Papež Frančišek: Res se splača staviti na Cerkev, ni zapravljen čas

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Poglejte, zakaj ne morem začeti, ne da bi vam rekel hvala! Hvala vam navzočim, hvala tolikim osebam, ki so skozi pot dvoletne priprave, bodisi tukaj v Cerkvi v Rimu in v vseh Cerkvah po svetu, marljivo in zavzeto delali, da bi prišli do tega trenutka. Iz srca hvala kardinalu Lorenzu Baldisseriju, generalnemu tajniku sinode; predsednikom delegatom, kardinalu Sérgiu da Rochu, glavnemu poročevalcu; msgr. Fabiu Fabeneju, podtajniku; uradnikom generalnega tajništva in pomočnikom. Hvala vsem vam: sinodalni očetje, poslušalci, izvedenci in svetovalci, bratski delegati, prevajalci, pevci in novinarji. Iz srca hvala vsem za vašo dejavno in rodovitno udeležbo. Iskreno zahvalo si zaslužita oba posebna tajnika, p. Giacomo Costa, jezuit in don Rossano Sala, salezijanec, ki sta velikodušno in prizadevno ter z mnogimi žrtvami delala na tem.

Res se splača, zares ni zapravljen čas!

Prisrčno se želim zahvaliti tudi mladim, ki so povezani v tem trenutku z nami in vsem mladim, ki so se na različne načine oglasili. Zahvaljujem se jim, ker so hoteli staviti na to, da se splača čutiti se del Cerkve ali vstopiti v pogovor z njo, da se splača imeti Cerkev za mater, za učiteljico, za dom, za družino, ki je sposobna kljub človeškim slabostim in težavam, da zasveti in se posreduje naprej neminljivo Kristusovo sporočilo; splača se oprijeti barke Cerkve, ki navkljub neusmiljenim viharjem sveta še naprej ponuja vsem zatočišče in gostoljubje; splača se prisluhniti drug drugemu; splača se plavati proti toku in se vezati za višje vrednote kot so: družina, zvestoba, ljubezen, vera, služenje, večno življenje. Naša odgovornost tu na sinodi je, da jih ne postavimo na laž, ampak jim pokažimo, kakor prav imajo, da stavijo na to: Res se splača, zares ni zapravljen čas!

Zahvala navzočim mladim

Predvsem se zahvaljujem vam dragi mladi tukaj navzoči! Pot priprave na sinodo nas je poučila, da je vesolje mladih tako raznoliko, da ga ni moč popolnoma zastopati, vendar pa ste vi prav gotovo njegovo pomembno znamenje. Vaša udeležba nas napolnjuje z veseljem in upanjem.

Govorite s pogumom in parezijo

Sinoda, ki jo sedaj živimo, je prilika za skupno podelitev. Na začetku poti sinodalnega zasedanja želim povabiti vse, da govorite s pogumom in parezijo, to je, da združite svobodo, resnico in dejavno ljubezen. Samo preko pogovora bomo lahko rastli. Poštena in pristna kritika je konstruktivna in pomaga, česar pa ne počnejo nepotrebne govorice, prazne marnje, sklepanja ali predsodki.

Sinoda je vaja v poslušanju

K pogumnemu govorjenju pa mora ustrezati ponižnost poslušanja. Na predsinodalnem srečanju sem rekel mladim: »Če govori tisti, ki mi ni všeč, ga moram še bolj poslušati, saj ima vsak pravico, da se mu prisluhne, kot ima vsak pravico govoriti.« To odprto poslušanje pa zahteva pogum, da zastavimo besedo ter postanemo glas številnih mladim po svetu, ki niso tu navzoči. To poslušanje tudi odpira prostor za pogovor. Sinoda mora biti vaja v pogovoru, predvsem med tistimi, ki se je udeležujejo. Prvi sad tega pogovora je, da se vsak odpre za novost, da spremeni svoje mnenje zaradi tega, kar je slišal od drugih. To je za sinodo pomembno. Številni med vami ste že pripravili svoj intervent (prispevek) preden ste prišli sem. Zahvaljujem se vam za to delo, vendar vas vabim, da se čutite svobodne, da to kar ste pripravili imate za osnutek, ki je odprt za morebitno dopolnitev ali spremembo, glede na to, kar bi lahko sinodalna pot vsakemu svetovala. Zares svobodno sprejmimo in skušajmo razumeti druge, saj je sprememba lastnih prepričanj in stališč znamenje velike tako človeške kot duhovne zrelosti.

