Papež molil za učitelje in dijake. Pri homiliji govoril o pastirjih

Andreja Červek - Vatikan

Na začetku maše je papež povabil k molitvi za učitelje in učence, ki imajo v času pandemije pouk preko interneta: »Molimo danes za učitelje, ki veliko delajo, da bi pripravili predavanja preko interneta in drugih posrednih poti. In molimo tudi za dijake, ki morajo opravljati izpite na način, na katerega niso navajeni. Spremljajmo jih z molitvijo.«

Papeževa jutranja homilija je slonela na današnjem evangeljskem odlomku iz Janezovega evangelija (Jn 6,1-15), ki govori o pomnožitvi kruha in rib. Jezus je imel rad množice. Njegovi učenci pa, nasprotno, so hoteli biti sami z Gospodom, ga poslušati, praznovati. Množice ljudi jim niso bile všeč. Jezus pa jih je preizkušal in jih poučeval, kako biti blizu ljudem. Gospod tudi danes uči pastirje, kako biti z Božjim ljudstvom. Pravi jim: »Vi jim dajte ...« A Božje ljudstvo utrudi, kajti vedno prosi konkretne stvari. In tukaj je pomembna bližina Očetu. Tudi Jezus se namreč na koncu umakne na goro, da bi bil z Očetom. Ta dvojna pastirjeva bližina je tisto, kar Jezus uči apostole, da bi tako postali veliki pastirji. Sveti oče je homilijo sklenil z molitvijo za pastirje, da jih ne bi bilo strah biti blizu Božjemu ljudstvu.

Homilija papeža Frančiška

Ta stavek v tem odlomku nam daje misliti: »To je pa rekel, ker ga je skušal, saj je sam vedel, kaj bo storil.« To je imel v mislih Jezus, ko je rekel: »Kje naj kupimo kruha, da bi ti jedli?« A to je rekel, da bi ga skušal. Vedel je. Tukaj vidimo Jezusovo držo do apostolov. Neprestano jih je postavljal na preizkušnjo, da bi jih učil. In ko so bili zunaj meje in zunaj opravila, ki bi ga morali opraviti, jih je zaustavil in jih poučeval.

Evangelij je poln teh Jezusovih gest, s katerimi svojim učencem pomaga rasti, da bi postali pastirji Božjega ljudstva, v tem primeru škofje, pastirji Božjega ljudstva. In ena od stvari, ki jih je Jezus najbolj ljubil, je bila biti z množico, kajti tudi to je simbol univerzalnosti odrešenja. In ena od stvari, ki apostolom ni bila všeč, je bila množica. Njim je bilo všeč biti blizu Gospodu, slišati Gospoda, poslušati vse, kar jim je Gospod govoril. Tile danes so šli, da bi meli dan počitka. Tako pravijo ostale različice v ostalih evangelijih, saj vsi štirje o tem govorijo ... morda sta bili dve pomnožitvi kruha. Vračali so se z nekega poslanstva in Gospod jim je rekel: »Pojdimo si malo odpočit.« In so šli in ljudje so ugotovili, kam gredo ob morju. Naredili so krog in so jih tam čakali. Učenci pa ob tem niso bili ravno srečni, saj so jim ljudje uničili praznik, niso mogli praznovati z Gospodom. Kljub temu pa je Jezus začel učiti, poslušali so ga, zatem so med seboj govorili in minevale so ure in ure in ure. Gospod je govoril in ljudje so bili srečni. Oni pa so govorili: »Naše praznovanje je uničeno, naš počitek je uničen.«

Gospod je iskal bližino z ljudmi in poskušal je oblikovati srce pastirjev za bližino z Božjim ljudstvom, da bi mu služili. Oni pa so se čutili izvoljeni in so se čutili kot privilegirani krog, privilegirani razred, 'aristokracija', ki je blizu Gospodu. In Gospod je velikokrat kaj naredil, da bi jih popravil. Na primer, pomislimo na otroke. Oni so varovali Gospoda. »Ne ne ne, ne približajte otrok, ki nadlegujejo, motijo ... Ne starši z otroki.« In Jezus? »Naj pridejo otroci.« In oni niso razumeli. Pozneje so razumeli. Zatem mislim na pot proti Jerihi, ko je nekdo vpil: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« In Jezus pravi: »Kdo je tale? Naj pride sem.« In spet drugič ... Gospod jih je tako učil tiste bližine Božjemu ljudstvu.

