Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 16. nedeljo med letom

Jer 23,1-6

Gorje pastirjem, ki pogubljajo in razganjajo ovce moje paše, govori Gospod. Zato tako govori Gospod, Izraelov Bog, zoper pastirje, ki pasejo moje ljudstvo: Vi ste razgnali moje ovce, jih razkropili in niste skrbeli zanje. Bom pa jaz poskrbel, da kaznujem vaša hudobna dejanja, govori Gospod. Sam bom zbral ostanek svojih ovc iz vseh dežel, kamor sem jih razkropil, in jih pripeljal nazaj na njihov pašnik, da se bodo plodile in množile. Postavil jim bom pastirje, da jih bodo pasli. Ne bodo se več bale ne plašile in nobena ne bo pogrešana, govori Gospod.

Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko obudim Davidu pravično mladiko. Vladal bo kot kralj in bo modro ravnal, prav in pravično bo delal v deželi. V njegovih dneh bo Juda rešen in Izrael bo prebival na varnem. To pa je ime, s katerim ga bodo klicali: »Gospod, naša pravičnost.«

Ef 2,13-18

Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo, v svojem mesu. Odpravil je postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka, ko je vzpostavil mir in po križu spravil oba z Bogom v enem telesu, ko je v svoji osebi ubil sovraštvo. Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu.

Mr 6,30-34

Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in kar so učili. In  rekel je: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Veliko ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odšli so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Beda Častitljivi pravi: »Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in kar so učili. Vendar pa ne samo to, kakor pripoveduje Matej, so mu poročali o mučeništvu, ki ga je Janez Krstnik prestal, medtem ko so oni bili zavzeti z apostolatom. Zato jim je Jezus rekel: 'Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!’« Sv. Teofilat pa nas poučuje: »Kakor je množica peš hitela tja in prišla pred njim, tako tudi ti ne čakaj, da te bo Kristus ponovno poklical, ampak teci in pridi tja pred njim.« Sv. Teofilat razlaga dejstvo, ko je Jezus zagledal veliko množico: »Farizeji so bili namreč kakor krvoločni volkovi, ki niso hranili ljudstvo, temveč so ga požirali. Množice so se zbirale okoli Kristusa, pravega pastirja, ki jim je pa dal pravo duhovno hrano, to je Božjo Besedo.«

Misli Benedikta XVI.

Kateheza ob zaključku leta duhovnikov
Benedikt XVI. je redno sredino katehezo ob zaključku leta duhovnikov namenil razmišljanju o posvečenem duhovništvu in se zaustavil pri rodovitnem dejstvu priličenja duhovnika Kristusu kot Glavi, ko izvaja tri službe, ki jih sprejema, to je poučevanja, posvečevanja in vodenja. »To so v bistvu tri dejanja vstalega Kristusa, istega, ki danes v Cerkvi in svetu poučuje in tako vzpostavlja vero, zedinja svoje ljudstvo, vzpostavlja navzočnost resnice in resnično gradi občestvo vesoljne Cerkve ter posvečuje in vodi.

