Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 18. nedeljo med letom

2Mz 16,2-4.12-15

Vsa skupnost Izraelovih sinov je godrnjala v puščavi zoper Mojzesa in Arona. Izraelovi sinovi so jima rekli: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse to občestvo!«

Tedaj je Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, dežil vam bom kruh z nebes. Ljudstvo naj dan na dan hodi nabirat, kolikor za tisti dan potrebuje,  da ga preizkusim, ali bo ravnalo po moji postavi ali ne.

 »Slišal sem godrnjanje Izraelovih sinov. Spregovôri jim in reci: ›Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se boste nasitili s kruhom, da spoznate, da sem jaz Gospod, vaš Bog.‹« Zvečer so priletele prepelice in pokrile šotorišče, zjutraj pa je bila plast rose okoli šotorišča. Ko pa se je rosa dvignila, glej, je bilo na površini puščave nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana na zemlji. Izraelovi sinovi so to videli in rekli drug drugemu: »Kaj je to?« ker niso vedeli, kaj je bilo. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga je Gospod dal jesti.«

Ef 4,17.20-24

Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svoje pameti. Vi pa se niste tako učili Kristusa, če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v globini svojega duha in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.

Jn 6,24-35

Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, šli v Kafarnáum in iskali Jezusa.  Ko so ga našli na drugi strani morja, so mu rekli: »Rabi, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim rekel: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej ti naredil, da bomo videli in ti verovali? Kaj boš storil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Ciprijan pravi: »Prosimo pa, naj nam daje ta kruh vsak dan, da bi se mi, ki smo v Kristusu in vsak dan prejemamo evharistijo in zveličavno hrano, zaradi kakega večjega greha ne ločili od Kristusovega telesa, ko bi bili izobčeni in nam bi bilo prepovedano uživati nebeški kruh. On sam oznanja in pravi: jaz sem kruh življenja, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od mojega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.

Misli Benedikta XVI.

Misli za današnjo nedeljo so vzete iz posinodalne apostolske spodbude papeža Benedikta XVI. z naslovom Evharistija zakrament ljubezni.  »To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal« (Jn 6,29)

Evharistična vera Cerkve
»Skrivnost vere!« – »Mysterium fidei!« S temi besedami, ki jih duhovnik spregovori pri maši neposredno po posvetilnih besedah, oznanja skrivnost, ki jo obhaja, in izrazi svoje  čudenje ob spremenjenju bistva kruha in vina v telo in kri Jezusa Kristusa. Gre za stvarnost, ki presega vsako človeško razumsko predstavo. Dejansko je evharistija v pravem pomenu besede »skrivnost vere«; je »skupek in bistvo naše vere«. Vera Cerkve je v bistvu evharistična vera, ki se na poseben način hrani z evharistične mize. Vera in zakramenti sta dva dopolnjujoča se vidika cerkvenega življenja. Vera, ki jo je prebudilo oznanilo Božje besede, se hrani in raste v srečanju z milostjo vstalega Gospoda, ta pa se uresničuje v zakramentih: »Vera se izraža v obredih, obred pa obnavlja in utrjuje vero.« Zato je oltarni zakrament vedno v središču življenja Cerkve. »Zaradi evharistije se Cerkev vedno znova poraja!« Kolikor bolj je živa evharistična vera v Božjem ljudstvu, toliko globlja je njegova deležnost življenja Cerkve pri sprejemanju poslanstva iz prepričanja, ki ga je Kristus zaupal svojim apostolom. O tem pričuje vsa zgodovina Cerkve. Vsaka resnična prenova je na nek način povezana z vnovičnim odkritjem vere v Gospodovo evharistično navzočnost sredi njegovega ljudstva.

