Papež: Upoštevati etično in duhovno kvaliteto življenja v vseh njegovih fazah

Andreja Červek - Vatikan

Modrost, pri kateri se naj navdihuje naša drža v odnosu do »človeške ekologije«, mora upoštevati »etično in duhovno kvaliteto življenja v vseh njegovih fazah«, je dejal papež Frančišek udeležencem plenarnega zasedanja, ki bodo do srede razpravljali o človeškem življenju v širšem kontekstu današnjega globaliziranega sveta. Kot je izpostavil, obstaja spočeto človeško življenje, življenje, ki se oblikuje v času nosečnosti, življenje, ki se rodi, otroško življenje, najstniško življenje, odraslo življenje, ostarelo življenje – in obstaja večno življenje. Obstaja življenje, ki je družina in skupnost, življenje, ki je prošnja in upanje. Obstaja tudi šibko in bolno človeško življenje, ranjeno, prizadeto, pobito, izrinjeno, odvrženo življenje. »A je vedno človeško življenje,« je zatrdil. Pripomnil je, da je proučevanje življenja v bioloških laboratorijih nedvomno zelo pomembno in nujno, a ga je treba vključiti v širši in bolj poglobljeni pogled, ki terja pozornost do zares človeškega življenja. Pomembni sta vprašanji: »Kakšno priznanje ima danes človeška modrost o življenju s strani naravnih znanosti? Katera politična kultura spodbuja promocijo in zaščito realnega človeškega življenja?«

Človek-ogledalo

Ko otroke prepustimo pomanjkanju, reveže lakoti, preganjane vojni, stare zavrženosti, ali ne opravimo mi sami »umazanega dela smrti«? Umazano delo smrti prihaja od greha. Zlo nas hoče prepričati, da je smrt konec vsake stvari, da smo prišli na svet po naključju in nam je usojeno končati v niču. »Ko izključimo drugega iz našega obzorja, se življenje upogne samo vase in postane potrošna dobrina,« je zatrdil papež. »Narcis, lik iz starodavne mitologije, ki ljubi samega sebe in se ne meni za dobro drugih, je naiven in se tega niti ne zaveda. Poleg tega pa se širi precej nalezljiv duhovni virus, ki nas sili, da postajamo moški-ogledalo in ženke-ogledalo, ki vidijo samo sami sebe in ničesar drugega. Kakor da bi postali slepi za življenje in njegovo dinamiko, v kolikor je od drugih prejeti dar in zahteva, da je odgovorno postavljeno v obtok za druge.«

Globalni pogled bioetike

Globalni pogled bioetike, ki si ga Papeška akademija za življenje prizadeva uvesti na področje družbene etike in planetarnega humanizma, okrepljenih s krščansko usmerjenostjo, si bo prizadeval z več resnosti in ostrine odstraniti soudeležbo pri umazanem delu smrti, ki ga podpira greh. Tako nam bo lahko povrnil razloge in prakse zaveze z milostjo, ki jo je Bog namenil za življenje vsakemu od nas. »Ta bioetika ne bo izhajala iz bolezni in smrti, da bi določila smisel življenja in opredelila vrednost osebe. Izhajala bo iz globokega prepričanja o nepreklicnem dostojanstvu človeške osebe, kakor jo Bog ljubi, dostojanstvu vsake osebe v vsaki fazi in stanju njenega življenja, v raziskovanju oblik ljubezni in oskrbe, ki morajo biti namenjene njeni ranljivosti in njeni krhkosti.«

Celostna ekologija

Ta globalna bioetika bo torej na prvem mestu predstavljala »specifični način« za razvijanje »celostne ekologije«, ki je lastna okrožnici Laudato si': »Tesno razmerje med ubogimi in ranljivostjo planeta; prepričanje, da je na svetu vse med seboj tesno povezano; kritika novih vzorcev in oblik oblasti, ki izhajajo iz tehnologije; povabilo k iskanju drugačnega dojemanja ekonomije in napredka; vsake stvaritve lastna vrednost; človeški pomen ekologije; nujnost iskrenih in poštenih razprav; velika odgovornost mednarodne in krajevne politike; kultura odmetavanja in predlog novega stila življenja« (Laudato si', 16).

