Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 23. nedeljo med letom

Iz 35,4-7

Recite njim, ki so obupanega srca:
»Močni bódite, nikar se ne bojte!
Glejte, vaš Bog!
Maščevanje prihaja,
Božje povračilo,
on prihaja, da vas reši!«
Tedaj spregledajo oči slepih,
in gluhim se odpro ušesa.
Tedaj bo hromi skakal kakor jelen,
jezik nemega bo vriskal.
Kajti v puščavi začno izvirati vode,
v pustinji potoki.
Goljava bo postala jezero,
žejna dežela vrelci vodá
Kjer so prebivali šakali v svojem brlogu,
bo trata za trstje in bičje.

Jak 2,1-5

Moji bratje, brez osebne pristranskosti imejte vero v našega poveličanega Gospoda Jezusa Kristusa. Če namreč pride k vašemu shodu mož z zlatim prstanom in v sijajni obleki, pride pa tudi revež v umazani obleki, in se ozrete na tistega, ki nosi sijajno obleko, in rečete: »Ti lepo tukaj sedi,« revežu pa rečete: »Ti stopi tjale,« ali: »Sédi k mojemu podnožniku,« mar niste delali med seboj razlike in sodili po izkrivljenih mislih? Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so za svet reveži, da so bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil tistim, kateri ga ljubijo?

Mr 7,31-37

Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu morju, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je na samo, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne pravijo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali. Na vso moč so strmeli in govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Efrem Sirski o tem evangeljskem odlomku takole razmišlja: »Oblast, ki je ni mogoče manipulirati, se je sklonila in si nadela meso, da bi se ga lahko dotaknili in bi vse človeštvo moglo zreti njegovo božanstvo, ki sicer presega vsak dotik mesa.« Sv. Laktancij, sv. Prudencij in sv. Gregor Veliki pa v Jezusovem dejanju vidijo še več: »Gospodovo dejanje, da se je dotaknil jezika in odprl ušesa, vsebuje še višji pomen in sicer ta, da bodo lahko vsi narodi poslušali in govorili o Gospodovem prihodu. Sv. Ambrož pa doda: »Danes se (Gospodov) služabnik med pridiganjem Besede na simboličen način dotakne človekovih ušes, da bodo preko službe milosti odprte za živečo Besedo.«

Misli Benedikta XVI.

V središču današnjega evangelija (Mr 7,31-37) je kratka, a zelo pomembna beseda. Ena beseda, ki pa s svojim globokim pomenom, povzame celotno Kristusovo sporočilo in njegovo delovanje. Evangelist Marko jo je navedel v istem jeziku, v katerem jo je Jezus izgovoril in zato jo še bolj živo slišimo. Ta beseda je »effatá«, kar pomeni »odpri se«. Poglejmo sedaj kontekst, v katerem je bila izrečena. Jezus je šel po sredi pokrajine Deseteromestja iz obrežja Tira in Sidona proti Galileji, torej po nejudovem področju. Privedli so mu gluhonemega človeka, da bi ga ozdravil, saj se je očitno glas o njem razširil vse do sem. Jezus ga je vzel na samo, se dotaknil ušes ter jezika in potem, ko se je ozrl proti nebu, globoko zavzdihnil: 'Effatá', kar seveda pomeni 'Odpri se'. S tem je ta človek slišal in je začel pravilno govoriti (prim. Mr 7,35). To je torej zgodovinski, dobeseden pomen te besede. Ta gluhonemi se je po Jezusovem posegu 'odprl'. Poprej je bil zaprt, sam in se je zelo težko sporazumeval. Z ozdravljenjem se je tako odprl drugim, svetu. S tem, da se je odprl organ sluha in govorjenja, se je on ves odprl, kot oseba in tudi njegovo življenje. Spet se je lahko sporazumeval in na nov način vzpostavljal odnose.

