Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 13. nedeljo med letom
Mdr 1,13-15; 2,23-24
Bog ni naredil smrti,
on se ne veseli propada živega.
Vse je namreč ustvaril za bivanje.
Rodovi sveta so zaznamovani z zveličanjem
v njih ni uničujočega strupa,
in podzemlje nima oblasti na zemlji,
kajti pravičnost je nesmrtna.
Toda Bog je ustvaril človeka za nepropadljivost
in ga naredil kot podobo lastne narave.
Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti,
izkusijo pa jo tisti, ki ji pripadajo.
2Kor 8,7.9.13-15
Toda, kakor se v vsem odlikujete: v veri in v besedi in spoznanju in v vsakršni gorečnosti in naši ljubezni do vas, tako se odlikujte tudi v tej milosti. Poznate namreč milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, kako je zaradi vas postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli. Ne zato, da bi bilo drugim olajšanje, vam pa stiska, ampak zaradi izravnave. V sedanjem času naj vaše obilje olajša njihovo pomanjkanje, da bo njihovo obilje olajšalo vaše pomanjkanje in se tako doseže izravnava kakor je pisano: Kdor je veliko nabral, ni imel preveč, in kdor je malo, ni imel premalo.
Mr 5,21-43
Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je ob morju. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da bo rešena in bo živela!« In odšel je z njim. Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj.
Bila je neka žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je poslabšalo. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In vir krvi ji je takoj usahnil in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa v strahu in trepetu pristopila, padla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«
Ko je še govoril, so prišli od hiše predstojnika shodnice in rekli: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli do predstojnikove hiše, je videl razburjenje in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se vznemirjate in jokate? Otrok ni umrl, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bil otrok. Prijel je otroka za roko in rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. In takoj so se zelo začudili in bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve; in je velel, naj ji dajo jesti.
Razlaga cerkvenih očetov
Sirski cerkveni oče Afraate pravi: »Vera prinaša zelo težke preizkušnje, kar se pa potem pozna v novem življenju, ki iz nje izhaja.« Prudencij nadaljuje: »Jezus je z ozdravljanjem ter obujanjem od mrtvih pokazal sočutje in razodeval svojo mesijansko identiteto.« Peter Krizolog ter Beda Častitljivi pa pravita: »Ni ozdravljal preprost Gospodov dotik z roko, temveč Gospodov stik s preprosto vero«. Ambrož dodaja: »Tistemu, ki je bil mrtev, je preprosto podelil s svojimi božanskimi besedami novo življenje.« Sv. Hieronim pravi, da je »krik bolečine je po sebi že preprosti izraz vere.« Sv. Hieronim ter sv. Efrem Sirski dodajata: »Če je bila žena priča Jezusove božanskosti, je bil Jezus v zameno za to priča ženine vere.« Sveti Hieronim nadalje razlaga besede 'talíta kum' tako, da v njih poudari Jezusovo zveličavno moč: 'Deklica, zame vstani: ne po svoji zaslugi, temveč po moji milosti. Vstani torej zame: to, da si ozdravela, ni bilo odvisno od tvojih kreposti' (Homilije o Markovem evangeliju, 3).
Misli Benedikta XVI.
Na današnjo nedeljo nam evangelist Marko predstavlja pripoved o dveh čudežnih ozdravljenjih, ki ju je Jezus storil dvema ženama: hčeri enega od predstojnikov shodnice, ki mu je bilo ime Jair, ter ženi, ki je trpela zaradi krvavitve (prim. Mr 5,21-43). Ta dva dogodka vsebujeta dva nivoja branja. Najprej čisto fizični nivo: Jezus se skloni nad človeško trpljenje in ozdravi telo. Nato je duhovni: Jezus je prišel ozdravit človekovo srce ter podarit zveličanje, za kar zahteva vero Vanj. V prvem dogodku, je Jezus ob novici, da je Jairjeva hči umrla, rekel predstojniku shodnice: 'Ne boj se, samo veruj' (Mr 5,36), ga vzel s seboj tja, kjer je bila deklica in vzkliknil: 'Deklica, rečem ti, vstani' (v. 41). Deklica je tako vstala in hodila. Sveti Hieronim razlaga te besede tako, da v njih poudari Jezusovo zveličavno moč: 'Deklica, zame vstani: ne po svoji zaslugi, temveč po moji milosti. Vstani torej zame: to, da si ozdravela, ni bilo odvisno od tvojih kreposti' (Homilije o Markovem evangeliju, 3). Drugi dogodek žene, ki jo je prizadela krvavitev, ponovno pokaže na to, da je Jezus prišel osvobodit človeško bitje v njegovi celoti, saj se čudež dogodi v dveh stopnjah. Naprej je fizično ozdravljenje, a tesno povezano z globljim ozdravljenjem, ki podari Božjo milost tistemu, ki se Mu v veri odpre. Jezus je rekel ženi: 'Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!' (Mr 5,34).
