Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik sv. Janeza Evangelista

Spodaj so objavljene tri kateheze, ki jih je Benedikt XVI. imel o sv. Janezu in sicer kot Zebedejevemu sinu, kot teologu in kot vidcu s Patmosa.

Janez, Zebedejev sin

Dragi bratje in sestre!
Pri današnjem srečanju se bomo posvetili še enemu zelo pomembnemu članu apostolskega zbora: Janezu, Zebedejevemu sinu in Jakobovemu bratu. Njegovo razpoznavno hebrejsko ime pomeni: »Gospod je podaril milost«. Pripravljal je ravno mreže na bregu Tiberijskega morja, ko ga je Jezus poklical skupaj z njegovim bratom (prim. Mt 4,21; Mr 1,19). Janez spada vedno k ožji skupini, ki jo Jezus vzame s seboj pri določenih priložnostih. Janez je skupaj s Petrom in Jakobom, ko gre Jezus v Kafarnaum v Petrovo hišo, da bi ozdravil njegovo taščo (prim. Mr 1,29); skupaj z obema drugima gre za Učenikom v hišo predstojnika shodnice Jaira, katerega hči bo priklicana nazaj  v življenje (prim. Mr 5,37); gre za Jezusom, ko se ta povzpne na goro, da bi se spremenil (prim. Mr 9,2); na Oljski gori je ob strani Jezusu, ko spričo veličastnosti jeruzalemskega templja govori o koncu mesta in sveta (prim Mr 13,3); in končno mu je blizu, ko se Jezus umakne v vrt Getsemani, da bi pred svojim trpljenjem molil k Očetu (prim. Mr 14,33). Malo pred velikonočnim praznikom, ko Jezus izbere dva učenca, da bi ju poslal naprej pripravit dvorano za zadnjo večerjo, zaupa to nalogo Janezu in Petru (prim. Lk 22,8).

 Ta izstopajoči Janezov položaj znotraj kroga dvanajsterih nekako pojasni pobudo, ki jo nekega dne prevzame njegova mati: prišla je k Jezusu, da bi ga prosila, naj bi oba njena sinova, Janez in Jakob, sedela v njegovem kraljestvu desno in levo poleg njega (prim. Mt 20,20-21). Kakor vemo, je Jezus odgovoril s protivprašanjem: vprašal je, ali sta pripravljena piti kelih, ki ga bo on pil (prim. Mt 20,22). S temi besedami je nameraval obema učencema odprti oči, ju uvesti v spoznanje skrivnosti svoje osebe in jima nakazati njuno prihodnjo poklicanost, da bosta njegova pričevalca vse do najvišje izročitve svoje krvi. Kmalu za tem je Jezus namreč jasno povedal, da ni prišel zato, da bi mu stregli, marveč da bi stregel in daroval svoje življenje kot spravo za mnoge (prim. Mt 20,28). V dnevih, ki sledijo vstajenju, spet srečamo »Zebedejeva sinova«. Skupaj s Petrom in nekaterimi drugimi učenci sta se vso noč trudila brez uspeha. Tej noči sledi - s posegom Vstalega - čudoviti ribolov: »Učenec, ki ga je Gospod ljubil«, bo prvi prepoznal »Gospoda« in opozori Petra nanj (prim. Jn 21,1-13).

 V jeruzalemski Cerkvi je Janez zavzemal pomembno mesto pri vodenju prve skupine kristjanov. Pavel ga prišteva k »stebrom« tiste občine (prim. Gal 2,9). Dejansko ga Luka v Apostolskih delih prikazuje skupaj s Petrom, kako gresta k molitvi v tempelj (prim. Apd 3,1-4.11) ali kako nastopita pred velikim zborom, da bi izpričala svojo vero  v Jezusa Kristusa (prim. Apd 4,13.19). Cerkev v Jeruzalemu Janeza skupaj s Petrom odpošlje, da bi potrdila tiste, ki so sprejeli evangelij v Samariji, in bi zanje molila, da bi prejeli Svetega Duha (prim. Apd 8,14-15). Prav posebej je potrebno spomniti na to, kar Janez skupaj s Petrom pove v procesu pred velikim zborom: »Nikakor ne moremo molčati o tem, kar smo videli in slišali« (Apd 4,20). Prav ta zgledna odkritosrčnost v izpovedovanju svoje vere je vselej spodbuda za nas vse, da bi bili vedno pripravljeni z odločnostjo oznanjevati svojo neomajno zvestobo Kristusu s tem, da postavljamo vero nad sleherno preračunljivost in sleherno človeško korist.

