Papež na prazniku družin: Družine ste upanje Cerkve in sveta!

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Praznovanje nas dela bolj človeške in bolj kristjane

Dragi bratje in sestre, dober večer! Zahvaljujem se vam za vaš topel sprejem. Lepo je biti tukaj! Lepo je praznovati, saj nas to dela bolj človeške in bolj kristjane. Prav tako nam pomaga podeliti veselje nad tem, da vemo, da nas Jezus ljubi, nas spremlja na potovanju življenja ter nas vsak dan priteguje bližje k sebi.

Praznovanje zahvale, da smo v Kristusu ena sama družina

Pri vsakem družinskem praznovanju se čuti prisotnost vseh: očetov, mater, starih staršev, vnukov, stricev in tet, bratrancev, tistih, ki niso mogli priti in tistih, ki živijo preveč daleč. Danes smo v Dublinu zbrani na družinskem praznovanju zahvale Bogu za to, kar smo: ena sama družina v Kristusu, razširjena po vsem svetu. Cerkev je družina Božjih otrok. Družina, v kateri se veseli s tistimi, ki so veseli in joka s tistimi, ki so žalostni ali se čutijo, da jih je življenje vrglo na tla. Družina, v kateri se skrbi za vsakogar, saj nas je Bog, naš Oče, v krstu vse naredil za svoje otroke. 

To je razlog za to, da nenehno spodbujam starše, naj krstijo svoje otroke čim prej, ko je možno, zato da bi postali del velike Božje družine. Vsakogar je potrebno povabiti na praznovanje, tudi malega otroka! Zato ga je potrebno kmalu krstiti. Poleg tega je pomembna še ena stvar: če je otrok krščen, ko je še majhen, v njegovo srce vstopi Sveti Duh. Naredimo primerjavo: na eni strani imamo otroka, ki ni krščen, ker starši rečejo, da ga bodo krstili, ko bo velik; na drugi pa otroka, ki je krščen, ki ima v sebi Svetega Duha: ta je močnejši, saj ima v sebi Božjo moč!  

Družina – svetilnik, ki izžareva veselje Božje ljubezni v svetu

Ve, drage družine, ste velika večina Božjega ljudstva. Kakšno obličje bi imela Cerkev brez vas? Bila bi Cerkev kipov. Za to, da bi nam pomagala prepoznati lepoto in pomen družine, z njenimi svetlobami in sencami, je bila napisana apostolska spodbuda Amoris laetitia o radosti ljubezni, in sem želel, da bi bila tema tega srečanja »Evangelij družine, veselje za svet«. Bog želi, da bi bila vsaka družina svetilnik, ki izžareva veselje njegove ljubezni v svetu. Kaj to pomeni? Pomeni, da jo mi – po tem, ko smo srečali Božjo ljubezen, ki rešuje, – poskušamo z besedami ali brez njih izraziti preko majhnih dejanj dobrote v vsakodnevni rutini in v najpreprostejših trenutkih dneva.

Evangelij družine je resnično veselje za svet

In kako se to imenuje? To se imenuje svetost. Rad govorim o svetnikih "sosednjih vrat", vseh tistih običajnih osebah, ki odsevajo prisotnost Boga v življenju ter v zgodovini sveta (prim. Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 6-7). Poklicanost v ljubezen in k svetosti ni nekaj, kar je namenjeno le nekaterim privilegiranim. Tudi zdaj, če imamo oči, da bi videli, jo moremo prepoznati okoli nas. Tiho je prisotna v srcu vseh tistih družin, ki podarjajo ljubezen, odpuščanje in usmiljenje, kadar vidijo, da je potrebno, in to storijo mirno, brez trobentanja. Evangelij družine je resnično veselje za svet, od trenutka ko lahko tam, v naših družinah, Jezusa vedno najdemo; tam prebiva v preprostosti in uboštvu, kakor je to storil v domu svete nazareške Družine.

