Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 4. adventno nedeljo

Mih 5,1-4

Ti pa, Betlehem Efráta,
premajhen si, da bi bil med Judovimi tisočnijami:
iz tebe mi pride on,
ki naj vlada v Izraelu.
Njegov izhod je od nekdaj,
od dni starodavnih.
Zato jih bo izročil do časa,
ko porodnica porodi;
in se ostanek njegovih bratov povrne
k Izraelovim sinovom.
Trdno bo stal in pasel čredo z Gospodovo močjo,
z veličastjem imena Gospoda, svojega Boga.
Varno bodo prebivali, ker bo odslej njegova veličina
tja do koncev zemlje.
On sam bo mir!
Če pride Asirec v našo deželo
in vstopi v naše palače,
bo postavil proti njemu sedmero pastirjev,
in osmero poglavarjev zemlje.

Heb 10,5-10

Zato ob svojem prihodu na svet pravi:
Žrtve in daritve nisi hotel,
telo pa si mi pripravil.
Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč.
Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam;
v zvitku knjige je pisano o meni,
da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.«

Prej pravi: Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč; in vendar se darujejo po postavi. Nato je rekel: Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo. Prvo odpravlja, da postavi drugo. V tej volji smo posvečeni po daritvi telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej.

Lk 1,39-45

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v pogorje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je dete poskočilo v njenem telesu. Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z močnim glasom vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je dete od veselja poskočilo v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Razlaga cerkvenih očetov

Sveti Beda častitljivi pravi: »Marijo vodi njena ponižnost v hribovito področje Judeje, da bi čestitala Elizabeti za Janezovo čudežno spočetje ter da bi stregla svoji starejši sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nosečnosti.« Sv. Avguštin pravi: »To, da je Janez poskočil v maternici, je čudežno znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »Že v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.« Efrem Sirski to slikovito opiše: »Navzočnost Mesija v mesu, ki je začetnik stvarstva, najprej stori tako, da Elizabetina maternica oživi, nato pa po sadu Marijine maternice oživi vse stvarstvo.« Origen nadalje pravi: »Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, zaradi sadu Marijine maternice, izreče nad njo blagoslov.« Sv. Ambrož pravi, da »Marijina vera v Božjo obljubo vodi tudi Cerkev v poveličevanje Gospoda, saj sedaj ona odgovarja Kristusu, sadu vseh vernikov.« Origen pravi, da »obiskanje označuje fizično srečanje mater teh dveh osebnosti dokončnega zveličanja.« Efrem Sirski k temu dodaja, da pa »Magnifikat kaže na teološki pomen tega srečanja, saj Marija povzame svoje mesto v zgodovini zveličanja in naznani novo kraljestvo.«

Misli Benedikta XVI.

Na to četrto adventno nedeljo, ki je tik pred praznikom Gospodovega rojstva, evangelij pripoveduje o Marijinem obisku pri sorodnici Elizabeti. Pri tem dogodku ne gre za preprosto vljudnostno dejanje, ampak z veliko preprostostjo predstavljeno srečanje med Novo in Staro zavezo. Ženi, obe noseči, namreč udejanjata pričakovanje in Pričakovanega. Ostarela Elizabeta prestavlja Izrael, ki pričakuje Mesija, medtem ko mlada Marija nosi v sebi izpolnitev tega pričakovanja za vse človeštvo. V ženah se srečata in prepoznata tudi sadova njunih teles, Janez in Kristus. Krščanski pesnik Prudencij to takole razlaga: 'Otrok v ostarelem telesu pozdravlja skozi usta svoje matere Gospoda, sina Device' (Apotheosis, 590: PL 59, 970). Janezovo veselje v Elizabetinem telesu je znamenje dopolnitve pričakovanja: Bog je prišel obiskat svoje ljudstvo. Med oznanjenjem je angel Gabrijel Mariji povedal tudi o Elizabetini nosečnosti (prim. Lk 1,36), kot o dokazu Božje moči, saj je nerodovitna kljub letom postala rodovitna.

