Potem je šel z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva... On pa se je ozrl po svojih učencih in rekel: Blagor vam...

CERKEV

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 6. nedeljo med letom

Na nedelje časa med letom se letos vrstijo odlomki iz Lukovega evangelija, ki nas danes pospremi na »raven kraj«, kjer se je Jezus ustavil z dvanajsterimi in kjer se je zbrala množica učencev in drugih ljudi, ki so ga prišli iz različnih krajev poslušat. V takšen okvir je postavljeno oznanilo »blagrov«. Jezus se je ozrl po svojih učencih in rekel: »Blagor vam, ubogi… Blagor vam, ki ste zdaj lačni, Blagor vam, ki zdaj jokate… Blagor vam, kadar bodo ljudje… vaše ime zavrgli zaradi mene.

Jer 17,5-8

Tako govori Gospod:
Preklet mož, ki zaupa v človeka
in se opira na meso,
njegovo srce pa se odmika od Gospoda.
Je kakor suh grm v pustinji,
ne vidi, ko pride kaj dobrega;
prebiva v izsušeni puščavi,
v solnati, neobljudeni deželi.
Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda
in je Gospod njegovo zaupanje.
Je kakor drevo, zasajeno ob vodi,
ki steza svoje korenine k potoku,
ne boji se, ko pride vročina,
njegovo listje ostane zeleno;
v sušnem letu ne trpi pomanjkanja
in ne neha roditi sadu.

1 Kor 15,12.16-20

Če se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako morejo nekateri med vami govoriti, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Torej so tisti, ki so zaspali v Kristusu, izgubljeni. Če samo v tem življenju upamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.

Lk 6,17.20-26

Potem je šel z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. On pa se je ozrl po svojih učencih in rekel:
»Blagor vam, ubogi,
kajti vaše je Božje kraljestvo.
Blagor vam, ki ste zdaj lačni,
kajti nasičeni boste.
Blagor vam, ki zdaj jokate,
kajti smejali se boste.
Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, kadar vas bodo izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot hudo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, zdaj glejte vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki.

Toda gorje vam, bogataši,
kajti svojo tolažbo že imate.
Gorje vam, ki ste zdaj siti,
kajti lačni boste.
Gorje vam, ki se zdaj smejete,
kajti žalovali in jokali boste.
Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali z lažnimi preroki!«

Razlaga cerkvenih očetov

Origen pravi: »S tem ko se je Jezus ozrl v nebesa, je povabil svoje poslušalce naj oni povzdignejo svojo misel«. Lukov evangelij nadaljuje, kakor to pravi Didahe, Nauk dvanajstih apostolov, »katehetsko izročilo dveh poti: poti življenja in poti smrti.« Didahe takole pravi: »Dve poti sta: pot življenja in pot smrti. Razloček med tema dvema potema pa je velik. To je pot življenja: prvič, ljubi Boga, ki te je ustvaril; drugič, svojega bližnjega kakor sam sebe. In česar nočeš, da bi kdo storil tebi, tudi ti drugemu ne delaj. Nauk teh besed pa je tale: Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molite za svoje sovražnike in se postite za tiste, ki vas preganjajo. Kakšno zasluženje je, če ljubite tiste, ki vas ljubijo? Ali ne delajo tega tudi pogani? Vi pa ljubite tiste, ki vas sovražijo in ne boste imeli sovražnika. Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še drugo in boš popoln. Ako ti kdo vzame plašč, mu daj še suknjo. Ako te kdo prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Ako ti kdo vzame, kar je tvoje, ne terjaj nazaj – tega tudi ne moreš. Daj vsakemu, ki te prosi in ne zahtevaj povračila. Oče namreč hoče, da se od njegovih darov vsem daje.« Sv. Ambrož in sv. Avguštin pravita, da je Luka povzel osem blagrov v štiri. Lukovi bralci naj bi tako in sedaj začeti gledati onkraj samih sebe Njega, sina človekovega ki je postal za njih ubog, ki je za njih trpel v puščavi lakoto, ki je za njih jokal nad Jeruzalemom, ko je vstopal vanj, ki je nase sprejel njihovo sovraštvo, žalitve in zapuščenost, ki je bil izgnan in križan zunaj Jeruzalema. Kristusovo očitanje glede bogastva je namenjeno tistim, ki ne vedo, kako naj pravično uporabljajo svoje dobrine. Tisti, ki objokujejo svoje grehe, so tisti, ki imajo lakoto po pravičnosti. Jok je potreba, smeh pa je koristen za modrost.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Zadnji blagor predstavlja podobne teme, torej s strani uradne vere zavrnitev ali sprejem tistih, ki pridigajo evangelij in so zaradi Jezusa preganjani.« Sv. Gregor Niški pojasnjuje: »Kristjani trpijo, ker je tudi Jezus Kristus trpel. Gospod namreč opisuje veselje učencev med bridkostmi, saj preganjanje pride prav, je veselje in zagotovilo za nebeške zaklade.« Origen še dodaja: »Jezus prikliče v spomin tiste preroke, ki jih je to zadelo in so prenašali enako trpljenje zaradi kraljestva in apostole, ki so se razveselili, da so lahko trpeli za Kristusa.« Sv. Janez Krizostom poudarja, da »krepostno življenje po Kristusovem zgledu, ne bo vedno od vseh hvaljeno, saj se človeški nagon upira temu stilu življenja.«

