Papež med opoldanskim nagovorom: Veselje, čudenje, presenečenje, hvaležnost

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je med nagovorom pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenje, ki je kot vedno potekala na Trgu sv. Petra, spomnil na današnji praznik rojstva sv. Janeza Krstnika. »Njegovo rojstvo je dogodek, ki razsvetli življenje njegovih staršev, Elizabete in Zaharije, ter povzroči veselje in čudenje med sorodniki in sosedi. Ta dva ostarela starša sta sanjala in se tudi pripravljala na ta dan, a ga že več nista čakala: čutila sta se izključena, ponižana, razočarana – nista imela otrok.« Pred napovedjo rojstva sina (glej Lk 1,13) je Zaharija nejeveren, saj zakoni narave tega niso dopuščali, bila sta že ostarela. Gospod ga je zato naredil nemega za ves čas nosečnosti. »Gospod ni odvisen od naših logik in naših omejenih človeških zmožnosti,« je dejal papež. »Treba se je naučiti zaupanja in molčati pred skrivnostjo Boga ter v ponižnosti in tišini premišljevati njegovo delo, ki se razodeva v zgodovini in ki velikokrat presega našo domišljijo.«

Bogu ni nič nemogoče

In zdaj, ko se je to zgodilo, Elizabeta in Zaharija izkusita, da Bogu ni nič nemogoče (glej Lk 1,37). Njuno veselje je veliko. Današnji evangeljski odlomek (Lk 1,57-66.80) napove rojstvo in se zatem zaustavi pri izbiri imena za otroka. Elizabeta izbere ime, ki je tuje družinski tradiciji, ter pravi: »Janez se bo imenoval.« Ime pomeni »Bog daje milost«. Ta otrok bo glasnik, priča Božje milosti za uboge, ki s ponižno vero čakajo na svojo rešitev. Zaharija potrdi nepričakovano izbiro njegovega imena in ga zapiše na deščico. Nemudoma so se mu razvezala usta in jezik ter je spet normalno govoril in slavil Boga.

Čudenje, presenečenje, hvaležnost

Celotno dogajanje okoli rojstva Janeza Krstnika je obdano z veselim občutkom čudenja, presenečenja in hvaležnosti. »Čudenje, presenečenje, hvaležnost,« je poudaril papež Frančišek. Tamkajšnje ljudi je obšel sveti strah božji in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. »Bratje in sestre,« je nadaljeval papež, »zvesto ljudstvo sluti, da se je zgodilo nekaj velikega, čeprav ponižnega in skritega, in se sprašuje: Kaj neki bo ta otrok? Zvesto Božje ljudstvo je zmožno živeti vero z veseljem, s čutom za čudenje, presenečenje in hvaležnost.« Veliko ljudi je o čudežu Janezovega rojstva govorilo na lep način, z veseljem, bili so zadovoljni.

Je moja vera radostna vera?

Papež Frančišek je zbrane na Trgu sv. Petra povabil, naj se vprašajo: »Kaj pa moja vera? Je radostna vera ali pa je vedno enaka vera? Imam čut za čudenje, ko vidim Gospodova dela, ko slišim govoriti o stvareh evangelizacije ali o življenju nekega svetnika? Ali ko vidim veliko dobrih ljudi – čutim v sebi milost ali pa se v mojem srcu nič ne premakne? Znam začutiti tolažbe Duha ali pa sem pred njimi zaprt? Vprašajmo se, vsak med nami, med izpraševanjem vesti: Kako je z mojo vero? Je vesela? Je odprta za Božja presenečenja? Sem v duši okusil tisto čudenje, ki ga povzroča Božja navzočnost, tisti občutek hvaležnosti?« je povedal sveti oče in povabil, naj razmislimo o teh držah vere: veselje, čudenje, presenečenje in hvaležnost.

V vsaki osebi je odtis Boga

Papež je opoldanski nagovor sklenil z besedami: »Devica Marija naj nam pomaga razumeti, da je v vsaki človeški osebi odtis Boga, izvir življenja. Ona, Božja mati in naša mati, naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali, da pri rojstvu otroka starši delujejo kot sodelavci Boga. To je zares vzvišeno poslanstvo, ki iz vsake družine naredi svetišče življenja in z vsakim rojstvom otroka prebuja veselje, čudenje in hvaležnost.«