Temu dejanju darovanja je Jezus pri zadnji večerji dodal trajno prisotnost s postavitvijo evharistije. Anticipiral je svojo smrt in svoje vstajenje s tem, da je že v tisti uri daroval svojim učencem samega sebe v kruhu in vinu, svoje telo in kri kot novo mano (prim Jn 6, 31–33). Če je antični svet sanjal, da je končno prava človekova hrana – to, od česar on kot človek živi – logos, ki je čisti razum, je zdaj ta Logos res postal hrana za nas kot ljubezen. Evharistija nas vodi v Jezusovo dejanje darovanja. Ne sprejemamo torej samo statično učlovečenega Logosa, ampak nas zajame dinamika njegovega darovanja. Podoba zakonske zveze med Bogom in Izraelom postane resničnost na poprej nedoumljiv način: iz tega, kar je bilo nasprotno Bogu, postane po udeležbi pri Jezusovi daritvi udeležba pri njegovem telesu in krvi, postane združitev.

Kruh, ki je prišel iz nebes
Prva stvarnost evharistične vere je skrivnost samega Boga, ljubezni Svete Trojice. V Jezusovem pogovoru z Nikodemom je izražena beseda, ki pojasnjuje to resnico: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3,16–17). Te besede kažejo na prvenstveni razlog Božjega daru. V evharistiji Jezus ne daje »nekaj«, marveč samega sebe; daje nam svoje telo in preliva svojo kri. Tako podarja celovitost svojega bivanja in razodeva izvir te ljubezni. On je večni Božji Sin, ki nam ga daruje Oče. V evangeliju ponovno poslušamo Jezusove besede, potem ko je množico nasitil s pomnožitvijo hlebov in ribic, kako poslušalcem, ki so mu sledili do shodnice v Kafarnaumu, pravi: »Moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes; Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje« (Jn 6,32–33).

Angel Gospodov, nedelja, 5. avgust 2012
V besednem bogoslužju današnje nedelje se nadaljuje branje šestega poglavja Janezovega evangelija. Smo v shodnici v Kafarnaumu, kjer ima Jezus svoj znani govor potem, ko je pomnožil kruh. Ljudje so ga iskali, da bi ga postavili za kralja, toda Jezus se je umaknil, najprej na goro z Bogom, z Očetom, nato pa v Kafarnaum. Ko ga niso več videli, so ga začeli iskati. Vstopili so v čolne ter odpluli na drugo stran jezera, kjer so ga končno našli. Toda Jezus je dobro vedel, zakaj so s tolikšnim navdušenjem šli za njim in jim je jasno rekel: 'Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili' (Jn 6,26). Jezus želi ljudem pomagati, da bi šli onkraj neposredne zadovoljitve lastnih materialnih potreb, četudi pomembnih. Želi odpreti obzorje bivanja, ki ni preprosto samo vsakodnevna skrb za hrano, obleko ter kariero. Jezus govori o hrani, ki ne mine in to hrano je pomembno iskati ter jo sprejeti. Trdi: 'Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov' (v. 27).

Množica ni razumela, saj je mislila, da Jezus zahteva izpolnjevanje zapovedi in bo s tem tako dosegla, da bo nadaljeval s čudežem, zato ga je vprašala: 'Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?' (v. 28). Jezusov odgovor je jasen: 'Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal' (v. 29). Središče bivanja, to kar daje smisel in trdno upanje na pogosto težki poti življenja, je vera v Jezusa, srečanje s Kristusom. Tudi mi se sprašujemo, kar naj storimo, da bomo imeli resnično življenje. Jezus pravi 'verujte vame'. Vera je nekaj temeljnega. Saj ne gre za hojo za neko idejo, projektom, temveč gre za srečanje z živo Osebo, gre za to, da se pustimo 'zaplesti' njemu in njegovemu evangeliju. Jezus nas vabi, naj se ne ustavimo pred človeškim obzorjem, ampak se odpremo Božjemu obzorju, obzorju vere. Zahteva eno samo delo in to je sprejetje Božjega načrta, torej 'verjeti tistemu, ki ga je on poslal' (v. 29). Mojzes je Izraelu dal mano, kruh iz nebes, s katerim je Bog sam hranil svoje ljudstvo. Jezus pa ne podarja 'nekaj', podarja sebe samega. On je 'resnični kruh, ki prihaja iz nebes'. On je živa Očetova Beseda. V srečanju z Njim, se srečamo z živim Bogom.

'Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?' (v. 28). ga sprašuje množica, ki bi rada storila vse, da bi se čudež nadaljeval. Toda Jezusa, resnični kruh življenja, ki nasiti našo lakoto po smislu, po resnici, ne moremo 'prislužiti' s človeškim delom. K nam pride samo kot dar Božje ljubezni, kot Božje delo, za katerega naj prosimo in ga sprejmemo.

Dragi prijatelji, med z delom in težavami zapolnjenimi dnevi, pa tudi med dnevi počitka in sprostitve, nas Gospod vabi, naj ne pozabimo, četudi je potrebno skrbeti za materialni kruh ter obnoviti moči, da je še bolj osnovno rasti v odnosu z Njim, okrepiti našo vero Vanj, ki je 'kruh življenja' in ki nasiti našo željo po resnici in ljubezni. Naj nas Devica Marija na dan, ko se spominjamo posvetitve bazilike Svete Marije Velike, podpira na poti naše vere.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 2. avgust 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na današnjo nedeljo nadaljujemo z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija. Po pomnožitvi kruha je množica začela iskati Jezusa in ga je v Kafarnáumu končno našla. On je zelo dobro razumel vzrok tolikšnega navdušenja, da so šli za njim in ga je tudi jasno povedal: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (Jn 6,26). V resnici so te osebe šle za njim zaradi materialnega kruha, ki jim je dan prej potešil njihovo lakoto, ko je Jezus pomnožil kruh. Niso namreč razumeli, da je tisti kruh, razlomljen za tolike, za mnoge, izraz ljubezni Jezusa samega. Večji pomen so dali temu kruhu, kakor njemu, ki jim ga je dal. Ob tej duhovni slepoti jim Jezus nakaže, da je potrebno iti onkraj daru in odkriti, spoznati darovalca. Bog je dar in on sam je tudi darovalec. In iz tega kruha, iz tega dejanja, lahko množica najde tistega, ki ga daje, Boga. Povabi jih, naj se odprejo pogledu, ki ni samo usmerjen na vsakodnevno zaskrbljenost po hrani, obleki, uspehu in karieri. Jezus govori o drugi hrani, ki se ne pokvari in ki jo je dobro iskati ter sprejeti. Takole spodbuja: »Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov« (v.27). To je, delajte in iščite zveličanje, srečanje z Bogom.

S temi besedami, nam je hotel razložiti, da ima človek v sebi poleg fizične lakote tudi drugo lakoto, vsi nosimo v sebi to lakoto, še pomembnejšo lakoto. Ta pa ne more biti potešena z običajno hrano. Gre za lakoto po življenju, lakoto po večnosti, ki jo lahko samo On poteši, saj je »kruh življenja« (v. 35). Jezus ne odpravi zaskrbljenosti in iskanja vsakodnevnega kruha, ne odpravi iskanje vsega, kar je potrebno za napredovanje v življenju. Jezus nas spominja, da je resničen smisel našega zemeljskega bivanja na koncu, v večnosti, v srečanju z Njim, ki je Dar in Darovalec. Spominja nas tudi, da je potrebno na človeško zgodovino z vsem njenim trpljenjem in veseljem gledati »z obzorjem večnosti«, v obzorju dokončnega srečanja z Njim. To srečanje namreč osvetljuje vse dni našega življenja.  Če mislimo na to srečanje, na ta velik dar, bodo majhni darovi v življenju, tudi trpljenje, skrbi osvetljene z upanjem na to srečanje.

»Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (v. 35). Navezuje se na evharistijo, največji dar, ki nasiti dušo in telo. Srečati in sprejeti v nas Jezusa, »kruh življenja«, daje smisel in upanje na naši pogosto vijugasti poti življenja. Ta 'kruh življenja' pa nam je bil dan z nalogo, da lahko tudi mi potešimo duhovno in fizično lakoto bratov in sester tako, da povsod oznanjamo evangelij. S pričevanjem naše bratske in solidarne drže do bližnjega, ponavzočujemo med ljudmi Kristusa in njegovo ljubezen.

