Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom.

CERKEV

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za praznik Jezusovega spremenjenja na gori

Evangelij pravi: »Peljal jih je na visoko goro« (v. 2). V Svetem pismu ima gora poseben pomen, saj je povzdignjen kraj, kjer se nebo in zemlja dotikana, kjer so Mojzes in preroki doživeli izredno izkušnjo srečanja z Bogom. Povzpeti se na goro, je vsaj malo približati se Bogu. Jezus se je povzpel v višave skupaj s tremi učenci in se ustavil na vrhu gore. Tukaj se je pred njimi spremenil.

Daniel 7,9-10.13-14

Videl sem:
Takrat so bili povzdignjeni prestoli
in Staroletni
se je usedel.
Njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg
in lasje na njegovi glavi kakor čista volna.
Njegov prestol so bili ognjeni plameni
in njegova kolesa goreč ogenj.
Ognjena reka je tekla
in se izlivala pred njim.
Tisočkrat tisoči so mu stregli
in desettisočkrat desettisoči so stali pred njim.
Sodni dvor je sedel
in knjige so se odprle.
V nočnih videnjih sem gledal:
Glej, skupaj z oblaki neba
je prihajal nekdo kakor sin človekov;
dospel je do Staroletnega
in privedli so ga predenj.
Njemu je bila dana oblast,
čast in kraljestvo,
in vsa ljudstva, narodi in jeziki
so mu služili.
Njegova oblast je večna oblast,
ki ne preide,
in njegovo kraljestvo,
ki ne bo uničeno.

2 Pt 1,16-19

Ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, nismo sledili vešče izmišljenim bajkam, ampak smo na lastne oči videli njegovo veličastje. Od Boga Očeta je prejel čast in slavo, ko je k njemu iz veličastne slave prišel takšen glas: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« In ta glas smo mi sami slišali prihajati iz nebes, ko smo bili z njim na sveti gori. Tako je preroška beseda za nas postala še trdnejša in prav delate, da nanjo pazite kakor na svetilko, ki sveti na mračnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih.

Mr 9,2-10

Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same peljal na visoko goro na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti prevzel jih je velik strah. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Brž so se ozrli naokrog, pa niso videli nikogar več, razen Jezusa samega z njimi.

In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj razpravljali, kaj pomeni vstati od mrtvih.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Beda Častitljivi pravi: »Spremenjenje simbolično kaže na to, kar je onkraj pragu človeškega in vodi vse do dokončnega vstajenja, ko bodo oblačila vernikov, očiščena v nebesih, postala bela kakor sneg.« Efrem Sirski nadaljuje: »Božanska slava se v tej spremenitvi očitno prilagodi sposobnosti učencev, sprejeti jo.« Cerkveni očetje svojo razlago besedila povezujejo s svetlobo, ki očiščuje. Origen zato ob tem tako razmišlja: »Jezusov sijaj se ni razodel samo kot zemeljska svetloba, temveč kot Luč pravičnosti za otroke luči.« Tudi sv. Janez Krizostom se navezuje na svetlobo: »Sijaj sonca ter svež, neomadeževan sneg sta zelo približna primerjava Zveličarjeve slave in njegove čistosti.« Sv. Ambrož pa o Jezusovi identiteti pravi, »da se kot ljubljeni Sin razodene v osrednjih trenutkih evangeljske pripovedi, ki v tem dogodku pridejo do izpolnitve.« Sv. Janez Krizostom in sv. Janez Damaščan pa pravita, da »ti trije Jezusovi ljubljeni učenci, navzoči med spremenjenjem, pričujejo ljudem o tej Gospodovi slavi.« Sv. Hieronim ter Origen pa o treh šotorih pravita: »Mojzes in Elija sta bila namreč Gospodova služabnika, medtem ko se iz treh šotorov napačno sklepa in razlaga enakost med Mojzesom, Elijo in Kristusom.« Psevdo-Dionizij Areopagit pa pravi: »S sveto kontemplacijo (zrenjem) lahko pridemo do združitve s spremenjenim Gospodom.« Origen k temu dodaja: »Jezusovo božanstvo zrejo tisti, ki so nad svetom. S tem se pripravljajo na sprejem duhovnega spoznanja.«

Misli Benedikta XVI.

