»Modrost časa«. Srečanje ter pogovor mladih in ostarelih s papežem Frančiškom
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Dogodek v veliki dvorani Patrističnega inštituta Augustinianum je bila pravzaprav predstavitev globalnega projekta za novo zavezo med generacijami. Iz tega projekta je nastala knjiga p. Antonia Spadara DJ, ki je izšla danes v devetih jezikih z naslovom »Modrost časa«. V dialogu s papežem Frančiškom o velikih vprašanjih življenja. Knjiga je nastala iz dvestopetdesetih intervjujev z ostarelimi iz več kot 30 držav.
Potek srečanja
Srečanje se je začelo s projekcijo videa »Obrazi modrosti« ter s pesmijo zbora rimske škofije, ki ga vodi msgr. Marco Frisina. Najprej je spregovoril msgr. José Domingo Ulloa Mendieta, nadškof Paname in predsednik organizacijskega odbora Svetovnega dneva mladih 2019. Po govoru p. Antonia Spadara, direktorja revije in založbe "La Civiltà Cattolica", je papež Frančišek odgovarjal na vprašanja skupine mladih in ostarelih, ki so prišli iz Kolumbije, Italije, Malte in ZDA. Srečanje je vodila Delia Gallagher, dopisnica CNN pri Svetem sedežu.
Kako se rešiti kulture tekmovalnosti
Na prvo vprašanje dekleta Federice iz Italije, katera je prava pot do sreče, ko vse okoli nas se zdi lažno in plastično v tej tržnici hinavščine, je papež odgovoril z dvema gestama roke. Stisnjena roka razodeva kulturo tekmovanja, medtem ko iztegnjena roka prestavlja odprtost, služenje ali kot pravijo svetniki, bolje je dajati kot prejemati. Z iztegnjeno roko in z nasmehom se lahko rešimo kulture tekmovalnosti in škartiranja.
Posredovanje vere
Drugo vprašanje sta postavila dedek in babica, ki sta poročena 43 let in prihajata iz Malte in sicer glede posredovanja vere, saj se jima zdi, da so otroci in vnuki večkrat nasprotni veri. Kaj torej storiti, da bi lahko podelili svojo vero. Papež Frančišek je odgovoril z zgledom makabejske mame in njenih sinov, ki jim je mama posredovala vero v dialektu. Vero je torej potrebno posredovati v dialektu doma, prijateljstva, družine. Papež je zaslutil, da imata občutek krivde, zato ju je potolažil, da posredovanje vere ne more pogrešiti, je pa pomembno, da se je ne posreduje s prepričevanjem in siljenjem temveč s pričevanjem, z zgledom. Krepost starih staršev je torej tišina spremljanja, ne obsojanja.
Nositi sanje ostarelih
Tretje vprašanje je postavila Rosemary iz Združih držav Amerike, ki je pripravila pogovore s starejšimi osebami, zbranimi v knjigi p. Antonia Spadara in sicer, kaj bi rekel starim staršem, kako spodbujati mlade, da bodo uresničili sanje starih staršev na takšnem nivoju, kot jih sanjajo sami. Papež je predstavil podobo mladeniča, ki je na ramenih nosil sanje ostarelih. Njih ne more nositi na ramenih, lahko pa nosi njihove sanje. Ob tem ko nosimo njihove sanje, raste in zori zaupanje v življenje.
Se nadaljuje…