Res je, da Božje ljudstvo utrudi pastirja, utrudi ga. Ko je pastir dober, se stvari pomnožijo, kajti ljudje gredo vedno k dobremu pastirju zaradi ene stvari, zaradi druge. Enkrat je veliki župnik v neki preprosti, skromni četrti neke škofije ... imel je župnišče kot je normalna hiša ... in ljudje so trkali na vrata in trkali na okno, ob vsaki uri ... in enkrat mi je rekel: »Najraje bi zazidal vrata in okno, da bi me pustili počivati.« A vedel je, da je pastir in da mora biti z ljudmi. Jezus torej vzgaja, uči učence, apostole, te pastoralne drže, kar je bližina Božjemu ljudstvu.

Božje ljudstvo utrudi, kajti vedno prosi konkretne stvari. Vedno te prosi nekaj konkretnega, morda napačnega, a vedno te prosi konkretne stvari. In pastir mora skrbeti za te stvari. Različice drugih evangelistov, ko prikazujejo Jezusa in ljudi, ki so po več urah morali oditi, saj se je že začelo temniti, takole pravijo: »Odslovi ljudi, naj gredo in si kupijo kaj za jesti.« Ravno v trenutku teme, ko se je začelo temniti. Pa kaj so imeli v mislih? Da bi vsaj malo praznovali med seboj – tisti egoizem, ne zloben, a se ga razume, da bi bili s pastirjem, bili z Jezusom, ki je veliki pastir. In Jezus odgovori, da bi jih preizkušal: »Vi jim dajte jesti.« In to je, kar Jezus danes pravi vsem pastirjem: »Vi jim dajte jesti.« »So prestrašeni? Vi jim dajte tolažbe. So izgubljeni? Vi jim dajte izhod. So v zmoti? Vi jim dajte rešitev problemov. Vi jim dajte ...« In ubogi pastir čuti, da mora dajati, dajati, dajati. A od koga prejema? Jezus nas uči. Od istega, od katerega je prejemal Jezus.

Po vsem tem odslovi apostole in gre molit, gre k Očetu, k molitvi. Ta dvojna pastirjeva bližina je tisto, kar Jezus pomaga, da bi apostoli razumeli, da bi tako postali veliki pastirji. Vendar pa se množica včasih zmoti in tukaj se je zmotila. »Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: 'Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.' Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.« Morda – tega evangelij ne pravi – je kateri od apostolov rekel: »Gospod, izkoristimo to in prevzemimo oblast.« Še ena skušnjava. In Jezus jim pokaže, da to ni pot.

Oblast pastirja je služenje. Nima druge oblasti. In ko se zmotijo glede druge oblasti, se uniči poklicanost in postanejo – ne vem – upravitelji pastoralnih podjetij, a ne pastirji. Struktura ne opravlja pastorale. Pastirjevo srce je tisto, ki dela pastoralo. In pastirjevo srce je tisto, ki ga Jezus sedaj poučuje. Prosimo danes Gospoda za pastirje Cerkve, da bi jim Gospod vedno govoril, saj jih zelo ljubi. Naj nam vedno govori, pove naj nam, kako stojijo stvari, naj nam razlaga in predvsem naj nas uči, da se ne bi bali Božjega ljudstva, da nas ne bi bilo strah biti blizu.

Adoracija in duhovno obhajilo

Sveti oče je med mašo povabil k duhovnemu obhajilu z molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično navzoč v Presvetem oltarnem zakramentu. Nadvse te ljubim in te želim v svoji duši. Ker te sedaj ne morem sprejeti v zakramentu, pridi vsaj duhovno v moje srce. Ker si že prišel, te objemam in se s tabo združujem. Ne dovoli, da bi se kdaj ločil od tebe. Amen.« Ob koncu svete maše je potekalo evharistično češčenje in papežev blagoslov z Najsvetejšim.