Papež molil za zapornike in izpostavil težko stvarnost mnogih revežev

Andreja Červek - Vatikan

Na začetku jutranje maše, ki jo je papež daroval v kapeli Doma sv. Marte, je bila molitev za zapornike. Sveti oče je izpostavil problem prenaseljenosti zaporov ter pozval k molitvi tudi za vse odgovorne, ki iščejo rešitve za ta problem: »Mislim na zelo resen problem, ki obstaja na mnogih delih sveta. Želel bi, da danes molimo za problem prenaseljenosti v zaporih. Kjer je prenaseljenost, kjer je veliko ljudi, tam je tudi nevarnost v tej pandemiji, da na koncu pride do katastrofe. Prosimo za odgovorne, za tiste, ki morajo sprejemati odločitve, da najdejo pravo in ustvarjalno pot za rešitev tega problema.«

Papeževa homilija je slonela na Jezusovih besedah iz današnjega evangelija po Janezu (Gv 12, 1-11): »Uboge imate namreč vedno med seboj.« Povod za Jezusovo trditev je odziv Juda Iškarjota na dejanje Marije, Martine in Lazarjeve sestre, ki z dragocenim oljem Jezusu mazili noge. Juda namreč pripomni, da bi olje bilo bolje prodati in denar razdeliti revnim. Kot pojasnjuje evangelist Janez, pa to ni bil izraz njegove skrbi za revne. Bil je namreč tat in je izmikal denar. Gre za primer upravljanja z denarjem, ki je vedno aktualen, je papež izpostavil v homiliji ter spregovoril o mnogih revežih današnjega časa, ki so žrtve krivičnih ekonomskih in finančnih politik. Jezusove besede, da so reveži vedno med nami, pomenijo, da je Jezus vedno med nami. In od tukaj izhaja papeževo vprašanje, kakšen je naš odnos do revnih, ali jih vidimo, ali jim pomagamo. Po tem bomo namreč sojeni: kako smo ravnali z reveži.

Homilija papeža Frančiška

Ta odlomek se konča z opažanjem: »Sklenili pa so veliki duhovniki umoriti tudi Lazarja, ker je mnogo Judov zaradi njega odhajalo in verovalo v Jezusa.« Prejšnji dan smo videli korake pri skušnjavi: začetno zapeljevanje, iluzija, zatem raste – drugi korak, in tretji, raste in okuži in se upravičuje. Imamo pa še en korak: gre dalje, ne ustavi se. Za te [velike duhovnike] ni bilo dovolj usmrtiti Jezusa, sedaj so hoteli umoriti tudi Lazarja, ker je bil priča življenja.

Danes bi se rad zaustavil pri eni Jezusovi besedi. Sedem dni pred veliko nočjo, nahajamo se na pragu trpljenja, Marija kontemplira. Marta je stregla, Marija pa je odprla vrata kontemplaciji, motrenju. Juda pa misli na denar in misli na revne. A ne zato, ker bi mu bili reveži pomembni, ampak ker je bil tat. In ker je skrbel za denarnico, je iz nje jemal, kar se je vanjo dajalo.

Ta zgodba o nezvestem upravitelju je vedno aktualna, takšni vedno obstajajo, tudi na visoki ravni. Pomislimo na nekatere dobrodelne ali humanitarne organizacije, ki imajo veliko, veliko zaposlenih, ki imajo zelo obilno strukturo ljudi, in na koncu do revnih pride štirideset odstotkov, kajti šestdeset gre za plače mnogih ljudi. To je način jemanja denarja revnim.

Odgovor pa je Jezus. In tukaj se želim zaustaviti. »Uboge imate namreč vedno med seboj.« To je resnica: »Uboge imate namreč vedno med seboj.« Reveži so. Veliko jih je. Je revež, ki ga mi vidimo. A to je samo majhen del. Velika večina revežev so tisti, ki jih mi ne vidimo. Skriti reveži. In mi jih ne vidimo, ker vstopamo v to kulturo brezbrižnosti, ki je pogajalska, in zanikamo: »Ne, ne, ni jih veliko, ni jih videti. Ja, tisti primer ...« Vedno se zanika realnost revnih. A veliko jih je, veliko.

In tudi če ne vstopimo v to kulturo brezbrižnosti, obstaja navada, da reveže vidimo kot okraske nekega mesta. Ja, obstajajo, kakor kipi; ja so, vidijo se; tista starka, ki prosi miloščino, tisti drugi tam ... A kakor da bi bilo nekaj normalnega. Del mestne okrasitve je imeti reveže. Velika večina revežev pa je žrtev ekonomskih politik, finančnih politik. Nekatere nedavne statistike takole povzemajo: veliko denarja je v rokah maloštevilnih in veliko revščine v rokah mnogih. In to je revščina mnogih ljudi, ki so žrtve strukturalne nepravičnosti svetovne ekonomije. Imamo veliko revnih, ki se sramujejo, da ne morejo priti do konca meseca. Veliko revnih srednjega sloja, ki naskrivaj hodijo na Karitas in naskrivaj prosijo, ker jih je sram. Revnih je mnogo več kot bogatih, mnogo mnogo več. Kar pravi Jezus, je res: »Uboge imate namreč vedno med seboj.« Ampak ali jih jaz vidim? Se zavedam te stvarnosti? Predvsem skrite stvarnosti, tistih, ki jih je sram reči, da ne pridejo do konca meseca.

Spominjam se, da so mi v Buenos Airesu rekli, da se je v zapuščeni tovarni, že leta prazni, naselilo kakšnih petdeset družin, kamor so prišle v zadnjih mesecih. Šel sem tja. Bile so to družine z otroki in vsaka si je vzela del zapuščene tovarne, da bi tam živeli. Videl sem, da je vsaka družina imela dobro pohištvo, pohištvo, ki ga ima srednji razred, imeli so televizijo. A tja so šli zato, ker niso več mogli plačevati najemnine. Novi reveži, ki morajo zapustiti dom, ker ga ne morejo plačevati, in gredo tja. Tista nepravičnost ekonomske ali finančne organizacije jih pripelje tja. In mnogo jih je, mnogo.

Tako da jih bomo srečali pri poslednji sodbi. Prvo vprašanje, ki nam ga bo zastavil Jezus, je: »Kako si bil z reveži? Si jim dal jesti? Ko je bil v zaporu, si ga obiskal? V bolnišnici si ga obiskal? Si pomagal vdovi, siroti? Kajti tam sem bil jaz.« O tem bomo sojeni. Ne bomo sojeni po luksuzu ali potovanjih, ki jih opravimo, ali družbeni pomembnosti, ki jo imamo. Sojeni bomo o našem odnosu do revežev. Če se jaz danes ne menim za reveže, jih puščam na strani, mislim, da jih ni, se Gospod ne bo menil zame na dan sodbe. Ko Jezus pravi: »Uboge imate namreč vedno med seboj«, hoče reči: »Jaz bom vedno z vami v revežih. Tam bom navzoč.« In to ne pomeni biti komunist. To je središče evangelija: mi bomo sojeni po tem.