Papež obiskal Marijino svetišče. Mati Usmiljenja nam pravi: »Poišči svojega brata«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

V 17. stoletju so na vsa vrata dodali niše s podobo Jezusa ali Marije. Od takrat je bila na »Vratih jutranje zarje« slika črne Marije, ob kateri se je preko stoletij zgodilo veliko čudežev. Litovci največjega izmed njih prepoznajo v dejstvu, da so med ruskim napadom na mesto, ko je bilo veliko vrat obzidja uničenih, »Vrata jutranje zarje«, in z njimi tudi mesto, vzdržala. Prebivalci so bili prepričani, da je bila prestolnica rešena na Marijino priprošnjo. Marijanska pobožnost je bila posebej v veliko podporo katoličanom v času sovjetskega režima. Sv. Janez Pavel II. je med apostolskim obiskom leta 1993 pri »Vratih jutranje zarje« molil rožni venec. Papež Frančišek pa je danes z verniki v svetišču na tem kraju zmolil tretjo skrivnost veselega dela rožnega venca ter pred tem zbrane nagovoril z naslednjimi besedami:

Božja Mati nam je vedno pripravljena pomagati

Dragi bratje in sestre, smo pred »Vrati jutranje zarje«, pred ostanki obzidja tega mesta, ki je služilo kot obramba pred vsakršno nevarnostjo ter ga je leta 1799 okupatorjeva vojska popolnoma uničila, pustila je le ta vrata: že takrat je bila na njih postavljena podoba »Device Usmiljenja«, svete Božje Matere, ki nam je vedno pripravljena pomagati, nam priti na pomoč.

Mati v vsakem človeku vidi Jezusovo obličje

Že od tistih dni nas je želela naučiti, da se je mogoče braniti ne da bi napadali, da je mogoče biti previdni brez nezdrave potrebe, da nikomur ne bi zaupali. Ta Mati, brez Otroka, vsa v zlatu, je Mati vseh; v vsakem, ki pride sem, vidi to, česar mnogokrat tudi mi sami ne uspemo zaznati: obličje njenega Sina Jezusa, ki je vtisnjeno v naše srce.

Pogledati se v oči in se prepoznati kot bratje

In od trenutka, ko je Jezusova podoba postavljena kakor pečat v vsako človeško srce, imamo priložnost, da se v vsakem možu in ženi srečamo z Bogom. Ko se zapremo vase zaradi strahu pred drugimi, ko gradimo zidove in pregrade, se prikrajšamo za Jezusovo dobro novico, ki vodi zgodovino in življenje drugih. V naši preteklosti smo zgradili preveč utrdb, vendar pa danes čutimo potrebo, da se pogledamo v oči ter se prepoznamo kot bratje, da hodimo skupaj ter z veseljem in mirom izkusimo vrednost bratstva (prim. Veselje evangelija, 87).

Vzpostavljanje točk srečanja in solidarnosti med vsemi

Vsak dan na tem kraju Mater Usmiljenja obišče množica ljudi, ki prihajajo iz mnogih držav: Litovci, Poljaki, Belorusi in Rusi; pravoslavni in katoličani. Danes je to mogoče zaradi lažje komunikacije in svobode gibanja med našimi državami. Kako lepo bi bilo, če bi se temu lažjemu premikanju iz enega kraja v drugega pridružilo tudi lažje vzpostavljanje točk srečanja in solidarnosti med vsemi, da bi mogli darovi, ki smo jih zastonj prejeli, krožiti; da bi mogli izstopati iz samih sebe ter se darovati drugim; da bi tudi mi sprejeli prisotnost in različnost drugih kot dar in bogastvo v našem življenju.
Včasih se zdi, da nas odprtost svetu pelje na področja tekmovalnosti, kjer je »človek človeku volk« in kjer je prostor le za spor, ki nas ločuje, za napetosti, ki nas razjedajo, za sovraštvo in mržnjo, ki nas ne vodita nikamor (prim. Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 71-72).

Mati Usmiljenja nam pravi: Poišči svojega brata

Mati Usmiljenja, kakor vsaka dobra mati, poskuša ponovno združiti družino ter nam na uho pravi: »Poišči svojega brata«. Tako nam odpira vrata k novi zori, k novi jutranji zarji. Vodi nas do praga, kot so bila vrata hudobnega bogataša iz evangelija (prim. Lk 16,19-31). Danes nas čakajo otroci in družine s krvavečimi ranami; niso rane Lazarja iz prilike, ampak Jezusove; so resnične, konkretne in iz njihove bolečine ter temačnosti vpijejo, da bi jim mi prinesli zdravilno luč dejavne ljubezni. Dejavna ljubezen je namreč ključ, ki nam odpre nebeška vrata.

Naj bo Marija vedno Vrata Jutranje Zarje za vso to blagoslovljeno zemljo!

Dragi bratje in sestre, da bi mogli s prečkanjem tega praga izkusiti moč, ki prečiščuje način našega odnosa do drugih; Mati pa naj nam pomaga, da bi mogli na njihove omejenosti in napake gledati z usmiljenjem in ponižnostjo, ne da bi mislili, da smo boljši od drugih (prim. Flp 2,3). Med premišljevanjem skrivnosti rožnega venca jo prosimo, da bi bili skupnost, ki zna oznanjati Jezusa Kristusa, naše upanje, da bi mogli izgraditi domovino, ki bo sposobna sprejeti vse; da bi od Device Matere prejeli darove dialoga in potrpežljivosti, bližine in sprejemanja, ki ljubi, odpušča in ne obsoja (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija); domovino, ki izbere, da bo gradila mostove in ne zidov, ki ima raje usmiljenje kot sodbo. Naj bo Marija vedno Vrata Jutranje Zarje za vso to blagoslovljeno zemljo!
Dovolimo, da nas ona vodi in zmolimo sedaj eno desetko rožnega venca, zroč tretjo skrivnost veselega dela.