Duhovne misli cerkvenih očetov Benedikta Frančiška 12 nedelja

Job 38,1.8-11

Tedaj je Gospod iz viharja spregovoril Jobu in rekel:
Kdo je zaprl morje z vrati,
ko je izbruhnilo in ušlo iz materinega naročja?
Ko sem mu dal za oblačilo meglice,
temne oblake za njegove plenice,
ko sem nasul proti njemu svojo mejo,
mu postavil zapah in vrata
in rekel: »Do sem pojdeš in nič dlje,
tu bodo obstali tvoji ponosni valovi!«

2Kor 5,14-17

Kristusova ljubezen nas namreč žene, da smo takole presodili: eden je umrl za vse, torej so vsi umrli, in za vse je umrl, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sami sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl vstal. Zato mi odslej nikogar ne poznamo po mesu, čeprav smo Kristusa poznali po mesu, ga zdaj ne poznamo več tako. Zato, če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev: staro je minilo, glejte, nastalo je novo.

Mr 4,35-41

Tisti dan, ko se je zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so bili z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je čoln že zalivalo. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je velika tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in so govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Atanazij pravi: »Gospod, ki je nad morjem je z nevihto preizkusil njihovo vero ter razodel svojo moč.« Sv. Gregor Nacijanški pa dodaja: »Skrivnost učlovečenega Boga se razodeva ravno v počivanju njega, ki je mir in počitek za vse, ki so utrujeni in obteženi.« Origen in sv. Ciril Aleksandrijski pa v vidita v Jezusovem počivanju namero, da začne zoreti vera njegovih učencev.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi, da »očitna uporaba pojmov osebne avtoritete kaže na božjo identiteto večnega Sina«. Tertulijan pa pravi, da so se »v pomirjeni nevihti uresničile Abakukove ter Naumove prerokbe.« Sv. Avguštin in sv. Peter Krizolog pa pravita, da lahko takrat, ko smo v preizkušnji, zbudimo Kristusa, spečega v nas.« Prudencij pa pravi, da lahko »samo Ustvarjalec globočin pomiri nevihto ter hodi po vodi.«

Misli Benedikta XVI.

Slišali smo evangelij o pomirjenem viharju, h kateremu je za današnjo nedeljo dodan kratek odlomek iz Jobove knjige, v katerem se Bog razodene kot Gospod morja. Jezus zagrozi vetru in ukaže morju, naj se umiri, kakor da bi ga imel za hudičevo moč. Dejansko je morje v Svetem pismu, kakor sta ga opisala prvo berilo in psalm, kot grozeč, kaotičen, potencialno uničujoč element, ki ga lahko samo Bog, Stvarnik obvladuje, je nad njim in ga lahko umiri.

Obstaja pa še drugačna moč, pozitivna moč, ki giblje svet, ki je sposobna stvaritve preoblikovati in prenoviti, to je moč »Kristusove ljubezni« (2Kor 5,14), kakor jo je imenoval sv. Pavel v Drugem pismu Korinčanom; to vsekakor ni kozmična sila, temveč božja, presežna. Deluje sicer tudi na vesolje, vendar je v sebi Kristusova ljubezen nekaj drugega. To presegajočo drugost je Gospod razodel na Veliko noč, v svetosti poti, ki jo je izbral, da bi nas osvobodil oblasti zla, kakor se je to zgodilo z izhodom iz Egipta, ko je Hebrejce izpeljal preko voda Rdečega morja. »O Bog«, vzklika psalmist, »tvoja pota so sveta. Čez morje je vodila tvoja pot, tvoja steza čez velike vode« (Ps 77/76,14.20). Med velikonočno skrivnostjo je Jezus prešel prepad smrti, saj je tako Bog hotel prenoviti svet, torej preko smrti in vstajenja svojega Sina, ki je »umrl za vse«, da bi lahko vsi živeli »tistemu, ki je zanje umrl vstal« (2Kor 5,16), ne pa le sami zase.

