Papež Frančišek mladim Litovcem: Jezus in ti sta absolutna večina
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Vaše življenje pa ni gledališko delo, je resnično, konkretno, kakor tisto vsakega od nas, ki smo tukaj na tem lepem trgu, ki leži med dvema rekama. In kdo ve, če vse to pomaga, da ponovno pregledamo svojo zgodovino in odkrijemo Božji mimohod…, saj Gospod vedno prihaja v naše življenje, vedno gre mimo. Veliki filozof je rekel: »Bojim se, da bo šel Bog mimo! Bojim se, da tega ne bom opazil.«
Pričevanje Monike in Jonasa
Kakor tale stolna cerkev ste tudi vi doživeli situacije, zaradi katerih ste se zrušili, požare, zaradi katerih se je zdelo, da si ne boste več opomogli. Večkrat je to svetišče zgorelo v ognju, se zrušilo, a vedno so bili tisti, ki so se odločili, da ga ponovno zgradijo, saj se niso pustili premagati težavam in niso dvignili rok. Je neka lepa planinska pesem, ki takole pravi: »Z umetnostjo se vzpenja. Skrivnost ni v tem, da ne pademo, ampak da ne ostanemo sede.« Vedno začeti znova in se tako vzpenjati. Tudi svoboda vaše domovine je zgrajena na tistih, ki se niso pustili podreti terorju in nesrečam. Življenje, stanje in smrt tvojega očeta, Monika in tvoja bolezen Jonas, bi vaju lahko uničila… A kljub temu sta tukaj z nami podelila svoji izkušnji s pogledom vere, s pomočjo katere sta odkrila, kako vama je Bog dal moč, da sta to prenašala, se spet dvignila in nadaljevala s hojo po poti življenja.
Sprašujem se, kako se je izlila v vas Božja milost?
Vsekakor ne iz zraka, ne magično. Za življenje ni čarobne palice. To se je zgodilo preko oseb s katerimi ste se srečevali v življenju, dobrimi ljudmi, ki so vas hranili z upanjem vere. Vedno so v življenju ljudje, ki nam dajo roko ter nam pomagajo dvigniti se. Monika, tvoja babica in tvoja mama, frančiškanska župnija so bile zate kakor sotočje teh dveh rek, tako kot se Vilnia združi z Neris, si se ti pridružila in se pustila voditi temu toku milosti. Gospod nas namreč rešuje tako, da nas napravlja del svojega ljudstva. Vključi nas v ljudstvo in na koncu bo naša identiteta pripadati ljudstvu. Nihče ne more reči: »Sam se bom rešil«, vsi smo namreč med sabo povezani, vsi smo v mreži. Bog je hotel vstopiti v to dinamiko odnosov, saj nas priteguje k sebi v skupnosti. Tako daje našemu življenju poln smisel identitete in pripadnosti. Tudi ti Jonas si našel v drugih, v tvoji ženi ter v obljubi izrečeni na dan poroke, razlog za iti naprej, za bojevati se, za živeti. Ne dovolite svetu, da vam vrine miselnost, po kateri je bolje hoditi sam. Sami nikoli ne pridemo do konca! Lahko prideš v življenju do uspeha, toda brez ljubezni, brez tovarišev, brez pripadnosti ljudstvu, brez te tako lepe izkušnje, ki je tvegati skupaj. Ne moremo hoditi sami. Ne podlezite skušnjavi, da bi se osredotočili nase, se gledali v popek, skušnjavi, da bi postali pred bolečino, težavami ali minljivim uspehom sebičneži ali površinski. Še enkrat potrdimo, da to, »kar se zgodi drugemu, se zgodi meni« in pojdimo proti toku temu individualizmu, ki osamuje, ki nas dela nase osredotočene in ošabne, v skrbeh samo za svojo zunanjo podobo in za lastno dobro. Zaskrbljeni za zunanjo podobo, kako izgledam. Grdo je življenje pred ogledalom, grdo. Medtem ko je lepo z drugimi, z družino, s prijatelji, z bojem svojega ljudstva… Tako je življenje lepo!
Kristjani smo in želimo ciljati na svetost
Ciljati na svetost tako, da se začne s srečanji in občestvom z drugimi, da ste pozorni na njihove potrebe. Naša resnična identiteta predpostavlja pripadnost ljudstvu. Ne obstajajo »laboratorijske« identitete, ne obstajajo »destilirane« identitete, identitete »čiste krvi«. To ne obstaja. Obstaja identiteta hoje skupaj, bojevati se skupaj, ljubiti skupaj. Obstaja identiteta pripadnosti družini, ljudstvu. Obstaja identiteta, ki ti dan ljubezen, nežnost, skrb za druge… Obstaja identiteta, ki da moč za bojevati se in ti istočasno da nežnost za ljubkovanje. Vsak od nas pozna zaradi pripadnosti ljudstvu lepoto in tudi utrujenost, večkrat pa tudi bolečino. Vi to poznate. V tem je zakoreninjena naša identiteta, saj nismo osebe brez korenin. Nismo osebe brez korenin!