 Po izročilu je Janez »ljubljeni učenec«, ki v četrtem evangeliju pri zadnji večerji nasloni svojo glavo na Učenikove prsi (prim. Jn 13,25), skupaj z Jezusovo materjo stoji pod križem (prim. Jn 19,26) in končno je priča praznega groba kakor tudi navzočnosti Vstalega (prim. Jn 20,2; 21,7). Vemo, da je to istovetenje danes med strokovnjaki sporno. Nekateri od njih vidijo v Janezu preprosto le pravzor Jezusovega učenca. Odločitev o tem vprašanju  prepustimo razlagalcem in se tu zadovoljimo s tem, da se za svoje življenje naučimo nekaj važnega: Gospod hoče vsakega od nas narediti za učenca, ki živi v osebnem prijateljstvu z njim. Da bi to uresničevali, ne zadostuje, da hodimo za Jezusom in ga poslušamo le na zunaj. Z njim in kakor on moramo tudi živeti. To je mogoče samo v okviru zelo globokega odnosa, ki ga izpolnjuje toplina popolnega zaupanja. To je tisto, kar se dogaja med prijatelji. Zato je Jezus nekoč rekel: »Ni večje ljubezni, kakor če kdo daruje svoje življenje za svoje prijatelje… Ne imenujem vas več služabnike; kajti služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas sem marveč imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,13.15).

 V apokrifnih Janezovih dejanjih apostol ne nastopa niti kot ustanovitelj cerkvenih občin niti v vodstvu že obstoječih občin, marveč kot glasnik vere na stalnem popotovanju v stiku z »dušami, ki so zmožne upanja in zveličanja« (18,10; 23,8). Vse prejema svoj vzgib iz protislovnega namena, da bi nevidno napravljal vidno. Dejansko vzhodna Cerkev Janeza imenuje preprosto le »teolog«, torej tisti, ki je zmožen na razumljiv način govoriti o božjih rečeh in tako v zedinjenosti z Jezusom odkrivati skrivnostni dostop do Boga.

 Češčenje apostola Janeza se je širilo iz mesta Efez, kjer je po starodavnem izročilu dolgo časa deloval in končno naj bi umrl v izjemno visoki starosti pod cesarjem Trajanom. V Efezu je dal cesar Justinijan v 6. stoletju v njegovo čast zgraditi veliko baziliko, od katere so še vedno ohranjene izrazite razvaline. Prav na Vzhodu so izkazovali in še izkazujejo Janezu veliko češčenje. V bizantinski ikonografiji je pogosto upodobljen kot zelo star mož – v globoki kontemplaciji, skoraj kakor nekdo, ki vabi k molčanju.

 Brez ustrezne notranje zbranosti se dejansko ni mogoče približati najvišji skrivnosti Boga in njegovega razodetja. To pojasnjuje, zakaj je carigrajski ekumenski patriarh Atenagora objel papeža Pavla VI. ob znamenitem srečanju ter dejal: »Janez je na začetku naše najgloblje duhovnosti. 'Tihi' tako kakor on poznajo tisto skrivnostno izmenjavo src, kličejo Janezovo navzočnost in njihovo srce zagori« (O. Clément, Dialoghi con Atenagora, Torino 1972, 159). Gospod naj nam pomaga iti v Janezovo šolo, da bi se naučili velikega pouka ljubezni tako, da se bomo čutili ljubljene 'do konca' (Jn 13,1) ter svoje življenje živeli zanj. (5. julij 2006).