Misli Benedikta XVI.

Dragi bratje in sestre, bogoslužno leto je velika pot vere, ki jo Cerkev prehodi pod vodstvom Device Matere Marije. Na nedelje časa med letom se letos na tej poti vrstijo odlomki iz Lukovega evangelija, ki nas danes pospremi na »raven kraj« (prim. Lk 6,17), kjer se je Jezus ustavil z dvanajsterimi in kjer se je zbrala množica učencev in drugih ljudi, ki so ga prišli iz različnih krajev poslušat. V takšen okvir je postavljeno oznanilo »blagrov« (prim. Lk 6,20-26; prim. Mt 5,1-12). Jezus se je ozrl po svojih učencih in rekel: »Blagor vam, ubogi… Blagor vam, ki ste zdaj lačni… Blagor vam, ki zdaj jokate… Blagor vam, kadar bodo ljudje… vaše ime zavrgli zaradi mene. Zakaj jih razglasi za blažene? Ker bo Božja pravičnost storila tako, da bodo ti nasičeni, veseli, odškodovani vsake lažne obtožbe, torej na kratko, ker jih je že od sedaj sprejel v svoje kraljestvo. Blagri namreč temeljijo na dejstvu, da obstaja božanska pravičnost, ki povzdigne tistega, ki je bil po krivem ponižan in poniža tistega, ki se je poviševal (prim. Lk 14,11). Kajti evangelist Luka po štirih »blagor vam« dodaja štiri svarila: »Toda gorje vam, bogataši… Gorje vam, ki ste zdaj siti… Gorje vam, ki se zdaj smejete… Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas«, kajti, kot je trdil Jezus, se bodo stvari prevrnile na glavo, da bodo zadnji postali prvi in prvi zadnji (prim. Lk 13,30).

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 17. februar 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Lk 6,17.20-26) nam predstavi blagre po verziji sv. Luka. Besedilo je oblikovano v štiri blagre in v štiri svarila, izražena z izrazom »gorje vam«. S temi močnimi in učinkovitimi besedami nam Jezus odpre oči, da vidimo z njegovim pogledom onkraj videza, onkraj površinskosti in nas uči, da naj razločujemo situacije z očmi vere.

Jezus razglasi za blažene uboge, lačne, žalostne, preganjane in posvari tiste, ki so bogati, siti, ki se smejijo, ki jih ljudje hvalijo. Razlog za te paradoksne blagre je v dejstvu, da je Bog blizu tistim, ki trpijo in da posreduje pri osvoboditvi iz te njihove sužnosti. Jezus to vidi, vidi resničnost blagra onkraj negativne resničnosti. Prav tako pa je »gorje vam« namenjen tistim, ki so danes dobro, da bi jih prebudil iz njihove nevarne prevare sebičnosti ter bi jih oprl za logiko ljubezni, dokler je še čas.

