Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 28. nedeljo med letom

Mdr 7,7-11

Zato sem molil, in dana mi je bila preudarnost,
klical sem, in name je prišel duh modrosti.
Bolj sem jo cenil kakor žezla in prestole,
v primerjavi z njo sem imel bogastvo za prazen nič.
Niti z neprecenljivim draguljem je nisem primerjal,
saj je v njenih očeh vse zlato le kupček peska
in srebro se nasproti njej šteje za blato.
Bolj kot zdravje in lepo postavo sem jo vzljubil;
sklenil sem, da jo bom raje imel kakor luč,
ker njen sijaj nikdar ne ugasne.
Hkrati z njo so prišle k meni vse dobrine,
v njenih rokah neizmerno bogastvo.

Heb 4,12-13

Živa je namreč Božja beseda in učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha, tudi do sklepov in mozga, in presoja misli in namene srca. In ni je stvari, ki bi bila nevidna pred njim, ampak je vse razgaljeno in odkrito očem njega, ki mu bomo morali dati odgovor.

Mr 10,17-30

Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je rekel: »Kaj govoriš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Ta mu je rekel: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. Jezus pa je znova spregovoril in rekel: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more zveličati?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času sredi preganjanja, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Hilarij iz Poitiersa in sv. Efrem Sirski pravita: »Če učlovečenja ne razumemo v polnosti, je zelo verjetno, da bodo zmotni človeški kriteriji o dobroti. Jezus ne bi zavrnil naziva 'dober', če bi bil namenjen njemu kot Bogu. Mladenič sprašuje stvarnika večnega življenja, vendar izhaja iz napačne predpostavke, saj ne ve, da je ta v resnici učlovečeni Bog.« Sv. Hilarij in sv. Hieronim nadaljujeta: »Ta zmotni predsodek je že v naprej zaprl pot odgovoru.« Sv. Hilarij še dodaja, »da odlomek predstavlja Jezusa, ne samo kot učitelja postave temveč tudi kot Gospoda.« Origen pravi: »Dobrota značilna za stvaritev se bolje razume, če je postavljena v odnos z neprimerljivo dobroto Troedinega Boga.« Sv. Hieronim ponovno poudari: »Kdor ne sprejme Kristusa kot Gospoda, ga ne more pozdraviti s pridevkom 'dober'.« Sveti Klemen Aleksandrijski takole razlaga: »Prilika poučuje bogate, da ne smejo zveličanja pustiti ob strani, kakor, da so že obsojeni, niti da morajo vreči bogastvo v morje ali ga obsoditi kot zahrbtnega in sovražnega življenju, ampak da se morajo naučiti kako uporabljati bogastvo in tako doseči življenje.«

Misli Benedikta XVI.

»Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« S tem vprašanjem se začenja kratek pogovor, zapisan v evangeljskem odlomu današnje nedelje, med nekom, drugje je omenjen kot bogati mladenič, in Jezusom (prim. Mr 10,17-30). Nimamo veliko podrobnosti o tej neznani osebnosti. Iz nekaterih potez pa kljub temu lahko zaznamo njegovo iskreno željo, biti deležen večnega življenja tako, da bi pošteno in krepostno živel na zemlji. Pozna namreč zapovedi in jih vse od svojega otroštva zvesto spolnjuje. Pa vendar vse to, kar je seveda pomembno, ne zadošča, saj mu Jezus pravi, da mu eno manjka, tisto bistveno. Potem ko je božji Učitelj videl, da je dobro pripravljen, ga je vzljubil in mu predlagal kvalitativni preskok, ga poklical k junaški svetosti. Od njega je namreč zahteval, naj pusti vse, da bo lahko hodil za njim: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim... nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21).

»Pridi in hôdi za menoj!« To je krščanska poklicanost, ki izvira iz predloga Gospodove ljubezni in se lahko uresniči samo preko odgovora, ki prav tako izhaja iz ljubezni. Jezus vabi svoje učence k popolni podaritvi svojega življenja, brez preračunavanja ali se splača in z brezpogojnim zaupanjem v Boga. Svetniki sprejmejo to zahtevno povabilo ter stopijo z ponižno učljivostjo na pot hoje za križanim in vstalim Kristusom. Njihova popolnost, po logiki vere, ki pa je včasih človeško nerazumljiva, je v tem, da ne postavljajo več v središče sebe, temveč v izbiri iti proti toku živijo po evangeliju.

V evangeliju današnje nedelje (Mr 10,17-30) je osnovna tematika bogastvo. Jezus uči, da je za bogatega težko vstopiti v Božje kraljestvo, ni pa nemogoče, saj lahko Bog osvoji srce osebe, ki ima veliko dobrin in jo potisne k solidarnosti in k delitvi s tistimi, ki jih potrebujejo, z revnimi in tako vstopiti v logiko darovanja. Na ta način vstopi oseba na pot Jezusa Kristusa, ki je, kot piše apostol Pavel, 'zaradi vas postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli' (2Kor 8,9).