Ti pripovedi o ozdravljenju nas vabita, naj prerastemo čisto horizontalni in materialistični pogled na življenje. Boga namreč prosimo za številne rešitve težav, konkretnih potreb, kar je seveda prav, toda to, kar moramo vztrajno prositi, je vedno bolj čvrsta vera, da bi Gospod prenovil naše življenje ter trdno zaupanje v njegovo ljubezen, v njegovo previdnost, ki nas nikoli ne zapusti.
Ob Jezusu, pozornem na človeško trpljenje, pomislimo tudi na vse tiste, ki pomagajo bolnikom nositi njihov križ, posebej na zdravnike, zdravstvene delavce ter tiste, ki skrbijo za versko oskrbo po bolnišnicah. Ti so 'zaloge ljubezni', saj prinašajo trpečim vedrino in upanje. V okrožnici Bog je ljubezen, sem opozoril, da je za to dragoceno službo potrebna predvsem poklicna pristojnost. Ta je prva in osnovna, vendar pa sama ne zadošča, saj gre za človeška bitja, ki potrebujejo človeškost in pozornost srca. 'Zato je potrebno, da imajo delavci na tem področju skupaj s poklicno izobrazbo tudi 'vzgojo srca'. Potrebno jih je voditi k tistemu srečanju z Bogom v Kristusu, ki v njih prebudi ljubezen ter jim odpre dušo za drugega' (prim. CD 112,31).
Benedikt XVI. v drugem delu knjige Jezus iz Nazareta v poglavju o Jezusovem vstajenju iz smrti torej o osrednji vsebini naše vere, piše: »V resnici, če bi šlo pri Jezusovem vstajenju samo za čudež oživljenega trupla, se nas to navsezadnje ne bi tikalo. Jezusovo vstajenje tedaj ne bi bilo pomembnejše, kakor je ponovna oživitev klinično mrtvih z umetnostjo zdravnikov. Na svetu kot takšnem in na našem bivanju se ne bi nič spremenilo. Čudež ponovno oživljenega trupla bi pomenil, da je bilo Jezusovo vstajenje isto kakor obuditev mladeniča iz Naima, Jairove hčere ali Lazarja. Po bolj ali manj kratkem obdobju so se ti vrnili v svoje dotedanje življenje, da bi nato nekoč pozneje dokončno umrli.«
Sveti oče je v okrožnici Rešeni v upanju na podlagi definicije vere, ki je podana v pismu Hebrejcem pojasnil pravi pomen pojma vere, kot je v Novi zavezi, v nasprotju z danes splošno razširjenim pojmovanjem. Tako bomo bolje razumeli vero žene, ki je krvavela, se hotela dotakniti roba Jezusovega plašča ter bila ozdravljena. Jezus ji je namreč rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge.« (Mr 5,34), ter Jezusovo spodbudo predstojniku shodnice: »Ne boj se, samo veruj!« (Mr 5,36).
