Papeževa poslanica za 2. svetovni dan revnih: »Ta siromak je klical in Gospod je slišal«
1. »Ta siromak je klical in Gospod je slišal« (Ps 34,7). Te psalmistove besede postanejo tudi naše tedaj, ko smo poklicani srečati se z različnimi stanji trpljenja in izključenosti, v katerih živijo številni bratje in sestre, ki smo se jih navadili imenovati s splošnim pojmom »revni«. Tistemu, ki piše te besede, takšne okoliščine niso tuje, prav nasprotno. On neposredno okuša to revščino, a jo kljub temu spremeni v hvalnico in zahvalo Gospodu. Ta psalm omogoča tudi nam, ki smo potopljeni v različne oblike revščine, razumeti, kdo so pravi reveži, h katerim smo poklicani usmeriti svoj pogled, da bi prisluhnili njihovemu klicu in prepoznali njihove potrebe.
Najprej nam je rečeno, da Gospod posluša nesrečnike, ki ga kličejo in je dober do tistih, ki se zatekajo k njemu, saj njihova srca prebadajo žalost, osamljenost in izključenost. Posluša tiste, katerih dostojanstvo je poteptano in kljub temu imajo moč, da dvigajo pogled h kvišku, da bi prejeli luč in tolažbo. Posluša tiste, ki so preganjani v imenu lažne pravice, zatirani zaradi politik nevrednih svojega imena in prestrašeni zaradi nasilja. Ob tem pa vedo, da je Bog njihov Zveličar. To, kar iz te molitve vznika, je predvsem občutek predanosti in zaupanje Očetu, ki posluša in sprejema. Na valovni dolžini teh besed lahko tudi bolje razumemo to, kar je Jezus oznanil z blagrom: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3).
V moči te edinstvene izkušnje, ki je z več vidikov nezaslužena in jo je nemogoče v polnosti izraziti, se kljub vsemu čuti željo, podeliti jo z drugimi, predvsem s tistimi, ki so kot psalmist ubogi, zavrženi in potisnjeni na rob. Kajti nihče se ne bi smel čutiti izključenega iz Očetove ljubezni, še zlasti v svetu, ki pogosto povzdiguje bogastvo kot prvotni cilj in zapira v same vase.
2. 34. psalm s tremi glagoli označi držo reveža in njegov odnos z Bogom. Najprej je to »klicati«. Stanje revščine ne moremo opisati z eno besedo, ampak postane klic, ki gre skozi nebesa in pride vse do Boga. Kaj je klic siromaka drugega, če ne njegovo trpljenje in osamljenost, njegovo razočaranje in upanje? Vprašamo se lahko, kako ta klic, ki se dviga vse do obličja Boga, ne uspe priti do naših ušes in nas pušča brezbrižne in brezčutne? Na ta dan, kakršen je ta, smo poklicani k resnemu izpraševanju vesti, da bi razumeli ali smo res sposobni prisluhniti revežem.
Potrebujemo tišino poslušanja, da bomo prepoznali njihov glas. Če govorimo preveč mi, jih ne bomo uspeli slišati. Bojim se, da so številne pobude, čeprav hvalevredne in potrebne, pogosto namenjene za zadovoljitev nas samih, kot pa za to, da bi zaznali krik reveža. V takem primeru je v trenutku, ko reveži dajo slišati svoj krik, odziv neprimeren in ni sposoben vstopiti v soglasje z njihovim stanjem. Tako zelo smo ujeti v kulturo, ki nas sili gledati se v ogledalo in čezmerno negovati samega sebe, da mislimo, da nas bo altruistično dejanje zadovoljilo in se nam ne bo potrebno neposredno vplesti v zadevo.
3. Drugi glagol je »odgovoriti«. Psalmist pravi, da Gospod ne le sliši klic siromaka, ampak mu tudi odgovori. Njegov odgovor, kot je izpričan v zgodovini zveličanja, je soudeležba polna ljubezni pri stanju reveža. To se je zgodilo, ko je Abram Bogu izrazil svojo željo po potomcih, kljub temu, da sta bila z ženo Saro stara in nista imela otrok (prim. 1 Mz 15,1-6). To se je zgodilo tudi, ko je Mojzes preko grma, ki je gorel, ne da bi zgorel, prijel razodetje Božjega imena in poslanstvo, da izpelje ljudstvo iz Egipta (2 Mz 3,1-15). In ta odgovor se je potrjeval skozi vso pot ljudstva v puščavi, ko ga je pestila lakota in žeja (prim 2 Mz 16,1-6; 17,1-7) in ko je zapadlo v še večjo bedo, torej v nezvestobo zavezi in v malikovalstvo (prim. 2 Mz 32,1-14).