Janez, teolog

Dragi bratje in sestre!
Pred počitnicami sem začel s kratkimi portreti apostolov. Apostoli so bili Jezusovi sopotniki, Jezusovi prijatelji.  Njihova pot skupaj z Jezusom ni bila samo zunanja pot, od Galileje v Jeruzalem, marveč notranja pot. Na njej so se učili vere v Jezusa Kristusa, seveda ne brez težav, saj so bili ljudje kakor mi. A prav zato, ker so bili Jezusovi prijatelji, so se na poti, ki ni bila lahka, učili verovati. Zato apostoli vodijo tudi nas in nam pomagajo spoznavati Jezusa Kristusa, ljubiti ga in verovati vanj. Govoril sem že o štirih od skupno dvanajstih apostolov: o Simonu Petru, o njegovem bratu Andreju, o Jakobu, bratu sv. Janeza, in o drugem Jakobu, ki se imenuje »mlajši« in je napisal pismo, ki spada k Novi zavezi. Začel sem govoriti o Janezu evangelistu. V zadnji katehezi pred počitnicami sem sestavil bistvene podatke, ki orisujejo lik tega apostola. Zdaj bi rad usmeril pozornost na vsebino njegovega nauka. Besedila, katerim se bomo danes posvetili, so evangelij in pisma, ki nosijo njegovo ime.

 Če obstaja značilna tema, ki izstopa v Janezovih spisih, potem je to ljubezen. Svoje prve okrožnice nisem brez razloga začel z besedami tega apostola: »Bog je ljubezen (Deus caritas est), in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem« (1 Jn 4,16). Zelo težko je takšna besedila najti v drugih verstvih. Zato nas te besede postavljajo pred lastnost krščanstva, ki je res nekaj posebnega. Gotovo Janez ni edini pisec iz začetnega časa krščanstva, ki govori o ljubezni. Ker je ljubezen bistvena sestavina krščanstva, govorijo o njej vsi pisci Nove zaveze, četudi z različnimi težišči. Če zdaj o tej temi pri Janezu premišljujemo temeljiteje, to storimo zato, ker je Janez to vprašanje v njegovih glavnih potezah orisal izrazito poglobljeno in nazorno. Zaupamo se torej njegovim besedam. Eno je gotovo: Janez ne piše abstraktno filozofske ali tudi teološke razprave o tem, kaj je ljubezen. Ne, Janez ni teoretik. Resnična ljubezen po svoji naravi ni nikoli čisto spekulativna, marveč je izraz neposrednega, konkretnega in podoživljajočega odnosa do resničnih oseb. Janez nam torej kot Jezusov apostol in prijatelj kaže, katere so sestavine – ali bolje: stopnje – krščanske ljubezni. To je gibanje, za katero so značilne tri prvine.

 Prva se tiče izvora ljubezni. Apostol prepoznava izvor ljubezni v Bogu, kar ga  - kakor smo slišali – vodi do tega, da reče: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16). Janez je edini pisec Nove zaveze, ki nam podarja skoraj nekakšno opredelitev Boga. Saj pravi na primer: »Bog je duh« (Jn 4,24) ali »Bog je luč« (1 Jn 1,5). Tukaj z občudovanja vrednim uvidom oznanja, da je Bog ljubezen. Pazimo: ni kar rečeno, da »Bog ljubi«, in še manj, da »je ljubezen Bog«! Z drugimi besedami: Janez se ne omejuje na to, da opisuje božje delovanje, marveč prodre do samih korenin Boga. Vrhu tega nima namena, da bi neki splošni in morda neosebni ljubezni pripisoval božjo lastnost. Ne povzpne se od ljubezni k Bogu, marveč se obrne naravnost k Bogu, da bi opredelil njegovo bistvo z neskončno razsežnostjo ljubezni. S tem hoče Janez povedati, da je bistvo Boga ljubezen in zato ima vse božje delovanje svoj izvor v ljubezni in je prežeto z ljubeznijo. Vse, kar Bog stori, stori iz ljubezni in z ljubeznijo, tudi če mi ne razumemo vselej v hipu, da je to ljubezen, prava ljubezen.

 Ob tej točki pa je neobhodno potrebno iti korak naprej in ponazoriti, da je Bog svojo ljubezen pokazal konkretno, ko je stopil v človeško zgodovino v osebi Jezusa Kristusa, ki je za nas postal človek, umrl in vstal. To je druga temeljna prvina moment božje ljubezni. Bog se ni omejil na besede, marveč se je, tako smemo reči, zares zavzel in »plačal« z lastno osebo. Natanko kakor piše Janez: »Bog je svet (to pomeni: nas vse) tako zelo ljubil, da je dal svojega edinega Sina« (Jn 3,16). Božja ljubezen do ljudi postane zdaj konkretna in se razodene v Jezusovi ljubezni. Dalje piše Janez: ker je Jezus »ljubil svoje, ki so bil na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). V moči te podarjajoče se in popolne ljubezni smo mi docela odkupljeni od greha, kakor piše Janez: »Moji otroci… če pa kdo greši, imamo pomoč pri Očetu: Jezusa Kristusa, pravičnega. On je sprava za naše grehe, a ne le za naše grehe, marveč tudi za grehe vsega sveta! (1 Jn 2,1-2; prim. 1 Jn 1,7). Tako daleč je šla Jezusova ljubezen do nas: do prelitja lastne krvi za naše zveličanje! Kristjan, ki se v premišljevanju ustavi pred tem »preobiljem« ljubezni, se mora vprašati, kakšen je ustrezen odgovor. In mislim, da si mora vsak od nas vedno in stalno na novo zastavljati to vprašanje.