V 11. poglavju Pisma Hebrejcem (v. 1) je nekakšna opredelitev vere, ki vero tesno prepleta z upanjem. Stavek se glasi: »Vera je hipostaza tistega, kar upamo; dokaz o stvareh, ki jih ne vidimo.« Za cerkvene očete in teologe srednjega veka je bilo jasno, da je bilo grško besedo hypostasis treba v latinščini prevesti s substantia. Vera je 'substanca' stvari, ki jih pričakujemo; dokaz za nevidne reči. Tomaž Akvinski razlaga to, ko uporablja izrazoslovje filozofskega izročila, v katerem je, takole: vera je 'habitus', to se pravi trajna naravnanost duha, po kateri se v nas začenja večno življenje in privede razum do tega, da pritrdi tistemu, česar ne vidi. Pojem 'substance' je torej prilagojen tako, da je v nas po veri začetno, mogli bi reči, v jedru – torej po 'substanci' –, navzoče že tisto, kar upamo: celotno resnično življenje.
In prav zato, ker je stvar sama že tu, ustvarja ta navzočnost prihodnjega tudi gotovost: to prihajajoče še ni vidno v zunanjem svetu (se ne »prikaže«), toda s tem, da prihajajoče nosimo v sebi kot začenjajočo se in dinamično resničnost, nastane že sedaj uvid... Vera ni samo osebno stegovanje po prihajajočem, ki je še docela nenavzoče. Vera nam nekaj daje. Vera nam že zdaj daje nekaj od pričakovane resničnosti, in ta pričakovana resničnost je tista, ki nam postane 'dokaz' za tisto, česar še ne vidimo. Vera priteguje prihodnost v sedanjost, tako da ni več čisti 'še ne'. To, da obstaja prihodnost, spreminja sedanjost. Prihodnje se dotika sedanjosti in tako se prihodnje preliva v zdajšnje in prihodnje.« Jezus je rekel ženi: 'Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!' (Mr 5,34).
Misli papeža Frančiška
Angel Gospodov, nedelja, 28. junij 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij nam predstavlja pripoved o vstajenju dvanajstletne deklice, hčerke enega od predstojnikov shodnice, ki se je vrgel pred Jezusove noge ter ga prosil: »Moja hčerka umira. Pridi in položi roke nanjo, da bo rešena in bo živela!« (Mr 5,23). V tej prošnji slišimo zaskrbljenost vsakega očeta za življenje in dobro svojih otrok. Slišimo pa tudi veliko vero, ki jo ima ta mož v Jezusa. Ko je prišla novica, da je hčerka umrla, mu je Jezus rekel: »Ne boj se, samó veruj!« (v. 36). Ta beseda opogumi, tudi nam večkrat reče: »Ne boj se, samó veruj!« Ko je Gospod vstopil v hišo, je odslovil vse tiste, ki so jokali in vpili ter nagovoril mrtvo deklico: »Deklica, rečem ti, vstani!« (v. 41). Deklica je takoj vstala in začela hoditi. Ob tem vidimo Jezusovo popolno oblast nad smrtjo, ki je zanj kakor spanec, iz katerega se lahko zbudimo. Jezus je premagal smrt in ima oblast nad telesno smrtjo.
Znotraj te pripovedi pa evangelist opiše še en dogodek in sicer ozdravitev žene, ki je dvanajst let trpela zaradi krvavitve. Zaradi te bolezni, saj je bila v kulturi tistega časa nečista, se je morala izogibati vsakemu človeškemu stiku. Ubožca je bila s tem obsojena na družbeno smrt. Ta neznana žena je med vso to množico, ki je hodila za Jezusom, sama pri sebi rekla: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena« (v. 28). In tako se je tudi zgodilo. Potreba po tem, da bo rešena, jo je silila, da si je upala in je njena vera, če tako rečemo, iztrgala Gospodu ozdravitev. Kdor veruje, 'se dotakne' Jezusa in doseže od Njega milost, ki ga reši. Vera je to, dotakniti se Jezusa in doseči od njega življenje, ki nas rešuje, rešuje duhovno življenje, reši nas številnih težav. Jezus je to zaznal in sredi množice začel iskati ženin obraz. Vsa tresoča je stopila naprej in On ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila« (v. 34). To je glas nebeškega Očeta, ki govori v Jezusu: 'Hči, nisi prekleta, nisi izločena, moja hčer si!' Vsakič, ko z vero pristopimo k Jezusu, slišimo Očeta: Ti si moj sin, ti si moja hči, ozdravljen si, ozdravljena si! Vse odpuščam, vse ozdravljam, vse in vsem.