Božji odgovor revežu je vedno poseg zveličanja, s katerim zdravi duševne in telesne rane, vrača pravico in pomaga ponovno zaživeti z dostojanstvom. Božji odgovor je tudi poziv vsakemu, ki vanj veruje, da bi isto delal, a znotraj svoje človeške omejenosti. Svetovni dan revnih želi biti skromen odgovor, ki ga celotna Cerkev, razširjena po vsem svetu, namenja revežem vseh vrst in v vseh deželah, da ne bi mislili, da je njihov krik padel v praznino. Verjetno je kot kaplja vode v puščavi revščine, vendar pa je lahko kljub vsemu znamenje podelitve za vse tiste, ki so v stiski, da začutijo dejavno navzočnost brata ali sestre. Reveži ne potrebujejo pooblaščanja, ampak osebno zavzetost tistih, ki so slišali njihov klic. Skrb vernih se ne sme omejevati na določeno obliko pomoči – ne glede na to, kako koristna in kako previdnostna je bila prvič – ampak zahteva »pozorno ljubezen« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 199), ki drugemu izkaže čast kot osebi in si prizadeva za to, kar je zanj dobro.
4. Tretji glagol je »osvoboditi«. Svetopisemski revež živi v gotovosti, da Bog posredoval v njegovo korist in mu bo vrnil dostojanstvo. Nihče ne išče revščine, ampak jo povzročijo sebičnost, ošabnost, pohlep in krivičnost. Vse ta zla, starodavna kot človek, vendar vedno grehi, ki vpletejo številne nedolžne in imajo dramatične družbene posledice. Dejanje, s katerim Gospod osvobaja, je dejanje zveličanja za tiste, ki mu izrazijo svojo žalost in stisko. Suženjstvo revščine tako prekine močan Božji poseg. Številni psalmi pripovedujejo in poveličujejo to zgodovino zveličanja, ki jo lahko zasledimo v osebnem življenju reveža: »Zakaj ni preziral in ni zaničeval nesreče nesrečnega. Ni skrival pred njim svojega obličja; ko je k njemu klical na pomoč, je slišal« (Ps 22,25). To, da lahko zremo Božje obličje, je znamenje njegovega prijateljstva, bližine ter njegovega zveličanja. »Ker si videl mojo bedo, spoznal stiske moje duše ... moje noge si postavil na širjavo« (Ps 31,8-9). Revežu nuditi »širjavo«, je isto kot osvoboditi ga »iz ptičarjeve zanke« (Ps 91,3) in ga potegniti iz pasti, skrite na njegovi poti, da bi lahko hitro urno hodil in z vedrimi očmi gledal na življenje. Božje zveličanje imamo obliko iztegnjene roke k revežu, kateremu ponuja sprejem in zaščito in mu omogoči, da začuti prijateljstvo, ki ga potrebuje. Izhajajoč iz te konkretne in otipljive bližine se lahko začne pristen proces osvobajanja: »Vsak kristjan in vsaka skupnost sta poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih tako, da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. To predpostavlja, da smo učljivi in pozorni, da bi slišali krik reveža in prišli na pomoč« (Veselje evangelija, 187).
5. Zame je vzrok za ganjenost vedenje, da se mnogi revni identificirajo z Bartimajem, o katerem pripoveduje evangelist Marko (prim. 10,46-52). Slepi berač Bartimaj je »sedèl ob poti« (v. 46), in ko je slišal, da gre Jezus mimo, »je začel vpiti in govoriti: 'Jezus, Davidov sin', da bi se ga usmilil (prim. v. 47). »Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil« (v. 48). Božji Sin je slišal njegov klic: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« (v. 51) Iz tega evangeljskega odlomka postane vidno to, kar psalm oznanjal kot obljubo. Bartimaj je revež, ki je ostal brez temeljnih sposobnosti, saj ne vidi in ne more delati. Koliko poti tudi danes vodi v razne oblike negotovosti! Pomanjkanje osnovnih sredstev za preživetje, odrinjenost na rob, zaradi zmanjšanih sposobnosti za delo, različne oblike družbenega suženjstva, kljub napredku, ki ga je doseglo človeštvo… Koliko današnjih revežev kot Bartimaj, sedi ob poti in išče smisel zaradi svojega stanja! Koliko se jih sprašuje, zakaj so padli na dno tega prepada in kako lahko temu uidejo! Čakajo na nekoga, ki se jim bo približal ter rekel: »Le pogum, vstani, kliče te« (v. 49).