Kakor se pogosto dogaja v evangelijih, se vse začne s srečanjem; tokrat Jezusa z nekom, 'ki je imel veliko premoženje' (Mr 10,22). Ta je od svoje mladosti zvesto izpolnjeval vse zapovedi Božje postave, a še ni našel resnične sreče. Zaradi tega je vprašal Jezusa, kaj storiti, 'da bom imel večno življenje' (Mr 10,22). Po eni strani ga je, kakor vse, privlačila polnost življenja, po drugi strani pa je, navajen zanašati se na lastno bogastvo, mislil, da si je mogoče tudi večno življenje na nek način 'pridobiti'. Morda s spolnjevanjem kakšne posebne zapovedi. Jezus je spoznal globoko željo, ki je v tej osebi in se je, kot omenja evangelist, z ljubečim pogledom ozrl nanj, z Božjim pogledom (prim v. 21). Jezus pa je tudi razumel, v kateri točki je ta človek slaboten in to je ravno navezanost na svoje dobrine. Zato mu je predlagal, naj da vse ubogim, tako da njegov zaklad, torej njegovo srce, ne bo več na zemlji, temveč v nebesih in dodal: 'Pridi! Hôdi za menoj!' (v. 22). Ta pa, namesto, da bi z veseljem sprejel Jezusovo povabilo, je žalosten odšel (prim. v. 23), ker se ni uspel odtrgati od svojega bogastva, ki mu ne bo moglo nikoli dati sreče in večnega življenja.

Na tej točki Jezus da svojim učencem in tudi danes nam, svoj poduk: 'Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo!' (v. 23). Učenci so se ob teh besedah čudili, še bolj pa potem, ko je Jezus dodal: 'Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.' Ko jih je videl, da so strmeli, je rekel: 'Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče' (prim. vv. 24-27). Sveti Klemen Aleksadrijski takole razlaga: 'Prilika poučuje bogate, da ne smejo zveličanja pustiti ob strani, kakor, da so že obsojeni, niti da morajo vreči bogastvo v morje ali ga obsoditi kot zahrbtnega in sovražnega življenju, ampak da se morajo naučiti kako uporabljati bogastvo in tako doseči življenje' (Kateri bogataš se bo zveličal? 27,1-2).

Jezus torej lahko resnično zagotavlja srečno bivanje in večno življenje, vendar pa po drugačni poti, kot si je predstavljal bogat mladenič. Ne namreč po poti dobrega dela, ki izhaja iz spolnjevanja zapovedi, temveč po izbiri 'Božjega kraljestva', ki je dragocen biser, za katerega je vredno prodati vse, kar kdo ima (prim. Mt 13,45-46).  Bogati mladenič ni uspel narediti tega koraka. Kljub Kristusovemu ljubečemu pogledu (prim. Mr 10,21), pa se njegovo srce ni uspelo odtrgati od stvari, ki jih je imel. Za tem je sledil Jezusov poduk učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo!« (Mr 10,23). Zemeljsko bogastvo namreč zaposluje in obremenjuje človekov razum ter srce. Jezus ne pravi, da je bogastvo slabo, ampak da oddaljuje od Boga, če ni, če tako rečemo, investirano za Božje kraljestvo, torej porabljeno kot pomoč tistemu, ki živi v revščini.

Razumevanje tega je sad modrosti, o kateri govori prvo berilo. Dragocenejša je od srebra in zlata, celo od lepote ali zdravja in celo od luči, ker njen plamen ne pozna pojemanja (prim. Mdr 7,10). Seveda te modrosti ne moremo razumeti samo kot intelektualno razsežnost. Je veliko več, je modrost srca, kakor pravi Psalm 89. Je dar, ki prihaja od zgoraj (prim. Jn 3, 17), od Boga in se jo pridobi z molitvijo (prim. Mdr 7,7). Modrost ni daleč od človeka, je blizu njegovega srca (prim. 5Mz 30,14). To je namreč postava prve zaveze, ki jo je Bog po Mojzesu sklenil z Izraelom. Deset zapovedi vsebuje Božjo Modrost. Ravno zato je Jezus v evangeliju zatrdil, da je za 'vstop v življenje' potrebno spoštovati zapovedi (prim. Mr 10,19). Potrebno je, vendar pa ni zadosti. Saj, kakor pravi sv. Pavel, zveličanje ne prihaja iz postave, temveč iz milosti. Sveti Janez pa spominja, da je bila postava dana po Mojzesu, medtem ko sta milost in resnica prišli po Jezusu Kristusu (prim. Jn 1,17). Da bi dosegli zveličanje, se je potrebno v veri odpreti Kristusovi milosti. Ta pa vsakemu, ki se nanj obrne, postavi zahteven pogoj: »Pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21).