»Dogodek Kristusovega spremenjenja soglasno potrjujejo trije evangelisti: Matej, Marko in Luka. Dva elementa sta pri tem bistvena. Jezus se je povzpel z učenci Petrom, Jakobom in Janezom na visoko goro in se tam 'vpričo njih spremenil' (Mr 9,2). Njegovo obličje ter njegova oblačila so se svetila, medtem ko sta se ob njem pojavila Mojzes in Elija. Nadalje pa je vrh gore obsenčil oblak, iz katerega se je zaslišal glas, ki je rekel: 'Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!' (Mr 9,7). Torej luč in glas. Božja luč, ki je zasvetila na Jezusovem obličju ter glas nebeškega Očeta, ki pričeval zanj in jim ukazal naj ga poslušajo.

Bog je luč in Jezus želi podariti svojim najožjim prijateljem izkušnjo te luči, ki v njem prebiva. Tako bo On po tem dogodku v njih notranja luč, ki jih bo sposobna varovati pred napadi teme. Tudi v najtemnejši noči je Jezus svetilka, ki nikoli ne ugasne. Sv. Avguštin je povzel to skrivnost s čudovitim izrazom: 'To kar je sonce za telesne oči, da vidimo, je za oči srca Kristus.'

Dragi bratje in sestre, vsi mi potrebujemo notranjo luč, da bomo lahko premagali preizkušnje življenja. Ta luč prihaja od Boga. Kristus nam jo je prišel podarit. On, v katerem prebiva vsa polnost božanstva (prim Kol 2,9). Povzpnimo se z Jezusom na goro molitve ter zrimo njegovo obličje, ki je polno ljubezni in resnice. Dovolimo, da nas njegova luč notranje napolni. Prosimo Devico Marijo, našo voditeljico na poti vere, naj nam pomaga živeti tako, da bomo vsak dan našli nekaj trenutkov za tiho molitev ter poslušanje Božje Besede.«

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 28. februar 2021
Evangelij pravi: »Peljal jih je na visoko goro« (v. 2). V Svetem pismu ima gora poseben pomen, saj je povzdignjen kraj, kjer se nebo in zemlja dotikana, kjer so Mojzes in preroki doživeli izredno izkušnjo srečanja z Bogom. Povzpeti se na goro, je vsaj malo približati se Bogu. Jezus se je povzpel v višave skupaj s tremi učenci in se ustavil na vrhu gore. Tukaj se je pred njimi spremenil. Njegovo bleščeče obličje ter njegova svetleča oblačila, ki je vnaprejšnja podoba Vstalega, so ponudili tem prestrašenim možem luč, luč upanja, luč za iti skozi temino, kajti smrt ne bo konec vsega, saj se bo odprla v slavo vstajenja. Jezus jim naznani svojo smrt, jih popelje na goro in jim da videti, kaj se bo zgodilo potem. Vstajenje.

Kakor je vzkliknil apostol Peter (prim. v. 5), je lepo biti z Gospodom na gori, živeti to »vnaprejšnjost« luči sredi postnega časa. Gre za povabilo, da se spomnimo še zlasti, ko gremo skozi težko preizkušnjo in mnogi med vami veste, kaj pomeni iti skozi težko preizkušnjo, spomniti se torej, da je Gospod Vstali in da ne dopusti temini imeti zadnjo besedo.

Zgodi se, da gremo skozi trenutke temine v svojem osebnem, družinskem ali družbenem življenju in se bojimo, da ne bo nobenega izhoda. Čutimo se prestrašene pred velikimi ugankami življenja, kot je bolezen, trpljenje nedolžnega ali skrivnost smrti. Na isti poti vere se pogosto spotaknemo, ko naletimo na pohujšanje križa ali na zahteve evangelija, ki od nas zahteva, da potrošimo svoje življenje v služenju in ga izgubimo zaradi ljubezni, namesto, da bi ga ohranjali zase in ga branili. Potrebujemo torej drugačen pogled. Luč, ki bo posvetila v globino skrivnosti življenja in nam bo pomagala iti onkraj shem in kriterijev tega sveta. Tudi mi smo poklicani povzpeti se na goro; zreti lepoto Vstalega, ki razplamti brlenje luči v vsakem delčku našega življenja ter nam pomaga izhajajoč iz njegove velikonočne zmage razlagati zgodovino.