Božja milost nam pomaga živeti kot eno srce in ena duša

Krščanski zakon in družinsko življenje je mogoče razumeti v vsej njuni lepoti in privlačnosti, če sta zasidrana v ljubezni Boga, ki nas je ustvaril po svoji podobi, tako da bi ga mi mogli slaviti kot podobe njegove ljubezni in njegove svetosti v svetu. Očetje in mame, dedki in babice, otroci in vnuki: vsi poklicani, da bi v družini našli dopolnitev ljubezni. Božja milost nam pomaga vsak dan živeti kot eno srce in ena duša. Tudi tašče in snahe! 

Nihče ne pravi, da je lahko. Vi to veste bolje od mene. Je tako kot priprava čaja: lahko je zavreti vodo, vendar pa sta za dobro šalico čaja potrebna čas in potrpežljivost; potrebno je pustiti filter vrečko. Tako nas dan za dnem Jezus ogreva s svojo ljubeznijo ter stori, da le-ta prežame vse naše bitje. Iz zaklada svojega Svetega Srca na nas razliva milost, ki jo potrebujemo za ozdravljenje naših bolezni ter za to, da bi odprli razum in srce, da bi poslušali, razumeli in odpuščali drug drugemu.

Odpuščanje ozdravlja rane, nas približa Bogu in drugim

Pravkar smo poslušali pričevanje Felicite, Isaaca in Ghislaina, ki prihajajo iz Burkina Fasa. Povedali so nam ganljivo zgodbo o odpuščanju v družini. Pesnik pravi, da je "motiti se človeško, odpustiti pa božansko". In to je res: odpuščanje je poseben Božji dar, ki ozdravlja naše rane in nas približa drugim in Njemu. Majhne in preproste geste odpuščanja, ki se jih obnavlja vsak dan, so temelj, na katerem se gradi trdno krščansko družinsko življenje. Primorajo nas, da presegamo ošabnost, ravnodušnost in nelagodnost ter se pobotamo. Večkrat smo jezni drug na drugega. Želeli bi se pobotati, a ne vemo, kako. V zadregi smo, da bi se pobotali, vendar pa to želimo! Ni težko. Lahko je. Naredi kakšno gesto nežnosti in tako se pobota.

Ko se spreš, se pred spanjem opraviči in reci, da ti je žal

Res je, rad rečem , da se je potrebno v družinah naučiti tri besede: "oprosti", "prosim" in "hvala". (Na tem mestu je sveti oče zbrane na praznovanju družin povabil, da jih skupaj večkrat ponovijo.) Kadar se doma spreš, poskrbi za to, da se boš pred spanjem opravičil in rekel, da ti je žal. In veste, zakaj se je potrebno pobotati, preden se konča dan? Zato, ker če se ne pobotaš, je naslednji dan t.i. "hladna vojna" zelo nevarna! Bodite pozorni na hladno vojno v družini! Mogoče si kdaj jezen in imaš skušnjavo, da bi šel spat v drugo sobo, sam in odmaknjen; če se počutiš tako, preprosto potrkaj na vrata in reci: "Oprosti, smem vstopiti?" Potreben je le en pogled, en poljub, ena blaga beseda… in vse je tako kot prej! To rečem zato, ker kadar družine to delajo, preživijo. Popolna družina ne obstaja; če družina ni navajena na odpuščanje, postaja vedno bolj bolna in se postopoma zruši.

