Papež moli za po krivičnem obsojene. Homilija: Poklicani smo služiti
Andreja Červek – Vatikan
Sveto mašo je papež Frančišek namenil osebam, ki so po krivičnem obsojene, in pozval k molitvi zanje: »V teh dneh postnega časa smo videli preganjanje, ki ga je doživel Jezus, in kako so se učitelji postave razbesneli proti njemu: bil je besno obsojen, čeprav je bil nedolžen. Danes bi rad molil za vse osebe, ki trpijo zaradi krivične obsodbe iz sovraštva.« Papeževa molitev je bila v duhu vstopnega speva za današnji torek velikega tedna: »Gospod, ne prepuščaj me volji mojih sovražnikov, vstale so zoper mene krive priče, polne sovraštva« (Ps 26,12).
V središču homilije pa je bilo služenje. Sveti oče je izhajal iz berila iz knjige preroka Izaija (Iz 49,1-6) in odlomka iz evangelija po Janezu (Jn 13,21-33.36-38), ki sta se brala med bogoslužjem. Kot je izpostavil, nas je Bog izvolil že v materinem telesu in nismo slučajno prišli na ta svet. Poklicani smo namreč k služenju.
Homilija papeža Frančiška
Izaijeva prerokba, ki smo jo poslušali, je prerokba o Mesiji, Odrešeniku. A prav tako je prerokba o ljudstvu Izrael, o Božjem ljudstvu. Lahko rečemo, da je prerokba o vsakem med nami. V bistvu prerokba izpostavlja, da je Gospod izvolil svojega služabnika v materinem telesu. Kar dvakrat to pravi. Njegov služabnik je bil izvoljen od začetka, od rojstva ali pred rojstvom. Božje ljudstvo je bilo izvoljeno pred rojstvom. In tako tudi mi. Nihče med nami ni naključno, slučajno padel na svet. Vsak ima neko usodo, svobodno usodo, usodo Božje izvolitve. Rodim se z usodo, da sem Božji otrok, da sem Božji služabnik, z nalogo, da služim, gradim, snujem. In to od materinega telesa dalje.
Jahvejev služabnik, Jezus, je služil vse do smrti. Zdelo se je kot poraz, a bil je način služenja. In to izpostavlja način služenja, ki ga moramo mi prevzeti v našem življenju. Služiti pomeni darovati se, darovati se drugim. Služiti pomeni, da zase ne zahtevamo neke koristi, ki ni služenje. To je slava, služiti. In Kristusova slava je služiti vse do zanikanja samega sebe, vse do smrti, smrti na križu. Jezus je služabnik Izraela. Božje ljudstvo je služabnik. In ko se Božje ljudstvo oddalji od te drže služenja, je odpadniško ljudstvo, oddalji se od poklicanosti k služenju, oddalji se od Božje ljubezni. Svoje življenje gradi na nekih drugih ljubeznih, velikokrat malikovalskih.
Gospod nas je izvolil v materinem telesu. V življenju so padci. Vsak med nami je grešnik in lahko pade in tudi je padel. Razen Marije in Jezusa, smo vsi ostali padli, smo grešniki. A kar je pomembno, je drža pred Bogom, ki me je izbral, ki me je mazilil kot služabnika. Je drža grešnika, ki je zmožen prositi odpuščanje. Kakor Peter, ki je prisegel: »Ne, nikoli te ne bom zanikal, Gospod, nikoli, nikoli, nikoli!« Potem pa, ko zapoje petelin, joče, se kesa. To je služabnikova pot: ko mu zdrsne, ko pade, prosi odpuščanje. Ko pa služabnik ni sposoben razumeti, da je padel, ko ga strast zajame na način, da ga vodi v malikovanje, odpre srce satanu, vstopi noč. In to se je zgodilo Judu.
Danes premišljujmo o Jezusu, služabniku, zvestemu v služenju. Njegova poklicanost je služiti. Vse do smrti in to smrti na križu. Pomislimo na vsakega med nami, ki smo del Božjega ljudstva. Služabniki smo. Naša poklicanost je služiti, ne pa izkoristiti svoje mesto v Cerkvi. Služiti. Vedno v služenju.
Prosimo za milost, da bi vztrajali v služenju. Včasih z zdrsi, s padci, a vsak z milostjo, da se zjočemo, kakor se je zjokal Peter.
Adoracija in duhovno obhajilo
Sveti oče je tudi danes povabil k duhovnemu obhajilu z molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično navzoč v Presvetem oltarnem zakramentu. Nadvse te ljubim in te želim v svoji duši. Ker te sedaj ne morem sprejeti v zakramentu, pridi vsaj duhovno v moje srce. Ker si že prišel, te objemam in se s tabo združujem. Ne dovoli, da bi se kdaj ločil od tebe. Amen.« Ob koncu maše je potekalo evharistično češčenje in papežev blagoslov z Najsvetejšim.