V zgodovini Cerkve je veliko zgledov bogatih oseb, ki so lastne dobrine upravljale na evangeljski način in dosegle svetost. Pomislimo samo na sv. Frančiška, na sveto Elizabeto Ogrsko ali na sv. Karla Boromejskega. Devica Marija, Sedež Modrosti, naj nam pomaga z veseljem sprejeti Jezusovo povabilo, da bomo vstopili v polnost življenja.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 11. oktober 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan. Današnji evangelij, ki je iz 10. poglavja Markovega evangelija, je sestavljen iz treh prizorov, ki jim dajejo ton trije Jezusovi pogledi.

Prvi prizor predstavlja srečanje med Učiteljem in nekom, ki je v vzporednem odlomku v Matejevem evangeliju poistoveten z 'mladeničem'. Ta je pritekel k Jezusu, pokleknil pred njim in ga imenoval 'Dobri učitelj'. Vprašal ga je: »Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?, torej sreče.« (Mr 10,17). 'Večno življenje' ni samo življenje 'onkraj', temveč je polno, izpolnjeno, brezmejno življenje. Kaj moramo torej storiti, da ga dosežemo? Jezusov odgovor povzame zapovedi, ki se nanašajo na ljubezen do bližnjega. Glede tega se temu mladeniču ni moglo nič očitati. Očitno pa je, da mu izpolnjevanje zapovedi ni zadostovalo, ni mu potešilo njegove želje po polnosti. Jezus je zaznal to željo, ki jo je mladenič nosil v srcu, zato se je njegov odgovor spremenil v 'ljubeč pogled', poln nežnosti in naklonjenosti. Tako pravi evangelij: »ozrl se je vanj, ga vzljubil« ( v. 21). Zavedal se je, da je dober fant. Jezus pa je tudi razumel, kje je šibka točka njegovega sogovornika, in mu je podal konkreten predlog, torej dati vse kar ima ubogim in iti za njim. Ta mladenič pa je imel razdeljeno srce med dva gospodarja, med Bogom in denarjem in je žalosten odšel. To razodeva, da ne moreta živeti skupaj vera in navezanost na bogastvo. Tako je na koncu začetno mladeničevo navdušenje ugasnilo v nesreči propadle hoje (za Jezusom).

V drugem prizoru evangelist usmeri pozornost na Jezusove oči. Tokrat gre za zamišljen pogled, za opozorilo. Tako pravi: »Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo!« (v. 23). Začudenim učencem, ki so se spraševali: »Kdo se potem more zveličati?« (v. 26), je Jezus odgovoril s opogumljajočim pogledom, torej s tretjim pogledom in rekel, da je zveličanje » nemogoče ljudem, ne pa Bogu!« (v. 27). Če se zaupamo Gospodu, lahko gremo preko vseh preprek, ki nas ovirajo pri hoji za njim po poti vere. Zaupati se Gospodu. On nam bo dal moč, On nam da zveličanje, On nas spremlja na poti.

Tako smo prišli do tretjega prizora, do tiste slovesne Jezusove izjave: »Resnično, povem vam, kdor pusti vse zato, da bo hodil za menoj, bo imel v prihodnjem veku večno življenje, in stokratno povrnjeno že tukaj. V tem ' stokratno' so stvari, ki jih je nekdo prej imel in jih je zapustil, ki pa jih je našel neskončno pomnožene. Kdor se reši dobrin, prejme v zamenjamo uživanje resnične dobrine, kdor se osvobodi sužnosti stvari, pridobi svobodo v služenju za ljubezen, kdor se odpove posedovanju stvari, pride do veselja darovanja. To je to, kar je Jezus dejal: »Večje veselje je v dajanju kot v prejemanju.«

Mladenič ni pustil, da bi ga osvojil Jezusov ljubeči pogled in tako mu ga ni mogel vrniti. Samo če s ponižno hvaležnostjo sprejmemo Gospodovo ljubezen, se rešimo zapeljevanja malikov in slepote naših utvar. Denar, užitek, uspeh očarajo, a zatem razočarajo. Obljubljajo življenje, a povzročijo smrt. Jezus od nas zahteva, da se odtrgamo od tega lažnega bogastva in vstopimo v resnično, polno pristno in svetlo življenje. Vprašam vas mlade, fante in dekleta, ki ste sedaj na trgu: »Ste začutili Jezusov pogled na sebi? Kaj mu želite odgovoriti? Želite zapustiti ta trg z veseljem, ki nam ga daje Jezus ali z žalostjo v srcu, ki nam ga posvetnost ponuja?

