Papež Frančišek mladim Estoncem: Ljubezen ni mrtva

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Vedno je lepo zbrati se skupaj, podeliti pričevanja življenja, izreči to, kar mislimo in hočemo. Zelo lepo je biti skupaj nam, ki verujemo v Jezusa Kristusa. Ta srečanja uresničujejo Jezusove sanje med zadnjo večerjo: »Da bi bili vsi eno,… da bo svet veroval« (Jn 17,21). Če se potrudimo gledati se kot romarji, ki hodijo skupaj, se bomo naučili z zaupanjem odpreti srce sopotniku, brez sumničenja, brez nezaupanja, gledajoč le to, kar v resnici iščemo, torej mir pred obličjem edinega Boga. In kakor je mir obrtniško delo, je imeti zaupanje v drugega tudi obrtniško delo in vir sreče: »Blagor delavcem za mir« (Mt 5,39). Te poti pa ne bomo prehodili samo z verniki, ampak z vsemi. Vsakdo nam lahko kaj reče. Vsi imamo kaj za reči.

Napis v apsidi cerkve

Velika slika, ki se nahaja v apsidi te cerkve, vsebuje stavek iz evangelija sv. Mateja: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni in jaz vam bom dal, da se boste spočili« (Mt 11,28). Vi, mladi kristjani se boste lahko identificirali z nekaterimi elementi tega evangeljskega odlomka.

Jezusove tožbe

V pripovedih, ki so pred tem, nam Matej pravi, da se začnejo Jezusu nabirati razočaranja. Najprej se pritožuje, da tistim, na katere se obrača, ni nič v redu (prim. Mt 11,16-19). Vam mladim se pogosto zgodi, da odrasli okoli vas ne vedo kaj hočejo ali pričakujejo od vas; ali ko vas vidijo preveč srečne, dvomijo; in če vas vidijo zaskrbljene, zrelativizirajo to, kar se vam dogaja. V posvetovanjih pred sinodo, ki jo bomo v kratkem obhajali in med katero bomo razmišljali o mladih, mnogi med vami prosijo, da bi vas kdo spremljal in bi vas brez obsojanja razumel ter da bi vas znal poslušati, kakor tudi odgovoriti na vaša vprašanja. Naše krščanske cerkve, če smem tako reči – in jaz bi tudi rekel, vsak institucionalno organiziran verski proces – nosijo za sabo drže, s katerimi je bilo za nas lažje govoriti, svetovati, predlagati iz lastne izkušnje, bolj kot pa poslušati, pustiti se vprašati in razsvetliti od tega, kar vi živite. Mnogokrat, mnogokrat se krščanske skupnosti, ne da bi se zavedale, zaprejo in ne slišijo vašega nemira.  Vemo namreč, da vi hočete in pričakujete, da bi vas spremljali »ne togi sodniki, niti ne »preplašen in čezmerno zaščitniški starš, ki ustvarja odvisnost, temveč nekdo, ki se ne boji lastne slabosti in ki zna storiti tako, da zasveti zaklad v lončeni posodi, ki ga varuje v svoji notranjosti (prim. 2Kor 4,7). Danes vam želim reči, da hočemo z vami jokati, če jokate, spremljati z aplavzi ter s smehom vaše veselje in vam pomagati živeti hojo za Gospodom. Vi, fantje in dekleta, mladi to vedite, da ko je krščanska skupnost res krščanska, se ne gre prozelitizma. Samo posluša, sprejema, spremlja in se poda skupaj na pot, vendar ne vsiljuje.

Jezus pa toži tudi čez mesta, ki jih je obiskal, saj je v njih storil več čudežev in za njih ohranil več drž nežnosti in bližine. Obžaluje njihovo pomanjkanje čuta za zavedanje, da je bila sprememba, ki jo je prišel predlagati, nujna, ni mogla čakati. Rekel je celo, da so bolj trdoglava in slepa kot Sodoma ( prim. Mt 11,20-24). Ko se mi odrasli zapremo pred neko resničnostjo, ki je že dejstvo, nam odkrito rečete: »A je ne vidite?« In nekateri bolj smeli imajo pogum reči: »A ne opazite, da vas nihče več ne posluša, niti vam verjame?« Resnično je potrebno spreobrniti se za odkritje, da je potrebno za biti ob vaši strani, spremeniti mnoge situacije, skratka tiste, ki vas odvračajo.

Kako mladi vidijo Cerkev

Vemo, – kot ste nam rekli – da nas številni mladi ne vprašajo več nič, saj nas nimajo za pomenljive sogovornike glede svojega bivanja. Grozno je, ko se neka cerkev, neka skupnost obnaša tako, da mladi verjamejo: »Ti pa mi ne bodo povedali nič, kar bi bilo koristno za moje življenje.« Še več, nekateri jasno prosijo, naj jih pustimo pri miru, saj čutijo navzočnost Cerkve kot nekaj nadležnega in dražečega. Res je tako. Ogorčeni so nad spolnimi in ekonomskimi škandali, za katere ne vidijo neke jasne obsodbe; nad tem, da ne znamo zaradi nepripravljenosti primerno razlagati življenje in občutljivost mladih; ali pa preprosto nad pasivno vlogo, ki jim jo dodeljujemo. To so nekatere vaše zahteve. Hočemo na njih odgovoriti, hočemo biti, kot vi sami pravite, pristna, gostoljubna, poštena, privlačna, komunikativna, dosegljiva, vesela in interaktivna skupnost, torej skupnost, ki se ne boji. Strahovi nas zapirajo. Strahovi nas silijo, da postanemo prozeliti. Bratstvo pa je nekaj drugega, saj je odprto srce in bratski objem.

