Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 22. nedeljo med letom

5 Mz 4,1-2.6-8

Zdaj pa, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov! Ničesar ne dodajajte besedi, ki vam jo zapovedujem, in ničesar ji ne odvzemajte, da se boste držali zapovedi Gospoda, svojega Boga, ki vam jih zapovedujem! Držite se jih in jih izpolnjujte, kajti to bo vaša modrost in razumnost v očeh ljudstev, ki bodo slišala o vseh teh zakonih; rekli bodo: »Ta véliki narod je res modro in razumno ljudstvo.« Kajti kateri véliki narod ima bogove, ki bi mu bili tako blizu, kakor je nam blizu Gospod, naš Bog, kadarkoli kličemo k njemu? In kateri véliki narod ima tako pravične zakone in odloke, kakor je vsa ta postava, ki jo danes dajem pred vas?

Jak 1,17-18.21-22.27

Vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj in prihaja od Očeta luči, pri katerem ni menjave ne sence spremembe. Ker je sam tako hotel, nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev. Zato odpravite vso umazanijo in ostanke zla in v krotkosti sprejmite vsajeno besedo, ki more rešiti vaše duše. Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta.

Mr 7,1-8.14-15.21-23

Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri izmed pismoukov, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekateri izmed njegovih učencev jedo kruh z omadeževanimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje namreč ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok, ker se držijo izročila starih. Tudi ničesar s trga ne jedo, če tega ne operejo. In še veliko drugega je, česar se držijo po izročilu: umivanja kozarcev, vrčev in bakrenih loncev. Farizeji in pismouki so ga torej vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z omadeževanimi rokami?« On pa jim je rekel: »Dobro je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je zapisano:
To ljudstvo me časti z ustnicami,
a njihovo srce je daleč od mene.
Toda zaman mi izkazujejo čaščenje,
ker kot nauke učijo človeške zapovedi.
Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.«

In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, zavist, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Klemen Rimski in sv. Klemen Aleksandrijski pravita: »Bog vidi in pozna vse in zmore prodreti v globino naše duše.« Da je »Božja razsodnost nad človeškim razumom, ki misli, da izpolnjuje izročilo starih«, pa se strinja več cerkvenih očetov in sicer sv. Irenej, sv. Janez Krizostom, sv. Hieronim in sv. Janez Damaščan. Origen in sv. Beda pa skupaj z Jezusom trdita, da »ne naredi človeka nečistega to, kar vstopi vanj skozi usta, temveč to kar gre ven.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi, da »nikakor ni prost vseh nevarnosti tisti, ki greši iz nevednosti.«

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je poslanici za postni čas leta 2010 spregovoril o pravičnosti
Najprej se želim ustaviti ob pomenu izraza 'pravičnost', ki v vsakdanjem jeziku pomeni 'dati vsakomur svoje – dare cuique suum', kot se je izrazil znani rimski pravnik iz 3. stoletja Ulpijan. Toda navedena klasična opredelitev ne pove natančno, kaj pravzaprav obsega ta 'svoje', kar je treba zagotoviti vsakomur. Tega, kar človek najbolj potrebuje, mu zakon ne more zagotoviti. Za uživanje polnosti bivanja namreč potrebuje nekaj bolj notranjega, kar mu je lahko posredovano samo zastonjsko. Lahko rečemo, da človek živi od tiste ljubezni, ki mu jo lahko posreduje samo Bog, saj ga je ustvaril po svoji podobi in podobnosti.

Evangelist Marko poroča o Jezusovih besedah, ki sodijo v okvir takratnega razpravljanja o tem, kar je čisto oziroma nečisto: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli« (Mr 7,14–15.20–21). Poleg površinskega vprašanja glede prehrane lahko v reakciji farizejev opazimo trajno človekovo skušnjavo odkrivati izvor zla v nekem zunanjem vzroku. Če dobro pogledamo številne moderne ideologije, slonijo na predpostavki, da je zato, ker krivičnost prihaja 'od zunaj', dovolj odstraniti zunanje vzroke, pa bo zavladala pravičnost. Tak način mišljenja, opominja Jezus, je naiven in kratkoviden. Krivičnost, ki je sad zla, nima zgolj zunanjih korenin. Izvira v človekovem srcu, kjer se nahajajo klice skrivnostnega popuščanja zlu. Da, človeka slabi globok vzgib, ki zavira njegovo sposobnost vstopati v občestvo z drugim. Čeprav je po naravi odprt svobodnemu pretoku sodeleženja, znotraj sebe doživlja neko čudno gravitacijsko silo, ki ga sili v zapiranje vase, v uveljavljanje sebe nad in proti drugim. Gre za sebičnost, ki je posledica izvirnega greha.