Naj nam Devica Marija pomaga odpreti naše srce za Jezusovo ljubezen, za Jezusov pogled, ki edini lahko poteši našo žejo po sreči.

Sveta maša s kanonizacijo, nedelja, 14. oktober 2018
Drugo berilo nam je povedalo, da je "Božja beseda živa, učinkovita in ostra" (Heb 4,12). Prav tako je: Božja Beseda ni le skupek resnic ali spodbudna duhovna pripoved; ne, je živa Beseda, ki zadeva življenje, ki ga preoblikuje. Tam Jezus osebno, On, ki je živa Beseda Boga, govori na naše srce.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med slovesno sveto mašo, ki jo je danes dopoldan daroval na Trgu svetega Petra, in med katero je za svetnike razglasil sedem blaženih: papeža Pavla VI., Oskarja Romera, Frančiška Spinellija, Vincencija Romana, Marijo Katarino Kasper, Nazarijo Ignacijo sv. Terezije Jezusove in Nuncija Sulprizia. Ob tej priložnosti je sveti oče nosil palij in pastoral Pavla VI., cingulum s sledovi krvi Oskarja Romera ter uporabil kelih papeža Pavla VI.

Evangelij nas posebej vabi k srečanju z Gospodom, po zgledu »nekoga«, ki »je pritekel« k njemu (prim. Mr 10,17). Lahko se poistovetimo s tistim človekom, čigar imena besedilo ne navede – skoraj kot bi predlagalo, da bi lahko predstavljal vsakega izmed nas. On vpraša Jezusa, kaj naj stori, da bo »deležen večnega življenja« (v. 17). Sprašuje po življenju za vedno, po življenju v polnosti: kdo izmed nas ga ne bi želel? Vendar pa opazimo, da ga želi kakor dediščino, ki bi jo imel, kakor dobrino, ki se jo pridobi, osvoji z lastnimi močmi. Da bi posedoval to dobrino, je izpolnjeval zapovedi vse od svojega otroštva in za to, da bi dosegel cilj, je pripravljen izpolnjevati tudi druge; zato vpraša: »Kaj moram storiti, da bom imel?«

Jezusov odgovor ga potre. Jezus se ozre vanj in ga vzljubi (prim. v. 21). Jezus spremeni perspektivo: od izpolnjevanja zapovedi zato, da bi dobil plačilo, na zastonjsko in popolno ljubezen. Tisti nekdo je govoril v smislu povpraševanja in ponudbe, Jezus pa mu predlaga povest ljubezni. Reče mu, naj preide od izpolnjevanja zakonov na podaritev samega sebe; od tega, da bi delal zase, k temu, da bi bil z Njim. Poda mu »oster« predlog življenja: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim … in pridi ter hodi za menoj!« (v. 21)

Tudi tebi Jezus pravi: »Pridi, hodi za menoj!« Pridi: ne stoj na mestu, saj ni dovolj, da ne delaš nič slabega, za to, da bi bil Jezusov. Hodi za menoj: ne hodi za Jezusom le takrat, ko se ti ljubi ko ti ugaja, ampak ga išči vsak dan; ne bodi zadovoljen z izpolnjevanjem zapovedi, s tem, da daš malo miloščine in zmoliš kakšno molitev: najdi v Njem Boga, ki te vedno ljubi, smisel tvojega življenja, moč, da se daruješ.

Jezus pravi tudi: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim.« Gospod ne teoretizira o revščini in bogastvu, ampak gre naravnost k življenju. Prosi te, da pustiš to, kar obtežuje srce, da se izprazniš dobrin. Saj če je srce polno dobrin, ne bo prostora za Gospoda, ki bo postal ena izmed drugih stvari. Zato je bogastvo nevarno in – Jezus pravi – da otežuje celo zveličanje. Ne zato, ker bi bil Bog strog, ne! Problem je z naše strani: to, da imamo preveč, da želimo preveč, nam duši srce in zato postajamo nesposobni ljubiti. Zato sv. Pavel spominja, da je »pohlep po denarju korenina vsega zla« (1Tim 6,10). To vidimo: kjer se postavi v središče denar, ni prostora za Boga in ni prostora niti za človeka.

Jezus je radikalen. On da vse in zahteva vse: da popolno ljubezen in zahteva nedeljeno srce. Tudi danes se nam daje kot živi Kruh; ali mu moremo dati v zameno drobtine? Njemu, ki je postal naš služabnik celo tako, da je šel za nas na križ, ne moremo odgovoriti le z izpolnjevanjem določenih zapovedi. Njemu, ki nam ponuja večno življenje, ne moremo dati le nekega delčka časa. Jezus se ne zadovolji z določenim »odstotkom ljubezni«: ne moremo ga ljubiti 20, 50 ali 60-odstotno. Ali vse ali nič.