Današnji evangeljski odlomek nas torej vabi, da razmislimo o globokem pomenu tega, da imamo vero, ki je v popolnem zaupanju Gospodu. Gre za to, da premagamo svetne malike in odpremo srce živemu in pravemu Bogu. Samo on lahko da našemu bivanju tisto tako želeno polnost, ki jo je tako težko doseči.

Bratje in sestre, veliko jih je namreč tudi dandanes, ki se razglašajo za delivce sreče. Pridejo in obljubljajo uspeh v kratkem času, veliki zaslužek na dosego roke, magične rešitve vsakršnega problema in tako naprej. In tu zelo z lahkoto lahko zdrsnemo, ne da bi se zavedali, da je greh proti prvi zapovedi, torej malikovalstvo, ko se Boga zamenja za malika. Malikovalstvo in maliki se zdi, da so iz nekega drugega časa, a so v resnici v vseh časih, tudi danes, saj opišeta bolje nekatere sodobne drže, kot številne sociološke analize.

Zaradi tega nam Jezus odpira oči za resničnost. Poklicani smo za srečo, da smo blaženi in to postanemo od sedaj naprej v meri, s kolikšno se postavimo na Božjo stran, na stran njegovega kraljestva, na stran tistega, kar ni kratkotrajno, ampak traja za večno življenje. Srečni smo, če se prepoznamo pomoči potrebne pred Bogom. To je zelo pomembno, Gospod, to potrebujem in če smo kot On in z Njim blizu ubogim, žalostnim in lačnim. Tudi mi smo pred Bogom ubogi, žalostni in lačni. Sposobni veselja postanemo vsakokrat, ko iz posedovanja dobrin tega sveta ne delamo malikov, katerim pod ceno prodamo svojo dušo, temveč smo jih sposobni podeliti jih s svojimi brati. Glede tega nas danes bogoslužje ponovno vabi, da se vprašamo in napravimo resnico v svojem srcu.

Jezusovi blagri so odločilno sporočilo, ki nas spodbuja priganja, da ne postavljamo svojega zaupanja v materialne in minljive stvari, da ne iščemo sreče pri prodajalcih megle, ki so tolikokrat prodajalci smrti in izvedencih prevar. Gospod nam pomaga odpreti oči, da si pridobimo bolj prodoren pogled na resničnost, da se varujemo kronične kratkovidnosti, s katero nas posvetni duh okužuje. Njegova paradoksna beseda nas pretrese in nam da to, da prepoznamo kaj nas v resnici bogati, nasiti, nam da veselje in dostojanstvo. Skratka tisto, kar daje v resnici smisel in polnost našemu življenju.

Devica Marija naj nam pomaga z oprtim razumom in srcem prisluhniti temu evangeliju, da bo v našem življenju obrodil sad in bomo postali pričevalci sreče, ki ne razočara. Ta Božja sreča nikoli ne razočara.

Angel Gospodov, nedelja, 13. februar 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! V središču evangelija današnjega bogoslužja so blagri (prim. Lk 6,20-23). Zanimivo je opaziti, da jih Jezus razglasi tako, čeprav je obkrožen z veliko množico, da se obrne k svojim učencem (prim. v. 20). Govori učencem.

Blagri dejansko določajo identiteto Jezusovega učenca. Zvenijo lahko tuje, skoraj nerazumljivo tistemu, ki ni Gospodov učenec. Če pa se vprašamo, kakšen je Jezusov učenec, so odgovor ravno blagri. Poglejmo si prvega, ki je osnova vseh drugih: »Blagor vam, ubogi,
kajti vaše je Božje kraljestvo« (v. 20). Blagor vam, ubogi. Jezus o svojih pove dve stvari, da so blaženi in da so ubogi. Še več, blaženi so zato, ker so ubogi.