Munus docendi
»Prva naloga, o kateri bi želel spregovoriti danes, je munus docendi, to je naloga poučevanja. Danes, ko je tako očiten pomen pedagogike, je tudi munus docendi Cerkve, ki ga vsak duhovnik izvaja konkretno v svojem služenju, silno pomemben. Doživljamo veliko zmedo glede temeljnih odločitev svojega življenja in slišimo velika vprašanja o tem, kaj je svet, od kod prihaja, kam gremo, kaj moramo storiti, da bi delali dobro, kako moramo živeti, katere vrednote so res verodostojne. S tem v zvezi obstaja toliko nasprotujočih si filozofij, ki se rojevajo in izginjajo ter tako ustvarjajo zmedo glede temeljnih odločitev: kako živeti, ker na splošno ne vemo več, kdo nas je naredil in čemu in kam gremo. V teh okoliščinah se uresničuje Gospodova beseda, ko se mu je smilila množica, ker so bili kot ovce brez pastirja (prim. Mr 6,34). Gospod je izrekel to ugotovitev, ko je videl na tisoče ljudi, ki so šli za njim v puščavo, ker ob raznolikosti tokov tistega časa niso več vedeli, kaj je pravi pomen Svetega pisma, kaj govori Bog. Gospod je ganjen razlagal Božjo besedo, on sam je Beseda in je tako dal neko usmeritev. To je vloga duhovnikovega delovanja in persona Christi: v zmedi in izgubljenosti naših časov ponavzočati luč, ki je Kristus sam v tem našem svetu. Torej duhovnik ne uči lastnih idej, filozofije, ki bi si jo sam izmislil, jo odkril ali ki mu ugaja. Duhovnik ne govori o sebi, ne govori zase, da bi si morda pridobil občudovalce ali lastno stranko; ne govori lastnih reči, lastnih odkritij, ampak v zmedi vseh filozofij uči v imenu navzočega Kristusa, predlaga resnico, ki je Kristus sam, njegovo besedo, njegov način življenja in napredovanja. Za duhovnika velja, kar je rekel Kristus o sebi: 'Moj nauk ni moj' (Jn 7,16). Kristus ne predlaga samega sebe, ampak je kot Sin glas, beseda Očeta. Tudi duhovnik mora vedno govoriti in delovati tako: 'Moj nauk ni moj, ne širim svojih idej ali tega, kar mi je všeč, ampak sem Kristusova usta in njegovo srce in ponavzočam en sam in skupni nauk, ki je ustvaril vesoljno Cerkev in ki ustvarja večno življenje'.«

Pomen počitka
»In potem obstaja zelo pomembna prioriteta in to je osebni odnos s Kristusom. V brevirju pod 4. novembrom (god sv. Karla Boromejskega) beremo lepo besedilo sv. Karla Boromejskega, velikega pastirja, ki je za to resnično dal sebe vsega, namenjeno nam in vsem duhovnikom: 'Ne zanemari svoje lastne duše. Kajti, če je tvoja lastna duša zanemarjena, tudi drugim ne boš mogel dati tega, kar bi moral. Torej tudi zase, za svojo dušo moraš imeti čas' ali če drugače povem, odnos s Kristusom, osebni pogovor s Kristusom, je ena od pastoralnih prioritet in pogoj našega dela za druge.«

»In ne nazadnje priznati svoje meje, odpreti se tudi za to ponižnost. Poznamo dogodek iz evangelija po Marku, v šestem poglavju, ko so apostoli pod 'stresom' in želijo narediti vse, a Gospod pravi: 'Pojdimo proč, malo si odpočijte' (prim. Mr 6,31). Rekel bi, da je tudi to pastoralno delo, najti in imeti ponižnost ter pogum, odpočiti si. Torej mislim, da nam gorečnost za Gospoda, Gospodova ljubezen, kaže prioritete, izbire, ki nam pomagajo najti pot. In Gospod nam bo pri tem pomagal.«

Nagovor med opoldansko molitvijo na 16. nedeljo med letom
Božja beseda današnje nedelje nam predstavi eno od temeljnih in vedno privlačnih tem Svetega pisma; spomni nas namreč, da je Bog Pastir človeštva. To pomeni, da želi Bog za nas življenje, nas želi voditi na dobre pašnike, kjer se lahko nahranimo in odpočijemo. Ne želi namreč, da se izgubimo in umremo, ampak da na naši poti pridemo do cilja, ki je polnost življenja. Vsak oče in vsaka mati želita ravno to za svoje otroke, namreč dôbro, srečo in uresničitev. V današnjem evangeliju se Jezus predstavi kot Pastir izgubljenih ovc Izraelove hiše. Njegov pogled na ljudi, je 'pastoralni' pogled. V evangeliju današnje nedelje je naprimer rečeno: 'Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari' (Mr 6,34). Jezus s svojim načinom pridiganja ter s svojimi dejanji učlovečuje Boga Pastirja. Poskrbi za bolne in grešnike ter tiste, ki so 'izgubljeni' (prim. Lk 19,10), da jih pripelje na varno, v Očetovo usmiljenje.

