil poslan, da naznani učlovečeno Besedo. Zato spominjati se Janezovega rojstva, v resnici pomeni praznovati Kristusa, dopolnitev obljub vseh prerokov. Krstnik, ki je bil največji med njimi, je bil poklican, da pripravi pot Mesiji (prim Mt 11,9-10).

Benedikt XVI.: Teologija liturgije
Benedikt XVI. v knjigi Teologija liturgije navaja razloge za postavitev datumov praznikov Gospodovega oznanjenja ter Gospodovega rojstva in praznika Rojstva Janeza Krstnika, z besedami: »Med oba datuma pa je vstavljen praznik Jezusovega predhodnika, Janeza Krstnika, torej 24. junija, na dan poletnega solsticija (poletnega sončevega obrata). Medsebojna povezava teh datumov je namreč bogoslužni in kozmični izraz Krstnikovih besed: 'On (Kristus) mora rasti, jaz pa se manjšati' (Jn 3,30). Praznik Janezovega rojstva je namreč na datum, ko se dan začne manjšati, tako kot je praznik Kristusovega rojstva na datum, ko dan začne rasti. Tako je osnova teh praznikov čisto krščanska. Nima nobenega zgleda v Stari zavezi, povzema pa bistvo zgodovine in kozmosa, spomina in upanja, kar pa je značilno za starozavezne praznike  in je tako tudi postalo značilno za koledar krščanskih praznikov.«

»Na 24. junija nas bogoslužje vabi k obhajanju praznika Rojstva Janeza Krstnika. Prav tako kot življenje Kristusove matere Marije, je bilo tudi njegovo življenje povsem usmerjeno na Kristusa. Janez je bil njegov predhodnik, glas, ki je bil poslan, da naznani učlovečeno Besedo. Zato spominjati se Janezovega rojstva, v resnici pomeni praznovati Kristusa, dopolnitev obljub vseh prerokov. Krstnik, ki je bil največji med njimi, je bil poklican, da pripravi pot Mesiji (prim Mt 11,9-10). Gospod Jezus je o njem rekel: 'Med rojenimi od žena ni vstal večji od Janeza Krstnika' (Mt 11,11).«

»Vsi evangeliji imajo na začetku opisa Jezusovega javnega delovanja pripoved o njegovem krstu v reki Jordan, kjer ga je Janez krstil. Sveti Luka postavi začetek Krstnikovega delovanja v slovesen zgodovinski okvir. Tudi moja knjiga Jezus iz Nazareta se začne z Jezusovim krstom v Jordanu, dogodkom, ki je v tistem času zelo odmeval. Iz Jeruzalema ter iz vseh predelov Judeje so ljudje prihajali poslušat Janeza Krstnika, se mu dali krstiti v reki ter se izpovedali svojih grehov (prim. Mr 1,5). Glas o preroku se je tako razširil, da so se mnogi spraševali, če ni morda on Mesija. Evangelist pa poudarja, da je to Janez odločno zanikal: 'Jaz nisem Mesija' (Jn 1,20). Vsekakor pa je Janez prva Jezusova priča, saj je prejel znamenje iz nebes: 'Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu' (Jn 1,33). Točno to se je zgodilo, ko je Jezus, potem ko je prejel krst, stopil iz vode. Janez je videl Duha, ki se je kot golob spustil na Jezusa. Tedaj je spoznal polno resničnost Jezusa iz Nazareta in ga začel razodevati Izraelu (prim. Jn 1,31) kot Božjega Sina in človekovega odrešenika: 'Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta' (Jn 1,29).«

Benedikt XVI., Gora Nebo, Jordanija
Papež Benedikt XVI. je ob pogledu na reko Jordan z gore Nebo, kjer je po izročilu tudi Mojzes zrl v obljubljeno deželo, 9. maja 2009 dejal: »Čudovit pogled se odpre s trga tega svetišča in nas povabi, da premislimo, kako je prerokova vizija skrivnostno zaobjela veliki zveličavni načrt, ki ga je Bog pripravil za svoje ljudstvo. V dolini Jordana, ki se razteza pod nami, je prišel Janez Krstnik pripravit pot Gospodu. V vodah Jordana, potem ko je Jezus od Janeza prijel krst, ga je Oče razodel kot ljubljenega Sina.«

Angel Gospodov, 24. junij 2012
Benedikt XVI. je na praznik Rojstva Janeza Krstnika v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja, 24. junija 2012,  spregovoril o rojstvu, življenju in pomenu Jezusovega predhodnika.

Danes, 24. junija, obhajamo slovesni praznik Rojstva sv. Janeza Krstnika. Če izvzamemo Devico Marijo, je Krstnik edini svetnik, za katerega bogoslužje obhaja rojstvo in ga obhaja zato, ker je tesno povezano s skrivnostjo učlovečenja Božjega Sina. Janez je namreč bil Jezusov predhodnik že v materinem telesu. Njegovo čudežno spočetje je angel oznanil Mariji kot znamenje, da 'Bogu ni namreč nič nemogoče' (Lk 1,37). To se je zgodilo šest mesecev pred največjim čudežem zveličanja, združenjem Boga s človekom po delovanju Svetega Duha. Vsi štirje evangeliji zelo poudarijo podobo Janeza Krstnika, kot preroka, ki zaključuje Staro zavezo in odpira Novo tako, da pokaže na Jezusa iz Nazareta, kot Mesija, Božjega Maziljenca. Sam Jezus je namreč govoril o Janezu s temi besedami: 'Ta je tisti, o katerem je zapisano: Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično povem vam: Med rojenimi od žena ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega' (Mt 11,10-11).