V kakšnem smislu? V smislu, da Jezusov učenec ne najde svojega veselja v denarju, v oblasti ali v drugih materialnih dobrinah, temveč v darovih, ki jih vsak dan prejme od Boga: življenje, stvarstvo, brate in sestre, in tako naprej. Tudi dobrine, ki jih ima, je zadovoljen, da jih podeljuje z drugimi, saj živi v Božji logiki. In kaj je Božja logika? Zastonjskost. Učenec se je naučil živeti v zastonjskosti. To uboštvo je tudi drža do smisla življenja. Jezusov učenec ne misli, da ga ima, da ve vse, temveč ve, da se ga mora vsak dan učiti. Uboštvo je torej v zavesti, da se ga mora vsak dan učiti. Jezusov učenec, ker ima to držo, je ponižna in odprta oseba, daleč od predsodkov in togosti.

Lep zgled glede tega je bil v evangeliju prejšnje nedelje. Simon Peter, ki je bil izkušen ribič, sprejme Jezusovo povabilo naj ob neobičajni uri vrže mreže in potem poln začudenja nad čudežnim ulovom pusti čoln in vse svoje imetje, da bi šel za Gospodom. Peter se pokaže dojemljivega s tem, ko zapusti vse in tako postane učenec. Nasprotno pa tisti, ki je preveč navezan na svoje ideje in osebne gotovosti težko zares hodi za Jezusom. Morda le po malem hodi za njim samo v stvareh, s katerimi se »jaz strinjam in On se strinja z menoj«, medtem ko v drugih stvareh ne hodi. To torej ni učenec. Ob tem zapade v žalost. Postane žalosten, ker se mu računi ne izidejo, ker se realnost izmika njegovim miselnim vzorcem in je končno nepotešen. Po drugi strani pa se učenec zna spraševati, zna vsak dan ponižno iskati Boga in to mu omogoča, da se spusti v resničnost ter iz nje razbere bogastvo in zapletenost.

Učenec, z drugimi besedami, sprejme paradoks blagrov, ki razglašajo, da je blažen, torej srečen, tisti, ki je ubog, kateremu primanjkuje veliko stvari in to sprejme. Po človeško pa razmišljamo drugače: srečen je, kdor je bogat, nasičen z dobrinami; kdor prejema odobravanje in mu mnogi zavidajo. Posvetna misel je, kdor ima vse zagotovljeno. To ni miselnost blagrov. Jezus pa nasprotno razglasi posvetni uspeh za popolnoma zgrešen, saj je podprt s sebičnostjo, ki napihuje, a nazadnje pusti praznino v srcu. Učenec se pred paradoksom blagrov pusti zapasti v krizo, saj se zaveda, da ni Bog, ki naj bi sprejel našo logiko, temveč mi Njegovo. To pa zahteva pot, ki je včasih naporna, a jo vedno spremlja veselje. Jezusov učenec je vesel zaradi veselja, ki prihaja od Jezusa. Kajti zapomnimo si, da je prva Jezusova beseda: blagor in od tu naziv blagri. To pa je sopomenka za biti Jezusov učenec. Ko nas Gospod osvobodi iz sužnosti sebične osredotočenosti nase, vrže s tečajev naše zaprtosti, omehča našo trdoto in nas odpre za resnično srečo, ki se pogosto nahaja tam, kjer mi ne mislimo. On torej vodi naše življenje, ne mi s svojimi predsodki, s svojimi zahtevami. Učenec je torej tisti, ki se pusti voditi Jezusu, ki srce odpre Jezusu, ga posluša in hodi po poti za njim.

Po tem se lahko vprašamo, vsakdo od nas: imam razpoložljivost učenca? Ali pa se obnašam s togostjo tistega, ki se čuti v redu, ki se počuti dobro, ki čuti, da je že na cilju? Pustim, da me blagri notranje vržejo s tečajev ali pa ostajam znotraj svojih idej? In potem z miselnostjo blagrov, neglede na napore in težave, čutim veselje v hoji za Gospodom? Pomembna značilnost učenca je veselje srca. Ne pozabimo na veselje srca. Preizkusni kamen, da vemo, če je kakšna oseba Jezusov učenec, je v tem, da ima veselje v srcu. Imam veselje v srcu? To je to.

Marija, prva Gospodova učenka naj nam pomaga živeti kot odprti in veseli učenci.