Pogosto se namreč opazi ravno nasprotno, saj Najbolj se slišijo tisti glasovi, ki revne grajajo in jim govorijo, naj bodo tiho in potrpijo. Ti glasovi so razglašeni, pogosto iz njih veje strah pred ubogimi, ki jih nimajo le za reveže, ampak tudi za nosilce negotovosti in nestalnosti, ločene od vsakodnevnih navad, ki jih je zato treba zavračati in jih držati daleč stran. Tako se odmikamo od njih in se ne zavedamo, da se s tem oddaljujemo tudi od Gospoda Jezusa, ki ubogih ne zavrača, ampak jih kliče k njemu in jih tolaži. Tukaj so zelo primerne besede preroka Izaija glede življenjskega sloga vernikov: »da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem … da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ revne brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš« (Iz 58,9). Ob takšnih dejanjih je greh odpuščen (prim 1 Pt 4,8), pravičnost se lahko udejanja in ko bomo mi klicali h Gospodu, nam bo odgovoril in rekel: Tukaj sem! (prim. Iz 58,9).
6. Revni so tisti, ki jim je najprej dano prepoznati Božjo navzočnost in pričati o njegovi bližini v svojih življenjih. Bog ostaja zvest svoji obljubi in celo v temini noči ne odreka topline svoje ljubezni in tolažbe. Vendar pa, da bi premagali neznosne razmere uboštva, morajo revni zaznati, da so njihovi bratje in sestre ob njih, jim izkazujejo skrb ter jim z odprtimi srci in življenji dajo čutiti, da so njihovi prijatelji in družina. Le tako lahko odkrijemo »zveličavno moč v njihovem življenju« in jih »postavimo v središče poti Cerkve« (Veselje evangelija, 198).
Ob tem svetovnem dnevu smo vabljeni, da konkretno uresničimo te besede psalmista: »Revni bodo jedli in se nasitili« (Ps 22,27). Vemo, da je bila v jeruzalemskem templju po obredu žrtvovanja gostija. To se je ob lanskem 1. svetovnem dnevu revnih zgodilo v mnogih škofijah. Mnogi so tedaj izkusili toplino doma, se veselili slavnostnega kosila in solidarnosti tistih, ki so z njimi obedovali na preprost in bratski način. Rad bi, da bi tudi letos in v prihodnje ta svetovni dan praznovali v duhu veselja, ker smo ponovno odkrili, da se znamo srečevati. Doživetje skupne molitve v občestvu in skupnega nedeljskega obedovanja nas ponese v čase prvega krščanskega občestva, ki ga je v vsej izvirnosti in preprostosti opisal evangelist Luka: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. … Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2,42.44-45).
7. Krščansko občestvo vsak dan deluje v številnih pobudah, s katerimi izkazuje dobre sosedske odnose in lajša mnoge oblike revščine, ki smo jim priča danes. Prav sodelovanje z drugimi organizacijami, katerih temelj ni vera, ampak človeška solidarnost, pa nam omogoča, da revnim nudimo pomoč, ki bi je sami ne mogli. Priznanje, da so naše sposobnosti v prostranem svetu revščine omejene, slabotne in nezadostne, nas vodi k obojestranskemu sodelovanju z drugimi, s katerimi lahko še učinkoviteje dosežemo cilje. Navdihujeta nas vera in zahteva po dobrodelnosti, hkrati pa znamo tudi sodelovati z drugimi oblikami pomoči in solidarnosti, ki imajo deloma enake cilje, če le ne zanemarjamo svoje vloge, ki je voditi vse k Bogu in svetosti. Dialog med različnimi oblikami izkušenj in sodelovanje v ponižnosti, brez iskanja pozornosti, je ustrezen in evangeljski odziv, ki ga lahko vsi uresničujemo.