Na drugem mestu pa je papež poudaril, da gre pri »holističnem pogledu na osebo« za vedno jasnejšo razčlenitev vseh konkretnih povezanosti in razlik, v katerih se nahaja splošno človeško stanje in ki »se začnejo pri našem telesu«. »Naše telo nas namreč neposredno povezujejo z okoljem in z drugimi živimi bitji. Sprejem lastnega telesa kot Božjega daru je nujno potreben, da bi sprejeli ves svet kot Očetov dar in skupen dom. Nasprotno pa se gospodovanje nad lastnim telesom spreminja v na trenutke izostreno logiko gospodovanja nad stvarstvom. Naučiti se sprejeti lastno telo, zanj skrbeti in spoštovati njegove pomene je bistveno za pristno človeške ekologijo. Tudi spoštovanje svojega telesa v njegovi ženskosti ali moškosti je nujno za spoznavanje samega sebe v odnosu do drugega, ki je drugačen od mene« (Laudato si', 155).

Temeljne razlike človeškega življenja

Po papeževih besedah je torej treba nadaljevati »s skrbnim razločevanjem kompleksnih temeljnih razlik človeškega življenja«: moškega in ženske, očetovstva in materinstva, 'sinovstva' in 'hčerinstva' ter bratstva in sestrstva, družbe in tudi vseh različnih starostnih obdobij življenja. Prav tako vseh težkih stanj in vseh delikatnih ali nevarnih prehodov, ki zahtevajo posebno etično modrost in pogumno moralno odpornost, pri čemer je naštel: spolnost in porajanje življenja, bolezen in ostarelost, nezadostnost in invalidnost, prikrajšanje in izključenost, nasilje in vojno. »Obramba nedolžnega, ki še ni bil rojen, mora na primer biti jasna, odločna in goreča, kajti tu je v igri dostojanstvo človeškega življenja, ki je vedno sveto. In to zahteva ljubezen do vsake osebe ne glede na njeno razvitost. A enako sveto je življenje revnih, ki so že rojeni, ki se zvijajo v revščini, zapuščenosti, izključenosti, trgovini z ljudmi, skriti evtanaziji bolnih in ostarelih brez oskrbe, v novih oblikah suženjstva in v vsaki obliki odmetavanja« (Gaudete et exsultate, 101).

V besedilih in nauku s področja »krščanske in cerkvene formacije« morajo te teme o etiki človeškega življenja najti ustrezno umestitev v okvirju globalne antropologije in ne biti izrinjene med mejna vprašanja morale in prava. Papež je izrazil željo, da bi »razprava o sedanjem središčnem položaju celostne človeške ekologije oz. usklajeno in kompleksno razumevanje človeškega stanja« imela veljavno podporo v intelektualnem, civilnem in verskem prizadevanju akademije.

Razločevanje o vrednosti življenja

Globalna bioetika nas torej spodbuja k »modrosti poglobljenega in objektivnega razločevanja o vrednosti življenja osebe in skupnosti«, ki ga je treba braniti in pospeševati »tudi v najtežjih stanjih«. Odločno je treba zatrditi, da brez ustrezne podpore s strani »odgovorne človeške bližnjosti«, nobena zgolj pravna ureditev in nobena tehnična pomoč ne bosta mogli sami zagotoviti pogojev in odnosnih okvirjev, ki bi odgovarjali dostojanstvu osebe. »Pogled globalizacije, ki je prepuščena samo svoji spontani dinamiki in teži k povečevanju in poglabljanju neenakosti, priganja k etičnemu odgovoru, ki je v korist pravičnosti. Pozornost do družbenih in ekonomskih, kulturnih in okoljskih faktorjev, ki pogojujejo zdravje, se umešča v to prizadevanje ter postane konkreten način za uresničitev pravice vsakega naroda, da je na osnovi enakosti in solidarnosti deležen uživanja dobrin, ki so namenjene vsem ljudem.«

Vprašanje o zadnjem cilju življenja

Kultura življenja se mora navsezadnje resneje usmeriti na »resno vprašanje« o »zadnjem cilju« življenja, je ob koncu govora še poudaril papež Frančišek. Z večjo jasnostjo je treba osvetliti to, kar življenje človeka usmerja proti »obzorju, ki ga presega«. »Treba se je bolj poglobljeno vprašati o zadnjem cilju življenja ter povrniti dostojanstvo in smisel skrivnosti najglobljih in najsvetejših čustev. Življenje človeka, očarljivo lepo in na smrt ranljivo, usmerja onkraj samega sebe: mi smo neskončno več od tistega, kar lahko storimo za nas same,« je poudaril papež. »Krščanska modrost mora ponovno z gorečnostjo in drznostjo odpreti misel, da je namreč človeška vrsta namenjena življenju Boga.«