Duhovne misli Benedikta XVI. in papeža Frančiška za god sv. Dominika, ustanovitelja OP (reda pridigarjev - dominikancev)
Misli Benedikta XVI.
Dominik se je rodil v Španiji, v mestu Caleruega, okrog leta 1170. Pripadal je plemeniti družini iz Stare Kastilje in se je s podporo strica duhovnika izobraževal na znameniti sholi v Palenciji. Že zgodaj se je odlikoval po zanimanju za študij Svetega pisma in po ljubezni do ubogih, tako da je celo prodal knjige, ki so bile v tistih časih dragocena dobrina, da bi z izkupičkom pomagal žrtvam pomanjkanja.
Uboštveni red
Dominiku Guzmanu so se pozneje pridružili še drugi možje, ki jih je privlačilo isto hrepenenje. Tako se je postopno od začetkov v Toulousu začel oblikovati red pridigarjev. Dominik je v popolni pokorščini napotkom papežev svojega časa Inocenca III. in Honorija III. sprejel starodavno Vodilo sv. Avguština in ga prilagodil zahtevam apostolskega življenja. Te so njega in njegove tovariše pošiljale oznanjevat tako, da so hodili iz kraja v kraj in se potem vračali v svoje samostane, ki so bili kraji študija, molitve in skupnega življenja. Na poseben način je Dominik hotel poudariti dve vrednoti, ki se jima ni smel odreči, če je hotel, da bi bilo poslanstvo evangelizacije uspešno: skupno življenje v uboštvu in študij.
Predvsem so se Dominik in bratje pridigarji predstavili kot uboštveni red, to je brez obsežnih posestev, ki bi jih bilo treba upravljati. To jih je naredilo bolj odprte za študij in popotno pridiganje in je bilo konkretno pričevanje za ljudi. Notranje vodstvo dominikanskih samostanov in provinc se je oblikovalo po sistemu kapitljev, ki so izbirali lastne predstojnike, ki so jih potem potrjevali višji predstojniki. Ta organizacija je torej spodbujala bratsko življenje in odgovornost vseh članov skupnosti ter zahtevala trdno osebno prepričanje. Opredelitev za takšen sistem se je rodila prav iz dejstva, da so morali dominikanci kot znanilci resnice o Bogu živeti v skladu s tem, kar so oznanjali. Resnica, ki so jo študirali in podelili v ljubezni z brati, je najgloblji temelj veselja. Bl. Jordan Saški pravi o sv. Dominiku: »Vsakega človeka je sprejemal v veliki objem ljubezni, in ker je ljubil vse, so ga vsi imeli radi. Postavil si je osebno pravilo, da se bo veselil z veselimi in jokal z jokajočimi« (Libellus de principiis Ordinis Praedicatorum autore Iordano de Saxonia, ed. H.C. Scheeben, [Monumenta Historica Sancti Patris Nostri Dominici, Romae, 1935]).
Velik pomen študija
Nadalje je Dominik s pogumno odločitvijo hotel, da si njegovi posnemovalci pridobijo solidno teološko izobrazbo, zato si ni pomišljal poslati jih na tedanje univerze, čeprav je nemalo cerkvenih dostojanstvenikov z nezaupanjem gledalo na te kulturne ustanove. Konstitucije reda pridigarjev dajejo velik pomen študiju kot pripravi na apostolat. Dominik je hotel, da se mu njegovi bratje posvečajo brez pridržka, skrbno in pobožno. Ta študij pa mora biti utemeljen na duši vsakega teološkega védenja, to je na Svetem pismu, in spoštljiv do vprašanj, ki jih zastavlja razum. Razvoj kulture zahteva od tistih, ki na različnih ravneh opravljajo službo Besede, da so dobro pripravljeni. Zato spodbujam vse, pastirje in laike, naj gojijo to »kulturno razsežnost« vere, da bo lepoto krščanske resnice mogoče bolje razumeti in bo vera lahko zares deležna hrane, moči in obrambe. V tem letu duhovnikov vabim semeniščnike in duhovnike, naj cenijo duhovno veljavo študija. Kakovost duhovniškega služenja je odvisna tudi od velikodušnosti, s katero se trudimo preučevati razodete resnice.