Vsi pa tudi vemo, da to, da je človek zaprt ali izoliran, ni odvisno samo od čutil. Človeku se lahko zapre tudi njegovo najgloblje notranje jedro, ki ga Sveto pismo imenuje 'srce'.  In ravno to je Jezus prišel 'odpret', osvobodit, da bi mi lahko v polnosti živeli odnos z Bogom in z drugimi. Sedaj razumete, zakaj sem rekel, da ta kratka beseda 'effata – odpri se' povzame vse Kristusovo poslanstvo. On je postal človek, da bi človek, ki je zaradi greha postal gluh in nem, spet lahko slišal Božji glas, glas Ljubezni, ki govori na njegovo srce ter bi se tako tudi on naučil govoriti jezik ljubezni ter se z njim sporazumeval z Bogom in drugimi. Zaradi tega sta beseda in dejanje 'effata' vključeni v obred krsta, kot eno od znamenj, ki razložijo njegov pomen. Ko se duhovnik dotakne ust in ušes novokrščenca, reče: 'Effatá' in moli, da bo lahko ta kmalu prisluhnil Božji Besedi ter izpovedal vero. S krstom začne človeška oseba, če tako rečemo, 'dihati' Svetega Duha, njega, ki ga je Jezus izprosil od Očeta s tistim globokim vzdihom, da bi ozdravil gluhonemega.

Obrnimo se sedaj v molitvi na Sveto Marijo, katere rojstvo smo včeraj obhajali. Zaradi njenega edinstvenega odnosa z Učlovečeno Besedo, je Marija popolnoma 'odprta' za Gospodovo ljubezen. Njeno srce je v nenehnem poslušanju njegove Besede. Naj nam s svojo materinsko priprošnjo izprosi, da bomo vsak dan v veri okušali čudež 'Effatá' in tako živeli v občestvu z Bogom ter z brati in sestrami.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov nedelja, 6. september 2015
V čudežnem dogodku vidimo, kako Jezus ponovno vzpostavi popolno komunikacijo človeka z Bogom in drugimi ljudmi. Čudež je postavljen v pokrajino Deseteromestij, ki je v celoti pogansko ozemlje. In zato postane gluhonemi, ki ga pripeljejo k Jezusu, simbol ne-vernika, ki opravi pot k veri. Njegova gluhota namreč izraža ravno nezmožnost poslušati in razumeti, ne samo človeških besed, ampak prav tako Božjo besedo. Sveti Pavel nas spominja, da se vera rodi iz poslušanja oznanjevanja.

Prva stvar, ki jo naredi Jezus, je, da gluhonemega odpelje stran od množice. Dejanju, ki ga bo storil, ne želi delati reklame, prav tako ne želi, da bi njegovo besedo preglasil hrušč glasov in govorjenja iz okolice. Božja beseda, ki nam jo posreduje Kristus, potrebuje tišino, da bi lahko bila sprejeta kot Beseda, ki ozdravlja, ki spravlja in ponovno vzpostavlja komunikacijo.

Izstopata dve Jezusovi gesti. Jezus se dotakne ušes in jezika« gluhonemega. Da bi obnovil odnos s človekom, ki je »blokiran« v komunikaciji, najprej poskuša ponovno vzpostaviti kontakt. A čudež je dar od zgoraj, ki ga Jezus izprosi od Očeta. Zato dvigne oči proti nebu in zapove Odpri se. Ušesa gluhonemega se odprejo, razveže se vozel njegovega jezika in začne pravilno govoriti.

Nauk, ki ga lahko izluščimo iz tega prizora, je to, da Bog ni zaprt vase, ampak se odpira in vstopa v komunikacijo s človeštvom. V svojem neizmernem usmiljenju preseže brezno neskončne razlike med sabo in nami in nam prihaja v srečanje. Da bi uresničil to komunikacijo s človekom, Bog postane človek. Ni mu dovolj govoriti po postavi in prerokih, ampak postane navzoč v osebi svojega Sina, učlovečeni Besedi. Jezus je veliki graditelj mostov, ki v sebi zgradi veliki most polnega občestva z Očetom.

A evangelij govori tudi o nas. Pogosto smo upognjeni vase in zaprti, ustvarjamo mnoge nedostopne in negostoljubne otoke. Včasih celo najosnovnejši človeški odnosi ustvarjajo stvarnosti, ki so nezmožne vzajemne odprtosti: zaprt par, zaprta družina, zaprta skupina, zaprta župnija, zaprta domovina … To ni od Boga. To je od nas. To je naš greh.

Na začetku našega krščanskega življenja, pri krstu, pa je ravno tista Jezusova gesta in so ravno tiste njegove besede: Efatá! Odpri se! Čudež je bil narejen: ozdravljeni smo bili gluhote egoizma, neme zaprtosti in greha, postavljeni smo bili v družino Cerkve. Moremo poslušati Boga, ki nam govori in sporoča svojo Besedo vsem, ki je niso nikoli slišali, ali tistemu, ki jo je pozabil in pokopal pod bodičevje skrbi in prevare sveta.