 To vprašanje nas vodi k tretji prvini dinamike ljubezni: kot sprejemajoči prejemniki ljubezni, ki je pred nami in nas presega, smo poklicani, da se obvežemo za dejaven odgovor, ki more biti – da bi bil primeren - le odgovor ljubezni. Janez piše o »zapovedi«. Posreduje nam namreč naslednje Jezusove besede: »Novo zapoved vam dam: ljubite drug drugega! Kakor sem vas jaz ljubil, tako tudi vi ljubite drug drugega« (Jn 13,34). V čem obstaja novost, na katero se Jezus sklicuje? Obstaja v dejstvu, da se Jezus ne omejuje na to, da ponavlja, kar je bilo zahtevano že v stari zavezi in kar moremo brati tudi v drugih evangelijih: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (3 Mz 19,18; prim. Mt 22,37-39; Mr 12,29-31; Lk 10,27). V stari zapovedi je bilo odločilno merilo izpeljano od človeka (»kakor samega sebe«). V zapovedi, ki jo posreduje Janez, pa Jezus navaja kot temelj in merilo naše ljubezni svojo lastno osebo: »kakor sem vas jaz ljubil«: Tako postane ljubezen zares krščanska in ima v sebi novost krščanstva: tako v smislu, da mora biti usmerjena na vse ljudi brez razlike, kakor tudi in predvsem v tem, da mora iti do skrajnih posledic, ker nima druge mere kakor to, da je brez mere. Jezusove besede »kakor sem vas jaz ljubil« so povabilo in nas hkrati vznemirjajo. Predstavljajo kristološki cilj, ki se utegne zdeti nedosegljiv. A hkrati so vzpodbuda, ki nam ne dovoljuje, da počivamo na že doseženem. Ne dovoljuje nam, da smo zadovoljni s tem, kakršni smo, marveč nas priganja, da ostajamo na poti k temu cilju.

Dragoceno besedilo duhovnosti, majhna knjiga iz poznega srednjega veka z naslovom Hoja za Kristusom, piše o tem: »Jezusova plemenita ljubezen nas nagiblje k velikim dejanjem in nas spodbuja, da hrepenimo po vedno večji popolnosti. Ljubezen stremi kvišku in se ne pusti prikleniti z nizkimi stvarmi. Ljubezen hoče biti svobodna in neobremenjena od vsakega zemeljskega nagnjenja… kajti ljubezen je rojena iz Boga in se ne more odpočiti v nobenem ustvarjenem bitju, marveč samo v Bogu. Kdor ljubi, leti, teče in je poln veselja; svoboden je in se ne pusti zadrževati. Ljubeči daje vse za vse in ima vse v vsem, ker, povzdignjen nad vse, počiva v Najvišjem, iz katerega priteka vse dobro kakor iz izvira« (Tretja knjiga, 5. poglavje). Ali je kakšna boljša razlaga za »novo zapoved«, o kateri govori Janez? Prosimo Očeta, da bi mogli novo zapoved živeti tako verodostojno – četudi stalno na nepopoln način -, da bomo vse, ki jih srečamo na svoji poti, vžgali s to ljubeznijo. (9. avgust 2006).