Odpustiti pomeni podariti del sebe

Odpustiti pomeni podariti del sebe. Jezus nam vedno odpušča. Z močjo njegovega odpuščanja moremo tudi mi odpuščati drugim, če resnično želimo. Ali ne prosimo za to, ko molimo Oče naš? Otroci se naučijo odpuščati, ko vidijo, da si starši med seboj odpuščajo. Če to razumemo, lahko vrednotimo veličino Jezusovega nauka glede zvestobe v zakonu. Daleč od tega, da bi bila hladna pravna dolžnost; gre predvsem za močno obljubo zvestobe Boga samega njegovi besedi ter njegovi brezmejni milosti. Kristus je umrl za nas, da bi si mogli tudi mi odpuščati in se spraviti drug z drugim. Na ta način se, kot osebe in tudi kot družine, naučimo razumevati resnico besed sv. Pavla: medtem ko vse preide, "ljubezen nikoli ne mine" (1Kor 13,8).

Družbeni mediji niso nujno težava za družine

Hvala, Nisha in Ted, za vajino pričevanje iz Indije, kjer svoje otroke učita, kako biti prava družina. Pomagala sta nam tudi razumeti, da družbeni mediji niso nujno težava za družine, ampak morejo prispevati k izgradnji "mreže" prijateljstev, solidarnosti in medsebojne podpore. Družine se lahko povežejo preko interneta in imajo od tega korist.  Družbeni mediji so lahko koristni, če se jih uporablja zmerno in preudarno. Na primer, vi, ki se udeležujete tega Svetovnega srečanja družin, tvorite duhovno "mrežo", splet prijateljstva; in družbeni mediji vam lahko pomagajo ohranjati to vez in jo razširiti na druge družine na mnogih koncih sveta. 

Vendar pa je pomembno, da ta sredstva nikoli ne postanejo grožnja pravi mreži odnosov iz mesa in krvi; da nas ne zaprejo v virtualno stvarnost in nas izolirajo od konkretnih odnosov, ki nas spodbujajo, da bi dali najboljše od sebe v občestvu z drugimi. Morda lahko Tedova in Nishina zgodba pomaga vsem družinam, da se vprašajo glede potrebe zmanjševanja časa, ki ga uporabijo za ta tehnološka sredstva ter da bi preživeli več kvalitetnega časa med seboj in z Bogom. Ko preveč uporabljaš družbene medije, "vstopiš v orbito". Ko je družina za mizo in se, namesto da bi se pogovarjal, vsak njen član s telefonom poveže zunaj, je "v orbiti". Vendar pa je to nevarno, ker te odstrani od konkretnega v družini in te vodi v "plinasto" življenje, brez trdnosti. Bodite pozorni na to. Zapomnite si Tedovo in Nishino zgodbo, ki nas uči, kako dobro uporabljati družbene medije.    

Ljubezen in vera v družini vir moči v vojni, preganjanjih

Od Enass in Sarmaada smo slišali, kako sta lahko ljubezen in vera v družini vir moči in miru celo sredi nasilja in uničenja, ki ju povzročata vojna in preganjanje. Njuna zgodba nas spominja na tragične situacije, ki jih vsakodnevno doživljajo mnoge družine, ki so primorane zapustiti svoje domove, da bi našle varnost in mir. Vendar pa sta nam Enass in Sarmaad pokazala tudi, kako se lahko, začenši pri družini in zahvaljujoč solidarnosti, ki so jo izkazale mnoge druge družine, življenje ponovno zgradi ter se more ponovno roditi upanje. To podporo smo videli v videu Rammyja in njegovega brata Meelada, v katerem je Rammy izrazil globoko hvaležnost za spodbudo in pomoč, ki jo je njihova družina prejela od tolikih krščanskih družin z vsega sveta, ki so jim omogočile, da so se vrnili v svoje vasi. V vsaki družbi družine ustvarjajo mir, saj učijo ljubezen, sprejemanje in odpuščanje, najboljši protistrup za sovraštvo, predsodke in maščevanje, ki zastrupljajo življenje oseb in skupnosti.