Slovesno dejanje pomiritve morja med nevihto je jasno znamenje Kristusovega gospostva nad negativnimi močmi in nas pripelje do tega, da pomislimo na njegovo božanskost: »Kdo neki je ta«, so se osupli in prestrašeni spraševali njegovi učenci, »da sta mu pokorna celo veter in morje?« (Mr. 4,41). Njihova vera še ni trdna, se še oblikuje, saj sta še med sabo pomešana strah in zaupanje. Medtem ko je Jezusova zaupna predanost Očetu popolna in čista. Zaradi te moči ljubezni lahko med nevihto mirno spi, popolnoma gotov v Božjih rokah. Prišel pa bo čas, ko bo tudi Jezus izkusil stran in tesnobo. Ko bo prišla 'njegova ura' bo občutil vso težo grehov celotnega človeštva, kakor val povodni, ki se bo zlila čezenj. To bo res strašna nevihta, nikakor kozmična, temveč duhovna. To bo zadnji in skrajen napad zla proti Božjemu Sinu.

Jezus v tej uri ni podvomil v moč Boga Očeta in njegovo bližino, četudi je izkusil v polnosti sovraštvo, ko ni ljubezni; laž, ko ni resnice; greh, ko ni milosti. To dramo je v sebi zelo silovito izkusil, še posebej v Getsemaniju, preden so ga prijeli, zatem med trpljenjem, vse do smrti na križu. V tej uri je bil Jezus po eni strani ves eno z Očetom, popolnoma izročen Njemu, po drugi strani pa solidaren z grešniki, je bil kot ločen od Njega ter se je čutil od Njega zapuščen.

Apostol Pavel opisuje svojo izkušnjo v pismu Galačanom: »Skupaj s Kristusom sem križan: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20) in v drugem pismu Korinčanom: »Tako v nas deluje smrt, v vas pa življenje« (2Kor 4,12). To nikakor ne pomeni duševno motnjo ali izgubo osebnosti, saj Bog nikoli ne izniči človeško, temveč ga preoblikuje s svojim Duhom ter ga usmeri za službo njegovega načrta zveličanja.

Zato, četudi bodo nepričakovano privihrale nevihte, boste lahko začutili piš Svetega Duha, ki je močnejši od vsakega nasprotnega vetra in potiska naprej čoln Cerkve ter vsakega od nas. Živimo torej vedno v vedrini ter gojimo z zahvaljevanjem Gospodu veselje v srcu: »Večna je njegova ljubezen, amen!«

Misli papeža Frančiška

Razmišljanje papeža Frančiška, poseben Urbi et Orbi, 27. marec 2020
»Ko se je zvečerilo« (Mr 4,35). Tako se začenja evangelij, ki smo ga slišali. Že nekaj tednov se zdi, da se je zvečerilo. Gosta tema se je zgrnila na naše trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad našim življenjem in napolnila vse z oglušujočo tišino in obupno praznino, ki ohromi vsako reč, ki se je dotakne; čuti se v zraku, zazna se v kretnjah, to povedo pogledi. Znašli smo se preplašeni in izgubljeni. Kot učence iz evangelija nas je iznenada presenetil nepričakovan in divji vihar. Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe. Na tem čolnu … smo vsi. Kakor tisti učenci, ki enoglasno govorijo in v stiski rečejo: »Utapljamo se« (38), tako smo se tudi mi zavedli, da ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj.

Zlahka se znajdemo v tej pripovedi. Težko pa je razumeti Jezusovo držo. Medtem ko so učenci vznemirjeni in obupani, je on na krmi, na tistem delu čolna, ki se prvi potopi. In kaj počne? Kljub premetavanju mirno spi, zaupa Očetu – to je edino mesto v evangeliju, ko vidimo Jezusa spati. Ko ga potem zbudijo in umiri veter in vodovje, se obrne na učence z očitajočim tonom: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (40).