Prosimo sveto Devico, ženo poslušanja in veselega pričevanja, naj nas podpira v prizadevanju, da bi izpovedali svojo vero in govorili o čudovitih Gospodovih delih vsem, ki jih srečujemo na naši poti.

Angel Gospodov, 9. september 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (prim. 7,31-37) prinaša dogodek čudežnega ozdravljenja gluhonemega, ki ga je storil Jezus. Prinesli so mu gluhonemega in ga prosili, da bi nanj položil roko. On pa nasprotno napravi nad njim dve različni gesti. Najprej ga je odvedel vstran, daleč od množice. Ob tej priložnosti, kakor tudi ob drugih, Jezus deluje z obzirnostjo. Ne želi vzbujati zanimanja ljudi, ne išče popularnosti ali uspeh, ampak želi samo delati dobro ljudem. S to držo nas uči, da je potrebno delati dobro brez trušča in brez razkazovanja, brez trobljenja naokoli. Potrebno je to storiti v tišini.

Ko je bil na samem z njim, je Jezus položil gluhonememu v ušesa prste in se s slino dotaknil jezika. Ta gesta nakazuje učlovečenje. Božji Sin je človek, ki je popolnoma vključen v človeško resničnost, zato lahko tudi razume neprijetno stanje drugega človeka in posreduje z gesto, v katero je vključena vsa njegova človeškost. Isto časno pa želi Jezus dati razumeti, da se je čudež zgodil zaradi njegove povezanosti z Očetom. Zaradi tega se je ozrl proti nebu. Potem je zavzdihnil in izrekel odločilno besedo: »Efatá!« to je »Odpri se!«. In mož je bil takoj ozdravljen. Odprla so se mu ušesa in razvezal se mu je jezik. Ozdravljenje je bilo zanj »odprtost« k drugim in v svet.

Ta evangeljska pripoved poudarja potrebo po dvojnem ozdravljenju. Najprej ozdravitev bolezni in fizičnega trpljenja, da je telo ponovno zdravo, čeprav ta namen ni nikoli tu na zemlji v polnosti dosegljiv, navkljub prizadevanjem znanosti in medicine. Je pa tudi drugo ozdravljenje, ki je morda še težje in to je ozdravitev od strahu, našega strahu, ki nas žene, da odrinemo na rob bolnika, trpečega, prizadetega. Več načinov potiskanja na rob je, tudi preko lažnega usmiljenja ali odstranitve problema, pri tem pa se ostane gluh in nem pred bolečinami oseb, ki so bolne, so v stiskah ali v težavah. Pogosto bolnik ali trpeči postaneta problem, čeprav bi morala biti spodbuda, da pokažemo vnemo in solidarnost družbe do najslabotnejših.

Jezus nam je razkril skrivnost čudeža, ki ga lahko ponovimo tudi mi tako, da postanemo protagonisti »Efatá!«, torej tiste besede »Odpri se«, s katero je ponovno dal besedo in sluh gluhonememu. Gre za to, da se odpremo potrebam naših trpečih in pomoči potrebnim bratom in sestram ter se s tem izognemo sebičnosti in zaprtosti srca. Ravno srce, torej naše najgloblje jedro osebe, ki ga je prišel Jezus »odpreti«, ga osvoboditi, da bi postalo sposobno v polnosti živeti odnos z Bogom ter z drugimi. On je postal človek zato, da bi človek, ki je postal zaradi greha notranje gluh in nem, lahko prisluhnil Božjemu glasu, glasu Ljubezni, ki govori njegovemu srcu in bi se tako naučil govoriti jezik ljubezni ter bi ga prevedel v geste velikodušnosti in podaritve samega sebe.

Naj nam Marija, ki se je popolnoma »odprla« Gospodovi ljubezni, izprosi, da bomo vsak dan v veri okušali čudež »Efatá!« in bi živeli v občestvu z Bogom ter z brati in sestrami.

Angel Gospodov, 5. september 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja predstavlja Jezusa, ki opravi ozdravitev gluhoneme osebe. V pripovedi napravi vtis način, s katerim Jezus stori to čudežno znamenje. Takole naredi: gluhonemega povede na samo, vtakne mu prste v ušesa in se s slino dotakne jezika, zatem pogleda v nebo, zavzdihne in pravi »Effatà«, to je »Odpri se!« (prim. Mr 7,33-34). Za druge ozdravitve z vidika bolezni prav tako težke, kot je hromost ali gobavost, Jezus ni storil toliko gest. Zakaj sedaj počne vse to, čeprav so ga prosili, da položi le roke na bolnika (prim. v. 32), zakaj stori vse te geste? Morda zato, ker ima stanje te osebe poseben simboličen pomen – biti gluhonem je bolezen, je pa tudi simbol - in ima nekaj za reči tudi vsem nam. Zakaj gre? O gluhosti. Ta človek ni mogel govoriti, ker ni mogel slišati. Zato Jezus, da bi ozdravil vzrok njegovega stanja, mu da prste v ušesa, potem na jezik, a najprej v ušesa.