Kjer je Jezus, tam je življenje

Preden je prišel do tega evangeljskega besedila, ki je v tem svetišču, je Jezus povzdignil hvalnico Očetu. To pa je storil zato, ker se je zavedal, da so tisti, ki razumejo osrednje sporočilo in njega samega, mali, torej tisti, ki imajo preprosto, odprto dušo. Ko vas vidim tako zbrane skupaj peti, se z občudovanjem pridružujem Jezusovim besedam, saj vi, kljub našemu pomanjkljivemu pričevanju nadaljujete z odkrivanjem Jezusa znotraj naših skupnosti. Kajti vemo, kjer je Jezus, tam je vedno prenova, je vedno priložnost za spreobrnjenje, da pustimo za sabo vse to, kar nas ločuje od Njega ter od naših bratov. Kjer je Jezus, tam ima življenje vedno okus Svetega Duha. Vi tukaj danes, ste uresničitev tega Jezusovega čudeža.

Ljubezen je mrtva…

Sedaj ponovno recimo: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni in jaz vam bom dal, da se boste spočili« (Mt 11,28). Toda recimo to prepričani, da kljub našim omejitvam, naši razdeljenosti, je Jezus še vedno vzrok za to, da smo tu. Vemo, da ni večjega olajšanja, kot to, da pustimo Jezusu odnesti stran, to kar nas tišči. Vemo pa tudi, da so številni, ki ga še ne poznajo in zato živijo v žalosti in izgubljenosti. Neka vaša slavna pevka je pred okoli desetimi leti pela v eni od svojih pesmi: »Ljubezen je mrtva, ljubezen je odšla, ljubezen ne živi več tukaj«. Ne, prosim vas. Storimo nekaj, da bo ljubezen živa, vsi mi moramo nekaj storiti. Veliko je takih, ki imajo to izkušnjo, saj vidijo, da je konec z ljubeznijo staršev; da se je razkrojila ljubezen pravkar poročenih parov; v sebi čutijo bolečino, ko nobenemu ni mar, da morajo iskati delo, ali jih sumničavo gledajo, če so tujci. Zdelo bi se, da je ljubezen mrtva, kakor je rekla Kerli Kõiv, toda vemo, da ni tako, saj lahko nekaj rečemo, nekaj oznanimo z malo besedami in z veliko dejanji. Vi ste namreč generacija podobe in generacija dejavnosti in ne spekulativnosti in teorije.

Bog se ne boji obrobja

To je bilo všeč Jezusu, ki je hodil iz kraja v kraj in delal dobro in ko je umrl, je imel raje kot besede zgovorno dejanje križa. Mi smo povezani med sabo z vero v Jezusa in On pričakuje, da ga prinašamo vsem mladim, ki so izgubili smisel svojega življenja. To tveganje velja po izgubi smisla življenja, velja tudi za nas vernike. To pa se lahko zgodi, ko smo mi verniki neskladni z vero. Skupaj sprejmimo to novost, ki jo Bog prinaša v naše življenje, tisto novost, ki nas žene, da vedno znova odrinemo in gremo tja, kjer se nahaja najbolj ranjeno človeštvo.  Kjer ljudje, kljub navidezni površinskosti in konformizmu nadaljujejo z iskanjem odgovorov na vprašanje o smislu svojega življenja. Toda nikoli ne gremo tja sami, Bog gre z nami, saj On se ne boji obrobja, še več, On sam je postal obrobje. Če bomo imeli pogum iti iz samih sebe, iz naših sebičnosti, iz naših fiksnih idej in se podali v periferije, ga bomo tam našli, kajti Jezus je vedno pred nami v življenju brata, ki trpi ali je zavržen. On je že tam.

Ljubezen ni mrtva

Fantje in dekleta, ljubezen ni mrtva, kliče nas in nas pošilja. Prosi samo, da odpremo srce. Prosimo za apostolsko moč, da bomo prinašali evangelij drugim, ga ponudili, ne vsiljevali in se odpovedali temu, da bi iz svojega krščanskega življenja delali muzej spominov. Krščansko življenje je življenje, je prihodnost, je upanje! Ni muzej. Pustimo, da nam Sveti Duh da zreti zgodovino z vidika vstalega Jezusa. Tako bo Cerkev, tako bodo naše cerkve sposobne iti naprej ter sprejeti Gospodova presenečenja in si bodo tako ponovno pridobile mladost, veselje in lepoto, o kateri je govoril Mirko, lepoto neveste, ki gre naproti svojemu Gospodu. To so Gospodova presenečenja. Gospod nas preseneča, kajti življenje nas vedno preseneča. Pojdimo naproti tem presenečenjem. Hvala!