Papež med splošno avdienco: Poročiti se pomeni opraviti pot od 'jaz' k 'midva'

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco ponovno govoril o šesti Božji zapovedi Ne prešuštvuj. Izpostavil je, da je zvesta Kristusova ljubezen »luč za življenje lepote človeških čustev«. Naša čustvena razsežnost je namreč »klic k ljubezni«, ki se izraža v zvestobi, sprejemanju in usmiljenju.

Šesta zapoved je namenjena vsem

Ne smemo pozabiti, da se ta zapoved izrecno nanaša na zakonsko zvestobo in je torej treba temeljiteje razmišljati o njenem poročnem pomenu. Odlomek apostola Pavla iz Pisma Efežanom o odnosu med možem in ženo, ki se je tudi bral med splošno avdienco, je po papeževih besedah revolucionaren (glej Ef 5,25.28.31-32). V tistem času reči, da mož mora ljubiti ženo, kakor Kristus ljubi Cerkev, je zares revolucionarno. Lahko se vprašamo: Komu je namenjena ta zapoved o zvestobi? Samo poročenim? Kot je odgovoril papež, je ta zapoved v resnici namenjena vsem, je Božja očetovska beseda, namenjena vsakemu moškemu in ženski.

Od »sprejeti življenje« do »dati življenje«

Pot človeškega zorenja je pot same ljubezni, ki gre od »sprejeti skrb« do zmožnosti »nameniti skrb«, od »sprejeti življenje« do zmožnosti »dati življenje«. »Postati odrasli moški in ženske pomeni doseči sposobnost poročnega in starševskega življenja, ki se kaže v različnih življenjskih situacijah, kot je zmožnost sprejeti nase breme nekoga drugega in ga ljubiti brez dvoumnosti,« je dejal papež in dodal, da gre za celotno držo osebe, ki zna sprejeti realnost ter zna vstopiti v globok odnos z drugimi.

Kdo je torej prešuštnik, pohotnež, nezvest? To je nezrela oseba, ki ohranja svoje življenje zase in razlaga situacije na osnovi lastne blaginje in lastne izpolnitve. Da bi se torej poročili, ni dovolj obhajati poroke. »Treba je opraviti pot od jaz k midva, od razmišljati sam do razmišljati v dvoje, od živeti sam do živeti v dvoje. Ko se decentraliziramo, takrat je vsako dejanje poročno: delamo, govorimo, se odločamo, se srečujemo z drugimi s prijetno in dobrohotno držo.«

'Poročnost' duhovništva

Vsaka krščanska poklicanost je v tem smislu poročna. Duhovništvo je, ker je klic k služenju skupnosti z vso ljubeznijo, konkretno skrbjo in modrostjo, ki jo daje Gospod. Cerkev ne potrebuje potegovalcev za vlogo duhovnikov, ampak potrebuje moške, katerih src se Sveti Duh dotika z brezpogojno ljubeznijo do Kristusove neveste. Po duhovništvu se ljubi Božje ljudstvo z vsem očetovstvom, nežnostjo in močjo ženina in očeta. Enako se tudi »posvečeno devištvo« v Kristusu živi z zvestobo in veseljem, kakor se živi zakonski in rodoviten odnos materinstva in očetovstva.

Začeti pri Jezusu

Papež Frančišek je ponovno poudaril, da je vsaka krščanska poklicanost poročna, ker je sad ljubezenske vezi, v kateri smo vsi obnovljeni, je ljubezenska vez s Kristusom. Začenši z njegovo zvestobo, njegovo nežnostjo, njegovo velikodušnostjo, z vero gledamo na zakon in vsak poklic ter razumemo polni smisel spolnosti. »Človeška stvaritev je v svoji neločljivi enosti duha in telesa in v svoji moški in ženski polarnosti zelo dobra stvarnost, namenjena, da ljubi in da je ljubljenja. Človeško telo ni sredstvo užitkov, ampak je prostor naše poklicanosti k ljubezni. V pristni ljubezni ni prostora za pohotnost in za njeno površinskost. Moški in ženske si zaslužijo več kot zgolj to,« je poudaril papež.

Po njegovih besedah nas torej zapoved Ne prešuštvuj, čeprav je postavljena v negativno obliko, usmerja k naši izvorni poklicanosti, to je popolna in zvesta poročna ljubezen, ki nam jo je razodel in podaril Jezus Kristus.