Kako naj se človek osvobodi tega sebičnega vzgiba in se odpre ljubezni? Spoštovanje desetih zapovedi predpostavlja vero v Boga, ki je prvi 'prisluhnil bolečini' svojega ljudstva in 'stopil dol, da ga reši ' (2 Mz 3,8). Bog je občutljiv na krik slabotnega in v odgovor zahteva poslušnost. Zahteva pravičnost do ubogega (prim. Sir 4,4–5.8–9), tujca (prim. 2 Mz 22,20), sužnja (prim. 5 Mz 15,12–18). Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji 'izhod' iz tistega, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti. Ali torej za človeka obstaja upanje na pravičnost?

Kakšna je torej Kristusova pravičnost? Predvsem je pravičnost, ki izhaja iz milosti, kjer ni človek tisti, ki popravlja in ozdravlja sebe in druge. Dejstvo, da do 'odkupitve' pride po Jezusovi 'krvi' pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže krivde, ampak dejanje Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja nase 'prekletstva', ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval 'blagoslov', ki pripada Bogu (prim. Gal 3,13–14). Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu.

Opoldanski nagovor, nedelja, 2. september 2012
Iz besednega bogoslužja današnje nedelje lahko razberemo tematiko Postave, dane od Boga, njegove zapovedi; ki je bistvena sestavina judovske pa tudi krščanske vere, v kateri najde svojo polno izpolnitev v ljubezni (prim. Rm 13,10). Božja postava je njegova Beseda, ki vodi človeka po poti življenja, ga izpelje iz sužnosti sebičnosti ter ga uvede v deželo resnične svobode in življenja. Zaradi tega Postava v Svetem pismu ni razumljena kot breme, neznosno omejevanje, ampak kot Gospodov najbolj dragocen dar, pričevanje njegove očetovske ljubezni, njegove volje biti blizu svojemu ljudstvu, biti njegov Zaveznik in pisati skupaj z njim zgodovino ljubezni. Takole moli pobožen Izraelec: 'Tvoji zakoni mi bodo v veselje, tvojih besed ne bom pozabil... Vodi me po stezi tvojih zapovedi, kajti v njej je moje veselje' (Ps 119,16.35). V Stari zavezi je Mojzes tisti, ki posreduje ljudstvu Božjo postavo. On je po dolgi poti v puščavi, na pragu obljubljene dežele, takole razglasil: 'Zdaj pa, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov!' (5Mz 4,1).

Tu pa nastane problem. Ko se je ljudstvo ustalilo v deželi in postalo lastnik Postave, je bilo skušano, da svojo varnost in svoje veselje začne polagati v nekaj, kar ni več Gospodova Beseda: v dobrine, v oblast, v druge 'bogove', ki jih v resnici ni, ampak so le maliki. Gotovo, Gospodova postava ostane, vendar ni več najpomembnejša, ni več pravilo življenja, temveč postane prevleka, pokrivalo, medtem ko življenje gre drugo pot, sledi drugim pravilom, pogosto sebičnim osebnim ali skupinskim interesom. In tako vera izgubi svoj resničen pomen, ki je, živeti v poslušanju Boga, da se izpolni njegovo voljo in se skrči na izpolnjevanje dejanj in navad, ki so drugotnega pomena in potešijo le človekovo potrebo, da je zadostil Bogu. To pa je velika nevarnost vsake vere, s katero se je v svojem času soočil Jezus, ki pa jo žal srečamo tudi v krščanstvu. Zato se moramo nad besedami, ki jih je izrekel Jezus proti pismoukom in farizejem v današnjem evangeliju, zamisliti tudi mi. Jezus je obrnil nase besede preroka Izaija: 'To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo češčenje, ker kot nauke učijo človeške zapovedi' (Mr 7,6-7; prim. Iz 29,13), in zaključil: 'Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila' (Mr 7,8).

