Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Roberta Bellarmina
Benedikt XVI. o Robertu Bellariminu pri avdienci v sredo, 23. februarja
Sv. Robert Bellarmino, o katerem vam želim danes spregovoriti, nas popelje v čas bolečega razkola zahodnega krščanstva, ko je huda politična in verska kriza sprožila odcepitev celih držav od apostolskega sedeža.
Učiteljsko in vodstveno delo
Rodil se je 4. oktobra 1542 v Montepulcianu pri Sieni, po materini strani je bil nečak papeža Marcela II. Deležen je bil izvrstne humanistične izobrazbe, še preden je 20. septembra 1560 vstopil v jezuitski red. Študij filozofije in teologije, ki ga je opravil v Rimskem kolegiju, Padovi in Louvainu, se je ves vrtel okoli sv. Tomaža in cerkvenih očetov; to je bilo odločilno za njegovo teološko usmeritev. V duhovnika je bil posvečen 25. marca 1570, potem je bil nekaj let profesor teologije v Louvainu. Zatem je bil poklican v Rim za profesorja na Rimskem kolegiju, kjer mu je bila zaupana katedra za »apologetiko«. V letih 1576-1586 je dodelal tečaj predavanj, ki se je kasneje zlil Controversiae. To delo je takoj zaslovelo zaradi jasnosti in bogate vsebine, pa tudi zaradi zgodovinskega trenutka. Malo pred tem se je končal tridentinski koncil in katoliška Cerkev je morala okrepiti in utrditi lastno identiteto tudi zaradi protestantske reformacije. Bellarminovo delovanje sodi na to področje. Od 1588 do 1594 je bil najprej duhovni oče jezuitskih študentov v Rimskem kolegiju, potem pa tudi redovni predstojnik. Papež Klemen VIII. ga je imenoval za papeškega teologa, konzultorja svetega oficija in rektorja kolegija penitenciarijev v baziliki sv. Petra. Iz let 1597-1598 je katekizem, torej Krščanski nauk, ki je njegovo najbolj znano delo.
3. marca 1599 ga je papež Klemen VIII. imenoval za kardinala in 18. marca 1602 za nadškofa v Capui. Škofovsko posvečenje je prejel 21. aprila istega leta. V treh letih škofovanja se je odlikoval po gorečnosti v pridiganju v svoji stolnici, po tedenskem vizitiranju župnij, po treh škofijskih sinodah in enem pokrajinskem koncilu. Po konklavah, kjer sta bila izvoljena papeža Leon XI. in Pavel V., so ga poklicali nazaj v Rim, kjer je bil član mnogih kongregacij in je opravljal tudi diplomatske naloge. V zadnjih letih je spisal razne duhovne knjige. Umrl je v Rimu 17. septembra 1621. Papež Pij XI. ga je razglasil za blaženega leta 1923, za svetnika 1930, za cerkvenega učitelja pa 1931.
Controversiae in pridige
Sv. Robert Bellarmino je odigral pomembno vlogo v Cerkvi zadnjih desetletij 16. stoletja in prvih 17. Na njegove Controversiae so se sklicevali v katoliški ekleziologiji glede mnogih vprašanj. V tem delu se z vsem poudarkom pokaže institucionalni vidik Cerkve zaradi zmot, ki so se tedaj širile. Vendar pa je Bellarmino pojasnil tudi nevidne vidike Cerkve kot skrivnostnega telesa in jih orisal z analogijo telesa in duše. V tem monumentalnem delu se izogiba slehernemu polemičnemu in napadalnemu pristopu v soočenju z idejami reformacije, ampak ob uporabi argumentov iz izročila Cerkve jasno in učinkovito oriše katoliški nauk.
Ker je bil kot duhovnik in škof predvsem pastir duš, je čutil dolžnost, da marljivo pridiga. Ohranjenih je na stotine homilij. Nič manj številne niso njegove razlage za župnike, redovnice, študente Rimskega kolegija, ki imajo pogosto za predmet Sveto pismo, zlasti Pavlova pisma. Njegove pridige in kateheze so zaznamovane z isto zjedrenostjo na bistveno, ki se je je naučil od Ignacija.
Na prvem mestu – Kristusov nauk
V spisih tega vodilnega moža je mogoče jasno zaznati, da prvo mesto pripisuje Kristusovemu nauku. Sv. Robert tako ponuja model molitve, ki posluša Gospodovo besedo, se ne sklanja sama vase, ampak se veselo prepušča Bogu. Značilna poteza Bellarminove duhovnosti je živo in osebno dojemanje neizmerne božje dobrote. V svoji knjigi O dviganju duha k Bogu vzklika: »O duša, tvoj vzornik je Bog, neskončna lepota, luč brez sence, sijaj, ki presega luninega in sončevega. Povzdigni oči k Bogu, kjer so pravzori vseh stvari. Zato moraš priti do sklepa: kdor najde Boga, najde vse; kdor izgubi Boga, izgubi vse.«
V tem besedilu čutimo odmev znamenite kontemplacije, s katero si pridobimo ljubezen, iz Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega. V knjigi O umetnosti dobrega umiranja nakazuje kot zanesljivo pravilo za dobro življenje in tudi za dobro smrt pogosto in resno premišljevati o tem, da bo treba pred Bogom položiti račune za svoje ravnanje. V knjigi O ječanju goloba, kjer golob predstavlja Cerkev, s silovitostjo vabi vse k osebni in konkretni prenovi lastnega življenja po nauku Svetega pisma in svetnikov. Bellarmino zelo jasno in z zgledom lastnega življenja uči, da prava prenova Cerkve ni mogoča, če se prej osebno ne prenovimo in se ne spreobrnemo v svojem srcu.
Iz Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega je Bellarmino črpal nasvete, kako tudi najpreprostejšim na globok način posredovati skrivnosti vere: »Če si moder, razumi, da si ustvarjen za božjo slavo in za tvoje večno odrešenje. To je tvoj cilj, to je središče tvoje duše, to je zaklad tvojega srca. Zato imej za resnično dobrino to, kar te vodi k tvojemu cilju, za pravo zlo pa to, kar te od njega odvrača. Prilike in neprilike, bogastvo in revščina, zdravje in bolezen, časti in prezir, življenje in smrt, vsega tega modrec ne sme niti iskati niti bežati pred tem. Dobro in zaželeno je to, če prispeva k božji slavi in tvoji večni sreči; in slabo je, tako da se je treba tega ogniti, če to ovirajo.«
Te besede nikakor niso zastarele, ampak je prav, da jih še danes veliko premišljujemo, da bomo znali usmerjati svoja pota na tem svetu. Spominjajo nas, da je cilj našega življenja Gospod, Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Spominjajo nas, kako pomembno je zaupati v Gospoda in z molitvijo razsvetliti vsako dejanje našega življenja, tako da se vedno bolj stegujemo k zedinjenju z njim. Hvala.
Prevedel br. Miran Špelič