Dragi bratje in sestre, naše srce je kakor magnet: pusti se privlačiti ljubezni, vendar pa se lahko pritrdi le na enem mestu in mora izbrati: ali bo ljubilo Boga ali bo ljubilo bogastvo sveta (prim. Mt 6,24); ali bo živelo za to, da bo ljubilo ali bo živelo zase (prim. Mr 8,35). Vprašajmo se, na kateri strani smo. Vprašajmo se, na kateri točki smo v naši povesti ljubezni z Bogom. Ali se zadovoljimo s kakšno zapovedjo ali sledimo Jezusu kot zaljubljeni, resnično pripravljeni kaj pustiti zaradi Njega?

Jezus sprašuje vsakega izmed nas in vse nas kot Cerkev na poti: ali smo Cerkev, ki le pridiga o dobrih predpisih ali smo Cerkev-nevesta, ki se za svojega Gospoda vrže v ljubezen? Ali mu resnično sledimo ali se vračamo na stopinje sveta, kakor tisti nekdo? Skratka, nam zadošča Jezus ali iščemo mnoge druge gotovosti sveta?

Prosimo za milost, da bi znali pustiti zaradi ljubezni do Gospoda: pustiti bogastvo, hrepenenje po vlogah in močeh, strukture, ki niso več primerne za oznanjevanje evangelija, bremena, ki zavirajo poslanstvo, zanke, ki nas privezujejo na svet. Brez skoka naprej v ljubezni, naše življenje in naša Cerkev zbolita za »egocentrično samovšečnostjo« (Veselje evangelija, 95): išče se veselje v nekaterih bežnih užitkih, zapira se v nerodovitno čvekanje; prepusti se enoličnosti krščanskega življenja brez zagona, kjer malo narcisizma zakrije žalost, ker ostanemo neizpolnjeni.    

Tako je bilo za tistega nekoga, ki – kot pravi evangelij – »je žalosten odšel« (v. 22). Zasidral se je v zapovedi in v svoje mnoge dobrine, ni dal srca. In kljub temu, da je srečal Jezusa in prejel njegov ljubezniv pogled, je odšel žalosten. Žalost je dokaz neizpolnjene ljubezni. Je znamenje mlačnega srca. Medtem ko srce, ki je razbremenjeno dobrin, ki svobodno ljubi Boga, vedno širi veselje, tisto veselje, ki je danes zelo potrebno. Sveti papež Pavel VI. je zapisal: »Sredi svojih stisk morajo naši sodobniki poznati veselje in slišati njegov spev« (Apostolska spodbuda O krščanskem veselju, I). Jezus nas danes vabi, naj se vrnemo k izvirom veselja, ki so srečanje z Njim, pogumna izbira, da bi tvegali za to, da bi mu sledili, zadovoljstvo, da bi nekaj pustili, da bi objeli njegovo življenje. Svetniki so prehodili to pot.

To je storil Pavel VI. po zgledu apostola, čigar ime je privzel. Kakor on je svoje življenje razdal za Kristusov evangelij, premoščal nove meje ter bil njegova priča pri oznanjevanju in dialogu, prerok ekstravertirane Cerkve, ki gleda oddaljene in skrbi za revne. Pavel VI. je tudi v naporu in sredi nerazumevanj z navdušenjem pričeval o lepoti in veselju o popolni hoji za Jezusom. Danes nas še vedno spodbuja, skupaj s koncilom, katerega modri krmar je bil, naj živimo svojo skupno poklicanost: vsesplošno poklicanost k svetosti. Ne k polovičarstvu, ampak k svetosti.

Lepo je, da je skupaj z njim in drugimi današnjimi svetniki in svetnicami msgr. Oskar Romero, ki je zapustil gotovosti sveta, celo svojo varnost, da bi dal življenje, kot uči evangelij, blizu revnim in svojim ljudem, s srcem, ki je bilo namagneteno z Jezusom in z brati. Isto lahko rečemo za Frančiška Spinellija, Vincencija Romana, Marijo Katarino Kasper, Nazarijo Ignacijo sv. Terezije Jezusove  in tudi za našega neapeljskega fanta Nuncija Sulprizia. Mlad, pogumen in ponižen svetnik je, ki je znal srečati Jezusa v trpljenju, v tišini in darovanju samega sebe. Vsi ti svetniki so v različnih okoliščinah z življenjem prevedli današnjo Besedo, brez mlačnosti, brez preračunavanja, z vnemo, da bi tvegali in pustili. Bratje in sestre, naj nam Gospod pomaga posnemati njihove zglede.