Naj nas Sveta Devica podpira pri iskanju in hoji za svojim Sinom Jezusom, »resničnim kruhom«, »živim kruhom«, ki ne propade in ostane za večno življenje.

Angel Gospodov, nedelja, 5. avgust 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! V teh zadnjih nedeljah nam je bogoslužje predstavilo podobo, polno Jezusove nežnosti, ki gre naproti množicam in njihovim potrebam. V današnji evangeljski pripovedi (prim Jn 6,24-25) pa se perspektiva zamenja, saj ga množica, ki jo je Jezus nasitil, začne ponovno iskati.

Za Jezusa pa ni dovolj, da ga ljudje iščejo. Hoče namreč, da ga ljudje poznajo, saj hoče, da iskanje Njega in srečanje z Njim gre onkraj neposredne zadovoljitve materialnih potreb. Jezus je prišel, da nam prinese nekaj več, torej odpreti naše bivanje za obzorje, ki je veliko večje, kot je vsakodnevna skrb za hrano, obleko, kariero in tako naprej. Zato je obrnjen k množici vzkliknil: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (v. 26). S tem spodbuja ljudi, da naredijo korak naprej ter se vprašajo o pomenu čudeža in ne, da se z njim samo okoristijo, saj je pomnožitev hlebov in rib znamenje velikega daru, ki ga je Oče pripravil človeštvu in ki je Jezus sam!

On, resnični »kruh življenja« (v. 35) hoče nasititi ne samo teles, ampak tudi duše s tem, da da duhovno hrano, ki lahko poteši najglobljo lakoto. Zato povabi množico naj si preskrbi, ne hrano, ki ne traja, ampak tisto, ki ostane za večno življenje (prim. v. 27). Gre za hrano, ki nam jo Jezus podarja vsak dan, torej svojo Besedo, svoje Telo in svojo Kri. Množica je slišala Gospodovo povabilo, vendar ni razumela pomena, kakor se mnogokrat zgodi tudi nam, in ga je vprašala: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« (v. 28). Jezusovi poslušalci so mislili, da On od njih zahteva spolnjevanje predpisov, da bodo dobili od njega še druge čudeže, kakor je bil tisti s pomnožitvijo kruha. To je zelo razširjena skušnjava, da se skrči religijo samo na spolnjevanje zakonov in se tako prenese na naš odnos z Bogom podobo odnosa med služabniki in njihovim gospodarjem. Služabniki morajo namreč izpolniti naloge, ki jim jih je gospodar dal, da bi imeli njegovo naklonjenost. To vemo vsi, zato želi množica od Jezusa zvedeti, katera dejanja mora izpolnjevati, da bi zadovoljila Boga. Toda Jezus jim da nepričakovan odgovor: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je On poslal« (v. 29). Te besede so danes namenjene tudi nam, saj Božje delo ni toliko v »opravljanju« stvari, temveč, da se »veruje« v Njega, ki ga je On poslal. To pomeni, da nam vera v Jezusa omogoča opravljati Božja dela. Če se bomo pustili vplesti v ta odnos ljubezni in zaupanja z Jezusom, bomo sposobni opravljati dobra dela, ki dišijo po evangeliju, za dobro in za potrebe bratov.

Gospod nas vabi, da ne pozabimo, kako je sicer pomembno skrbeti za fizični kruh, a da je pomembneje gojiti odnos z Njim, utrditi našo vero Vanj, v »kruh življenja«, ki je prišel, da bi nasitil našo lakoto po resnici, pravičnosti in ljubezni.

Devica Marija naj nas na dan, ko se spominjamo posvetitve bazilike Svete Marije Velike v Rimu, Salus Popoli Romani (Rešiteljica rimskega ljudstva) podpira na naši poti vere in nam pomaga z veseljem prepustiti se Božjemu načrtu za naše življenje.

Angel Gospodov, nedelja, 1. avgust 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Začetni prizor iz evangelija današnjega bogoslužja (prim. 6,24-35) nam prestavlja nekatere čolne na poti v Kafarnáum. Množica gre namreč tja, da bi poiskala Jezusa.