Vsi imamo ušesa, a večkrat ne uspemo poslušati. Zakaj? Bratje in sestre, obstaja tudi notranja gluhota, za katero danes prosimo Jezusa, da se je dotakne in ozdravi. Gluhota srca je hujša od fizične, ker je gluhota srca. Prevzeti od naglice, tisočih stvari, ki jih je potrebno reči in storiti, ne najdemo časa, da bi se ustavili in prisluhnili kdo nam govori. Tvegamo, da postanemo neprepustni za vse in da ne damo več prostora tistemu, ki potrebuje poslušanje. Tu mislim na otroke, mlade, ostarele, na številne, ki ne potrebujejo toliko besede in pridige, ampak poslušanje. Vprašajmo se: Kako je z mojim poslušanjem? Pustim, da se me dotakne življenje ljudi, znam posvetiti čas tistemu, ki mi je blizu, da bi ga poslušal? To je za vse nas, na poseben način za duhovnike. Duhovnik mora prisluhniti ljudem in ne hiteti. Poslušati in nato videti, kako se lahko pomaga, a le potem, ko je prisluhnil. Za vse nas, najprej poslušati in zatem odgovoriti. Pomislimo na življenje v družini. Kolikokrat se govori, ne da bi se najprej poslušalo, ponavljajoč vedno iste fraze. Nesposobni poslušanja izgovarjamo ene in iste stvari ali pa ne pustimo, da drugi preneha z govorjenjem, izražanjem. Mi ga prekinemo. Ponoven začetek pogovora se ne zgodi zaradi besed temveč zaradi tišine, zaradi ne upiranja, zaradi potrpežljivega začenjanja poslušanja drugega, njegovega dela, tistega kar nosi v sebi. Ozdravitev srca se začne s poslušanjem. Poslušanje in to ozdravlja srce. »Toda oče, so dolgočasni ljudje, ki vedno govorijo iste stvari«. Poslušaj jih in potem ko bodo prenehali govoriti, reči tudi ti kaj, a prej poslušaj vse.

Enako velja z Gospodom. Dobro delamo, če ga zasipljemo s prošnjami, a še bolje storimo, če mu predvsem začnemo poslušati. Ko ga v evangeliju vprašajo, katera je prva zapoved, Jezus odgovori: »Poslušaj Izrael.« Potem doda: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem… in bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,28-31). Najprej pa pravi: »Poslušaj Izrael, ti poslušaj!« Se spomnimo na to in začnemo poslušati Gospoda? Kristjani smo, pa morda med tisočimi besedami, ki jih vsak dan slišimo, ne najdemo kakšno sekundo, da bi pustili v nas odmevati tistih nekaj besed evangelija. Jezus je Beseda. Če se ne ustavimo, da bi mu prisluhnili, gre naprej. Če se ne ustavimo, da bi poslušali Jezusa, gre naprej. Sv. Avguštin je rekel: »Bojim se Gospoda, ko gre mimo.« In strah je bil v tem, da bi mu pustil iti naprej, ne da bi mu prisluhnil. Če pa posvetimo čas evangeliju, bomo našli skrivnost za naše duhovno zdravje. Poglejte, to je zdravilo: Vsak dan vsaj malo poslušanja in tišine, kakšno nepotrebno besedo manj in kakšno Božjo Besedo več. Vedno z evangelijem v žepu, ki ti zelo pomaga. Slišimo danes namenjeno nam, kakor na dan krsta, Jezusovo besedo: »Effatà, odpri se!« Odpri ušesa. Jezus, odpri me svoji Besedi, Jezus odpri me poslušanju. Ozdravi moje srce zaprtosti, ozdravi moje srce naglice in ozdravi moje srce nepotrpežljivosti.

Devica Marija, ki je bila odprta za poslušanje Besede, ki je v njej postala meso, naj nam vsak dan pomaga poslušati njenega Sina po evangeliju in po bratih in sestrah s dojemljivim srcem, potrpežljivim srcem in pozornim srcem.