Angel Gospodov, nedelja, 10. oktober 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnje bogoslužje nam predlaga srečanje med Jezusom in človekom, ki je imel veliko premoženje (Mr 10,22) in ki je v zgodovino prišel kot bogat mladenič. Ne poznamo imena. Markov evangelij pa v resnici govori o njem kot o »nekom«, ne da bi povedal starost in ime, s čimer nam namiguje, da se lahko v tem človeku vidimo vsi kot v ogledalu. Njegovo srečanje z Jezusom nam dejansko omogoča, da napravimo resnično in pravo preverjanje vere. Napravim test, ko berem ta evangelij, kakšna je moja vera.

Ta nekdo torej začne z vprašanjem: »Kaj moram storiti, da bom imel večno življenje?« (v. 17). Izpostavimo glagola, ki ju uporablja: moram storiti – da bom imel. Poglejte njegovo vernost: dolžnost, storiti, da bi imel, torej »naredim nekaj, da bom dosegel to, kar mi koristi«. Toda to je trgovski odnos z Bogom, do ut des. Vera pa ni hladen obred iz navade »moram – storim – dosežem«, saj gre za vprašanje svobode in ljubezni. Vera je vprašanje svobode in ljubezni. Poglejte, tu je prvi test: kaj je zame vera? Če je v glavnem dolžnost ali menjalnica, smo zašli s poti, kajti zveličanje je dar in ne dolžnost, zveličanje je zastonjsko in ga ni mogoče kupiti. Prva stvar, ki jo je torej potrebno storiti je, da se rešimo trgovske vere iz navade, ki zbuja napačno podobo o Bogu kot računovodju in nadzorniku in ne kot očetu, o Bogu, ki ni oče. In mnogi ter večkrat v življenju lahko živimo ta odnos trgovske vere. Storil bom to, ker mi bo Bog dal ono.

Jezus – in to je drugi prehod – pomaga temu tako, da mu ponudi pravi obraz Boga. Saj se je, kakor pravi besedilo, »ozrl vanj« in »ga vzljubil« (v. 21). To je Bog. Poglejte od kod se rodi in ponovno rodi vera. Ne iz dolžnosti, ne iz tega, kar je za storiti ali plačati, temveč iz ljubečega pogleda, ki ga je za sprejeti. Tako naše krščansko življenje postane lepo, če ne temelji na naših sposobnostih, na naših načrtih, ampak na Božjem pogledu. Tvoja vera, moja vera je utrujena in jo želiš poživiti? Išči Božji pogled, začni z adoracijo, dopusti, da ti je odpuščeno, postavi se pred Križanega. Skratka, pusti mu, da te ljubi. To je začetek vere, da pustimo, da nas ljubi, saj je Oče.

Za vprašanjem in pogledom je še tretji in zadnji prehod, torej povabilo Jezusa, ki pravi: »Eno ti manjka«. Kaj je manjkalo temu bogatemu človeku? Dar zastonjskosti: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim« (v. 21). To je morda tisto, kar manjka tudi nam. Pogosto naredimo le to, kar je nujno potrebno, medtem ko nas Jezus vabi k temu, kar je čim več možno. Kolikokrat se zadovoljimo z dolžnostmi, z zapovedmi in kakšno molitvijo, medtem ko Bog, ki nam daje življenje, zahteva polet življenja. V današnjem evangeliju se dobro vidi ta prehod od dolžnosti k daru, ki ga je Jezus začel tako, da je spomnil na zapovedi: »Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi… (v. 19) in je prešel na pozitiven predlog: »Pojdi, prodaj, daruj in hodi za menoj« (prim. v. 21). Vere ne moremo omejiti na »ne«, ker je krščansko življenje »da«, »da« ljubezni.

Dragi bratje in sestre, vera brez darovanja in vera brez zastonjskosti je nepopolna, šibka vera, bolna vera. Lahko jo primerjamo z bogato obloženim hranljivim krožnikom, a brez okusa, ali pa dobro odigrani tekmi brez golov. To ne gre, ker manjka malo soli. Vera brez daru, brez zastonjskosti, brez del dejavne ljubezni nas konec koncev napravlja žalostne, kakor tisti, ki se je, čeprav ga je Jezus osebno pogledal z ljubeznijo, vrnil domov z žalostnim in potrtim obrazom (prim. v. 22). Danes se lahko vprašamo: »Na kateri točki se nahaja moja vera? Jo živim iz navade, kot odnos iz dolžnosti ali iz koristi z Bogom? Se spomnim nahraniti jo tako, da se pustim pogledati in vzljubiti Jezusu? Pustiti, da nas Jezus pogleda, ljubi. In od Njega pritegnjen odgovorim z zastonjskostjo, z velikodušnostjo, z vsem srcem?

Devica Marija, ki je rekla Bogu popoln »da«, »da« brez toda – ni lahko reči »da« brez toda –, Devica je storila tako, da je rekla »da« brez toda, naj nam pomaga dati lepoti okus tako, da napravimo iz svojega življenja dar.