Bodimo pa pozorni, da ta Petrov občutek, da je »lepo za nas, da smo tukaj«, ne sme postati duhovna lenoba. Ne moremo namreč ostati na gori in uživati sami blaženost tega srečanja. Jezus sam nas povede nazaj v dolino med naše brate in sestre ter v vsakdanje življenje. Paziti se moramo duhovne lenobe. Dobro nam je z našimi molitvami in bogoslužjem in to nam zadošča. Ne! Povzpeti se na goro, ne pomeni pozabiti resničnosti. Moliti ni nikoli bežati pred napori življenja. Luč vere ne moremo uporabiti za lepe duhovne užitke. To ni Jezusovo sporočilo. Poklicani smo izkusiti srečanje z Kristusom, da ga bomo, razsvetljeni z njegovo lučjo, lahko ponesli in omogočili razsvetlitev povsod. Prižigati majhne luči v srcih oseb, biti majhne svetilke evangelija, ki prinašajo vsaj malo ljubezni in upanja, je poslanstvo kristjana.

Sveto Marijo prosimo, naj nam pomaga z začudenjem sprejeti Kristusovo luč, jo ohranjati in podeliti z drugimi.

Angel Gospodov, nedelja, 25. februar 2024
Potem ko je učencem napovedal svoje trpljenje, je Jezus vzel seboj Petra, Jakoba in Janeza in se povzpel na visoko goro in se jim tam fizično pokazal v vsej svoji svetlobi. Tako jim je razkril smisel tega, kar so preživeli skupaj do tega trenutka. Pridiganje o Kraljestvu, odpuščanje grehov, ozdravljenja in znamenja, ki jih je storil, so namreč bile iskrice veliko večje luči: Jezusove luči, Luči, ki je Jezus. In od te luči učenci ne smejo nikoli več odmakniti oči, še zlasti v trenutkih preizkušnje, kakor bodo tisti prihajajočega trpljenja.

Poglejte sporočilo: nikoli odmakniti oči od Jezusove luči. Nikoli odmakniti oči od Jezusove luči. To je podobno, kot so v preteklosti počeli kmetje, ko so orali polja, so osredotočili pred sabo pogled na neko določeno točko in ga imeli uprtega na cilj, so orali ravne brazde. Kristjani smo na poti življenja poklicani imeti oči vedno uperjene v svetlo Jezusovo obličje. Nikoli odmakniti oči od Jezusa.

Bratje in sestre, odprimo se Jezusovi luči. On je ljubezen, On je življenje brez konca. Na poteh bivanja, ki so včasih vijugasta, iščimo njegovo obličje, polno usmiljenja, polno zvestobe in upanja. Pri tem nam bodo pomagali molitev, poslušanje Besede, zakramenti. Molitev, poslušanje Besede in zakramenti nam pomagajo imeti oči uprte v Jezusa. In dober namen za postni čas je to, da se začnemo vaditi v odprtih pogledih, postati »iskalci luči«, iskalci Jezusove luči tako v molitvi kot v drugih osebah.

Sedaj pa se vprašajmo: na svoji poti imam oči uprte na Kristusa, ki me spremlja? In da bi to počel, dam prostor tišini, molitvi, adoraciji? In končno, iščem vsak majhen žarek Jezusove luči, ki odseva v meni in v vsakem bratu in sestri, ki ju srečam? Se spomnim, da se Gospodu za to zahvalim?

Marija, sijaj Božje luči, naj nam pomaga imeti pogled uprt na Jezusa in se z njim gledati v zaupanju in ljubezni.