Kateheza: Postava usmerja k odprtosti človekovega srca za Boga

Andreja Červek – Vatikan

Zadnja zapoved iz 2. Mojzesove knjige pravi: »Ne žêli hiše svojega bližnjega! Ne žêli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!« (2 Mz 20,17). Kot je dejal papež, ne gre samo za zadnje besede, ampak za nekaj mnogo več: gre za sklenitev potovanja skozi Dekalog, ko se dotaknemo središča vsega, kar nam je z njim izročeno. Ob koncu vidimo, da k zapovedim ni dodane neke nove vsebine: napotka »ne žêli žene in ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu« sta že skrita v zapovedi o prešuštvovanju in kraji. Kaj je torej namen teh besed?

Greh izvira iz zlobne želje

Naloga vseh zapovedi je, da pokažejo na mejno področje v življenju, na mejo, onkraj katere človek uničuje samega sebe in bližnjega, s tem pa iznakazi tudi svoj odnos z Bogom. »Če greš onkraj,« je ponovil papež, »uničuješ sebe, uničuješ tudi odnos z Bogom in odnos z drugimi.« Z zadnjo zapovedjo je v ospredje postavljeno dejstvo, da vsi prestopki zrastejo iz skupne notranje korenine – hudobnih želja. Kot je pojasnil, vsak greh nastane iz neke hudobne želje. V evangeliju to jasno pove Jezus Kristus: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka« (Mr 7,21-23).

Blagoslovljeno ponižanje

Tako razumemo, da ves Dekalog ne bi ničemur koristil, če se na koncu ne bi dotaknil te ravni: človekovega srca. Dekalog se pokaže kot jasen in globok v zvezi s tem vidikom. Na koncu prispe do srca in če srce ni svobodno, vse ostalo ni dovolj. In to je ravno izziv: osvoboditi srce vseh teh hudobnih in slabih stvari. »Božje zapovedi lahko postanejo samo lepa fasada v življenju, ki kljub temu ostane bivanje sužnjev in ne otrok. Pogosto se za farizejsko masko zadušljive pravilnosti skriva kaj slabega in nerešenega,« je dejal papež in dodal, da moramo pustiti tem zapovedim o želji, da nam snamejo krinko, nam tako pokažejo naše uboštvo in nas usmerijo k svetemu ponižanju. Povabil je, naj se vsak vpraša, katere hudobne želje ima pogosto. Je to zavist, pohlep, obrekovanje? »Človek potrebuje to blagoslovljeno ponižanje, po katerem odkrije, da se sam ne more osvoboditi, zaradi katere vpije k Bogu, naj ga reši.« To na imeniten način pojasni sv. Pavel, ko govori o zapovedi in poželenju v Pismu Rimljanom (glej Rim 7,7-24).

Samo Bog lahko osvobodi in očisti človekovo srce

Zaman je misliti, da lahko popravimo sami sebe brez daru Svetega Duha. Zaman je misliti, da lahko očistimo svoje srce z velikim naporom svoje lastne volje. »Treba se je odpreti za odnos z Bogom, v resnici in svobodi. Samo tako lahko naš trud rodi sad, kajti Sveti Duh je tisti, ki nas vodi naprej,« je poudaril sveti oče. Naloga svetopisemske Postave ni slepiti človeka, da ga bo dobesedna pokorščina pripeljala do neke izumetničene rešitve, ki sploh ni dosegljiva. Naloga Postave je pripeljati človeka do njegove resnice oziroma do njegovega uboštva, ki postane pristna in osebna odprtost za Božje usmiljenje, ki nas spreminja in obnavlja. Bog je edini, ki lahko prenovi naše srce, a mi mu ga moramo odpreti – to je edini pogoj. On lahko stori vse, a mi mu moramo odpreti srce.

Bodimo berači, prosimo za milost

Zadnje besede Dekaloga učijo, kako se naj prepoznamo kot berači. Pomagajo nam, da se postavimo pred nered svojega srca, da nehamo živeti egoistično in da postanemo ubogi v duhu, pristni pred Očetovo navzočnostjo, ter se pustimo odrešiti Sinu in vzgajati Svetemu Duhu. »Sveti Duh je učitelj, ki nas vodi. Pustimo mu, da nam pomaga. Bodimo berači, prosimo za milost,« je pozval Frančišek. »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo,« pravi Jezus (Mt 5,3). Res je, je pripomnil papež: »Blagor tistim, ki se ne slepijo s prepričanjem, da se lahko rešijo svoje šibkosti brez Božjega usmiljenja, ki edino lahko ozdravi srce. Blagor tistim, ki poznajo svoje hudobne želje in s skesanim in ponižanim srcem ne stojijo pred Bogom in pred ljudmi kot pravični, ampak kot grešniki. To so tisti, ki znajo imeti sočutje in usmiljenje do drugih, saj ga doživljajo v sebi.«