Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Alfonza Marija Ligvorija

Kateheza, 30. marec 2011

Dragi bratje in sestre!
Danes bi vam rad predstavil svetega cerkvenega učitelja, ki mu veliko dolgujemo, ker je bil slaven moralni teolog in učitelj duhovnega življenja za vse, zlasti za preproste ljudi. Je avtor besedila in glasbe ene najbolj priljubljenih italijanskih božičnih pesmi Tu scendi dalle stelle.

V službi revnih
Alfonz Maria Ligvorij, ki je pripadal plemeniti in bogati neapeljski družini, se je rodil leta 1696. Intelektualno izredno nadarjen je že pri šestnajstih letih dosegel doktorat iz civilnega in kanonskega prava.

 Bil je najslavnejši odvetnik na neapeljskem sodišču: osem let je zmagoval na vseh pravdah, ki jih je branil. In vendar ga je v duši žejalo po Bogu in je hrepenel po popolnosti. Gospod ga je tako vodil, da je doumel, kako ga kliče drugam. Dejansko je leta 1723, ogorčen zaradi podkupljivosti in krivičnosti, ki sta kvarili sodne dvore, zapustil svoj poklic – in z njim bogastvo in uspeh – ter se odločil, da postane duhovnik, in to kljub očetovemu nasprotovanju. Imel je odlične učitelje, ki so ga uvedli v študij Svetega pisma, zgodovine Cerkve in mistike. Pridobil si je obsežno teološko izobrazbo, ki jo je dobro izkoristil, ko je po nekaj letih začel pisateljevati. V duhovnika je bil posvečen leta 1726 in se povezal pri opravljanju svoje službe s škofijsko družbo apostolskih misijonov. Alfonz je začel z evangelizacijo in katehezo med najnižjimi sloji neapeljske družbe, med katerimi je rad pridigal in učil temeljne resnice vere. Nemalo teh revnih in skromnih ljudi, na katere se je obračal, je bilo pogosto predanih grehotam in jim tudi kriminalna dejanja niso bila tuja. Potrpežljivo jih je učil moliti in jih spodbujal k poboljšanju življenja. Alfonz je dosegel odlične rezultate: v najbolj bednih mestnih četrtih so se množile skupine ljudi, ki so se ob večerih zbirali po zasebnih hišah ali trgovinicah, da bi molili in premišljevali božjo besedo pod vodstvom katehistov, ki so jih vzgojili Alfonz in drugi duhovniki, ki so redno obiskovali te skupine vernikov. Ko so se na željo neapeljskega nadškofa ta srečanja preselila v mestne kapele, so dobila ime »večerne kapele«. Bile so resnični in pravi vir moralnega poučevanja, družbenega ozdravljanja, vzajemne pomoči med ubogimi; kraje, dvoboji, prostitucija so slednjič skoraj izginili.

Čeprav je bilo družbeno in versko okolje Alfonzove dobe precej drugačno od našega, so videti »večerne kapele« model misijonskega delovanja, pri katerem se lahko še danes navdihujemo za »novo evangelizacijo«, zlasti med najbolj ubogimi, in za izgradnjo bolj pravičnega, bratskega in solidarnega človeškega sožitja. Duhovnikom je zaupana naloga duhovnega služenja, dobro izobraženi laiki pa so lahko učinkoviti krščanski animatorji, pristen evangeljski kvas družbe.

Zavetnik spovednikov
Potem ko je mislil oditi evangelizirat poganske narode, je Alfonz pri 35 letih vstopil v stik s kmeti in pastirji notranjih dežel Neapeljskega kraljestva. Pretreslo ga je njihovo versko neznanje in prepuščenost samim sebi, zato se je odločil zapustiti prestolnico in se posvetiti tem ljudem, ki so bili ubogi duhovno in gmotno. Leta 1732 je ustanovil redovno družbo presvetega Odrešenika, ki jo je postavil pod varstvo škofa Tommasa Falcoia, in zatem postal njen predstojnik. Ti redovniki, ki jih je vodil Alfonz, so bili pravi potujoči misijonarji, ki so dosegli celo najbolj oddaljene vasi in spodbujali k spreobrnjenju in vztrajanju v krščanskem življenju, zlasti s pomočjo molitve. Še danes redemptoristi, posejani po vseh deželah sveta, z novimi oblikami apostolata nadaljujejo to evangelizacijsko poslanstvo. S hvaležnostjo mislim nanje in jih spodbujam, naj bodo vedno zvesti zgledu svojega svetega ustanovitelja.

