Sveti oče med jutranjo mašo molil za Evropo

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je zjutraj daroval mašo v kapeli Doma sv. Marte in pozval k molitvi za Evropo. Cerkev namreč danes obhaja praznik sv. Katarine Sienske, sozavetnice Evrope. »Danes je sv. Katarina Sienska, cerkvena učiteljica in zavetnica Evrope. Molimo za Evropo, za enotnost Evrope, za enotnost Evropske unije, da bi vsi skupaj lahko šli naprej kot bratje,« je dejal sveti oče.

Pri homiliji pa je govoril o preprostosti in konkretnosti duhovnega življenja, pri tem pa izhajal iz današnjega berila. Kot beremo na začetku Prvega Janezovega pisma (1 Jn 1,5-10; 2,1-2): »Bog je luč in nikakršne teme ni v njem. Če rečemo, da smo z njim združeni, pa hodimo v temi, se lažemo in ne ravnamo po resnici. [...] Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice.« Kot je izpostavil papež, apostol Janez poziva h konkretnosti. V njegovem pismu imamo namreč veliko nasprotij: luč in tema, laž in resnica, greh in nedolžnost. A treba je izbrati – ali eno ali drugo, kajti sivina je izdajalska, pomirja te, saj misliš, da hodiš v luči. In ta konkretnost se nanaša tudi na priznanje grehov. Resnica je konkretna, laži pa so eterične. Zato je treba svoje grehe priznati na konkreten način, jih poimenovati, ne pa govoriti abstraktno in nekje v zraku. In za zgled je papež postavil otroke, ki so zelo preprosti in konkretni in znajo povedati stvari, kot so. Tudi mi moramo biti preprosti in konkretni ter se s ponižnostjo in sramom spovedati svojih konkretnih grehov, da ne bi ostali v abstraktnosti in s tem hodili v sivini. Hudič namreč hoče, da smo mlačni – ne eno ne drugo. Duhovno življenje je zelo preprosto, je dejal papež ter pozval, naj ga ne kompliciramo z nekimi odtenki, ampak živimo preprosto, ponižno in s svobodo, da povemo stvari, kot so.

Homilija papeža Frančiška

V prvem pismu sv. Janeza apostola imamo veliko nasprotij: med lučjo in temo, med lažjo in resnico, med grehom in nedolžnostjo. A apostol nenehno poziva h konkretnosti, k resnici, in nam pravi, da ne moremo biti v občestvu z Jezusom in hoditi v temi, kajti On je luč. Ali ena stvar ali druga. Sivina je še slabša. Kajti sivina ti daje verjeti, da hodiš v luči, saj nisi v temi, in to te pomirja. Sivina je zelo izdajalska. Ali eno ali drugo.

Apostol gre še naprej. »Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice.« Kajti vsi imamo grehe, vsi smo grešniki. In tukaj je nekaj, kar nas lahko prevara. Reči »vsi smo grešniki«, kakor reči »dober dan«, kot nekaj običajnega, nekaj družbenega – in ne imeti dejanske zavesti o grehu. Ne. Grešnik sem zaradi tega, tega, tega. Konkretnost. Konkretnost resnice. Resnica je vedno konkretna. Laži so eterične, so kakor zrak, ne moreš jih prijeti. Resnica je konkretna. Ne moreš se iti spovedat svojih grehov na abstrakten način: »Ja, jaz ... ja, enkrat sem izgubil potrpljenje, drugič ...« Abstraktne stvari. »Sem grešnik.« Konkretnost je tisto, zaradi česar se čutim zares grešnik in ne grešnik nekje v zraku.

Jezus pravi v evangeliju: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.« Konkretnost otrok. Lepo je poslušati otroke, ko pridejo k spovedi. Ne povejo čudne stvari, nekje v zraku. Povejo konkretne stvari. Včasih celo preveč konkretne, saj imajo tisto preprostost, ki jo Bog daje otrokom. Vedno se spomnim enega dečka, ki mi je prišel povedat, da je žalosten, ker se je prepiral s teto. A potem je nadaljeval. Rekel sem mu: »Pa kaj si naredil?« »Eh, bil sem doma in sem hotel iti igrati nogomet – otrok, a ne –, in teta, mame ni bilo, pravi: 'Ne, ne moreš iti ven, najprej moraš narediti nalogo.'« In beseda gor beseda dol. »In na koncu sem jo poslal v tisto deželo.« Bil je otrok z veliko geografsko kulturo. Povedal mi je tudi ime dežele, kamor je poslal teto. Takšni so: preprosti, konkretni.