Skušajmo razumeti. V čem je pomanjkanje vere pri učencih, ki se postavlja v nasprotje z Jezusovim zaupanjem? Niso nehali verovati vanj, saj ga kličejo. Vidimo pa, kako ga kličejo: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (38). Ti ni mar: mislijo, da se Jezus ne briga zanje, da mu zanje ni dosti mar. Med nami, v naših družinah je ena od stvari, ki najbolj boli, ko nam kdo reče: »Nič ti ni do mene!« Ta stavek zaboli in sproži vihar v srcu. Tudi Jezusa je moralo prizadeti. Nikomur namreč ni več do nas kot njemu. Ko so ga namreč poklicali, takoj reši svoje učence, ki so izgubili zaupanje.

Vihar razkrinka našo ranljivost in pusti odprte tiste lažne in odvečne gotovosti, s katerimi smo si zgradili svoje agende, svoje načrte, svoje navade in svoje prioritete. Pokaže nam, kako smo pustili, da je zaspalo in bilo zapuščeno, kar hrani, podpira in daje moč našemu življenju in naši skupnosti. Vihar razkrinka vse »zavijanje v celofan« in pozabljanje tega, kar je nahranilo dušo naših narodov; razkrinka vse poskuse, da bi z na videz »odrešilnimi« navadami utišali bolečino, ker se nismo sposobni sklicevati na svoje korenine in priklicati spomin svojih prednikov, s tem pa se prikrajšamo za potrebno imunost pri zoperstavljanju neprilikam.

Z viharjem je odpadel puder tistih stereotipov, s katerimi smo maskirali svoj »ego« v nenehni skrbi za lastno podobo; in je vnovič ostala razkrita tista (blagoslovljena) skupna pripadnost, ki se ji ne moremo odtegniti: bratska pripadnost.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, tvoja beseda nas nocoj pretresa in zadeva vse nas. V tem našem svetu, ki ga ljubiš bolj kot mi, smo napredovali z vso hitrostjo in se čutili močne in sposobne vsega. Hlastali smo po zaslužku, pustili smo se posrkati stvarem in zmesti naglici. Nismo se ustavili pred tvojim klicanjem, nismo se ustavili vpričo vojn in planetarnih krivic, nismo prisluhnili klicu revežev in našega hudo bolnega planeta. Neustrašeno smo šli dalje misleč, da bomo vedno ostali zdravi v bolnem svetu. Ko pa smo zdaj na razburkanem morju, te moledujemo: »Prebudi se, Gospod!«

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, na nas se obračaš s pozivom, pozivom k veri. Ta ni toliko klic k verovanju, da ti obstajaš, ampak klic, naj pridemo k tebi in ti zaupamo. V tem postnem času odmeva tvoj nujni poziv: »Spreobrnite se! Vrnite se k meni z vsem srcem!« (Jl 2,12). Kličeš nas, naj sprejmemo ta čas preizkušnje kot čas izbire. To ni čas tvoje sodbe, ampak naše sodbe: čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to, kar je potrebno, od tega, kar ni. To je čas, da naravnamo življenjsko smer proti tebi, Gospod, in proti drugim. In pogledamo lahko na toliko zglednih sopotnikov, ki so v strahu ravnali tako, da so darovali svoje življenje. To je dejavna moč Duha, ki se razliva in udejanja v pogumnih in velikodušnih dejanjih predanosti. To je življenje Duha, ki je sposobno odkupiti, ovrednotiti in pokazati, kako naše življenje tkejo in podpirajo običajni ljudje – navadno pozabljeni –, ki se ne pojavijo na naslovnicah časnikov in revij niti na zadnjih modnih pistah, ampak nedvomno pišejo danes odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarji in bolničarke, zaposleni v trgovinah, čistilci, skrbniki ostarelih, prevozniki, redarji, policisti, prostovoljci, duhovniki, redovnice in tolikeri, res tolikeri drugi, ki so razumeli, da se nihče ne bo rešil sam. Vpričo trpljenja, kjer se meri resnična razvitost naših narodov, odkrivamo in izkušamo Jezusovo veliko-duhovniško molitev: »... da bodo vsi eno« (Jn 17,21). Koliko ljudi vsak dan ravna potrpežljivo in vliva upanje; skrbijo, da ne sejejo panike, ampak soodgovornost. Koliko očetov, mater, dedkov in babic ter učiteljev s preprostimi in vsakdanjimi dejanji kaže našim otrokom, kako se soočiti s krizo in jo prestati, tako da prilagodimo navade, dvignemo pogled in spodbujamo molitev. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za blagor drugih. Molitev in tiho služenje: to je naše zmagovito orožje.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Začetek vere je v tem, da se zavemo, kako smo potrebni odrešenja. Nismo samo-zadostni, sami se lahko samo potopimo; potrebujemo Gospoda, kakor so starodavni krmarji potrebovali zvezde. Povabimo Jezusa v čolne svojega življenja. Izročimo mu svoje strahove, da jih premaga. Kakor učenci bomo izkusili, da z njim na krovu ni brodoloma. Kajti to je Božja moč: obrniti v dobro vse, kar nas doleti, tudi hude reči. On prinaša vedrino v naše viharje, ker z Bogom življenje nikoli ne umre.