Duhovni boj, razločevanje
Oba sta tudi omenila navzočnost zbora, molitve v družini, maše, kateheze in pomoč potrebnim. To je močno orožje, ki nam ga Gospod daje. Molitev in pesem, da se ne zapremo v imanenco tega sveta. Hrepeneč po Bogu ste uspeli iti iz samih sebe in zreti z Božjimi očmi to, kar se dogaja v vašem srcu. Z igranjem ali petjem se odpirate za poslušanje in na ta način pustite, da se vas to dotakne v vaši občutljivosti in to je vedno dobra priložnost za razločevanje. Seveda, molitev je lahko tudi izkušnja duhovnega boja, ampak ravno v tem se naučimo prisluhniti Svetemu Duhu, razločevati znamenja časov in si obnoviti moči, da nadaljujemo ter oznanjamo evangelij danes. Na kakšen drug način se lahko bojujemo proti obupavanju pred svojimi in težavami drugih, pred grozotami sveta? Kako bomo brez molitve razumeli, da ni vse odvisno samo od nas, da smo sami iz obličja v obličje z nasprotovanji? Jezus in jaz sva absolutna večina. To je rekel neki svetnik, sveti Albert Hurtado. Srečanje z Njim, z Njegovo Besedo, s evharistijo nas spominja, da ni pomembna moč nasprotnika, dani pomembno, če je prvi »Žalgiris Kaunas« ali »Vilnius Rytas«. Glede tega vas vprašam: Katera je prva? Ni pomembno, kdo je prvi, ni pomemben rezultat, temveč da je Gospod z nami.
Izziv za mlade je odnos iz obličja v obličje
Tudi vam je bila v življenju v podporo izkušnja, da ste pomagali drugim in odkrili, da so poleg nas osebe, ki jim ni dobro, da jim je še slabše kot nam. Monika, pripovedovala si nam o svojem prizadevanju s prizadetimi otroci. To, da vidimo krhkost drugih, nas postavi na realna tla, nam prepreči, da si ližemo lastne rane. Grdo je živeti v tarnanju, grdo! Grdo je živeti tako, da si ližemo svoje rane. Koliko mladih zapusti svojo domovino zaradi pomanjkanja priložnosti. Koliko jih je žrtev depresije, alkohola ali drog! To vi dobro veste. Koliko ostarelih oseb je samih in nimajo nikogar, s komer bi delili sedanjost in ne bili v strahu, da se vrne preteklost. Vi mladi, lahko s svojo navzočnostjo ter s srečanjem med sabo in s drugimi lahko odgovorite na te izzive. Jezus nas vabi, da gremo ven iz sebe ter tvegamo odnos iz obličja v obličje z drugimi. Res je, da verovati v Jezusa večkrat pomeni skok vere v prazno in to nas straši. Spet drugič nas pripelje do tega, da nas postavi pod vprašaj, da bi zapustili naše sheme. To pa lahko povzroči trpljenje in skušnjavo razočaranja. Toda, bodite pogumni! Hoja za Jezusom je navdušujoča avantura, ki napolni življenje s smislom, ki nam da čutiti, da smo del skupnosti, ki nas opogumlja in nas spremlja ter nas pripravlja za služenje. Dragi mladi, vredno je hoditi za Kristusom, vredno! Ne bojmo se biti deležni njegove revolucije, h kateri nas vabi, k revoluciji nežnosti.
Nič labirinta, ampak na pot!
Če bi bilo gledališče gledališko delo ali video igrica, bi bila skrčena na določen čas, na začetek in konec, ko se spusti zavesa ali se zmaga tekmo. A življenje se meri z drugačnim časom, ne s časom gledališča in video igric. Življenje se igra v času odnosnosti z Božjim srcem. Včasih se napreduje, včasih se nazaduje, se poskusi in skuša najti poti, se spremeni… Kot kaže se neodločenost porodi iz strahu, da bo padla zavesa ali da nas bo kronometer pustil zunaj igre, izven napredovanja v igri. Življenje pa je vedno hoja, življenje je vedno na poti, se ne ustavi. Življenje je vedno hoja, iskanje prave smeri brez strahu, da bi se morali vrniti nazaj, če smo zgrešili. Najnevarnejša stvar je pomešati pot z labirintom, s tem vrteti se v prazno skozi življenje, okoli samih sebe, ne da bi našli pot, ki gre naprej. Prosim vas, ne bodite mladi labirinta, iz katerega je težko priti ven, temveč mladi na poti. Nič labirinta, na pot!
Črpati iz korenin ljudstva
Ne bojte se, odločiti se za Jezusa, objeti njegovo zadevo, tisto evangeljsko, človeško, človeških bitij. Kajti on ne bo nikoli izstopil iz barke vašega življenja, vedno bo na križiščih naših poti, nikoli ne bo prenehal ponovno nas izgraditi, četudi si včasih prizadevamo, podreti se. Jezus nam podarja obilen in velikodušen čas, kjer je prostor tudi za napake, kjer nihče ni prisiljen emigrirati, saj je prostor za vse. Mnogi bi radi zasedli vaša srca, onesnažili prostor vaših hrepenenj z ljuljko, toda na koncu, če bomo življenje podarili Gospodu, bo vedno zmagala dobra pšenica. Vajino pričevanje, Monika in Jonas, je govorilo o babici, o mami. Želim vam reči in s tem končam, bodite mirni, želim vam reči, da ne pozabite korenin vašega ljudstva. Pomislite na preteklost, govorite z ostarelimi, saj ni dolgočasno govoriti z ostarelimi. Pojdite, poiščite ostarele in naj vam pripovedujejo o koreninah vašega ljudstva, o veselju, trpljenju, o vrednotah. Tako boste, črpajoč iz korenin, peljali naprej vaše ljudstvo, zgodovino vašega ljudstva za še večjo prihodnost. Dragi mladi, če hočete, da bo ljudstvo veliko, svobodno, vzemite iz korenin spomina in prenašajte naprej. Najlepša hvala!