Sinoda je cerkvena vaja v razločevanju

Sinoda je cerkvena vaja v razločevanju. Iskrenost pri govorjenju ter odprtost za poslušanje sta temeljnega pomena, da bo sinoda lahko proces razločevanja. Razločevanje ni nek reklamni slogan, ni neka organizacijska tehnika, tudi ne modnost tega pontifikata, temveč notranja drža, ki je zakoreninjena v deju vere. Razločevanje je metoda in istočasno predlagan cilj. Utemeljeno je na prepričanju, da Bog deluje v zgodovini sveta, v dogodkih življenja, v osebah, ki jih srečam in ki mi govorijo. Zato smo poklicani prisluhniti temu, kar nam Sveti Duh predlaga preko večkrat nepredvidljivih načinov in usmeritev. Razločevanje pa potrebuje prostor in čas. Zaradi tega določam, da se med plenarnim zasedanjem ter v skupinah po petih prispevkih držite trenutka tišine, okoli tri minute. S tem se bo vsakemu omogočilo, da bo lahko postal pozoren na odmeve, ki jih poslušano prebuja v njegovem srcu, da bo šel v globino in razbral to, kar ga je najbolj zadelo. Ta pozornost na notranjost je ključnega pomena, da bomo lahko opravili pot prepoznavanja, razlaganja in izbire.

Sinoda je znamenje Cerkve, ki posluša in je na poti

Smo znamenje Cerkve, ki posluša in je na poti. Drža poslušanja pa ni omejena samo na besede, ki si jih bomo izmenjali med sinodalnim delom. Pot priprave na ta trenutek je pokazal, da ima Cerkev dolg glede poslušanja, tudi do mladih, ki se pogosto ne čutijo od Cerkve razumljeni v svoji izvirnosti in zato ne sprejeti v tem, kar v resnici so, včasih celo zavrnjeni. Ta sinoda ima priložnost, nalogo in dolžnost, da je znamenje Cerkve, ki resnično posluša, ki se pusti nagovoriti zahtevam tistih, ki jih sreča in ki nima vedno že v naprej pripravljenega odgovora. Cerkev, ki ne posluša, se izkaže za zaprto pred novostmi, zaprto pred Božjimi presenečenji. Zaradi tega ne bo mogla biti verodostojna, še posebej za mlade, ki se bodo zaradi tega neizogibno oddaljili ne pa približali.

Izstopimo iz predsodkov in stereotipov

Izstopimo iz predsodkov in stereotipov. Prvi korak v smeri poslušanja je osvoboditi naš razum in srca predsodkov in stereotipov: ko mislimo, da že vemo, kdo je drugi in kaj hoče, takrat je za nas v resnici naporno, da bi ga resno poslušali. Odnosi med generacijami so področje, na katerem predsodki in stereotipi s pregovorno lahkoto poženejo korenine, tako da se jih pogosto niti ne zavedamo. Mladi so v skušnjavi, da bi odrasle imeli za starokopitne; odrasli so v skušnjavi, da bi mlade imeli za neizkušene, da vedo, kako se obnašajo, predvsem pa kako bi se morali obnašati. Vse to lahko predstavlja močno oviro za dialog in za srečanje med generacijami. Večina navzočih ne pripada generaciji mladih, zato je jasno, da moramo biti pozorni predvsem na nevarnost, da bi o mladih govorili izhajajoč iz zastarelih kategorij in miselnih shem. Če se bomo znali izogniti tej nevarnosti, bomo prispevali k omogočanju zaveze med generacijami. Odrasli bi morali preseči skušnjavo, da bi podcenjevali sposobnosti mladih in bi o njih negativno sodili. Nekoč sem bral, da prva omemba tega dejstva sega 3000 let pred Kristusa. Odkrili so jo na glinenem vrču v antičnem Babilonu, kjer je napisano, da je mladina nemoralna in da mladi niso sposobni rešiti kulture ljudstva. Mladi pa bi morali preseči skušnjavo, da ne bi poslušali odraslih in bi starejše imeli za »staro šaro, zastarelo in dolgočasno«, pri tem pa bi pozabili, da je neumno vedno začenja z ničle, kot da bi se življenje začelo šele z vsakim izmed njih. V resnici stari ljudje kljub svoji telesni krhkosti, ostajajo spomin našega človeštva, korenine naše družbe, »utrip« naše civilizacije. Če bi jih prezirali, se jih znebili, jih zaprli v osamljene rezervate ali jih ignorirali, bi bilo to znamenje popuščanja pred miselnostjo sveta, ki požira naše domove od znotraj. Zanemariti zaklad izkušenj, ki ga vsaka generacija podeduje in ga posreduje naslednji, bi bilo dejanje samouničenja.

Preseči rano klerikalizma

Zato je po eni strani treba odločno preseči rano klerikalizma. Poslušanje in izhod iz stereotipov sta namreč tudi močan protistrup proti nevarnosti klerikalizma, ki mu je onkraj namenov vsakega izmed nas neizogibno izpostavljen zbor, kakršen je naš. Ta se rojeva iz elitističnega in izključujočega pogleda na poklic, ki službo, ki smo jo prejeli, razlaga kot oblast, ki jo je treba izvajati, namesto kot zastonjsko in velikodušno služenje, ki ga moramo ponuditi; to vodi k misli, da pripadamo k skupini, ki ima vse odgovore in ji ni treba nič več poslušati in se nič več učiti. Klerikalizem je perverznost in je korenina tolikega zla v Cerkvi: zanj moramo ponižno prositi odpuščanje, predvsem pa ustvarjati pogoje, da se ne bo ponavljalo. 