Med 'izgubljenimi ovcami', ki jih je Jezus pripeljal na varno, je tudi žena, po imenu Marija, doma iz vasi Magdala ob Galilejskem jezeru, ki jo zaradi tega imenujemo Magdalena. Na koledarju Cerkve je namreč danes njen bogoslužni spomin. Evangelist Luka pravi, da je Jezus iz nje izgnal sedem demonov (prim. Lk 8,2), jo rešil popolnega zasužnjenja hudega duha. V čem je torej to temeljito ozdravljenje, ki ga je Bog storil po Jezusu? V resničnem in popolnem miru, ki je sad sprave osebe v sebi in v vseh njenih odnosih, tako z Bogom, kot z drugimi ter s svetom. Dejansko hudi duh nenehno išče, da bi uničil Božje delo tako, da seje razkol v človeškem srcu, med telesom in dušo, med človekom in Bogom, v medsebojnih, družbenih in mednarodnih odnosih, kakor tudi med človekom in stvarstvom. Hudi duh seje vojno. Bog ustvarja mir. Še več, kakor pravi apostol Pavel, Kristus je 'naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl po svojem mesu steno pregrade, to je sovraštvo' (Ef 2,14). Da bi dopolnil to korenito delo sprave, je moral Jezus, Dobri Pastir, postati Jagnje, 'Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta' (Jn 1,29). Samo tako je lahko uresničil čudovito obljubo psalma, ki pravi:
'Le dobrota in milina me bosta spremljali
vse dni mojega življenja;
prebival bom v hiši Gospodovi
vse dni življenja' (Ps 23/22, 6).

Dragi prijatelji, ob teh besedah zadrhti naše srce, saj izražajo našo najglobljo željo, to, za kar smo ustvarjeni: za življenje, za večno življenje! To so besede tistega, kakor Marija Magdalena, ki je okusil Boga v svojem življenju ter pozna njegov mir. Te besede so še kako resnične iz ust Device Marije, ki že za vedno živi na nebeških pašnikih, kamor jo je pripeljalo Jagnje, Pastir. Marija, Mati Kristusa, ki je naš mir, prosi za nas!«

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 19. julij 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan. Vidim, da ste kljub tej vročini zelo pogumni. Današnji evangelij nam pove, da so apostoli po izkušnji poslanstva zadovoljni, a tudi utrujeni. In Jezus poln razumevanja jim želi dati nekaj časa za oddih, zato jih pelje same zase na samoten kraj, da bi si lahko malo odpočili (prim. Mr 6,31).«Mnogi pa so jih videli, da odhajajo in so razumeli… in so prišli pred njim«' (v. 32). Za ta trenutek pa nam evangelist poda z izredno zgoščenostjo podobo Jezusa, če tako rečemo, fotografira njegove oči ter razbere občutje njegovega srca, tako pravi evangelist: »Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari« (v. 34).«

Vzemimo tri glagole iz te tako nagovarjajoče 'fotografije': videti, imeti sočutje, poučevati. Imenujemo jih lahko glagoli Pastirja. Videti, imeti sočutje, poučevati. Prvi in drugi sta v Jezusovi drži vedno skupaj, saj njegov pogled ni pogled sociologa ali fotoreporterja, ker vedno gleda z očmi srca. Ta dva glagola, Videti, imeti sočutje , predstavita Jezusa kot dobrega Pastirja. Njegovo sočutje pa ni samo človeško občutenje, ampak je ganjenost Mesije, v katerem je Božja nežnost postala meso. In iz tega sočutja se porodi Jezusova želja, da bi nahranil množico s kruhom svoje Besede, da bi jim poučeval Božjo Besedo.