V središču teh dveh dogodkov ozdravljenja in vstajenja je vera. Sporočilo je jasno in ga lahko povzamemo v vprašanju, namenjenemu nam: 'Verujemo, da nas Jezus lahko ozdravi in obudi od mrtvih? Ves evangelij je napisan v luči te vere. Jezus je vstal, premagal je smrt in zaradi te njegove zmage bomo vstali tudi mi. Ta vera, ki je bila za prve kristjane tako gotova, lahko zbledi ter postane tako negotova, da nekateri pomešajo vstajenje z reinkarnacijo. Toda Božja Beseda današnje nedelje nas vabi živeti to gotovost vstajenja. Jezus je Gospod in ima oblast nad zlom in nad smrtjo ter nas hoče pripeljati v Očetovo hišo, kjer kraljuje življenje. Tam se bomo vsi srečali, vsi, ki smo danes tu na trgu, se bomo srečali v Očetovi hiši, v življenju, ki nam ga bo dal Jezus.
Kristusovo vstajenje deluje v zgodovini kot počelo prenove in upanja. Vsakdo, ki je na smrt obupan ali utrujen, bo lahko, če bo zaupal Jezusu in njegovi ljubezni, ponovno zaživel, celo začel z novim življenjem. Spremeniti življenje, je na nek način vstajenje, obuditev. Vera je ena od moči življenja, ki daje polnost našemu človeštvu. In vsak, ki veruje v Kristusa, mora biti prepoznaven, da vsaki situaciji spodbuja življenje ter omogoča okušati drugim, še posebej najbolj slabotnim Božjo ljubezen, ki osvobaja in rešuje.
Prosimo Gospoda po priprošnji Device Marije za dar močne in pogumne vere, ki nas bo gnala k temu, da bomo med našimi brati in sestrami širili upanje in življenje.
Angel Gospodov, nedelja, 1. julij 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te nedelje (prim. Mr 5,21-43) predstavi dva čudeža, ki ju je storil Jezus, a ju opiše skoraj kot neke vrste zmagoslavni pohod v življenje.
Najprej evangelist pripoveduje o nekem Jaíru, enem od predstojnikov shodnice, ki je prišel k Jezusu in ga prosil, naj pride v njegovo hišo, saj njegova dvanajstletna hči umira. Jezus je sprejel in je šel z njim. Toda med potjo je prispela novica, da je deklica umrla. Lahko si predstavljamo odziv tega očeta. Jezus pa mu je rekel: »Ne boj se, samó veruj!« In ko so prišli do Jaírove hiše, je Jezus vse odslovil, ki so jokali in žene žalovalke, ki so glasno vpile in vstopil je v sobo samo s starši ter tremi učenci, se obrnil na umrlo in ji rekel: »Deklica, rečem ti, vstani!« (v. 41). Deklica je takoj vstala, kot da bi se zbudila iz globokega spanca (prim. v. 42).
V pripoved o tem čudežu Marko vključi drugega, to je ozdravljanje žene, ki je trpela za krvavitvijo. Ta je bila ozdravljena takoj, ko se je dotaknila Jezusovega plašča (prim. v 27). Tukaj napravi vtis dejstvo, da je vera te žene pritegnila, pride mi želja, da rečem, »ukradla«, božansko zveličavno moč v Kristusu, ki je začutil, »da je šla moč iz njega« in je želel vedeti, kdo je bil. In ko je žena s tolikim sramom stopila naprej ter vse povedala, ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila« (v. 34).