Janez, »videc s Patmosa«

Dragi bratje in sestre!
V zadnji katehezi smo prispeli do premišljevanja lika apostola Janeza. Najprej smo skušali videti, kaj vemo o njegovem življenju. Takoj nato smo v drugi katehezi premišljevali glavno vsebino njegovega evangelija in njegovih pisem: »caritas«, ljubezen. Danes nas bo prav tako zaposloval Janezov lik; tokrat bi radi premišljevali o vidcu Razodetja. Nekaj nam takoj zbudi pozornost: medtem ko niti četrti evangelij niti pisma, ki jih pripisujejo apostolu, ne vsebujejo njegovega imena, Razodetje kar štirikrat omenja ime Janez (prim. 1,1.4.9; 22,8). Očitno avtor z ene strani ni imel nobenega razloga, da zamolči svoje ime; z druge strani je vedel, da so njegovi prvi bralci mogli natančno ugotoviti njegovo istovetnost. Vemo pa, da so učenjaki že v 3. stoletju razpravljali o istovetnosti Janeza, omenjenega v Razodetju. Navsezadnje bi ga mi mogli imenovati tudi »vidca s Patmosa«, ker je njegova oseba povezana z imenom tega otoka v Egejskem morju, kjer je po svojem avtobiografskem pričevanju živel v izgnanstvu »zaradi božje besede in pričevanja za Jezusa« (Raz 1,9). Prav na otoku Patmos je imel Janez »na Gospodov dan… prevzet od Duha« (Raz 1,10) čudovita videnja in je slišal izredna sporočila, ki so nemalo vplivala na zgodovino Cerkve in celotno krščansko kulturo. Tako je na primer naslov njegove knjige – Apokalipsa, Razodetje – prešel v našo govorico v besede »apokalipsa, apokaliptičen«, ki so, čeprav tudi po krivem, vključevale idejo grozeče katastrofe.

 Knjigo je potrebno razumeti z ozadja dramatičnih izkušenj sedmih občin pokrajine Azije (Efez, Smirna, Pergam, Tiatira, Sarde, Filadelfija, Laodiceja). Te občine so morale koncem prvega stoletja reševati velike težave v svojem pričevanju za Kristusa: preganjanja in tudi notranje napetosti. Nanje se obrača Janez z živo pastoralno sposobnostjo vživljanja v položaj preganjanih kristjanov, katere spodbuja, naj ostanejo stanovitni v veri in naj se ne prilagajajo zelo močnemu poganskemu okolju. Vprašanje te knjige je navsezadnje razkritje smisla zgodovine človeštva, na temelju Kristusove smrti in vstajenja. Prvo in osnovno Janezovo videnje se tiče lika Jagnjeta, ki je bilo zaklano, a vendar stoji pokonci (prim. Raz 5,6), stoji v sredi pred prestolom, na katerem že sedi Bog sam. S tem nam hoče Janez povedati predvsem dve stvari: prvič, da Jezus ni podrt na tla, čeprav je pretrpel nasilno smrt, marveč presenetljivo krepko stoji na svojih nogah, ker je z vstajenjem dokončno premagal smrt. Drugič, da je Jezus prav zaradi svoje smrti in svojega vstajenja že popolnoma deležen kraljevske in odrešujoče Očetove moči. To je bistveno videnje. Jezus, Božji Sin, je na tej zemlji nezaščiteno, ranjeno, usmrčeno Jagnje. In vendarle stoji pokonci, na svojih nogah, stoji pred božjim prestolom in je deležen božje moči. Jezus drži zgodovino sveta v svojih rokah. In tako bi nam videc rad povedal: zaupajte v Jezusa, ne bojte se sovražnih sil, ne bojte se preganjanja! Ranjeno in umorjeno Jagnje zmaguje! Hodite za Jagnjetom Jezusom, izročite se Jezusu, hodite po njegovi poti! Tudi če je na tem svetu le Jagnje, ki se zdi slabotno, je vendarle Zmagovalec!