Ko je Elizabeta sprejela Marijo, je prepoznala, da se uresničuje Božja obljuba človeštvu in je vzkliknila: 'Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?' (Lk 1,42-43). Izraz 'Blagoslovljena ti med ženami'  se v Stari zavezi nanaša na Jaélo (Sod 5,24) ter na Judito (Jud 13,18), dve bojevnici, ki sta si prizadevali za osvoboditev Izraela. Tokrat pa je namenjen Mariji, miroljubni mladenki, ki bo rodila Zveličarja sveta. Prav tako pa tudi Janezov vesel poskok (prim. Lk 1,44) spominja na ples kralja Davida, ko je spremljal vstop skrinje zaveze v Jeruzalem (prim. 1Krn 15,29). Skrinja, v kateri sta bili tabli postave, mana ter Aronova palica (prim Heb 9,4), je bila znamenje Božje navzočnosti med svojim ljudstvom. Novorojenček Janez vzklika od veselja pred Marijo, skrinjo nove zaveze, ki v sebi nosi Jezusa, Božjega Sina, ki je postal človek.

Prizor Obiskanja izraža tudi lepoto gostoljubja. Kjer je medsebojno sprejemanje, poslušanje, prostor za drugega, tam je Bog in veselje, ki od Njega prihaja. V božičnem času posnemajmo Marijo tako, da obiščimo tiste, ki živijo v stiskah, še posebej bolne, zapornike, ostarele in otroke. Posnemajmo tudi Elizabeto, ki sprejme gosta kot Boga samega. Če ga ne bomo želeli, ne bomo nikoli spoznali Gospoda, če ga ne bomo pričakovali, ga ne bomo srečali in če ga ne bomo iskali, ga ne bomo našli. Z istim veseljem kot Marija, ki je v naglici šla k Elizabeti (prim. Lk 1,39), pojdimo tudi mi naproti Gospodu, ki prihaja.

Bogoslužje nas z besedami preroka Miheja vabi, naj gledamo v Betlehem, sicer zelo majhno mesto na judovem, ki pa je priča velikega dogodka: »Ti pa, Betlehem Efráta, si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu, njegovi izviri so od nekdaj, iz davnih dni« (Mih 5,1). Tisoč let pred Kristusom se je v Betlehemu namreč rodil veliki kralj David, ki ga ima Sveto pismo enoglasno za Mesijevega prednika. Lukov evangelij namreč pripoveduje, da se je Jezus rodil v Betlehemu. Ker je bil Jožef, Marijin ženin, iz 'Davidove hiše', sta morala iti zaradi popisovanja v to mesto. Ravno v teh dneh pa je Marija rodila Jezusa (prim. Lk 2,1-7). Dejansko ta ista Mihejeva prerokba nadalje omenja neko skrivnostno rojstvo: »Zato jih bo predal do časa, ko bo porodnica rodila; nato se bo ostanek njegovih bratov vrnil k Izraelovim sinovom« (Mih 5,2). Obstaja torej božji načrt, ki vsebuje in razloži čas ter kraj prihoda Božjega Sina na svet. To je načrt miru, kakor ga napoveduje prerok, ko govori o Mesiju: »Trdno bo stal in pasel čredo z Gospodovo močjo, z veličastvom imena Gospoda, svojega Boga, in varno bodo prebivali, kajti zdaj bo velik do koncev zemlje. In on sam bo ta mir« (Mih 5,3).

V današnjem evangeliju evangelist Luka opiše Marijino poslanstvo ob njenem obisku pri sorodnici Elizabeti z besedami: »Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v pogorje, v mesto na Judovem« (Lk 1,39). Evangelist še doda, da je »Marija je ostala z njo«, torej sorodnico Elizabeto, »približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom« (Lk 1,56). Te preproste besede pojasnijo razlog, zakaj se je Marija takoj odpravila na pot. Od angela je namreč zvedela, da Elizabeta pričakuje otroka in je že v šestem mesecu (prim. Lk 1,36). Elizabeta je bila že namreč v letih in bližina mlade sorodnice Marije ji bo gotovo v pomoč. Zato je Marija šla k njej ter pri njej ostala okoli tri mesece, da bi ji nudila svojo bližino ter ji konkretno pomagala pri vsakodnevnih opravilih. Elizabeta tako postane simbol za številne ostarele in bolne, oziroma za vse tiste osebe, ki potrebujejo pomoč in ljubezen. In koliko jih je še tudi danes po naših družinah, naših skupnostih ter v naših mestih! Marija, ki se sama imenuje »Gospodova dekla« (Lk 1,38), je tako postala služabnica vseh ljudi, oziroma, če rečemo bolj natančno: služi Gospodu, ki ga sreča v bratih in sestrah.