Gre za dve pripovedi, ki se prepletata, a imata eno samo središče: vero. Prikažeta Jezusa kot vir življenja, kot Njega, ki povrne življenje tistemu, ki mu popolnoma zaupa. Oba protagonista, torej dekličin oče in bolna žena, nista Jezusova učenca, pa vendar sta bila uslišana zaradi svoje vere. Imata vero v tega človeka. Iz tega razumemo, da so na Gospodovo pot sprejeti vsi. Nihče se ne sme čutiti vsiljenega, neopravičenega ali da nima pravice. Za dostop do njegovega srca, Jezusovega srca, je samo en pripomoček, da se čuti pomoči potrebnega in da mu zaupa. Vprašam vas: Vsak od vas čuti potrebo po ozdravljenju nečesa, kakšnega greha, kakšnega problema? In če to čuti, ima vero v Jezusa? Dva pripomočka sta za to ozdravljenje, za dostop do njegovega srca: čutiti potrebo po ozdravljenju in zaupati vanj. Jezus je odkril te osebe med množico in jih potegnil iz anonimnosti, jih je osvobodil strahu pred življenjem in da bi si upali. To stori s pogledom ter z besedo, ki jih postavi ponovno na pot po tolikem trpljenju in ponižanju. Tudi mi smo poklicani naučiti se in posnemati te besede, ki osvobajajo in te poglede, ki povrnejo tistemu, ki ga nima, veselje do življenja.
V tem evangeljskem odlomku se prepletata tematiki vere in novega življenja, ki ga je Jezus prišel ponuditi vsem. Ko je vstopil v hišo, kjer je bila mrtva deklica, je ven izgnal vse, ki so se vznemirjali in žalovali (prim. v. 40) in rekel: »Otrok ni umrl, ampak spi« (v. 39). Jezus je Gospod in pred njim je telesna smrt kot spanec, zato ni vzroka za obup. Da, tiste se moramo bati! Ko čutimo, da imamo otrdelo srce, srce, ki je otrdelo. Ko čutimo, da imamo trdo srce. Dovolim si reči: mumificirano srce. Tega se moramo bati. To je smrt srca. Vendar pa tudi greh ni za Jezusa zadnja beseda, saj je prinesel brezmejno Očetovo usmiljenje. Četudi smo padli globoko, nas doseže njegov nežen, a močan glas: »Rečem ti: vstani!« Lepo je slišati to Jezusovo besedo, namenjeno vsakemu od nas: »Rečem ti: vstani. Pojdi. Vstani, pogum. Vstani.« In Jezus je dekletu povrnil življenje in je povrnil življenje ozdravljeni ženi, obema torej vero in življenje.
Prosimo Devico Marijo, naj nas spremlja na poti vere in konkretne ljubezni, še posebej do tistega, ki je pomoči potreben. Prosimo njeno materinsko priprošnjo za naše brate in sestre, ki trpijo na telesu in na duhu.
Angel Gospodov, nedelja, 27. junij 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes v evangeliju (prim. Mr 5,21-43) Jezus naleti na dve naši najbolj dramatični situaciji, ki sta smrt in bolezen. Iz njiju reši dve osebi: deklico, ki je umrla ravno med tem, ko je oče šel prosit Jezusa za pomoč; in ženo, ki je veliko let krvavela. Jezus pusti, da se ga dotakne naša bolečina in naša smrt in naredi dve znamenji ozdravljenja, da bi nam povedal, da niti bolečina, niti smrt nimata zadnje besede. Pove nam, da s smrtjo ni konec. On je premagal tega sovražnika, katerega se sami ne moremo rešiti.
Osredotočimo se zato v tem obdobju, ko je bolezen še vedno v središču naših kronik, na drugo znamenje, torej na ozdravitev žene. Kajti bolj kot zdravje, je bilo ogroženo njeno čutenje. Ker je krvavela in glede na mentaliteto tistega časa so jo imeli za nečisto. Bila je torej odrinjena žena, ni mogla imeti trdnih odnosov, moža, družino in ni mogla imeti normalnih družbenih odnosov, ker je bila nečista. To je bila bolezen, ki jo je napravljala za nečisto. Živela je sama s svojim ranjenim srcem. Katera je najhujša bolezen življenja? Rak? Tuberkuloza? Pandemija? Ne, najhujša bolezen življenja je pomankanje ljubezni, je nemoč ljubiti. In ta uboga žena je bila bolna za krvavitev in posledično za pomanjkanjem ljubezni, saj se ni mogla družiti z drugimi. In ozdravitev, ki je več vredna, je ozdravitev čutenja. Kako priti do nje? Pomislimo na naše čutenje, čustva. Je bolno, ali pa je zdravo. Če je bolno, ga je Jezus sposoben ozdraviti.