 Jagnje je predmet enega glavnih videnj Razodetja. Jagnje je na tem, da odpre knjigo, ki je bila prej zaklenjena s sedmimi pečati, in ki je nihče ni mogel odpreti. Rečeno je celo, da Janez joka, ker  nihče ni bil spoznan za vrednega, da odpre knjigo in jo bere (prim. Raz 5,4). Zgodovine ni mogoče razvozlati, ostaja nerazumljiva. Nihče je ne more brati. Morda je ta Janezov jok pred temno skrivnostjo zgodovine izraz pretresenosti cerkvenih občin v Aziji zaradi molka Boga spričo preganjanj, katerim so bile občine izpostavljene v tistem času. To je pretresenost, v kateri se zrcali tudi naša zgroženost spričo velikih težav, nerazumevanja in sovražnosti, ki jih Cerkev prestaja tudi danes. Je trpljenje, ki ga Cerkev gotovo ni zaslužila, tako kakor Jezus sam ni zaslužil svoje usmrtitve. To trpljenje razkriva tako zlobo človeka, kadar podleže skušnjavi zla, kakor tudi višje vodenje dogodkov po Bogu. Samo žrtvovano Jagnje zmore odpreti zapečateno knjigo, razodeti njegovo vsebino in podeliti smisel tej na videz pogosto tako nesmiselni zgodovini. Samo Jagnje more iz nje izvajati navodila in nauke za življenje kristjanov. Kajti njegova zmaga nad smrtjo prinaša oznanilo in zagotovilo zmage, ki jo brez dvoma morejo izbojevati tudi kristjani. Celotna, zelo slikovita govorica, ki jo Janez uporablja, stremi k temu, da posreduje tolažbo.

 V središču videnj, o katerih poroča Razodetje, so tudi zelo pomenljiva videnja o ženi, ki porodi sina, kakor tudi dopolnjujoče videnje o zmaju, ki je že pahnjen iz nebes, a je še zelo mogočen. Žena pooseblja Marijo, Odrešenikovo mater, a hkrati pooseblja celotno Cerkev, božje ljudstvo vseh časov, Cerkev, ki v vsakem času z velikimi bolečinami vedno na novo rojeva Kristusa. Vedno jo ogroža moč zmaja. Cerkev se zdi brez obrambe, šibka. A medtem, ko je ogrožana in jo zmaj preganja, jo varuje tolažba Boga. In na koncu zmaga ta žena in ne zmaj. To je velika prerokba te knjige, ki nam podarja zaupanje! Žena, ki trpi v zgodovini, Cerkev, ki je preganjana, se na koncu pojavi kot veličastna nevesta, vnaprejšnja podoba novega Jeruzalema, kjer ne bo več solza in joka; podoba preobraženega sveta, novega sveta, katerega svetloba je Bog sam in katerega svetilnik je Jagnje.

 Zaradi tega je Janezovo Razodetje, čeprav vsebuje nenehna opozorila na trpljenje, muke in solze – temna plat zgodovine -, v isti meri prežeto s pogostnimi slavospevi, ki predstavljajo tako rekoč svetlo plat zgodovine. Tako na primer beremo o veliki množici, ki poje z glasnim vzklikom: »Aleluja! Kajti kralj je postal Gospod, naš Bog, vladar nad vsem stvarstvom. Veselimo in radujmo se in izkazujmo mu čast. Kajti prišla je svatba Jagnjetova, in njegova nevesta se je pripravila« (Raz 19,6-7). Smo pred značilno krščanskim protislovjem, po katerem trpljenje nikdar ne bo imelo zadnje besede, marveč ga razumemo kot prehodno stopnjo k blaženosti in ga skrivnostno že preveva veselje, ki izvira iz upanja. Prav zaradi tega more Janez, »videc s Patmosa«, skleniti svojo knjigo s poslednjo željo hrepenečega pričakovanja. Janez prosi za dokončen Gospodov prihod: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20). To je ena najpomembnejših molitev zgodnjega krščanstva, ki jo sv. Pavel izroča tudi v njeni aramejski obliki: »Marána tha«.

 In ta molitev – »Naš Gospod, pridi!« (1 Kor 16,22) – ima različne razsežnosti. Seveda je predvsem pričakovanje dokončne Gospodove zmage, novega Jeruzalema, Gospoda, ki prihaja in preoblikuje svet. A hkrati je tudi evharistična molitev: »Pridi Jezus, pridi zdaj!« In Jezus prihaja, vnaprej uresničuje svoj dokončni prihod. Zato polni veselja govorimo: »Pridi zdaj in pridi dokončno!« Ta molitev ima še tretji pomen: »Ti si že prišel, Gospod! Gotovi smo tvoje navzočnosti med nami. Ta je naša vesela izkušnja. A pridi dokončno!« In tako molimo s sv. Pavlom, z »vidcem s Patmosa« in z zgodnjim krščanstvom: »Pridi, Gospod Jezus! Pridi in spremeni svet! Pridi že danes, in naj zmaga mir!« Amen. (23. avgust 2006).
Prevod: Anton Štrukelj