Pričevanje: odpuščanje namesto sovraštva

Kakor je neki dober irski duhovnik učil, "družina, ki moli skupaj, ostane skupaj", in odseva mir. Takšna družina je lahko posebna podpora za druge družine, ki ne živijo v miru. Po umoru duhovnika Gannija so Enass, Sarmaad in njuni družini izbrali odpuščanje namesto sovraštva in mržnje. V luči križa so videli, da se lahko proti zlu bori samo z dobrim ter sovraštvo premaga samo z odpuščanjem. Skoraj na neverjeten način so bili zmožni najti mir v Kristusovi ljubezni; ljubezni, ki dela vse stvari nove. 

Danes zvečer ta mir delijo z nami. Molili so. Molitev, moliti skupaj. Medtem ko sem poslušal zbor, sem videl mamo, ki je učila otroka, kako se pokriža. Vprašam vas: ali učite svoje otroke, kako se naredi znamenje križa? Ali pa jih učite narediti na hitro neko znamenje, da se niti ne razume, kaj je? Zelo pomembno je, da se otroci že od malega dobro naučijo narediti znamenje križa: to je prva veroizpoved, ki se je naučijo; veroizpoved  v Očeta, Sina in Svetega Duha. Preden boste šli danes zvečer spat, se starši vprašajte, če svoje otroke učite, da se lepo pokrižajo. Premislite, to zadeva vas!

Novo vino začenja vreti v času zaroke, zori v zakonu

Kristusova ljubezen, ki prenavlja vse stvari, je tista, ki omogoča zakon in zakonsko ljubezen, ki jo zaznamujejo zvestoba, nerazvezljivost, enost ter odprtost za življenje. To sem želel poudariti v četrtem poglavju spodbude Radost ljubezni. To ljubezen smo videli pri Mary in Damianu ter v njuni družini z desetimi otroki. Vprašam vaju: vaju otroci jezijo? Takšno je življenje! Vendar pa je lepo imeti deset otrok! Hvala za vajine besede ter za vajino pričevanje ljubezni in vere. Izkusila sta, da lahko Božja ljubezen popolnoma prenovi vajini življenji in vaju blagoslovi z veseljem lepe družine. Povedala sta nam, da je ključ za vaše družinsko življenje iskrenost. Iz vajine pripovedi razumemo, kako pomembno je še naprej hoditi k tistemu viru resnice, ki more preoblikovati naše življenje. Kdo je ta vir? Jezus, ki je pričel s svojim javnim delovanjem prav na svatbi. Tam, v Kani, je spremenil vodo v novo in sladko vino, ki je omogočilo, da se je veselo praznovanje čudovito nadaljevalo. Ste pomislili, kaj bi se zgodilo, če Jezus ne bi storil tega? Ste pomislili, kako neprijetno je končati svatbo samo z vodo? Marija je to razumela in je Sinu rekla: "Vina nimajo." In Jezus je razumel, da se praznovanje le z vodo ne bi dobro končalo. Tako je z zakonsko ljubeznijo. Novo vino začenja vreti v času zaroke, ki je potreben, vendar prehoden, ter zori skozi zakonsko življenje v vzajemen dar samega sebe, ki omogoča zakoncem, da postanejo iz dveh "eno samo meso"; in da odprejo svoje srce tistim, ki potrebujejo ljubezen, posebej tistim, ki so sami, zapuščeni, šibki in jih zato, ker so ranljivi, kultura škartiranja pogosto potisne na rob. Ta kultura, ki jo živimo danes, škartira vse: vse, kar ne služi, škartira otroke, ker so v nadlego, škartira ostarele, ker niso koristni. Iz te kulture škartiranja nas rešuje le ljubezen.

Naše družine so živi zakladi spomina

Družine so povsod poklicane še naprej rasti in iti naprej, kljub težavam in omejenostim, prav tako, kot so to storile pretekle generacije. Vsi smo del velike verige družin, ki sega v začetek časov. Naše družine so živi zakladi spomina, z otroki, ki tudi sami postanejo starši in potem stari starši. 