Marijina dejavna ljubezen pa ni samo v konkretni pomoči, temveč doseže višek v podaritvi Jezusa samega s tem, da ga mi lahko srečamo. Sveti Luka je to še posebej poudaril: »Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je dete poskočilo v njenem telesu« (Lk 1,41). Tako smo prišli do viška in središča Marijinega evangelizacijskega poslanstva. Tu je izražen najresničnejši pomen ter najpristnejši namen vsake misijonarske poti. Ta je v osebni podaritvi živega evangelija, ki je sam Gospod Jezus. In Jezusovo sporočanje je, kot trdi Elizabeta, dar, ki srce napolni z veseljem: »Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je dete od veselja poskočilo v mojem telesu« (Lk 1,44). Jezus je edini resnični zaklad, ki ga lahko damo človeštvu. In ravno po Njem namreč hrepenijo možje in žene današnjega časa, čeprav se zdi, kot da ga hočejo prezreti ali celo zavreči. Njega potrebuje družba, v kateri živimo in sicer tako Evropa kot ves svet.

Ko danes razmišljamo o Mariji, ki je obiskala sorodnico Elizabeto, pomislimo tudi na Marijin pogum, ki izhaja iz vere. Ona, ki jo je Elizabeta sprejela v svojo hišo, je Devica, ki je verjela angelovemu oznanilu in je nanj z vero odgovorila ter pogumno sprejela Božji načrt za svoje življenje. S tem je sprejela vase večno Besedo Najvišjega. Zato je Elizabeta med pozdravom vzkliknila: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). Marija je resnično verovala, da »Bogu namreč ni nič nemogoče« (Lk 1,37). Trdna v tem zaupanju, se je pustila voditi Svetemu Duhu pri uresničevanju njegovih vsakodnevnih načrtov. Kako ne bi želeli tudi v svojem življenju tako zaupljivo izročiti se Bogu. Zato, ko se danes obračamo na njo »ki je polna milosti«, jo prosimo, naj nam od Božje previdnosti izprosi, da bi mogli vsak dan izreči naš 'da' Božjim načrtom z isto ponižno in trdno vero, s katero ga je tudi ona izrekla.

Molimo, da bi vsi ljudje iskali Boga in odkrili, da je Bog sam prvi, ki nas pride obiskat. Mariji, skrinji nove in večne zaveze, izročimo svoje srce, da ga napravi vrednega sprejeti Božji obisk v skrivnosti njegovega rojstva.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 20. december 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje adventne nedelje nam predstavi podobo Marije. Vidimo jo, da se je takoj, ko je v veri spočela Božjega Sina, soočila z dolgim potovanjem iz Nazareta v Galileji do judovskega pogorja, da bi obiskala in pomagala Elizabeti. Angel Gabrijel ji je namreč razodel, da je njena ostarela sorodnica, ki ni imela otrok, v šestem mesecu nosečnosti (prim. Lk 1,26.36). Zaradi tega Marija, ki nosi v sebi dar in še toliko večjo skrivnost, gre obiskat Elizabeto in ostane pri njej tri mesece. Med srečanjem dveh žena, predstavljate si, ene ostarele in druge mlade, je mlajša, Marija, ki prva pozdravi: »Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto« (Lk 1,40). Po tem pozdravu je Elizabeto prevzelo veliko čudenje, ne pozabite te besede, čudenje, ki ga zaznamo v njenih besedah: »Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« (v. 43).

Da nam bo koristilo praznovanje božiča, smo poklicani ustaviti se ob področjih čudenja. Katera so ta področja čudenja v vsakdanjem življenju. Tri so ta področja. Prvo je 'drugi', v katerem prepoznam brata. Kajti, odkar se je zgodil Jezusov božič, vsako obličje nosi v sebi vtisnjeno podobnost Božjega Sina. Še posebej, kadar je to obličje reveža, saj je Bog kot revež vstopil v svet in revežem je prvim pustil, da so se mu približali.