Alfonza so cenili zaradi dobrote in pastoralne gorečnosti, zato je bil leta 1762 imenovan za škofa v mestu Sant’Agata dei Goti. To službo je s dovoljenjem papeža Pija VI. zaradi bolezni odložil leta 1775.

Ko je isti papež leta 1787 zvedel za njegovo smrt po mnogih bolečinah, je vzkliknil: »To je bil svetnik!« In ni se motil. Alfonz je bil leta 1839 razglašen za svetnika in 1871 za cerkvenega učitelja. Ta naziv mu pripada iz več razlogov. Predvsem zato, ker je podal bogat pouk v moralni teologiji, ki ustrezno izraža katoliški nauk, tako da ga je papež Pij XII. razglasil za »zavetnika vseh spovednikov in moralistov«. V njegovem času se je širila zelo stroga razlaga moralnega življenja tudi zaradi janzenistične miselnosti, ki je podpihovala strah in predstavljala božje obličje kot strogo in nepopustljivo, daleč od tistega, kot nam ga je razodel Jezus, namesto da bi gojila zaupanje in upanje v božje usmiljenje. Sv. Alfonz podaja zlasti v svojem glavnem delu z naslovom Moralna teologija uravnoteženo in prepričljivo sintezo med zahtevami božje postave, ki je zapisana v naša srca in jo je Kristus v polnosti razodel, Cerkev pa jo z oblastjo razlaga, in med dinamiko človekove vesti in svobode, ki prav s tem, ko pristaneta na resnico in dobro, omogočita dozorevanje in udejanjenje človeške osebe. Dušnim pastirjem in spovednikom je Alfonz priporočal, naj bodo zvesti katoliškemu moralnemu nauku in si obenem privzamejo ljubečo, prijazno in razumevajočo držo, da se bodo spovedanci lahko čutili spremljane, podprte in opogumljene na svoji poti vere in krščanskega življenja. Sv. Alfonz se ni nikoli naveličal ponavljati, da so duhovniki vidno znamenje neskončnega božjega usmiljenja, ki odpušča in razsvetljuje duha in srce grešnika, da bi se spreobrnil in spremenil življenje. V naši dobi, ko jasno vidimo znamenja, da se moralna vest izgublja in – treba je priznati – primanjkuje spoštovanja do zakramenta spovedi, je pouk sv. Alfonza še vedno zelo aktualen.

Naše zveličanje je v molitvi
Ob teoloških delih je sv. Alfonz napisal še mnogo drugih, namenjenih verski izobrazbi ljudstva. Slog je preprost in prijeten. Dela sv. Alfonza so brali in prevajali v razne jezike; tako so prispevala k oblikovanju ljudske duhovnosti zadnjih dveh stoletij. Nekatera od njih še danes prebiramo z veliko koristjo, kot na primer Večni izreki, Marijine slave, Kako ljubiti Jezusa Kristusa – to, zadnje delo, predstavlja sintezo njegove misli in je njegova mojstrovina. Zelo poudarja potrebnost molitve, ki omogoča, da se odpremo božji milosti, da bi vsak dan izpolnjevali božjo voljo in dosegli lastno posvečenje. O molitvi je napisal: »Bog nikogar ne prikrajša za milost molitve, s katero dosežemo pomoč, da premagamo sleherno poželenje in vsako skušnjavo. Pravim, ponavljam in bom še ponavljal, dokler bom živ, da je vse naše zveličanje v molitvi.« Od tod njegov slavni aksiom: »Kdor moli, se reši« (Del gran mezzo della preghiera e opuscoli affini. Opere ascetiche II, Roma 1962, str. 171). S tem v zvezi mi prihaja na misel spodbuda mojega predhodnika, častitljivega božjega služabnika Janeza Pavla II.: »Naše krščanske skupnosti morajo postati 'šole molitve' … Potrebno je torej, da postane vzgoja k molitvi značilnost vsakega pastoralnega načrtovanja« (Ap. pismo Na pragu novega tisočletja, št. 33–34).