Misli papeža Frančiška
Pismo njegove svetosti papeža Frančiška
patru Gerardu Franciscu Timonerju OP,
Generalnemu magistru Reda pridigarjev
za 800-letnico smrti sv. Dominika iz Caleruege
Praedicator Gratiae: med nazivi, ki jih pripisujejo sv. Dominiku, zaradi svojega soglasja s karizmo in poslanstvom reda, ki ga je ustanovil, izstopa naziv »Pridigar milosti«. V tem letu, ko obhajamo osemsto letnico smrti sv. Dominika, se z veseljem pridružujem bratom pridigarjem v zahvaljevanju za duhovno rodovitnost te karizme in poslanstva, ki jo vidimo v bogati raznolikosti dominikanske družine, kakor je rasla skozi stoletja. Svoje molitvene pozdrave in dobre želje namenjam vsem članom te velike družine, ki zaobjema kontemplativno življenje in apostolska dela svojih redovnic, svojih duhovniških in laiških bratovščin, svojih svetnih inštitutov in svojih mladinskih gibanj.
V Apostolski spodbudi Veselite in radujte se sem izrazil svoje prepričanje, da je »vsak svetnik neko poslanstvo; to je Očetov načrt, o katerem mora razmišljati in ga udejanjiti kot naročilo evangelija v določenem zgodovinskem času« (št. 19). Dominik je na nujno potrebo svojega časa odgovoril ne samo s prenovljenim in odmevnim oznanjevanjem evangelija, ampak tudi, kar je enako pomembno, s prepričljivim pričevanjem svojih povabil k svetosti v živem občestvu Cerkve. V duhu vsake pristne reforme se je skušal vrniti k uboštvu in preprostosti krščanske skupnosti začetkov, ki je bila zbrana okoli apostolov in zvesta njihovemu oznanjevanju (prim. Apd 2,42). Istočasno ga je njegova gorečnost za zveličanje duš vodila k oblikovanju skupine predanih pridigarjev, katerih ljubezen do svetih strani in celovitost življenja bi lahko razsvetlila misli in ogrela srca z resnico Božje besede, ki podarja življenje.
V našem času, za katerega so značilne epohalne spremembe in novi izzivi za evangelizacijsko poslanstvo Cerkve, lahko Dominik služi kot navdih za vse krščene, ki so kot misijonski učenci poklicani, da gredo na vsa »obrobja« našega sveta z lučjo evangelija in usmiljene Kristusove ljubezni. Ko je papež Benedikt XVI. govoril o trajnih časnih linijah vizije in karizme sv. Dominika, nas je spomnil, da mora »v srcu Cerkve vedno goreti misijonski ogenj« (Splošna avdienca, 3. februarja 2010).
Veliki Dominikov poklic je bilo oznanjevati evangelij usmiljene Božje ljubezni v vsej njegovi odrešilni resnici in zveličavni moči. Kot študent v Palenciji je prišel do tega, da je cenil neločljivost vere in ljubezni, resnice in ljubezni, celovitosti in sočutja. Kot nam pripoveduje blaženi Jordan Saški, je Dominik, ganjen od velikih množic, ki so trpele in umirale med veliko hudo lakoto, prodal svoje dragocene knjige in z zgledno ljubeznivostjo postavil razdelilnico miloščine, kjer so lahko dajali jesti revežem (Libellus, 10). Njegovo pričevanje Kristusovega usmiljenja in njegova želja, da bi njegov ozdravljajoči balzam prinašal vsem, ki so živeli v materialni in duhovni revščini, so potem navdihnili ustanovitev vašega reda in oblikovali življenje in apostolat neštetih dominikancev v različnih časih in krajih. Enotnost resnice in ljubezni sta morda svoj najvišji izraz našli v dominikanski šoli v Salamanki, zlasti v delu fra. Francisca de Vitoria, ki je predložil okvir mednarodnega prava, ki temelji na splošnih človekovih pravicah. To pa je dalo filozofsko in teološko podlago junaškim prizadevanjem za obrambo dostojanstva in pravic domačih ljudstev bratov Antonia Montesinosa in Bartolomea de Las Casasa v Amerikah, ter Dominga de Salazarja v Aziji.
Evangeljsko sporočilo o našem neodtujljivem človeškem dostojanstvu Božjih otrok in članov ene same človeške družine danes izziva Cerkev h krepitvi vezi družbenega prijateljstva, preseganju krivičnih gospodarskih in političnih struktur ter k delu za celosten razvoj vsakega posameznika in ljudstva. Zvesti Gospodovi volji in navdihnjeni od Svetega Duha so tisti, ki sledijo Kristusu, poklicani, da sodelujejo pri vsakem prizadevanju, da bi rodili »nov svet, kjer smo vsi bratje, kjer je prostor za vsakega izgnanca iz naše družbe, kjer sijeta pravičnost in mir« (Vsi smo bratje, 278). Naj bo Red pridigarjev kakor takrat tudi sedaj v prvih vrstah prenovljenega oznanjevanja evangelija, sposoben nagovarjati srca moških in žensk našega časa ter prebuditi v njih žejo po prihodu Kristusovega kraljestva svetosti, pravičnosti in miru!