Zgodovina te žene brez imena, imenujmo jo tako: žena brez imena, v kateri se lahko vidimo vsi, nam je za zgled. Besedilo pravi, da je šla skozi veliko zdravljenj, a je le »porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je poslabšalo« (v. 26). Kolikokrat se tudi mi mečemo za napačnimi zdravljenji, da bi potešili svoje pomanjkanje ljubezni? Mislimo, da nas bosta osrečila uspeh in denar, toda ljubezni ni moč kupiti, zastonj je. Zatekamo se v virtualnost, toda ljubezen je konkretna. Ne sprejemamo se takšne kot smo in se skrivamo za zunanjim ličilom, toda ljubezen ni videz. Iščemo rešitve pri čarovnikih ter vračih, ter se naenkrat znajdemo brez denarja in brez miru, kakor ta žena. Ona je končno izbrala Jezusa in se vrinila v množico, da bi se dotaknila njegovega plašča, Jezusovega plašča. Ta žena išče neposreden, fizičen stik z Jezusom. Predvsem v tem času smo razumeli, kako pomembni so stik in odnosi. Enako je glede Jezusa. Včasih se zadovoljimo s tem, da spolnjujemo kakšno zapoved in ponavljamo molitve, večkrat kot papige, toda Gospod čaka, da ga srečamo, da mu odpremo srce, da se kot ta žena za ozdravitev dotaknemo njegovega plašča. Kajti, ko vstopimo v domačnost z Jezusom, je ozdravljeno naše čutenje.
Jezus hoče ravno to. Saj namreč beremo, da je čeprav obkrožen z množico, gledal naokoli, kdo se ga je dotaknil. In Jezusov pogled, čeprav je veliko ljudi, išče določeno obličje in srce polno vere. Ne gleda na celoto kot mi, temveč na osebo. Ne zaustavi se pred ranami in napakami preteklosti, ampak gre onkraj greha in predsodkov. Vsi imamo svojo zgodovino. In vsak na skrivnem pozna grde stvari svoje zgodovine. Toda Jezus jih gleda, da bi jih ozdravil. Nam pa je všeč gledati grde stvari drugih. Kolikokrat, ko mi govorimo, zapademo v čenčanje, ko začnemo obrekovati drugega, odirati drugega. Toda poglejte, kakšno obzorje življenja je to? Ni takšno kakor Jezusovo, ki vedno gleda tako, da bi nas rešil. Gleda v nas dobro voljo in ne grdo zgodovino, ki jo mi imamo. Jezus gre onkraj grehov, Jezus gre onkraj predsodkov. Ne ustavi se pri navideznem, ampak pride v srce. In ozdravi ravno njo, ki so jo vsi zavrgli, njo nečistnico. Z nežnostjo jo imenuje »hči« (v. 34). Jezusov stil je bližina, sočutje in nežnost. V njegovi nežnosti je bila hči in hvali njeno vero ter ji povrne zaupanje v samo sebe.
Sestra, brat, ki si tukaj, dopusti, da Jezus pogleda v tvoje srce in ga ozdravi. Tudi jaz moram storiti to, pustiti Jezusu, da pogleda v moje srce ter ga ozdravi. In če si že doživel njegov nežen pogled na sebi, ga posnemaj, stori kakor On. Ozri se naokoli. Videl boš, da osebe, ki živijo ob tebi, se čutijo ranjene in same, potrebujejo to, da se čutijo ljubljene. Napravi korak. Jezus od tebe zahteva pogled, ki se ne bo ustavil na zunanjosti, ampak bo videl v srce. Ne obsojajoč pogled, prenehajmo obsojati druge. Jezus zahteva, ne obsojajoč, ampak sprejemajoč pogled. Odprimo svoje srce za sprejemanje drugih. Kajti samo ljubezen zdravi življenje.
Marija, Tolažnica žalostnih, naj nam pomaga, da bomo ranjenim v srcu, ki jih srečujemo na svoji poti, prinašali tolažbo in ne bomo obsojali, da ne bomo obsojali osebne in socialne resničnosti drugih. Bog ljubi vse. Ne obsojajte, pustite živeti drugim in se skušajte približati jim z ljubeznijo.