Gospoda sem prosil, da bi me vodil Duh Jezusa, Dobrega Pastirja med apostolskim potovanjem, ki sem ga opravil pred nekaj dnevi v Latinski Ameriki in mi dovolil, da sem lahko obiskal Ekvador, Bolivijo in Paragvaj. Iz vsega srca se Bogu zahvaljujem za ta dar. Zahvaljujem se ljudstvom teh držav za topel in gostoljuben sprejem. Ponovno izražam svojo hvaležnost oblastem teh držav za njihovo gostoljubje in sodelovanje. Prav tako se iz srca zahvaljujem svojim bratom škofom, duhovnikom, posvečenim osebam ter vsem prebivalcem za njihovo toplino, s katero so se dogodkov udeležili. S temi brati in sestrami sem hvalil Gospoda za čudovite stvari, ki jih je storil Božjemu ljudstvu na poti v teh deželah, za vero, ki je poživljala in poživlja njegovo življenje in kulturo. Hvalili pa smo ga tudi za naravne lepote, s katerimi je obogatil te države. Latinsko ameriška celina ima veliko človeških in duhovnih zalog, ohranja krščanske vrednote, ki so tam globoko zakoreninjene, preživlja pa tudi težke družbene in ekonomske probleme. Za svoj prispevek k rešitvi problemov je tudi Cerkev strnila svoje duhovne in moralne moči svojih skupnosti ter začela sodelovati z zdravimi sestavnimi deli družbe. Pred velikimi izzivi s katerimi se mora soočiti evangelij, sem jih povabil, naj zajemajo od Kristusa Gospoda milost, ki rešuje ter daje moč pri prizadevanju za krščansko pričevanje, za povečanje razširjanja Božje Besede, da bi lahko vedno bila ta tako izredna vernost teh ljudstev, vedno zvesto pričevanje evangelija.

Materinski priprošnji Device Marije, ki jo celotna Latinska Amerika kot svojo zavetnico časti pod imenom Naša gvadalupska Gospa, izročam sadove tega nepozabnega apostolskega potovanja.

Angel Gospodov, nedelja, 22. julij 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. 6,30-34) pripoveduje, da so se apostoli po svojem prvem poslanstvu vrnili k Jezusu in ''mu poročali o vsem, kar so storili in kar so učili'' (v. 30).

Po izkušnji poslanstva, prav gotovo navdušujočega, a tudi utrujajočega, potrebujejo počitek. In Jezus, ki je bil poln razumevanja, je v skrbi, da bi jim zagotovil olajšanje, rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (v. 31). Vendar pa tokrat ni bilo mogoče uresničiti Jezusovega namena, saj je množica, ki je ugotovila, kam naj bi se s čolnom namenil skupaj s svojimi učenci, prišla tja pred njihovim prihodom. Isto se lahko zgodi tudi danes. Včasih ne uspemo uresničiti svojih načrtov, ker pride nekaj nepredvidljivo nujnega, ki pomeša naše načrte in zahteva prožnost in razpoložljivost do potreb drugih.

V takšnih okoliščinah smo poklicani posnemati to, kar je storil Jezus: »Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari« (v. 34). V tem kratkem stavku nam evangelist ponuja še posebej zgoščen flash (hiter pogled) tako, da fotografira oči božanskega Učitelja in njegovo držo. Opazujmo tri glagole te fotografije: videti, imeti sočutje, učiti. Imenujemo jih lahko glagoli Pastirja. Jezusov pogled ni nevtralen pogled, ali še slabše, hladen in odsoten, saj Jezus vedno gleda z očmi srca. In njegovo srce je tako nežno in polno sočutja, da zna zaznati potrebe oseb, tudi najbolj skrite. Poleg tega pa njegovo sočutje ne izraža preprostega čustvenega odziva nad stanjem stiske ljudi, temveč je veliko več. Je namreč Božja drža in vnaprejšnja dovzetnost do človeka in njegove zgodovine. Jezus se je pojavil kot uresničitev Božje skrbi in pozornosti do svojega ljudstva.

Iz dejstva, ker je bil Jezus ganjen ob pogledu na vse te ljudi, ki so potrebovali vodstva in pomoč, bi pričakovali, da bo storil kakšen čudež. A ne, začel jih je učiti mnoge stvari. Poglejte prvi kruh, ki ga Mesija ponudi lačni in izgubljeni množici, to je kruh Besede. Vsi mi potrebujemo besedo resnice, ki nas na poti vodi in razsvetljuje. Brez resnice, ki je Kristus sam, ni mogoče najti pravo usmerjenost v življenju. Ko se oddaljimo od Jezusa ter njegove ljubezni, se izgubimo in bivanje se spremeni v razočaranje ter nezadovoljstvo. Z Jezusom ob strani se lahko z gotovostjo nadaljuje, preraste preizkušnje ter se napreduje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Jezus je postal dar za druge in tako postal zgled ljubezni in služenja za vsakega od nas.