Janezov oče Zaharija, Elizabetin mož, Marijin sorodnik, je bil starozavezni judovski duhovnik. Ni takoj verjel naznanilu ne več mogočega očetovstva in je zato ostal nem vse do dneva otrokovega obrezovanja, ko sta on in žena, dala otroku ime, ki jima ga je nakazal Bog, torej Janez, kar pomeni 'Gospod je izkazal milost'. Pod vodstvom Svetega Duha je Zaharija takole govoril o sinovem poslanstvu: 'In ti, dete, se boš imenovalo prerok Najvišjega. Pojdeš namreč pred Gospodom pripravit njegova pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati zveličanje v odpuščanju njihovih grehov' (Lk 1,76-77). Vse to se je uresničilo trideset let pozneje, ko je Janez šel krščevat k reki Jordan in je klical ljudi, naj se pripravijo s dejanjem spokornosti na bližajoči se prihod Mesija. To mu je namreč Bog razodel med njegovim bivanjem v puščavi. Janeza so zaradi krščevanja imenovali Krstnik torej Krstitelj (prim. Mt 3,1-6). Ko se je nekega dne sam Jezus prišel iz Nazareta krstit, je Janez najprej zavrnil, potem pa je privolil. Videl je Svetega Duha spustiti se na Jezusa in zaslišal je glas nebeškega Očeta, ki ga je razodel za svojega Sina (prim. Mt 3,13-17). Toda Krstnikovo poslanstvo s tem še ni bilo končano. Kmalu zatem je namreč postal Jezusov predhodnik tudi v nasilni smrti. Janez je bil v Herodovi ječi obglavljen in je tako v polnosti pričeval za Božje Jagnje, ki ga je prvi prepoznal in nanj javno pokazal.

Dragi prijatelji, Devica Marija je pomagala ostareli sorodnici Elizabeti, da je Janeza donosila. Naj ona pomaga vsem hoditi za Jezusom, Kristusom, Božjim Sinom, ki ga je Krstnik naznanil z veliko ponižnostjo ter preroško gorečnostjo.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 24. junij 2018
Danes obhajamo praznik rojstva sv. Janeza Krstnika. Njegovo rojstvo je dogodek, ki razsvetli življenje njegovih staršev, Elizabete in Zaharije, ter povzroči veselje in čudenje med sorodniki in sosedi. Ta dva ostarela starša sta sanjala in se tudi pripravljala na ta dan, a ga že več nista čakala: čutila sta se izključena, ponižana, razočarana – nista imela otrok. Pred napovedjo rojstva sina (glej Lk 1,13) je Zaharija nejeveren, saj zakoni narave tega niso dopuščali, bila sta že ostarela. Gospod ga je zato naredil nemega za ves čas nosečnosti. Gospod ni odvisen od naših logik in naših omejenih človeških zmožnosti. Treba se je naučiti zaupanja in molčati pred skrivnostjo Boga ter v ponižnosti in tišini premišljevati njegovo delo, ki se razodeva v zgodovini in ki velikokrat presega našo domišljijo.

In zdaj, ko se je to zgodilo, Elizabeta in Zaharija izkusita, da Bogu ni nič nemogoče (glej Lk 1,37). Njuno veselje je veliko. Današnji evangeljski odlomek (Lk 1,57-66.80) napove rojstvo in se zatem zaustavi pri izbiri imena za otroka. Elizabeta izbere ime, ki je tuje družinski tradiciji, ter pravi: »Janez se bo imenoval.« Ime pomeni »Bog daje milost«. Ta otrok bo glasnik, priča Božje milosti za uboge, ki s ponižno vero čakajo na svojo rešitev. Zaharija potrdi nepričakovano izbiro njegovega imena in ga zapiše na deščico. Nemudoma so se mu razvezala usta in jezik ter je spet normalno govoril in slavil Boga. Celotno dogajanje okoli rojstva Janeza Krstnika je obdano z veselim občutkom čudenja, presenečenja in hvaležnosti. Čudenje, presenečenje, hvaležnost. Tamkajšnje ljudi je obšel sveti strah božji in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh.

Bratje in sestre, zvesto ljudstvo sluti, da se je zgodilo nekaj velikega, čeprav ponižnega in skritega, in se sprašuje: Kaj neki bo ta otrok? Zvesto Božje ljudstvo je zmožno živeti vero z veseljem, s čutom za čudenje, presenečenje in hvaležnost. Veliko ljudi je o čudežu Janezovega rojstva govorilo na lep način, z veseljem, bili so zadovoljni.

Vprašajmo se: Kaj pa moja vera? Je radostna vera ali pa je vedno enaka vera? Imam čut za čudenje, ko vidim Gospodova dela, ko slišim govoriti o stvareh evangelizacije ali o življenju nekega svetnika? Ali ko vidim veliko dobrih ljudi – čutim v sebi milost ali pa se v mojem srcu nič ne premakne? Znam začutiti tolažbe Duha ali pa sem pred njimi zaprt? Vprašajmo se, vsak med nami, med izpraševanjem vesti: Kako je z mojo vero? Je vesela? Je odprta za Božja presenečenja? Sem v duši okusil tisto čudenje, ki ga povzroča Božja navzočnost, tisti občutek hvaležnosti. Razmislimo o teh držah vere: veselje, čudenje, presenečenje in hvaležnost.

Devica Marija naj nam pomaga razumeti, da je v vsaki človeški osebi odtis Boga, izvir življenja. Ona, Božja mati in naša mati, naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali, da pri rojstvu otroka starši delujejo kot sodelavci Boga. To je zares vzvišeno poslanstvo, ki iz vsake družine naredi svetišče življenja in z vsakim rojstvom otroka prebuja veselje, čudenje in hvaležnost.