Papež fokolarom: Loppiano – odprto mesto, mesto v izhodu

Andreja Červek - Vatikan

V Loppianu, ki ga je leta 1964 ustanovila Chiara Lubich, sta svetega očeta sprejela predsednica gibanja fokolarov Maria Voce in škof Mario Meini. Papež se je najprej napotil v svetišče Marije Theotokos (Božje Matere). Pred cerkvijo je sledilo srečanje s člani gibanja fokolarov – zbralo se jih je približno sedem tisoč. Frančišek je Loppiano, kjer danes živi 850 oseb, označil kot odprto mesto, kot mesto v izhodu, kjer ni periferij.

Iskreni in pogumni učenci v ljubezni in resnici

Papež Frančišek je izpostavil dve ključni besedi parezija in hypomoné ter tako odgovoril na eno od treh vprašanj, ki so mu jih zastavili fokolari. Nanašalo se je na življenje Jezusove nove zapovedi v današnjem svetu, po petdesetih letih od nastanka Loppiana.

Parezija izraža temeljno kvaliteto v krščanskem življenju: imeti srce, ki je usmerjeno na Boga in 

verjeti v njegovo ljubezen, kajti njegova ljubezen prežene vsak lažen strah, vsako skušnjavo, da bi se skrili v mirno življenje, licemerstvo ali celi prefinjeno hinavščino. Po papeževih besedah je treba prositi Svetega Duha za odkritosrčnost (ki je vedno povezana s spoštovanjem in nežnostjo) pri pričevanji o velikih in lepih delih, ki jih Bog izpolnjuje v nas in med nami. Tudi v odnosih v skupnosti je treba vedno biti iskreni, pošteni, ne prestrašeni in ne leni. Ne stati ob strani in sejati ljuljko in godrnjati, ampak si prizadevati za življenje kot iskreni in pogumni učenci v ljubezni in resnici.

Hypomoné lahko prevedemo kot biti podrejen, ostati in učiti se živeti naporne situacije, ki nam jih daje življenje. Apostol Pavel je s to besedo izrazil vztrajnost in vzdržljivost pri uresničevanju odločitve za Boga in za novo življenje v Kristusu. Kot je dejal papež, gre za to, da ohranjamo trdnost te odločitve, tudi za ceno težav in nasprotovanj, zavedajoč se, da ta vztrajnost, trdnost in potrpežljivost ustvarjajo upanje. Upanje pa nikoli ne razočara. »Temelj vztrajnosti je Božja ljubezen, ki je zlita v naša srca z darom Duha. To je ljubezen, ki je pred nami in nas dela zmožne živeti z vztrajnostjo, vedrino, pozitivnostjo, domišljijo in tudi humorjem, predvsem v najtežjih trenutkih,« je izpostavil in pripomnil, naj prosijo za milost smisla za humor.

Loppiano – odprto mesto, mesto v izhodu

Papež Frančišek je spomnil na začetke Loppiana. Chiara Lubich je mesto ustanovila po modelu benediktinskega samostana. Čutila je Božjo spodbudo, da dá življenje nečemu podobnemu, a v novi in moderni obliki, v skladu z drugim vatikanskim koncilom, začenši s karizmo edinosti. Tako je nastal osnutek novega mesta, ki je v duhu evangelija. To je mesto, ki izraža lepoto Božjega ljudstva v bogastvu in raznolikosti svojih članov, različnih poklicev, družbenih in kulturnih izrazov, vsak v dialogu in služenju vsem. »Mesto, ki ima v središču evharistijo, izvir edinosti in vedno novega življenja; in ki se kaže v očeh obiskovalcev tudi v svoji laični in vsakdanji preobleki: z obdelovanjem zemlje, podjetniško in industrijsko dejavnostjo, šolami, domovi za goste in ostarele, umetnostnimi ateljeji, glasbenimi kompleksi, sodobnimi komunikacijskimi sredstvi … Družina, kjer se vsi prepoznavajo kot sinovi in hčere enega Očeta ter si med seboj in z vsemi prizadevajo živeti zapoved medsebojne ljubezni.«

V Loppianu se živi izkušnjo skupne hoje, v sinodalnem stilu, kakor Božje ljudstvo, je nadaljeval sveti oče, odgovarjajoč na vprašanje o Loppianu kot mestu-šoli. Zatrdil je, da je trdna in nenadomestljiva osnova vsega: »šola za Božje ljudstvo, kjer uči in vodi edini Učitelj in kjer je navzoča dinamika medsebojnega poslušanja in izmenjave darov med vsemi«. Tukaj lahko najdejo novo spodbudo vse oblike formacije, ki so nastale v Loppianu na podlagi karizme edinosti: duhovna formacija, formacija za delo, ekonomsko in politično delovanje, formacija za dialog, cerkvena in kulturna formacija. Vse to pa naj je v službi vseh, s pogledom, ki objema vse človeštvo, začenši s tistim, ki je odstranjen na bivanjske periferije. »Loppiano – odprto mesto, Loppiano – mesto v izhodu,« je poudaril papež Frančišek.