Naslednje področje čudenja, ob katerem, če ga gledamo z vero, čutimo začudenje, je zgodovina. Tolikokrat mislimo, da jo gledamo s prave strani, a v resnici tvegamo, da jo beremo ravno z nasprotne strani. To se na primer zgodi, ko mislimo, da je pogojena z ekonomijo trga, določena s financami in posli, obvladovana z mogočniki, ki so trenutno na vrsti. Bog božiča pa je Bog, ki 'pomeša karte'. Všeč mu je to. Kakor Marija poje v Magnifikatu, je Gospod tisti, ki prevrne mogočnike s prestola in poviša ponižne, napolni z dobrotami lačne in bogate odslovi praznih rok (prim. Lk 1, 52-53). To je drugo področje, čudenje zgodovine.

Tretje področje čudenja je Cerkev. Gledati jo s čudenjem vere pomeni, ne omejiti se samo na to, da jo imam le za versko inštitucijo, ki sicer je, ampak jo začutiti ko Mati, ki kljub madežem in gubam, ki jih imamo številne, odseva poteze Neveste, ki jo ljubi in očiščuje Kristus Gospod. Torej Cerkev, ki zmore prepoznati tolika zamenja zveste ljubezni, ki jih ji Bog nenehno pošilja. Torej Cerkev, za katero Gospod ne bo nikoli last, ki jo je potrebno ljubosumno braniti, tisti, ki to počnejo, se motijo, temveč vedno kot Gospod Jezus, ki ji prihaja naproti in ki ga ona zna z zaupanjem in veseljem pričakovati in s tem izraziti upanje sveta. Cerkev kliče: »Pridi, Gospod Jezus!« Mati Cerkev, ki ima vrata vedno na široko odprta in na široko odprte roke, da sprejme vse. Še več, mati Cerkev, ki gre vem skozi lastna vrata, da bi z nasmehom matere iskala vse oddaljene in jih pripeljala k Božjemu usmiljenju. To je čar božiča.

Na Božič Bog podarja sebe vsega, saj podarja svojega Edinega Sina, v katerem je vse njegovo veselje. In samo s srcem Marije, ponižne in uboge sionske hčere, ki je postala Mati Sina Najvišjega, je mogoče radovati se ter se razveseliti nad velikim Božjim darom in nad njegovega nepredvidljivega presenečenja. Naj nam ona pomaga, da bomo zaznali čudenje, ta tri čudenja, drugega, zgodovino in Cerkev. Tako bo ob Jezusovem rojstvu, daru vseh darov, ob nezasluženem darilu, ki nam prinaša zveličanje, tudi nam dal začutiti v srečanju z Jezusom to veliko čudenje. Toda ne bomo imeli tega čudenja, ne bomo mogli srečati Jezusa, če ga ne bomo srečali v drugih, v zgodovini, v Cerkvi.

Angel Gospodov, nedelja, 23. december 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Bogoslužje te 4. adventne nedelje postavi v ospredje lik Marije, Device Matere, v pričakovanju, da bo rodila Jezusa, Zveličarja sveta. S pogledom se ustavimo na njej, zgledu vere in dejavne ljubezni in se lahko vprašamo: katere so bile njene misli med meseci pričakovanja? Odgovor prihaja ravno iz današnjega evangeljskega odlomka o pripovedi Marijinega obiska pri svoji ostareli sorodnici Elizabeti (prim. Lk 1,39-45). Angel Gabrijel ji je namreč razkril, da Elizabeta pričakuje otroka in da je že v šestem mesecu (prim. Lk 1,26.36.). Tako je Devica, ki je pravkar spočela, v naglici odšla iz Nazareta v Galileji v pogorje v Judejo, da bi obiskala svojo sestrično.

Evangelij pravi: »Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto« (v. 40). Prav gotovo se je z njo veselila njenega materinstva, kakor je prav tako Elizabeta pozdravila Marijo rekoč: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« (vv. 42-43). In takoj zatem je hvalila njeno vero: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (v.45). Jasna je razlika med Marijo, ki je verovala in Zaharijo, Elizabetinim možem, ki je dvomil in ni verjel angelovi obljubi in zaradi tega ostal nem vse do Janezovega rojstva. Razlika je!