Gospod nas sprašuje in nas sredi našega viharja vabi, naj prebudimo in poživimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost, podporo in pomen tem uram, v katerih se zdi, da se vse potaplja. Gospod se prebuja, da bi prebudil in poživil našo velikonočno vero. Imamo sidro: v njegovem križu smo bili rešeni. Imamo krmilo: v njegovem križu smo bili odkupljeni. Imamo upanje: v njegovem križu smo bili ozdravljeni in objeti, da nas nič in nihče ne more ločiti od njegove odrešilne ljubezni. Sredi osame, v kateri trpimo zaradi pomanjkanja čustev in srečanj, ko izkušamo pomanjkanje tolikih reči, prisluhnimo še enkrat oznanilu, ki nas rešuje: Vstal je in živi z nami. Gospod nas poziva s svojega križa, naj najdemo življenje, ki nas pričakuje, naj gledamo k tistim, ki nas kličejo, naj okrepimo, prepoznamo in zganemo milost, ki prebiva v nas. Ne ugašajmo tlečega stenja (prim. Iz 42,3), naj se nikoli ne utrne, in pustimo, da bo prižgal upanje.

Objeti njegov križ pomeni najti pogum, da objamemo vse neprilike sedanjega časa in za hip opustimo svoj videz vsemogočnosti in posesti, da bi dali prostor ustvarjalnosti, ki jo je edino Duh sposoben prebuditi. Pomeni najti pogum, da odpremo prostor, kjer se bodo vsi lahko čutili poklicani, in omogočimo nove oblike gostoljubja, bratstva in solidarnosti. V njegovem križu smo bili odrešeni, da sprejmemo upanje in pustimo, da prav to upanje podpira vse možne ukrepe in načine, ki nam lahko pomagajo, da varujemo in smo varni. Objeti Gospoda, da bi objeli upanje: to je moč vere, ki osvobaja od strahu in daje upanje.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Dragi bratje in sestre, s tega kraja, ki pripoveduje o Petrovi skalnati veri, bi vas nocoj rad vse izročil Gospodu po priprošnji Marije, ki je rešitev njegovega ljudstva, morska zvezda v viharju. Iz tega stebrišča, ki objema Rim in ves svet, naj se na vas kot tolažilni objem spusti Božji blagoslov. Gospod, blagoslovi svet, daj zdravje telesom in tolažbo srcem. Naročaš nam, naj se ne bojimo. A naša vera je šibka, plašni smo. Ti pa, Gospod, nas ne pusti na milost in nemilost viharju. Ponovi spet: »Ne bojte se!« (Mt 28,5). Mi pa skupaj s Petrom »vrzimo vso svojo skrb nate, saj vemo, da ti skrbiš za vas« (prim. 1 Pt 5,7).
Prevod br. Miran Špelič OFM

Angel Gospodov, nedelja, 20. junij 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Med današnjim bogoslužjem se pripoveduje dogodek o Jezusovi pomiritvi viharja. Barko, s katero so učenci prečkali jezero, je zajel vihar ter valovi in oni so se bali, da se bodo potopili. Jezus je z njimi na barki in na krmi na blazini spi. Učenci, polni strahu so začeli vpiti: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (v. 38).