Predlagal je, naj vsem tem centrom formacije dajo nov zagon, s tem da jih odprejo za prostrana obzorja in jih ponesejo na meje: »Bistveno je vzpostaviti formativni načrt, ki povezuje posamezne programe, ki se konkretneje dotikajo otrok, mladih, družin, oseb z različno poklicanostjo. Osnova in ključ vsega tega pa naj bo 'formativni dogovor', ki je osnova vsakega od teh programov in katerega prednostna metoda sta bližina in dialog.« Ključna beseda je tukaj bližina. Ni namreč mogoče biti kristjan brez drže bližine, kajti bližina se je zgodila v trenutku, ko je Bog poslal svojega Sina. Papež je izpostavil tudi vzgojo za razvoj treh jezikov: glave, srca in rok. »Treba se je naučiti prav misliti, prav čutiti in prav delati,« je zatrdil.

Kultura srečanja, civilizacija zaveze

Ob koncu je svetemu očetu bilo zastavljeno še vprašanje, kako lahko Loppiano danes uresničuje svoje poslanstvo, v tej novi fazi evangelizacije, ter odgovori na izzive našega časa.

»Želim dvigniti pogled proti obzorju in vas povabiti, da ga dvignete z mano, da bi z zaupno zvestobo in velikodušno ustvarjalnostjo gledali v prihodnost, ki se začne že danes,« jim je odgovoril. Zgodovina Loppiana je še na začetku. Je majhno seme, ki je bilo položeno v brazde zgodovine in je že bujno pognalo, a razviti mora tudi močne korenine in roditi hranljive sadove, ki služijo poslanstvu oznanjevanja in utelešenja Jezusovega evangelija, kar je Cerkev danes poklicana živeti. To pa zahteva ponižnost, odprtost, sinergijo in tveganje. Nujne situacije, ki so pogosto dramatične, nas ne morejo pustiti mirnih, ampak od nas terjajo največ, pri čemer je treba vedno zaupati v Božjo milost.

V tej spremembi dobe, ki jo živimo, si je treba prizadevati ne le za srečanje med osebami, kulturami in narodi, ampak tudi za skupno zmago epohalnega izziva, kar je izgradnja kulture srečanja in globalne civilizacije zaveze. »Kultura srečanja, civilizacija zaveze – to je izziv,«  je ponovil papež. Kakor barvna mavrica, ki odseva belo svetlobo Božje ljubezni. In za to so potrebni moški in ženske – mladi, družine, osebe vseh poklicanosti in poklicev – sposobni zarisati nove poti za skupno hojo. Evangelij je namreč vedno nov. Vedno je treba iti naprej z ustvarjalnostjo. Jezusovo vstajenje nam namreč prinaša mladost. »Vedno iti naprej z ustvarjalnostjo.«

Izziv se po papeževem prepričanju namreč nanaša ravno na ustvarjalno zvestobo: »Biti zvesti izvornemu navdihu in skupaj biti odprti za dih Svetega Duha ter se pogumno podati na nove poti, na katere nas vabi.« Sveti Duh, ne naša zdrava pamet, ne naše pragmatične sposobnosti, ne naši načini gledanja, ki so vedno omejeni. Da pa bi lahko prepoznali Svetega Duha in mu sledili, pa je potrebno skupnostno razločevanje. To pomeni zbrati se ob vstalem Jezusu in poslušati, kaj nam pravi danes Sveti Duh kot krščanski skupnosti, ter v tem ozračju skupaj odkriti klic, ki nam ga Bog pošilja v zgodovinski situaciji, v kateri naj živimo evangelij. »Treba je poslušati Boga, dokler z njim ne slišimo krika ljudstva. In treba je poslušati ljudstvo, dokler ne zadihamo volje, h kateri nas Bog kliče. Jezusovi učenci morajo motriti Besedo in motriti Božje ljudstvo. Vsi smo poklicani, da postanemo obrtniki skupnostnega razločevanja,« je še dejal papež.