Ta dogodek nam pomaga brati v posebni luči skrivnost srečanja med človekom in Bogom. Srečanje, ki ni v znamenju nenavadnih čudežev, temveč predvsem v znamenju vere in dejavne ljubezni. Marija je namreč blažena zato, ker je verovala, kajti srečanje z Bogom je sad vere. Zaharija pa, ki je dvomil in ni verjel, je ostal gluh in nem. Zakaj? Da bi med dolgo tišino zorel v veri. Brez vere se ostane neizogibno gluhi za tolažeč Božji glas in se ostane nesposobni izgovarjati besede tolažbe in upanja svojim bratom. Mi to vidimo vsak dan, torej ljudi, ki nimajo vere ali pa imajo zelo majhno vero in ki nimajo moči in ko se je potrebno približati k osebi, ki trpi, govorijo o zunanjih okoliščinah, ne uspejo pa priti do srca, ker nimajo moči. Nimajo moči zato, ker nimajo vere in če ni vere, ne pridejo besede, ki bi prišle iz srca.

Vero se torej hrani z dejavno ljubeznijo. Evangelist pripoveduje, da je »Marija vstala in hitro šla v pogorje« (v. 39). Hitro je šla, ne s tesnobo, hitro, a v miru. »Vstala je«, je dejanje polno pozornosti. Lahko bi ostala doma in pripravila za rojstvo svojega sina, a jo bolj skrbi za druge kot zanjo samo. Tako je z dejanji pokazala, da je že učenka tistega Gospoda, ki ga nosi v sebi. Dogodek Jezusovega rojstva se je torej začel s preprosto gesto dejavne ljubezni, saj je pristna dejavna ljubezen vedno sad ljubezni Boga.

Evangelij Marijinega obiska Elizabete, ki smo ga danes slišali pri maši, nas pripravlja, da bomo dobro živeli božič, saj nam posreduje dinamiko vere in dejavne ljubezni. Ta dinamika je delo Svetega Duha, Duha Ljubezni, ki je oplodil Marijino deviško naročje in ki jo je spodbudil, da je šla pomagat ostareli sorodnici. Torej dinamika, ki je polna veselja, kot se to vidi iz srečanja obeh mater, ki je vse ena sama vesela pesem vzklikanja v Gospodu, ki dela velike reči malim, ki mu zaupajo.

Devica Marija naj nam izprosi milost, da bomo živeli božič na ekstravertiran (navzven obrnjen) način, ne raztresen,  na ekstravertiran način, da ne bo v središču naš »jaz«, temveč Jezusov »ti« in »ti« bratov, še posebej tistih, ki potrebujejo pomoč. Tedaj bomo prepustili prostor Ljubezni, ki tudi danes želi postati meso ter priti in prebivati sredi med nami.

Angel Gospodov, nedelja, 19. december 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja četrte adventne nedelje pripoveduje o Marijinem obisku Elizabete (prim. Lk 1,39-45). Ko je prejela angelovo oznanilo, Devica ni ostala doma, da bi premislila, kaj se je zgodilo in razmislila o problemih in nepredvidljivostih, ki jih prav gotovo ne bo malo, ker revica ne bi vedela, kaj storiti z to novico, saj jo s kulturo tistega časa ni razumela. Nasprotno, najprej pomisli na tistega, ki potrebuje pomoč. Namesto da bi bila sklonjena nad svojimi problemi, misli na tiste, ki potrebujejo pomoč, misli torej na Elizabeto svojo sorodnico, ki je že ostarela in noseča, kar je nekaj nenavadnega in čudežnega. Marija se z velikodušnostjo odpravi na pot, ne da bi se pustila prestrašiti nevšečnostim poti, saj je tako odgovorila na notranjo težnjo, ki jo kliče, naj ji bo blizu in ji pomaga. Dolga pot je. Kilometri in kilometri in ni bilo avtobusa, ki bi šel tja. Morala je iti peš. Ona gre ven, da bi pomagala ter podelila svoje veselje. Marija Elizabeti podari Jezusovo veselje. Veselje, ki ga je nosila v srcu in v maternici. Gre k njej in razglasi svoja občutja. To izlitje občutij je prešlo v molitev, v Magnifikat, ki ga vsi poznamo. Marija, kakor pravi besedilo, je »vstala in hitro šla« (v. 39).