Pozdraviti virus samozadostnosti

Po drugi strani pa je potrebno pozdraviti virus samozadostnosti in površnih zaključkov mnogih mladih. Egiptovski pregovor pravi: »Če v tvoji hiši ni starega človeka, ga kupi, da ti bo služil«. Odklanjati in zavračati vse, kar je bilo preneseno skozi stoletja, vodi zgolj v nevarno zmedenost, ki žal ogroža naše človeštvo; vodi v stanje razočaranja, ki je preplavilo srca celih generacij. Zbiranje človeških izkušenj skozi zgodovino, je najbolj dragocen in zanesljiv zaklad, ki ga generacije podedujejo druga od druge. Ne da bi pozabili na Božje razodetje, ki razsvetljuje in daje smisel zgodovini in našemu bivanju.

Naj sinoda prebudi naša srca!

Naj sinoda prebudi naša srca! Sedanjost, tudi sedanjost Cerkve, se zdi obtežena z napori, problemi in bremeni. Vera pa nam pravi, da je sedanjost tudi kairos, v katerem nam Gospod prihaja naproti, da bi nas ljubil in nas poklical k polnosti življenja. Prihodnost ni grožnja, ki bi se je morali bati, ampak je čas, ki nam ga Gospod obljublja, da bi lahko okusili skupnost z Njim, z brati in z vsem stvarstvom. Ponovno moramo odkriti razloge svojega upanja, predvsem pa jih moramo posredovati mladim, ki so žejni upanja; kakor je lepo povedal 2. vatikanski koncil: »Po pravici moramo misliti, da je bodoča usoda človeštva položena v roke tistih, ki bodo znali prihodnjim rodovom posredovati nagibe za življenje in upanje« (Pastoralna konstitucija Veselje in upanje, 31).

Prerokba naših časov

Srečanje med generacijami je, kar zadeva rojevanje upanja, lahko zelo rodovitno. Tega nas uči prerok Joel, v tem, kar – to sem omenil tudi mladim na predsinodalnem srečanju – imam za prerokbo naših časov: »Vaši starčki bodo sanjali sanje, vaši mladeniči bodo videli videnja« (3,1).

Ne potrebujemo dognanih teoloških utemeljitev, da bi dokazali našo dolžnost pomagati sodobnemu svetu na poti naproti Božjemu kraljestvu, brez lažnih upanj in ne da bi videli samo ruševine in gorje. Ko je namreč sveti Janez XXIII. govoril o ljudeh, ki ocenjujejo dejstva brez zadostne objektivnosti in preudarne presoje, je dejal: »V sedanjih razmerah človeške družbe niso sposobni videti nič drugega kot ruševine in gorje; govorijo, da se naši časi, če jih primerjamo s preteklimi stoletji, v vsem kažejo slabši; in gredo celo tako daleč, da se obnašajo, kot da se nimajo nič naučiti od zgodovine, ki je učiteljica življenja« (Govor ob slovesnem začetku 2. Vatikanskega koncila, 11. oktobra 1962).

Ne trošimo moči za štetje polomov

Ne pustimo se torej skušati »prerokbam nesreče«, ne trošimo moči za »štetje polomov in za očitanje bridkosti«. Pogled uprimo v dobro, ki »pogosto ne dela hrupa, ni tema na blogih in ne pride na prve strani«. Ne prestrašimo se »pred ranami na Kristusovem telesu, ki jih vedno povzroča greh in to ne poredko sinov Cerkve« (prim. Govor nedavno imenovanim škofom, ki so sodelovali na tečaju Kongregacije za škofe in za Vzhodne Cerkve, 13. september 2018).

Družiti se s prihodnostjo

Obvežimo se torej, da bomo skušali »družiti se s prihodnostjo«, in da bomo s te sinode odšli ne samo z dokumentom – ki ga le redki preberejo a mnogi kritizirajo – ampak predvsem s konkretnimi pastoralnimi predlogi, ki bodo sposobni uresničiti nalogo sinode kot take oziroma ki bodo dali brsteti sanjam, ki bodo budili prerokbe in videnja, ki bodo razcvetali upanja, spodbujali zaupanje, obvezovali rane, prepletali odnose, prebudili zoro upanja, učili se drug od drugega in ustvarjali pozitivno predstavo, ki naj razsvetli razum, ogreje srca, obnovi moč rokam in mladim – vsem mladim, nihče ni izključen – navdihne pogled na prihodnost, polno evangeljskega veselja.