Tudi apostol Jakob v svojem pismu svari pred nevarnostjo zlagane vernosti. Kristjanom piše: 'Postanite uresničevalci Besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo' (Jak 1,22). Devica Marija, na katero se bomo sedaj obrnili v molitvi, naj nam pomaga poslušati z odprtim in iskrenim srcem Božjo Besedo, da bo vsak dan usmerjala naše misli, naše izbire ter naše delovanje.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 30. avgust 2015
Evangelij te nedelje prikazuje razpravo med Jezusom in nekaterimi farizeji ter pismouki. Razpravljajo o veljavi »izročila starih« (Mr 7,3). Jezus ga, spominjajoč na preroka Izaija, opredeli kot »človeške zapovedi« (v. 7). Zato ne sme nikdar nadomestiti »Božje zapovedi« (v. 8).

Stari predpisi, o katerih je tekla razprava, niso vsebovali le zapovedi, ki jih je Bog razodel Mojzesu, ampak celo vrsto navodil, ki so le-te nadrobno opisovala. Jezusovi sogovorniki so ta navodila izpolnjevali »na zelo skrupolozen način«. Predstavljali so jih kot izraz resnične vernosti. Zato so Jezusu in njegovim učencem očitali, da jih kršijo, posebno tiste, ki zadevajo zunanje očiščevanje telesa (glej Mr 7,5). Jezusov odgovor ima moč preroškega izreka: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila« (v. 8). Te besede nas napolnijo z občudovanjem našega Učitelja: začutimo, da je v Njem resnica in da nas njegova modrost osvobaja predsodkov.

Toda pozor! S temi besedami Jezus tudi nas danes želi posvariti pred mišljenjem, da zunanje spoštovanje postave zadostuje, da smo dobri kristjani.« Tako kot takrat za farizeje tudi za nas obstaja nevarnost, da bi se imeli za v redu, ali še slabše, za boljše kristjane od drugih, samo zaradi dejstva, da spoštujemo predpise in običaje, četudi ne ljubimo bližnjega, smo trdosrčni, naduti, ošabni. »Dobesedno spoštovanje zapovedi je nekaj jalovega, če ne spremeni srca in se ne prevede v konkretne drže: odpreti se za srečanje z Bogom in za njegovo Besedo v molitvi, iskati pravičnost in mir, pomagati revnim, slabotnim, zatiranim.

Vsi vemo, koliko slabega naredijo Cerkvi in kakšen škandal povzročijo v naših skupnostih, župnijah ali četrtih, tiste osebe, ki se imajo za katoličane in gredo pogosto v cerkev. A nato, v svojem vsakdanjem življenju, zanemarjajo družino, grdo govorijo o drugih, itd. To je tisto, kar Jezus obsodi, kajti to je krščansko proti-pričevanje.

V svoji spodbudi Jezus usmerja pozornost na nek globlji vidik. Zatrdi: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka« (v. 15). Na ta način Jezus poudari prvenstvo notranjosti, to je prvenstvo srca. Niso zunanje stvari tisto, kar nas naredi svete ali ne svete, temveč je srce tisto, ki izraža naše namene, naše izbire in željo, da bi vse delali iz ljubezni do Boga. Zunanje drže so posledica tistega, kar smo se odločili v srcu. Ni nasprotno: z zunanjimi držami, če se srce ne spremeni, nismo pravi kristjani. Meja med dobrim in zlim ni zunaj nas, ampak je v nas, v naši vesti.

Lahko se vprašamo: »Kje je moje srce?« Jezus je govoril: »Kjer je tvoj zaklad, tam je tvoje srce.« Kaj je moj zaklad? Če je to Jezus, njegov nauk, potem je srce dobro. Ali pa je moj zaklad nekaj drugega? Srce je torej tisto, ki mora biti očiščeno in se mora spreobrniti. Brez očiščenega srca se ne more imeti resnično čistih rok in ustnic, ki izgovarjajo iskrene besede ljubezni. Tako življenje postane dvolično. Ne more se imeti ustnic, ki izgovarjajo besede usmiljenja in odpuščanja. To lahko stori samo iskreno in očiščeno srce.

Na priprošnjo Svete Device prosimo Gospoda, da nam podari čisto srce, osvobojeno vsake hinavščine – tako je Jezus namreč opredelil farizeje, ki so govorili eno in delali drugo. S srcem, osvobojenim vsake hinavščine, bomo sposobni živeti v skladu z duhom postave in prispeti do njenega cilja, ki je ljubezen.