Tudi mi smo večkrat, ko so nas zajele preizkušnje življenja, vpili h Gospodu: »Zakaj si zavit v molk in ne storiš ničesar zame?« Še zlasti, ko se nam zdi, da se potapljamo, ker je ljubezen ali projekt, v katerega smo polagali veliko upanje, izpuhtel; ali pa, ko se borimo z vztrajnimi valovi tesnobe; ali pa, ko so se utapljamo v problemih ali smo izgubljeni brez smeri ali pristanišča sredi morja življenja. Ali še, v trenutkih, ko so pošle moči, da bi šli naprej, ker ni službe ali pa nas zaradi nepričakovane diagnoze prevzema strah glede našega zdravja ali pa zdravja drage osebe. Številni trenutki so, v katerih se počutimo sredi nevihte, se čutimo, da je konec z nami.

V takšnih in še mnogih drugih situacijah čutimo, da nas duši strah in kot učenci tvegamo, da izgubimo izpred oči to, kar je najpomembnejše. Na barki pravzaprav je, čeprav spi, Jezus in se tudi njemu dogaja vse tisto, kar se njegovim. Njegov spanec, čeprav nas po eni strani preseneča, nas po drugi postavlja na preizkušnjo. Gospod je tam, navzoč. Gospod namreč čaka, če tako rečemo, da smo mi tisti, ki ga bomo vpletli, ga poklicali in postavili v središče vsega tega, kar živimo. Njegov spanec izziva nas, da se zbudimo. Kajti, da smo Jezusovi učenci, ne zadostuje verovati, da Bog je, da obstaja, ampak se vključiti z Njim v dogajanje, saj je potrebno povzdigniti proti Njemu glas. Poslušajte to: »Potrebno je kričati k Njemu.« Molitev je večkrat krik: »Gospod, reši me!« V programu Po njegovi podobi sem videl danes na dan beguncev številne, ki prihajajo z ladjami in v trenutku pred utopitvijo, vpijejo: »Reši nas«. Tudi v našem življenju se dogaja isto: »Gospod, reši nas!« in tako molitev postane krik.

Danes se lahko vprašamo, kateri so vetrovi, ki se zaganjajo v moje življenje, kateri valovi ovirajo mojo plovbo in postavljajo v nevarnost moje duhovno življenje, moje življenje družine, moje duševno življenje, tudi? Vse to povejmo Jezusu, vse mu pripovedujmo. On si to želi, hoče, da se ga oklenemo in najdemo zavetje pred izrojenimi valovi življenja.

Evangelij pripoveduje, da so se učenci približali Jezusu, ga zbudili in z njim govorili (prim. v. 38). Poglejte, začetek naše vere je priznanje, da sami ne moremo plavati na površju in zato potrebujemo Jezusa kot pomorščaki zvezde, da bi našli smer. Vera se začne pri verovanju, da nismo samozadostni in da začutimo, da potrebujemo Boga. Ko premagamo skušnjavo, da bi se zaprli vase, ko prerastemo lažno religioznost, s katero nočemo nadlegovati Boga, ko začnemo vpiti proti Njemu, bo On lahko v nas storil čudovite stvari. Krotka in nenavadna moč molitve je, ki dela čudeže.

Jezus, ki so ga učenci zaprosili, pomiri veter in valove ter jim zastavi vprašanje, ki se tiče tudi nas: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (v. 40). Učenci so se pustili ujeti strahu, ker so zrli v valove, namesto, da bi gledali Jezusa. Strah nas vodi do tega, da gledamo težave, probleme, težke probleme in ne gledamo Gospoda, ki večkrat spi. Tudi glede nas je tako. Kolikokrat smo zazrti v probleme, namesto, da bi šli h Gospodu in vrgli vanj svoje skrbi. Kolikokrat pustimo Gospoda v kotu, na dnu čolna življenja in ga zbudimo samo, ko ga potrebujemo. Danes prosimo za milost vere, ki se ne utrudi iskati Gospoda ter trkati na vrata njegovega Srca.

Devica Marija, ki v svojem življenju nisi nikoli prenehala zaupati v Boga, prebudi v nas življenjsko potrebo po vsakodnevnem zaupanju Vanj.