Duhovne misli cerkvenih očetov za 9. nedeljo med letom
5 Mz 5,12-15
Glej, da boš posvečeval sobotni dan, kakor ti je zapovedal Gospod, tvoj Bog! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin sli hči ne hlapec ali dekla ne tvoj vol ali osel ne katero tvoje živinče ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat, da si odpočijeta tvoj hlapec in tvoja dekla kakor ti. Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! Zato ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal ohranjati sobotni dan.
2 Kor 4,6-11
Kajti Bog, ki je rekel: »Iz teme naj zasveti luč,« je zasvetil v naših srcih, da bi v tej svetlobi spoznali Božji sijaj na obličju Jezusa Kristusa. Ta zaklad pa imamo v glinastih posodah, da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas. V vsem nas stiskajo, vendar nismo utesnjeni; na neprehodni poti smo, vendar ne brez izhoda; preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni; ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni; vedno nosimo v telesu Jezusovo umiranje, da bi se tudi Jezusovo življenje razkrilo v našem telesu. Nenehno namreč nas, ki živimo izročajo v smrt zaradi Jezusa, da bi se tudi Jezusovo življenje razkrilo v našem umrljivem mesu.
Mr 2,23-3,6
Zgodilo se je, ko je neko soboto šel skozi žitna polja, da so njegovi učenci med potjo začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je bil v pomanjkanju in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel posvečene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je govoril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote.«
In spet je šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel posušeno roko. Prežali so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Njim pa je rekel: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali pokončati?« Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovega srca rekel človeku: »Iztegni roko!« Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga pogubili.
Misli cerkvenih očetov
Sv. Janez Krizostom pravi: »Božja moč je presenetljiva tedaj, ko izvršuje svoja čudežna dejanja v bedni realnosti.« Origen, Amborziaster in sv. Bazilij pravijo: »Omenjanje glinenih posod namiguje na slabost človeške narave, ki ne more nič, če ne dobi moči od Boga.« Sv. Janez Krizostom dodaja: »Bog dovoli naše trpljenje in sicer ne zaradi našega poraza, ampak da nas vadi.« Ambroziaster dodaja: »V trpljenju mučencev trpi Kristus sam. Na svojem telesu nosimo vsak dan Kristusovo smrt.«
Sv. Avguštin pravi: »Učlovečeni Bog je imel telo in dušo kakor mi.« Sv. Beda in sv. Ambrož pojasnjujeta: »Kakor je Bog sobote pravi Bog, tako je tudi pravi človek.« Sv. Beda o čudežu s posušeno roko pravi: »Obrekovalcem Kristusa je bilo malo mar, da bi trpeči bil ozdravljen. Njihov namen je namreč bil spraviti ga na slab glas.« Sv. Peter Krizolog dodaja, da je bilo »Jezusovo poslanstvo omehčati njihova trda srca. Tudi po postavi je bilo dovoljeno na sobotni dan delati dobro, da se ohrani življenje.« Sv. Atanazij pa opaža, da je »Jezus javno ozdravil moža le s svojo besedo, ter se s tem izognil obtožbam, da je delal v soboto.«