Homilija, nedelja, 10. oktober 2021
»Nekdo, torej bogat človek, sreča Jezusa, medtem ko je On šel po poti (prim. Mr 10,17).« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo v nedeljo, 10. oktobra 2021, v baziliki sv. Petra ob začetku sinodalne poti o sinodalnosti.

Večkrat nam evangeliji predstavljajo Jezusa »na poti«, ko se pridruži človeku, ki je na poti ter prisluhne vprašanjem, ki domujejo v njegovem srcu in ga vznemirjajo. S tem nam On razodeva, da ne prebiva v brezkužnih in mirnih krajih, odmaknjenih od resničnosti, temveč hodi z nami in nas doseže tam, kjer smo, včasih na propadlih poteh življenja. In danes, ko začenjamo to sinodalno pot, jo začenjamo z vprašanjem vseh – papeža, škofov, duhovnikov, redovnic in redovnikov, laiških sester in bratov –: mi, krščanska skupnost, udejanjamo stil Boga, ki hodi v zgodovini in skupaj s človeštvom deli njegove pripetljaje? Smo pripravljeni na pustolovščino poti ali pa se s strahom pred neznanim raje zatečemo v izgovore »saj nič ne pomaga« in pa »vedno se je delalo tako«?

Udejanjati sinodo pomeni hoditi po isti poti skupaj. Poglejmo Jezusa, ki na poti najprej sreča bogatega človeka, zatem prisluhne njegovim vprašanjem in na koncu mu pomaga razločevati kaj storiti, da bo imel večno življenje. Srečati, poslušati in razločevati so trije glagoli Sinode, ob katerih se želim ustaviti.

Srečati. Evangelij se začne s pripovedovanjem o srečanju. Neki človek gre naproti Jezusu in poklekne pred Njim ter mu zastavi odločilno vprašanje: »Dobri učitelj, kaj moram storiti, da bom imel večno življenje?« (v. 17). Tako pomembno vprašanje zahteva pozornost, čas, pripravljenost srečati drugega in se pustiti nagovoriti njegovemu nemiru. Gospod namreč ni odmaknjen in ne kaže, da bi mu bilo v nadlego ali pa ga motilo. Nasprotno, ustavi se z njim. Pripravljen je za srečanje. Nič ga ne pusti ravnodušnega, vse ga gane. Srečati obraze, srečati se s pogledi, biti vključen v življenjsko zgodbo vsakega. Poglejte, to je Jezusova bližina. On ve, da lahko srečanje spremeni življenje. In evangelij je posejan s srečanji s Kristusom, ki ponovno dvigajo in ozdravljajo. Jezus ne hodi z naglico, ne gleda na uro, da se bo končalo srečanje. Bil je vedno v službi osebe, ki jo je srečal, da bi jo poslušal.

Tudi mi, ki začenjamo to pot, smo poklicani postati izvedenci v umetnosti srečevanja. Ne v organiziranju dogodkov ali v pripravi teoretične refleksije o problemih, ampak v tem, da si vzamemo čas za srečanje z Gospodom in s spodbujanjem srečanja med nami. Čas, v katerem je prostor za molitev, češčenje – to je molitev, ki jo mi zelo opuščamo –, dati prostor češčenju za to, kar hoče Duh reči Cerkvi; da se posvetimo osebi in besedi drugega tako, da pride do osebnega srečanja; da se pustimo dotakniti vprašanjem sester in bratov ter si pomagati, da nas bo različnost karizem, poklicanosti in služb bogatila. Vsako srečanje, to vemo, zahteva odprtost, pogum, pripravljenost biti nagovorjen z osebo in pripovedjo drugega. Čeprav se včasih želimo raje zateči v formalne odnose ali si nadeti masko okoliščin, torej dvorni klerikalni duh, tako da »sem bolj gospod opat, kot pa oče«, nas srečanje spremeni in nam pogosto predlaga nove poti, za katere mislimo, da ne bomo po njih hodili.

Danes bom po molitvi Angel Gospodov sprejel večjo skupino oseb z ulice, ki se preprosto zbira zato, ker je skupina ljudi, h katerim pridejo, da jih poslušajo. In iz poslušanja so uspeli shoditi. Poslušanje.

Večkrat je ravno tako, da nam Bog pokaže poti, po katerih hoditi, ko nas pripravi, da gremo ven iz naših utrujajočih navad. Vse se spremeni, ko smo pripravljeni na resnična srečanja z njim in na resnična srečanja med nami. Brez formalnosti, brez hlinjenja, brez prevar.