Od njih prejemamo identiteto, vrednote in vero. To smo videli pri Aldu in Marissi, ki sta poročena že več kot 50 let. Njun zakon je spomenik ljubezni in zvestobi. Njuni vnuki ju ohranjajo mlada; njun dom je poln veselja, sreče in plesov. Lepo je bilo videti na posnetku, kako babica uči plesati vnukinje! Njuna medsebojna ljubezen je Božji dar; dar, ki ga z veseljem prenašata na svoje otroke in vnuke.

Družba, ki ne vrednoti starih staršev, je brez prihodnosti

Družba - dobro prisluhnite temu -, družba, ki ne vrednoti starih staršev, je družba brez prihodnosti. Cerkev, ki ni pozorna na zavezo med generacijami, bo na koncu brez tega, kar resnično šteje, ljubezni. Naši stari starši nas učijo pomena zakonske in starševske ljubezni. Oni sami so odraščali v družini in so izkusili naklonjenost kot sinovi in hčere, kot bratje in sestre. Zato predstavljajo zaklad izkušenj in modrosti za nove generacije. Velika napaka je ne spraševati ostarelih o njihovih izkušnjah ali misliti, da je pogovor z njimi izguba časa. V zvezi s tem bi se rad zahvalil Missy za njeno pričevanje. Rekla je, da je bila med nomadi družina vedno vir moči in solidarnosti. Njeno pričevanje nas spominja, da je v Božji hiši pri mizi prostor za vse. Nihče ne sme biti izključen; naša ljubezen in naša pozornost se morata razširiti do vseh.

Ve, družine, ste upanje Cerkve in sveta!

Pozno je in ste utrujeni! Tudi jaz! Vendar pa dovolite, da vam rečem še zadnjo stvar. Ve, družine, ste upanje Cerkve in sveta! Bog, Oče, Sin in Sveti Duh je ustvaril človeštvo po svoji podobi in sličnosti, da bi bilo deležno njegove ljubezni; da bi bilo družina družin in bi uživala tisti mir, ki ga more dati samo On. Z vašim pričevanjem za evangelij lahko pomagate Bogu uresničiti njegove sanje. Lahko pripomorete k temu, da bi se vsi Božji otroci ponovno približali, da bi rasli v enosti ter se naučili, kaj pomeni za ves svet živeti v miru kot ena velika družina. Zato sem želel vsakemu izmed vas izročiti en izvod spodbude Radost ljubezni. Pripravljena je bila po dveh sinodah o družini in napisana, da bi bila neke vrste vodič, da bi z veseljem živeli evangelij družine. Marija, naša Mati, Kraljica družine in miru, naj vas vse podpira na potovanju življenja, ljubezni in sreče!

Po končanem nagovoru je papež Frančišek zbrane povabil, naj skupaj zmolijo uradno molitev za letošnje Svetovno srečanje družin.

Uradna molitev za Svetovno srečanje družin 2018

Bog, naš Oče,
smo bratje in sestre v Jezusu, tvojem Sinu,
ena sama družina, v Duhu tvoje ljubezni.
Blagoslovi nas vse z radostjo ljubezni.
Daj, da bomo potrpežljivi in prijazni,
ljubeznivi in velikodušni,
da bomo sprejemali pomoči potrebne.
Pomagaj nam živeti tvoje odpuščanje in tvoj mir.
Varuj vse družine s svojo ljubeznijo,
posebej tiste, za katere te zdaj prosimo.

(V tišini molimo za člane družine in druge osebe, ki so nam pri srcu, spomnimo se jih poimensko)

Pomnoži našo vero,
utrdi naše upanje,
ohrani nas v svoji ljubezni,
daj, da bomo vedno hvaležni za dar življenja, ki ga delimo.
To te prosimo po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.

Marija, naša mati in vodnica, prosi za nas.
Sveti Jožef, naš oče in varuh, prosi za nas.
Sveti Joahim in Ana, prosita za nas.
Sveta Ludvik in Zelia Martin, prosita za nas.