Med oblikami molitve, ki jih sv. Alfonz goreče priporoča, izstopa obisk Najsvetejšega ali, kot bi rekli danes, adoracija pred evharistijo, kratka ali daljša, osebna ali skupnostna. »Zagotovo je med vsemi pobožnostmi ta, ko počastimo Jezusa v Najsvetejšem, prva za zakramenti samimi, najdražja Bogu in najbolj koristna za nas … O, kako je to lepo, ko stojimo pred oltarjem z vero … in mu prinesemo svoje potrebe, kot naredi prijatelj drugemu prijatelju, ki mu povsem zaupa!« (Visite al SS. Sacramento ed a Maria SS. per ciascun giorno del mese. Uvod). Alfonzijanska duhovnost je v najboljšem pomenu besede kristološka, osredinjena na Kristusa in njegov evangelij. Premišljevanje skrivnosti učlovečenja in Gospodovega trpljenja je pogosto predmet njegovega pridiganja. V teh dogodkih se odrešenje »obilno« nudi vsem ljudem. Prav zato, ker je alfonzijanska pobožnost kristološka, je tudi izvrstno marijanska. Zelo je častil Marijo in orisal njeno vlogo v zgodovini zveličanja: je pridružena v odrešenju in srednica milosti, mati, zagovornica in kraljica. Poleg tega sv. Alfonz trdi, da nam bo pobožnost do Marije v veliko tolažbo ob smrtni uri. Prepričan je bil, da premišljevanje o tem, kar nas čaka v večnosti, o našem klicu, da bi bili za vedno deležni božje blaženosti, kakor tudi o tragični možnosti pogube, prispeva k vedrini in zavzetosti v življenju in k takemu soočenju s smrtjo, da ob tem vedno ohranimo polno zaupanje v božjo dobroto.

Sv. Alfonz Marija Ligvorij je zgled gorečega pastirja, ki je osvojil duše, ko je oznanjal evangelij in delil zakramente, ob tem pa je bilo njegovo delovanje zaznamovano z ljubečo dobroto, ki se je rojevala iz globokega odnosa z Bogom, ki je neskončna dobrota. Imel je res optimističen pogled na sposobnosti za dobro, ki jih Gospod daje vsakemu človeku. Za pomembne je imel vzgibe in čutenja srca in tudi duha, ki vodijo k ljubezni do Boga in bližnjega.

Za sklep bi rad omenil, da naš svetnik, podobno kot sv. Frančišek Saleški – o katerem sem govoril pred nekaj tedni – nenehno poudarja, da je svetost dostopna vsakemu kristjanu: »Redovniku redovniška, svetnemu človeku svetna, duhovniku duhovniška, poročenemu zakonska, trgovcu trgovska, vojaku vojaška in tako za vsak drug stan!« (Pratica di amare Gesù Cristo. Opere ascetiche I, Roma 1933, str. 79). Zahvalimo se Gospodu, ki s svojo Previdnostjo prebuja svetnike in učitelje v raznih krajih in časih, ki pa govorijo isti jezik, da nas vabijo k rasti v veri in h krščanskemu življenju v ljubezni in veselju, ko opravljamo preprosta vsakdanja dela in hodimo po poti svetosti proti Bogu in proti pravemu veselju. Hvala.
Prevedel br. Miran Špelič OFM