Drugi glagol je poslušati. Pravo srečanje se porodi samo iz poslušanja. Jezus namreč prisluhne vprašanju tega človeka in njegovemu verskemu in bivanjskemu nemiru. Ne da obrednega odgovora, ne ponudi vnaprej pripravljene rešitve, se ne pretvarja z vljudnostnim odgovorom, samo da bi se ga rešil in bi mogel nadaljevati svojo pot. Preprosto mu prisluhne, ves čas, ki je potreben, mu prisluhne brez naglice in to kar je najpomembnejše, ni ga strah prisluhniti. Jezus se ne boji poslušati s srcem in ne samo z ušesi. Njegov odgovor se ne omejuje samo na to, da bi se ujemal z vprašanjem, ampak omogoča bogatemu človeku, da pripoveduje svojo zgodovino, da svobodno pripoveduje o sebi. Kristus ga spomni na zapovedi in on začne pripovedovati o svojem otroštvu, podeli svojo pot vere in način, s katerim si je prizadeval iskati Boga. Ko prisluhnemo s srcem, se zgodi to, da se drugi čuti sprejetega, ne obsojanega, svobodnega pripovedovati to kar živi in svojo duhovno pot.

Vprašajmo se z vso iskrenostjo na tej sinodalni poti, vprašajmo se: kako je s poslušanjem? Kako je s sluhom našega srca? Dovolimo osebam, da se izrazijo, da hodijo po poti vere, čeprav so težke njihove življenjske poti, da prispevajo k življenju skupnosti, ne da bi bile pri tem ovirane, zavrnjene ali obsojane? Udejanjati Sinodo pomeni, postaviti se na isto pot učlovečene Besede in hoditi po njegovih sledeh tako, da prisluhnemo njegovi Besedi skupaj z besedami drugih. Ob tem pa z začudenjem odkriti, da Sveti Duh veje na presenetljiv način, da bi predlagal nove poti in govorico. Gre torej za dolgotrajno vajo, morda utrujajočo, da bi se naučili medsebojno poslušati škofje, duhovniki, posvečene osebe in laiki ter vsi krščeni in bi se pri tem izogibali izumetničenim in površnim odgovorom. Duh od nas zahteva, da prisluhnemo vprašanjem, skrbem, upanjem posamezne Cerkve, vsakega ljudstva in naroda. Nadalje tudi prisluhniti svetu, izzivom in spremembam, ki so postavljene pred nas. Ne izolirajmo zvočno srca, ne postavimo se znotraj okopov naših gotovosti. Gotovosti nas včasih zaprejo. Prisluhnimo si.

In končno razločevanje. Srečanje in medsebojno poslušanje nista sama sebi namen, da bi pustila stvari tako, kot so. Nasprotno, ko vstopimo v dialog, se spustimo v razpravo, se podamo na pot, na koncu nismo več isti kot prej, smo spremenjeni. To nam pokaže današnji evangelij. Jezus je zaslutil, da je človek, ki stoji pred njim, dober in veren ter spoštuje zapovedi, a ga hoče pripeljati onkraj preprostega spolnjevanja zapovedi. Med pogovorom mu pomaga razločevati. Predlaga mu, da se zazre vase z lučjo ljubezni, s katero ga je On sam pogledal in vzljubil (prim. v. 21) ter da v tej luči razločuje, na kaj je njegovo srce v resnici navezano. Tako bi odkril, da njegovo dobro ni v dodajanju religioznih dejanj, temveč nasprotno v izpraznjenju samega sebe, torej da bi videl, kaj zaseda njegovo srce, da bi napravil prostor Bogu.

To je dragoceno pojasnilo tudi za nas. Sinoda je pot duhovnega razločevanja, cerkvenega razločevanja, ki se udejanja med češčenjem, molitvijo in v stiku z Božjo Besedo. Drugo berilo nam ravno danes pravi, da je Božja Beseda »živa, učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha in presoja misli in namene srca« (Heb 4,12). Beseda nas odpre za razločevanje in ga razsvetljuje. Ona naj usmerja Sinodo, da ne bo cerkveni sestanek, študijski simpozij ali politični kongres, da ne bo parlament, temveč dogodek milosti, proces ozdravljanja, ki ga vodi (Sveti) Duh. V teh dneh nas Jezus kliče, kakor je storil z bogatim človekom v evangeliju, da se izpraznimo, da se osvobodimo tega, kar je posvetno, tudi naših zaprtosti in naših ponavljajočih se pastoralnih modelov in se vprašajmo glede česa nam hoče med tem obdobjem Bog spregovoriti in v katero smer nas pripeljati.

Dragi bratje in sestre, srečno skupno pot želim! Da bi lahko bili romarji, ki so zaljubljeni v evangelij in odprti za presenečenja Svetega Duha. Ne zapravimo priložnosti milosti srečanja, medsebojnega poslušanja in razločevanja. V veselju, ker vemo, da medtem ko iščemo Gospoda, je On prvi, ki nam prihaja naproti s svojo ljubeznijo.