Lahko bi si mislili, da je to nekaj zelo dobrega, pa vendar nas evangelij uči, da ni zadosti iskati Boga. Potrebno se je namreč tudi vprašati po motivu, zakaj se ga išče. Jezus je namreč zatrdil: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (v. 26). Ljudje so bili namreč navzoči pri čudežu pomnožitve kruha, niso pa izluščili pomena tega dejanja. Ustavili so se pri zunanjosti čudeža in pri fizičnem kruhu. Samo tam, ne da bi šli naprej k pomenu tega.

Poglejte, tukaj je prvo vprašanje, ki si ga lahko vsi zastavimo: »Čemu iščemo Jezusa? Čemu jaz iščem Gospoda? Kakšni so motivi moje vere, naše vere?« To je potrebno razločevati, kajti med številnimi skušnjavami, ki jih imamo v življenju, je ena, ki jo lahko poimenujemo skušnjava malikovanja. Ta nas spodbuja, da iščemo Boga za lastno uporabo in porabo, za reševanje problemov, da imamo po Njegovi zaslugi to, kar sami ne uspemo doseči. Vendar pa na ta način vera ostaja površinska in si bom dovolil besedo, vera ostane utopistična. Boga iščemo, da bi se nasitili, potem pa ko smo siti pozabimo Nanj. V središču te nezrele vere ni Bog, temveč so naše potrebe, interesi, mnoge stvari. Prav je, da Božjemu srcu predstavimo svoje potrebe, toda Gospod, ki deluje onkraj naših pričakovanj, želi z nami živeti predvsem odnos ljubezni. Prava ljubezen je nesebična, je zastonjska. Ne more se ljubiti nekoga, da bi v zameno prijeli kakšno uslugo. To je interes in večkrat v življenju smo zainteresirani.

Lahko nam pomaga drugo vprašanje, torej tisto, ki ga je množica zastavila Jezusu: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« (v. 28). Kot da bi ljudje, ki jih je izzval Jezus, rekli: »Kaj storiti, da prečistimo svoje iskanje Boga? Kako preiti od magične vere, ki misli samo na lastne potrebe k veri, ki je Bogu všeč?« Jezus nakaže pot, ko odgovori, da je Božje delo sprejeti Njega, ki ga je Oče poslal, torej sprejeti njega samega, Jezusa. Ni potrebno dodajati verskih vaj ali spolnjevati posebne zapovedi, ampak sprejeti Jezusa v življenje, živeti zgodbo ljubezni z Njim. On bo tisti, ki bo očistil našo vero. Sami je nismo sposobni. Gospod namreč želi z nami imeti odnos ljubezni, saj je pred stvarmi, ki jih prejemamo ali delamo, On, ki ga je potrebno ljubiti. Obstaja odnos z Njim, ki gre onkraj logike koristi in interesov.

To velja tako glede Boga, kakor za naše človeške in družbene odnose. Ko predvsem iščemo zadovoljitev lastnih potreb, tvegamo, da pri tem izrabljamo osebe in instrumentaliziramo situacije za naše namene. Kolikokrat smo od koga slišali: »Ta uporabi ljudi in potem jih pozabi«. Uporabiti osebe za lastno korist je zelo grdo. Družba, ki postavlja v središče koristi in ne osebe, je družba, ki ne poraja življenja. Povabilo evangelija je v tem, bolj kot da smo zaskrbljeni za fizični kruh, ki ne nasiti, sprejmimo Jezusa kot kruh življenja in izhajajoč iz našega prijateljstva z njim, se bomo naučili ljubiti se med seboj. Zastonjsko in brez interesov. Zastonjska ljubezen je brez interesov in ne uporablja ljudi. Z zastonjskostjo, s plemenitostjo, z velikodušnostjo.

Prosimo sedaj Sveto Devico, Njo, ki je živela najlepšo zgodbo ljubezni z Bogom, naj nam podari milost, da se bomo odprli srečanju z njenim Sinom.