Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Gregorja Velikega

Dragi bratje in sestre!
Prejšnjo sredo sem govoril o Romanu Melodu, cerkvenem očetu, ki je na Zahodu malo poznan,  danes pa bi rad predstavil lik enega največjih očetov v zgodovini Cerkve, enega štirih velikih učiteljev Zahoda, papeža sv. Gregorja, ki je bil rimski škof med letoma 590 in 604 in si je po izročilu zaslužil naziv Magnus, Veliki. Gregorij je bil resnično velik papež in velik cerkveni učitelj! Rodil se je v Rimu okrog leta 540 v bogati patricijski družini iz rodu Anicijev, ki se ni odlikoval le po plemeniti krvi, ampak tudi po privrženosti krščanski veri ter služenju apostolskemu sedežu. Iz te družine sta prišla že dva papeža, Feliks III. (483–492), Gregorijev praprastric, in Agapit (535–536). Hiša, v kateri je Gregorij odraščal, je stala na Skavrovem pobočju, obdajala so jo veličastna poslopja, ki so pričala o veličini antičnega Rima in o duhovni moči krščanstva. Krščansko čutenje so mu navdihovali tudi starši Gordijan in Silvija, ki ju častimo kot svetnika, in dve teti po očetovi strani, Emilijana in Tarzilija, ki sta živeli v lastni hiši kot posvečeni devici in sta se v njunem življenju izmenjavali molitev in askeza.

Gregor je podobno kakor oče že zgodaj vstopil v upravno kariero in je leta 572 dosegel vrh, ko je postal mestni prefekt. Ta funkcija, ki jo je zapletla težavnost časov, mu je omogočila, da se je lotil široke palete vsakovrstnih upravnih zapletov; tako se je usposobil tudi za naloge, ki so ga čakale. Zlasti je ohranil globok čut za red in disciplino. Ko je kasneje postal papež, je spodbudil škofe, naj za vzorec vodenja cerkvenih zadev vzamejo marljivost in spoštovanje lastnih zakonov pri državnih uradnikih. Takšno življenje mu seveda ni moglo dolgo prinašati zadovoljstva, zato se je že kmalu odločil, da zapusti vsako državno službo, se umakne v svojo hišo in začne meniško življenje. Domačo hišo je spremenil v samostan Sv. Andreja na Celiju. Po tem obdobju meniškega življenja, nenehnega pogovora z Gospodom v poslušanju njegove besede, se mu je vedno tožilo, kar se vedno znova pojavlja v njegovih homilijah. Sredi nadležnih pastoralnih skrbi je to v svojih spisih večkrat označil za srečni čas zbranosti v Bogu, predanosti v molitvi, vedrega ukvarjanja s študijem. Tako si je lahko pridobil temeljito poznavanje Svetega pisma in cerkvenih očetov, kar je uporabljal v svojih delih.

Gregorjev samostanski odmik pa ni trajal dolgo. Dragoceno izkustvo, ki je dozorelo v državni upravi v obdobju, obremenjenem s težkimi problemi, odnosi, ki jih je imel v tej službi z Bizantinci, splošen ugled, ki si ga je pridobil, so napeljali papeža Pelagija, da ga je imenoval za diakona in ga poslal v Carigrad kot svojega “apokrizarija”, danes bi rekli apostolskega nuncija, da bi pripomogel k preseganju najnovejših potez monofizitskega spora in zlasti, da bi dosegel podporo cesarja pri naporih za zadržanje langobardskih pritiskov. Bivanje v Carigradu, kjer je s skupino menihov nadaljeval meniško življenje, je bilo za Gregorija izjemno pomembno, ker je tako neposredno dobil izkustvo bizantinskega sveta, srečal pa se je tudi s problemom Langobardov, ki so kasneje hudo preizkušali njegovo veščost in moč v letih papeževanja. Po nekaj letih ga je papež poklical nazaj v Rim in ga imenoval za svojega tajnika. To so bila težka leta: nenehno deževje, poplavljanje rek in pomanjkanje so prizadeli številne italijanske pokrajine in sam Rim. Ob koncu je izbruhnila še kuga, ki je terjala veliko žrtev, med njimi tudi papeža Pelagija II. Duhovščina, ljudstvo in senat so bili enodušni v izbiri Gregorija za njegovega naslednika na Petrovem sedežu. Skušal se je upirati in poskusil celo zbežati, a ni bilo pomoči; slednjič je moral popustiti. Bilo je leta 590.