Tudi mi moramo biti preprosti, konkretni. Konkretnost te vodi v ponižnost, kajti ponižnost je konkretna. »Vsi smo grešniki« je abstraktno. Ne. »Jaz sem grešnik zaradi tega, tega in tega.« In to me vodi do sramu, ko gledam Jezusa. »Odpusti mi.« Prava drža grešnika. »Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice.« En način, kako reči, da smo brez greha, je ta abstraktna drža: »Ja, grešniki smo, ja, enkrat sem izgubil potrpljenje ...« A vse v zraku. Ne zavem se realnosti svojih grehov. »Pa vi veste, da vsi, vsi počnemo te stvari, žal mi je, žal mi je ... boli me, ne želim več tega početi, ne želim več tega govoriti, ne želim več tega misliti.« Pomembno je, da v sebi poimenujemo svoje grehe. Konkretnost. Kajti če jih ohranjamo v zraku, bomo končali v temi. Bodimo kakor otroci, ki povejo to, kar čutijo, kar mislijo. Niso se še naučili umetnosti govorjenja o zapakiranih stvareh, ki se jih razume, a se jih ne pove. To je umetnost odraslih, kar pa nam pogostokrat ne dene dobro.

Včeraj se prejel pismo enega fanta iz Caravaggia. Ime mu je Andrej. In mi je pripovedoval o svojih stvareh. Pisma otrok so prelepa zaradi konkretnosti. In mi je povedal, da je po televiziji poslušal mašo ter da me mora grajati zaradi ene stvari: da pravim »mir z vami«. In »ti ne smeš tega reči, saj se zaradi pandemije ne smemo dotikati«. On ne vidi, da si vi pokimate z glavo in se ne dotikate. Svoboda, da se pove stvari, kot so.

Tudi mi, z Gospodom – svoboda povedati stvari, kot so. »Gospod, sem v grehu, pomagaj mi.« Kakor Peter po prvem čudežnem ribolovu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Imeti to modrost konkretnosti. Kajti hudič hoče, da živimo v mlačnosti, mlačni, v sivini: ne dobri ne slabi, ne belo ne črno – sivo. Življenje, ki Gospodu ni všeč. Gospodu niso všeč mlačneži. Konkretnost. Da ne bi bili lažnivci. Če se spovemo svojih grehov, je On tako zvest in pravičen, da nam odpusti. Odpusti nam, ko smo konkretni. Tako zelo preprosto je duhovno življenje, zelo preprosto. A mi ga zakompliciramo s temi odtenki in na koncu nikoli nikamor ne prispemo.

Prosimo Gospoda za milost preprostosti, naj nam On da to milost, ki jo daje preprostim, otrokom, ki povejo, kar čutijo, ki ne skrivajo, kar čutijo. Četudi gre za napačno stvar, povejo jo. Tudi z Njim, povedati stvari – transparentnost. In ne živeti življenja, ki ni ne eno ne drugo. Milost svobode, da povemo te stvari, in tudi milost, da dobro vemo, kdo smo pred Bogom.

Adoracija in duhovno obhajilo

Sveti oče je med mašo povabil k duhovnemu obhajilu z molitvijo: »Moj Jezus, verujem, da si resnično navzoč v Presvetem oltarnem zakramentu. Nadvse te ljubim in te želim v svoji duši. Ker te sedaj ne morem sprejeti v zakramentu, pridi vsaj duhovno v moje srce. Ker si že prišel, te objemam in se s tabo združujem. Ne dovoli, da bi se kdaj ločil od tebe. Amen.« Ob koncu svete maše je potekalo evharistično češčenje in papežev blagoslov z Najsvetejšim.