Gorečnost sv. Dominika za evangelij in njegova želja po pristno apostolskem življenju sta ga vodili, da je poudaril pomen življenja v skupnosti. Blaženi Jordan Saški nam ponovno pripoveduje, da je Dominik pri ustanavljanju vašega reda pomenljivo izbral, »naj ga ne kličejo vice-prior, ampak Fra Dominik (prim. Libellus, 21). Ideal bratstva je dobil izraz v vključujoči obliki vodenja, pri katerem so v procesu razločevanja in sprejemanja odločitev preko sistema kapitljev na vseh ravneh sodelovali vsi, v skladu s svojimi vlogami in oblastjo. Ta »sinodalni« proces je Redu omogočil, da je svoje življenje in svoje poslanstvo prilagodil spreminjajočim se zgodovinskim okoliščinam in obenem ohranil svojo bratsko občestvo. Pričevanje evangeljskega bratstva kot preroška priča končnega Božjega načrta v Kristusu za spravo v edinosti celotne človeške družine ostaja temeljna prvina dominikanske karizme in steber prizadevanja Reda za pospeševanje prenove krščanskega življenja in širjenje evangelija v sedanjem času.
Skupaj s sv. Frančiškom Asiškim je sv. Dominik razumel, da oznanjevanje evangelija verbis et exemplo vključuje rast celotne cerkvene skupnosti v bratski edinosti in misijonskem učenčevstvu. Dominikanska karizma pridiganja se je kmalu razvila v ustanovitev različnih vej velike dominikanske družine, ki je zaobjela vse življenjske stanove v Cerkvi. V naslednjih stoletjih je dobila zgovoren izraz v spisih sv. Katarine Sienske, v slikah blaženega fra Angelica, v dobrodelnosti sv. Roze iz Lime, blažene Giovanne Macias in sv. Marjete iz Castella. Tako tudi v naših časih še naprej navdihuje delo umetnikov, učenjakov, učiteljev in komunikatorjev. V tem letu obletnice ne moremo, da se ne bi spomnili tistih članov dominikanske družine, katerih mučeništvo je bilo samo po sebi močna oblika pridiganja. Ali neštetih mož in žena, ki so s posnemanjem preprostosti in sočutja sv. Martina Porresa prinašali evangeljsko veselje na obrobja družbe in našega sveta. Tukaj posebej mislim na tiho pričevanje na tisoče dominikanskih tretjerednikov in članov Dominikanskega mladinskega gibanja, ki odsevajo pomembno in dejansko nepogrešljivo vlogo laikov pri delu evangelizacije.
V jubileju rojstva sv. Dominika za večno življenje bi rad na poseben način izrazil hvaležnost bratom pridigarjem za izjemen prispevek k oznanjevanju evangelija s teološkim raziskovanjem skrivnosti vere. Ko je Dominik poslal prve brate na novo nastale evropske univerze, je priznal, kako pomembno je bodočim pridigarjem dati zdravo in trdno teološko izobrazbo, ki temelji na Svetem pismu, spoštuje vprašanja, ki jih postavlja razum in je pripravljena na discipliniran in spoštljiv dialog v službi Božjega razodetja v Kristusu. Intelektualni apostolat Reda, njegove številne šole in visokošolski inštituti, njegovo negovanje svetih znanosti in njegova navzočnost v svetu kulture, so spodbujali srečevanje med vero in razumom, gojili življenjsko moč krščanske vere in spodbujali poslanstvo Cerkve pri privabljanju misli in src h Kristusu. Tudi v tem pogledu lahko samo ponovim svojo hvaležnost za zgodovino Reda v službi Apostolskega sedeža, ki sega do samega Dominika.
Med obiskom Bologne pred petimi leti sem bil blagoslovljen s tem, da sem mogel nekaj trenutkov preživeti v molitvi pred grobom sv. Dominika. Posebej sem molil za Red pridigarjev, za njegove člane prosil milost vztrajnosti v zvestobi njihovi ustanovni karizmi in sijajnemu izročilu, katerega dediči so. Ko sem se svetniku zahvaljeval za vse dobro, ki ga njegovi sinovi in hčere delajo v Cerkvi, sem kot za poseben dar prosil za znatno povečanje duhovniških in redovniških poklicev.
Naj obhajanje jubilejnega leta razlije obilje milosti na brate pridigarje in na celotno dominikansko družino ter vzpostavi novo pomlad evangelija. Z veliko ljubeznijo vse, ki bodo sodelovali pri jubilejnih slavjih, izročam ljubeči priprošnji Rožnovenske Matere Božje in vašega očeta sv. Dominika, ter iz vsega srca podeljujem svoj apostolski blagoslov kot znamenje modrosti, veselja in miru v Gospodu.