Angel Gospodov, nedelja, 2. september 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo ponovno začenjamo z branjem Markovega evangelija. V današnjem odlomku (Mr 7,1-8.14-15.21-23) se Jezus sooči s temo, ki je za vernike pomembna, gre za pristnost naše pokorščine Božji Besedi, brez kakršne posvetne okuženosti ali formalističnega legalizma.

Pripoved se začne z oporekanjem pismoukov in farizejev Jezusu, obtožujoč njegove učence, da se ne držijo obrednih predpisov, kakor je v izročilu. Na ta način so hoteli sogovorniki prizadeti Jezusovo učiteljsko verodostojnost in avtoriteto, saj so govorili: »Ta učitelj pusti, da učenci ne izpolnjujejo predpisov, kot pravi izročilo«. A Jezus jim je krepko odgovoril, rekoč: »Dobro je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je zapisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čaščenje, ker kot nauke učijo človeške zapovedi« (vv. 6-7).

Tako pravi Jezus. Jasne in močne besede! Hinavec je, če tako rečemo, eden od najmočnejših pridevkov, ki jih Jezus uporablja v evangeliju. Ko ga izgovarja, ga namenja učiteljem vere: učiteljem postave, pismoukom… »Hinavec«, pravi Jezus. Jezus je namreč hotel, da se pismouki in farizeji otresejo zmote, v katero so padli, to je, da so sprevrnili Božjo voljo zanemarjajoč njegove zapovedi, da bi spolnjevali človeška izročila. Jezusov odziv je oster, saj gre za veliko stvar. Gre namreč za resnico v odnosu med človekom in Bogom, za pristnost verskega življenja. Hinavec je lažnivec, ni pristen.

Tudi danes nas Gospod vabi, naj bežimo pred nevarnostjo, da bi dajali prednost obliki in ne vsebini. Vabi nas, naj vedno znova priznamo to, kar je resnično središče izkušnje vere, torej ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega in jo očistimo hinavščine legalizma in obredništva.

Evangeljsko sporočilo danes okrepi še glas apostola Jakoba, ki zgoščeno pove, kaj bi morala biti prava pobožnost. Tako pravi o pravi pobožnosti: »Obiskovati sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta« (v. 27).

 »Obiskovati sirote in vdove« pomeni, prakticirati dejavno ljubezen do bližnjega, začenši pri najbolj pomoči potrebnim osebah, najranljivejših, najbolj obrobnih. To so osebe za katere še posebej Bog skrbi in zahteva od nas, da delamo prav tako.

 »Ohraniti se neomadeževanega od sveta«, ne pomeni osamiti se ali se zapreti pred resničnostjo. Ne! Tudi tukaj ne gre za zunanjo temveč v bistvu za notranjo držo, saj pomeni bedeti nad tem, da se ne bo naš način razmišljanja in delovanja okužil s posvetno miselnostjo, torej z nečimrnostjo, skopostjo in ošabnostjo. V resnici moški ali ženska, ki živi v nečimrnosti, skoposti in ošabnosti ter istočasno veruje in se razkazuje kot vernik ali pa celo obsoja druge, je hinavec.

Opravimo spraševanje vesti, da bomo videli, kako sprejemamo Božjo Besedo. V nedeljo jo poslušamo pri maši. Če jo poslušamo raztreseno in površno, ne bomo imeli veliko od nje. Besedo moramo namreč sprejeti z odprtim razumom in srcem, kot dobra zemlja, da bo sprejeta in bo prinašala sadove v konkretnem življenju. Jezus pravi, da je Božja Beseda kot pšenično zrno, kot seme, ki mora rasti ob konkretnih dejanjih. Tako bo Beseda sama očistila srce in dejanja ter bo naš odnos z Bogom in drugimi osvobojen hinavščine.

Zgled in priprošnja Device Marije naj nam pomagata, da bomo vedno s srcem častili Gospoda in pričevali svojo ljubezen do njega s konkretnimi izbirami za dobro bratov.

Angel Gospodov, nedelja, 29. avgust 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja predstavlja nekatere pismouke in farizeje, ki so bili začudeni nad Jezusovo držo. Pohujšani so, ker njegovi učenci jedo, ne da bi prej po izročilu opravili obredno umivanje. Med sabo so mislili: 'Ta način početja je nasproten verski praksi' (prim Mr 7,2-5).