Vstala je in šla. Na zadnjem delu adventne poti se pustimo voditi tema dvema glagoloma. Vstati in urno hoditi, sta dve gibanji, ki ju je storila Marija in ki vabi tudi nas, da to storimo pred Božičem. Najprej vstati. Po oznanilu angela se za Devico kaže težko obdobje, saj jo njena nenadejana nosečnost izpostavlja nerazumevanjem in tudi težkim kaznim, celo kamenjanju, kot je bilo v kulturi tistega časa. Predstavljamo si, koliko misli in vznemirjenj je imela. Vsekakor ji to ne vzame poguma in ne obupa, temveč vstane. Ne povesi pogleda na probleme, temveč ga dvigne k Bogu. Ne misli, koga bi prosila pomoč, temveč komu bo prinesla pomoč. Vedno misli na druge. Marija je takšna, da vedno misli na potrebe drugih. Isto bo storila pozneje na svatbi v Kani, ko bo opazila, da je zmanjkalo vina. To je sicer problem drugih ljudi, a ona misli na to in skuša najti rešitev. Marija vedno misli na druge. Misli na nas…

Od Marije se naučimo tega načina odzivanja, da vstanemo, še zlasti ko je nevarnost, da nas lahko problemi potrejo. Vstati se, da ne ostanemo pogreznjeni v probleme, toneč vedno bolj v samopomilovanje ter padajoč, kar je žalostno, v žalost, ki nas hromi. Toda zakaj vstati? Zato, ker Bog je velik in pripravljen dvigniti nas, če mu iztegnemo roko. Vanj vrzimo negativne misli, strahove, ki hromijo vsak zagon in onemogočajo iti naprej. Zatem pa napravimo kot Marija. Ozrimo se na okoli in poiščimo osebo, ki bi ji lahko bili v pomoč. Morda je kakšen ostareli, ki ga poznam in mu lahko ponudim svojo pomoč, družbo. Vsakdo naj pomisli. Narediti uslugo neki osebi, neko prijaznost, telefonski klic? Toda komu naj pomagam? Vstanem ter pomagam in tako s tem, ko pomagam drugim, pomagam samemu sebi dvigniti se iz težav.

Drugo gibanje je urno hoditi. To ne pomeni, da ravnamo vznemirjeno, razburjeno.  Gre namreč za to, da preživljamo svoje dni z radostnim korakom, gledajoč pred sabo z zaupanjem, ne da bi zapadli v naveličanost, v suženjstvo pritoževanja, - to pritoževanje uniči veliko življenj. Nekdo si to posvoji in se pritožuje, pritožuje in življenje gre navzdol. Pritoževanje te vedno potiska k temu, da poiščeš nekoga, na kogar zvrneš krivdo.

Marija gre proti Elizabetini hiši z urnim korakom tistega, ki ima srce in življenje napolnjeno z Bogom, napolnjeno z veseljem. Vprašajmo se torej zaradi naše koristi, kakšen je moj korak? Sem pozitiven ali pa se zadržujem v melanholiji? Grem z upanjem naprej ali pa se zaustavljam ter objokujem samega sebe? Če gremo naprej z utrujenim korakom godrnjanja in klepetanja, ne bomo nobenemu prinesli Boga, prinesli bomo samo zagrenjenost, temačne stvari. Zelo dobro dene gojenje zdravega humorja, kakor sta to počela sv. Tomaž Moore ali sv. Filip Neri. Lahko prosimo za to milost, torej za milost zdravega humorja.  To zelo dobro dene. Ne pozabimo, da je prvo dejanje dejavne ljubezni, ki ga storimo bližnjemu to, da mu ponudimo veder in nasmejan obraz ter mu prinesemo Jezusovo veselje, kakor je to storila Marija Elizabeti.

Naj nas Božja Mati prime za roko, naj nam pomaga vstati in urno hoditi proti Božiču.