Sveta Marija naj nam pomaga, da si bomo z držo podelitve in služenja naložili probleme, trpljenje in težave svojega bližnjega.

Angel Gospodov, nedelja, 18. julij 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Jezusova drža, ki jo opazujemo v evangeliju današnjega bogoslužja (Mr 6,30-34), nam pomaga izluščiti dva pomembna vidika življenja.

Prvi je počitek. Apostolom, ki se vračajo z utrujajočega misijona in začnejo z navdušenjem pripovedovati o tem, kar so storili, jim Jezus z nežnostjo nameni povabilo: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (v. 31). Vabi k počitku.

S tem, da je tako storil, nam Jezus da dragocen nauk. Čeprav se veseli, ko vidi svoje učence vesele zaradi čudežev pridiganja, se ne razgovori s čestitkami in vprašanji, temveč ga skrbi njihova telesna in notranja utrujenost. Zakaj dela to? Ker jih hoče opozoriti na nevarnost, ki preži v zasedi tudi na nas, nevarnost, da se prepustimo mrzlici po delu in pademo v zanko aktivizma, kjer so najpomembnejša stvar rezultati, ki jih dosegamo ter da se imamo za popolne protagoniste. Kolikokrat se to zgodi tudi v Cerkvi, ko smo prezaposleni, brzimo, mislimo si, da je vse odvisno od nas in na koncu tvegamo, da zanemarimo Jezusa in se vračamo vedno k sebi, ki smo v središču. Zato jih torej vabi, da si z Njim odpočijejo na samem. To ni samo telesni počitek, temveč tudi počitek srca. Ker ni zadosti »izklopiti kabel«, ampak je potrebno zares počivati. Kako pa storimo to? Da to lahko storimo, se je potrebno vrniti k bistvu stvari: ustaviti se, biti v tišini, moliti, da ne bi prešli s hitenjem na delu k hitenju na počitnicah. Jezus se ne umika pred potrebami množice, ampak se vsak dan, preden je začel karkoli, umaknil v molitev, v tišino, v domačnost z Očetom. Njegov nežen poziv: »malo si odpočijte«, nas mora spremljati, da se bomo varovali pred pretirano učinkovitostjo, ustavimo mrzlično hitenje, ki diktira naš koledar. Naučimo se počivati, ugasniti prenosne telefone, da bomo lahko gledali ljudi v oči, gojili tišino, zrli naravo, se obnavljali v pogovoru z Bogom.

Pa vendar evangelij pripoveduje, da Jezus in učenci ne morejo počivati kot bi hoteli. Ljudje so jih našli in so prihajali od vseh strani. V tem trenutku se je zganilo v njem sočutje. Poglejte drugi vidik: sočutje, ki je stil Boga. Božji stil je bližina, sočutje in nežnost. Kolikokrat v evangeliju, v Svetem pismu najdemo ta stavek: »Imel je sočutje!« Jezus se ganjen posveti ljudem in ponovno začne učiti (prim. vv. 33-34). Zdi se kot nasprotje, kar pa v resnici ni. Kajti samo srce, ki se ne pusti ugrabiti naglici, je sposobno biti ganjeno, da se ne pusti biti prezaposleno s samim seboj ter s stvarmi, ki jih je potrebno storiti, ampak da opazi druge, njihove rane, njihove potrebe. Sočutje pa se porodi iz zrenja. Če se naučimo resnično počivati, bomo postali sposobni resničnega sočutja. Če bomo gojili kontemplativen pogled, bomo peljali naprej svoje dejavnosti brez grabežljive drže tistega, ki hoče imeti vse in potrošiti vse. Če ostanemo v stiku z Gospodom in ne omrtvičimo najgloblji del v nas, ne bodo imele stvari, ki jih je potrebno storiti, moči odvzeti nam dih in nas požreti. Potrebujemo, poslušajte to, potrebujemo »ekologijo srca«, ki jo sestavljajo počitek, zrenje in sočutje. Izkoristimo poletni čas za to, nam bo zelo koristilo!

Sedaj pa molimo k Mariji, ki je gojila tišino, molitev in zrenje in se vedno zgane v nežnem sočutju do nas, njenih otrok.