Papež molil za umrle zdravnike in duhovnike. Homilija: Greh nevtralnosti

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je med današnjim evharističnim bogoslužjem, ki ga je zjutraj obhajal v kapeli Doma sv. Marte, molil za zdravstveno osebje in duhovnike, ki skrbijo za bolnike s koronavirusom ter tako izpostavljajo nevarnosti tudi svoje življenje. Posebej je spomnil na vse, ki so zaradi pandemije tudi umrli: »Izvedel sem, da so v teh dneh umrli nekateri zdravniki, duhovniki, ne vem, ali tudi bolničarji. Nalezli so se bolezni, ker so skrbeli za bolnike. Molimo zanje in za njihove družne. Zahvaljujem se Bogu za zgled junaštva, ki nam ga dajejo, ko skrbijo za bolnike.«

Papeževa homilija je slonela na današnjem odlomku iz Janezovega evangelija (Jn 5, 1-16). Priča smo prizoru, ko Jezus ozdravi bolnega moža v kopeli Betsata. Bolan je bil že 38 let, a kot je v homiliji izpostavil papež Frančišek, je dejansko bil bolan v duši, v srcu, bolan je bil za pesimizmom, žalostjo, acedio, ki jo je sveti oče opredelil kot greh nevtralnosti.

Homilija papeža Frančiška

Današnje bogoslužje nas spodbuja k razmisleku o vodi. Voda kot simbol odrešenja in sredstvo odrešenja. A voda je tudi sredstvo uničenja, pomislimo samo na poplave. V današnjih bogoslužnih branjih pa je voda za rešitev. Berilo govori o vodi, ki vodi v življenje, ki ozdravlja vode morja. Gre za novo vodo, ki ozdravlja. V evangeliju pa imamo kopel, tisto kopel, kamor so prihajali bolniki. Bila je polna zdravilne vode. Kajti govorilo se je, da se voda občasno premakne, kakor da bi bila reka, saj z neba sestopi angel, ki jo zaplivka. In prvi, eden ali več, ki so takrat stopili v vodo, so bili ozdravljeni. Kot pravi Jezus, je tam ležalo mnogo bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, in čakali so na ozdravitev, da bi voda zaplivkala. Tam se je nahajal tudi mož, ki je že 38 let bil bolan. 38 let je bil tam in je čakal ozdravljenje. To nam dá misliti. Je kar malo preveč. Kajti nekdo, ki hoče ozdraveti, se znajde, da dobi nekoga, ki mu pomaga, premakne se, je nekoliko urnejši, tudi zvit. Tale pa je tam 38 let. Tako da se na koncu ne ve, ali je bolan ali mrtev. Jezus ga vidi tam ležati in, ker je vedel, da je že dolgo časa tam, mu je rekel: »Ali hočeš ozdraveti?« Odgovor je zanimov. Ne reče 'da', ampak se pritožuje. O bolezni? Ne. Bolnik odgovori: »Gospod, nimam nikogar, ki bi me dal v vodo, kadar voda zaplivka; medtem ko se jaz tja pomikam – medtem ko se odločam –, pa vstopi pred menoj kdo drug.« Človek, ki zmeraj pride z zamudo. Jezus mu pravi: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« In ta mož je v hipu ozdravel.

Drža tega človeka nam da misliti. Je bil bolna? Ja, verjetno je imel kakšno paralizo, a zdi se, da je malo lahko hodil. Bil je bolan v srcu, bil je bolan v duši, bil je bolan za pesimizmom, bil je bolan za žalostjo, bil je bolan za acedio [naveličanostjo, duhovno lenobo, brezbrižnostjo]. To je bolezen tega človeka: »Ja, želim živeti, ampak ...« Ostajal je tam. Je bil odgovor: »Ja, hočem biti ozdravljen!«? Ne, odgovor je bil pritoževanje: »Drugi pridejo prvi, vedno drugi.« Odgovor na Jezusovo ponudbo ozdravitve je pritoževanje nad drugimi. In tako se 38 let pritožuje nad drugimi. In ne stori ničesar za ozdravitev.