Tudi mi se lahko vprašamo, zakaj Jezus in njegovi učenci opuščajo ta izročila? V bistvu to niso slabe stvari, ampak dobre obredne navade, preprosto umivanje preden se začne jesti. Zakaj Jezusu niso mar? Kajti zanj je pomembno premakniti vero v njeno središče. V evangeliju nenehno vidimo to premakniti vero v središče in se izogniti tveganju, ki velja tako za tiste pismouke, kakor za nas, saj spoštovanje zunanjih formalnosti postavi v drugi plan bistvo vere. Tudi mi si večkrat ličimo dušo… Zunanja formalnost in ne bistvo vere je tveganje. Saj gre za tveganje za neko pozunanjeno vernost, da se kažemo navzven dobri, zanemarja pa se očiščevanje srca. Vedno je skušnjava »popravljanja Boga« s kakšno zunanjo pobožnostjo, toda Jezus ni zadovoljen s takšnim čaščenjem. Jezus noče zunanjosti, hoče vero, ki pride v srce.

Dejansko je takoj zatem poklical množico, da bi ji povedal veliko resnico: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj« (v. 15). Ampak od »znotraj namreč, iz človekovega srca« se porodijo zle stvari. To so revolucionarne besede, saj so s tedanjo mentaliteto mislili, da jih nekatera jedila ali zunanji stik napravlja nečiste. Jezus obrne pogled. Ne naredi slabo to, kar pride od zunaj, ampak to, kar pride od znotraj.

Dragi bratje in sestre, to se tiče tudi nas. Pogosto mislimo, da zlo prihaja predvsem od zunaj, iz obnašanja drugih, od tistega, ki misli slabo o nas, iz družbe. Kolikokrat krivimo druge, družbo, svet za vse to, kar se zgodi!  Vedno so krivi drugi, krivi ljudje, tisti, ki nam vladajo, smola in tako naprej. Zdi se, da problemi vedno prihajajo od zunaj. Veliko časa preživimo v nalaganju krivd. Toda preživljati čas tako, da krivimo druge, je zapravljanje časa. Tako se postane jezen, zajedljiv in se drži Boga daleč od srca. Kakor tiste osebe iz evangelija, ki se pritožujejo, pohujšajo, polemizirajo in ne sprejmejo Jezusa. S stalnim pritoževanjem ni mogoče biti veren. Pritoževanje zastruplja, prinaša jezo, zamero in žalost srca, ki zapira vrata Bogu.

Prosimo danes Gospoda, da naj nas osvobodi tega, da bi vedno krivili druge. Kot otroci: »Nisem bil jaz. Je bil drugi, je bil drugi… V molitvi prosimo za milost, da ne bi zapravljali čas in s pritoževanjem onesnaževali svet, kajti to ni krščansko. Jezus nas predvsem vabi, da gledamo na življenje in na svet začenši pri svojem srcu. Če se pogledamo znotraj, bomo našli skoraj vse tisto, kar sovražimo zunaj. In če bomo iskreno prosili Boga, naj nam očisti srce, tedaj bomo začeli napravljati svet bolj čist. Saj obstaja nezgrešljiv način za zmago nad zlom in sicer, da ga začnemo poraziti znotraj sebe. Ko so prve cerkvene očete, menihe spraševali: »Katera je pot svetosti? Kje moram začeti?« Prvi korak, so rekli, je obsoditi sebe: »Obsodi sebe.« Obsodba samih sebe. Kdo med nami je čez dan, v kakšnem trenutku dneva ali v kakšnem trenutku tedna sposoben v sebi obsoditi sebe? »Da, ta mi je storil to, oni drugi ono, ta neotesanosti…« Toda jaz… Jaz počnem isto ali jaz pa takole počnem, saj gre za modrost, da se naučimo obsoditi sebe. Poskušaj to narediti. Dobro ti bo delo. Meni dobro dene, ko uspem to narediti. Dobro dene, vsem bo dobro delo.

Devica Marija, ki je spremenila zgodovino s čistostjo srca, naj nam pomaga očistiti naše (srce) in prerasti grešno navado, da krivimo druge in se pritožujemo nad vsem.