V dogodkih je novi papež prepoznal Božjo voljo in se takoj odločno lotil dela. Že od samega začetka je razodeval izjemno pronicljiv pogled na stvarnost, s katero se je moral spoprijeti, izjemno sposobnost za opravljanje cerkvenih in državnih nalog, nenehno uravnoteženost pri včasih tudi pogumnem odločanju, ki ga je zahtevala njegova služba. Za njegovo službovanje je ohranjena obsežna dokumentacija po zaslugi Registra njegovih pisem (čez 800), v katerih odseva vsakdanje reševanje zapletenih vprašanj, ki so pritekala na njegovo delovno mizo. To so bila vprašanja, ki so prihajala od škofov, opatov, klerikov in tudi od državnih oblasti vseh redov in stopenj. Med problemi, ki so v tistem času prizadevali Italijo in Rim, je bil eden še posebej pereč tako v državnem kot v cerkvenem okolju, to je langobardsko vprašanje. Temu je papež posvečal  vse sile, da bi prišlo do resnično mirne rešitve. Za razliko od bizantinskega cesarja, ki je izhajal iz predpostavke, da so Langobardi samo grobijani in plenilci, ki jih je treba premagati ali iztrebiti, je sv. Gregor gledal na to ljudstvo z očmi dobrega pastirja, ki skrbi za to, da bi jim oznanil besedo odrešenja, tako da z njimi vzpostavi bratski odnos z namenom doseči prihodnji mir, utemeljen na mirnem sožitju med latinskimi in langobardskimi Italijani. Skrbel je za spreobrnjenje mladih ljudstev in novo družbeno obličje Evrope: španski Vizigoti, Franki, Sasi, naseljenci v Britaniji in Langobardi so bili privilegirani naslovljenci njegovega evangelizacijskega poslanstva. Včeraj smo obhajali bogoslužni spomin sv. Avguština Canterburyjskega, voditelja skupine menihov, ki jih je Gregorij zadolžil, naj gredo v Britanijo evangelizirat Anglijo.

Za dosego učinkovitega miru v Rimu in Italiji si je papež temeljito prizadeval – bil je resnično umetnik miru – tako, da se je lotil ostrih pogajanj z langobardskim kraljem Agilulfom. To dogovarjanje je pripeljalo do premirja, ki je trajalo okoli tri leta (598–601), po katerem se je bilo mogoče leta 603 dogovoriti za trajnejši mir. Ta ugodni izid so dosegli tudi po zaslugi vzporednih stikov, ki jih je papež istočasno vzdrževal s kraljico Teodolindo, bavarsko princeso, ki je bila za razliko od drugih germanskih ljudstev katoličanka, prepričana katoličanka. Ohranjeno imamo vrsto pisem papeža Gregorija in te kraljice, v katerih ji izraža svoje spoštovanje in prijateljstvo. Teodolindi se je postopno posrečilo privesti kralja v katoliško vero in je tako tlakovala pot k miru. Papež je poskrbel tudi za to, da so ji poslali relikvije za baziliko sv. Janeza Krstnika, ki jo je dala zgraditi v Monzi ob rojstvu in krstu sina Adaloalda. Dogodki v zvezi s to kraljico podajajo lepo pričevanje o pomembnosti žena v zgodovini Cerkve. V bistvu so bili cilji, h katerim je Gregorij nenehno težil, trije: zadržati širjenje Langobardov v Italiji, odtegniti kraljico Teodolindo vplivu razkolnikov in utrditi njeno katoliško vero; posredovati med Langobardi in Bizantinci, da bi prišlo do dogovora, ki bi zagotovil mir na polotoku in obenem omogočil evangelizacijo med samimi Langobardi. V njegovem bogatem življenju je opazna nenehna dvojna usmerjenost: spodbujati dogovore na diplomatsko-političnem področju in širiti oznanilo vere med prebivalstvom.

Ob zgolj duhovnem in pastoralnem delovanju je bil papež Gregor dejaven protagonist tudi pri raznolikem družbenem dogajanju. Z dohodki obširne dediščine, ki jo je rimski sedež pridobil v Italiji, zlasti na Siciliji, je kupoval in delil žito, pomagal potrebnim, pomagal duhovnikom, menihom in nunam, ki so živeli v pomanjkanju, plačeval odkupnine za državljane, ki so jih zajeli Langobardi, vzdrževal prekinitve spopadov in premirja. Poleg tega je  v Rimu in po drugih delih Italije zavzeto obnavljal upravo in dajal natančna navodila, da bi cerkvene dobrine, koristne za podporo in evangelizacijsko dejavnost v svetu, upravljali  popolno, a pošteno in po pravilih pravičnosti in usmiljenja. Zahteval je, da so koloni zaščiteni pred tistimi, ki so dajali v najem zemljiško lastnino Cerkve, in da so v primeru prevare takoj poplačani, tako da obličje Kristusove neveste ne bi bilo omadeževano z nepoštenimi dobički.

Gregor je bil kljub svojemu šibkemu zdravju, ki ga je pogosto za več dni prisililo v posteljo intenzivno dejaven. Post v letih meniškega življenja mu je povzročil resne prebavne motnje. Poleg tega je bil njegov glas zelo šibak, tako da je bil pogosto prisiljen zaupati branje svojih homilij diakonu, da bi jih lahko slišali v rimskih bazilikah navzoči verniki. Naredil je vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi za praznike obhajal slovesno mašo in se tedaj srečal z božjim ljudstvom, ki ga je imelo zelo rado, ker je v njem videlo trdno oporo, v kateri je čutilo gotovost: ni mu bil po naključju že zelo kmalu dodeljen naziv “božji konzul”. Kljub težkim razmeram, v katerih je moral delovati, mu je uspelo po zaslugi svetosti življenja in bogatem človekoljubju pridobiti zaupanje vernikov in doseči za svoj čas in za prihodnost zares veličastne sadove. Bil je človek, ves potopljen v Boga: hrepenenje po Bogu je bilo v globini njegove duše vedno živo in prav zato je bil vedno blizu bližnjemu, potrebam ljudi svojega časa. V stresnih, celo obupnih časih je znal ustvarjati mir in dajati upanje. Ta božji mož nam kaže, kje so pravi viri miru, od kod prihaja resnično upanje, in tako postaja vodnik tudi za nas danes.
Prevod: br. Miran Špelič OFM