Bila je sobota. Slišali smo, kaj so storili učitelji Postave. Ključ pa je srečanje z Jezusom. Pozneje ga je našel v templju in mu je rekel: »Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« Tisti človek je bil v grehu, a ne zato, ker bi storil nekaj velikega, ne. Greh životarjenja in pritoževanja nad drugimi. Greh žalosti, ki je hudičevo seme, tiste nesposobnosti, da bi se odločili o svojem življenju. Druge bi gledal in se pritoževal. Niti ne da bi jih kritiziral, temveč da bi se pritoževal nad njimi. »Oni pridejo prvi, jaz sem žrtev tega življenja.« Pritoževanja, te osebe dihajo pritoževanja.

Če naredimo primerjavo s človekom, ki je bil slep od rojstva, o čemer smo poslušali prejšnjo nedeljo: s kakšnim veseljem, s kakšno odločnostjo je sprejel ozdravitev in s kakšno odločnostjo je razpravljal z učitelji Postave! Ta pa je samo šel in jih obvestil: »Ja, tisti je.« Pika. Da ne bi ogrozil svojega življenja.

To mi da misliti na mnoge med nami, na mnoge kristjane, ki živijo v tem stanju acedie [naveličanosti, mlačnosti, brezvoljnosti], nesposobni, da bi kar koli naredili, samo pritoževanje nad vsem. Acedia [naveličanost], je strup, je megla, ki obdaja dušo in ji ne pusti živeti. Je tudi mamilo, saj če ga pogosto poskušaš, ti postane všeč. In tako končaš kot »žalost-odvisnik«, »acedia-odvisnik«. Je kakor zrak. In to je precej običajen greh med nami: žalost, acedia [naveličanost, mlačnost, malomarnost], ne bom rekel melanholija, a je precej blizu temu.

Dobro bo za nas, da ponovno preberemo to peto poglavje iz Janezovega evangelija, da bi videli, kakšna je ta bolezen, v katero lahko zapademo. Voda je za rešitev. »Ampak jaz se ne morem rešiti.« »Zakaj?« »Ker so drugi krivi.« In tako ostanem tam 38 let. Jezus me je ozdravil. Ne vidimo reakcije drugih, ki so ozdravljeni, ki vzamejo svoja nosila in plešejo, pojejo, se zahvaljujejo, govorijo o tem vsemu svetu. Ta pa gre naprej. Drugi mu pravijo, da tega ne more, in pravi: »Pa tisti, ki me je ozdravil, je rekel, da lahko.« In gre dalje. In nato, namesto da bi šel k Jezusu, se mu zahvalil, samo informira: »Bil je tisti.« To je sivo življenje, sivo zaradi tistega slabega duha, kar je acedia, žalost, melanholija.

Pomislimo na vodo, na tisto vodo, ki je simbol naše moči, našega življenja; voda, ki jo je Jezus uporabil, da bi nas poživil, kar je krst. Tudi mi razmislimo, ali je kdo med nami v nevarnosti, da zdrsne v to acedio, v ta greh nevtralnosti: to je greh nevtralnosti, ne belo ne črno, ne ve se, kaj je. To je greh, ki ga hudič lahko uporabi, da bi uničil naše duhovno življenje in tudi naše življenje kot oseb.

Naj nam Gospod pomaga razumeti, kako slab in kako hud je ta greh.

Adoracija in duhovno obhajilo

Tudi današnjo sveto mašo v Domu sv. Marte je papež sklenil z evharističnim češčenjem in blagoslovom ter vse povabil k duhovnemu obhajilu. Pospremil je z molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično navzoč v Presvetem oltarnem zakramentu. Nadvse te ljubim in te želim v svoji duši. Ker te sedaj ne morem sprejeti v zakramentu, pridi vsaj duhovno v moje srce. Ker si že prišel, te objemam in se s tabo združujem. Ne dovoli, da bi se kdaj ločil od tebe.«