Pri služenju revnim ne gre za to, da bi se postavljali na prvo mesto, temveč moramo s ponižnostjo priznati, da je Sveti Duh v nas tisti, ki v nas zbuja željo po delovanju, ki je znamenje Božjega odgovora in bližine. Ko nam je dano, da najdemo pot k revnim, spoznamo, da nam je on prvi odprl oči in srca za spreobrnjenje. Revni ne potrebujejo protagonistov, ampak ljubezen, ki zna zamolčati in pozabiti dobro, ki ga je storila. Pravi protagonisti so Gospod in ubogi. Tisti, ki želi služiti, je orodje v Božjih rokah, da bi pokazal njegovo navzočnost in odrešenje. Sveti Pavel spominja na to, ko piše kristjanom v Korintu, ki so tekmovali med seboj, kdo ima največji dar: »Ne more oko reči roki: 'Ne potrebujem te,' tudi ne glava nogam: 'Ne potrebujem vas.' (1 Kor 12,21). Apostol poudari nekaj pomembnega, ko omeni, da je pomembnejši del telesa tisti, ki se zdi šibkejši, (prim v. 22). In tistim, »ki se nam zdijo manj vredni časti, izkazujemo še večje spoštovanje in z manj uglednimi še lepše ravnamo, medtem ko ugledni tega ne potrebujejo« (v. 23-24). Medtem ko torej Pavel občestvu posreduje temeljni nauk o darovih, jih poučuje tudi glede evangeljskega odnosa do šibkejših članov in tistih, ki so v stiski. Kristusovi učenci še zdaleč niso do ubogih smeli gojiti zaničevanja ali jih pomilovati. Prav nasprotno, poklicani so jih bili spoštovati in jim dajati prednost zaradi prepričanja, da je bil v njih resnično navzoč Jezus v naši sredi. »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).
8. Tukaj lahko vidimo, kako daleč je naše življenje od življenja preostalega sveta, ki poje hvalospeve tistim, ki imajo moč in bogastvo, jim sledi in jih posnema, hkrati pa revne potiska na rob, jih ima za izmečke in vir sramote. Besede apostola Pavla so vabilo, da damo evangeljsko polnost solidarnosti s šibkejšimi in manj obdarjenimi člani Kristusovega telesa: »Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi« (1 Kor 12,26). Podobno nas v pismu Rimljanom spodbuja: »Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim« (Rim 12,15-16). To je poklicanost Kristusovega učenca; ideal za katerega se moramo nenehno prizadevati, da bi v sebi vse bolj uresničili tisto», kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,5).
9. Besede upanja so naravni epilog, v katerega vodi vera. Pogosto prav revni spodkopljejo našo brezbrižnost, ki je posledica pogleda na življenje, ki je preveč neposredno in vezano na sedanjost. Klic revnega je tudi klic upanja, po katerem se uresničuje osvobajanje. To upanje temelji na Božji ljubezni, ki ne zapusti tistih, ki vanjo zaupajo (prim. Rim 8,31-39). Kot je sveta Terezija Avilska zapisala v Poti popolnosti: »Uboštvo sestavljajo mnoge kreposti. To je zelo prostrano področje. Uboštvo podeljuje najvišjo oblast, kajti prezirati vse zemske dobrine, pomeni gospodovati jim« (2:5). Toliko, kolikor smo sposobni razločevati pristno dobro, postajamo bogati pred Bogom ter modri v svojih očeh in v očeh drugih. Prav v tolikšni meri, kolikor uspevamo dajati bogastvu njihov pravi in resnični smisel, rastemo v človečnosti in se učimo deliti.
10. Brate škofe, še zlasti diakone, v roke katerih je bilo položeno služenje revnim (Apd 6,1-7) ter hkrati redovnike in laike – može in žene – ki v župnijah, društvih in cerkvenih gibanjih konkretno uresničujejo cerkveni odziv na klic revnih, vabim k praznovanju tega svetovnega dne kot posebnega trenutka nove evangelizacije. Revni evangelizirajo nas in nam vsak dan pomagajo odkrivati lepoto evangelija. Ne zamudimo te milostne priložnosti. Naj na ta dan vsi začutimo, da smo dolžniki revnih. Iztegnimo roke drug proti drugemu, doživimo odrešujoče srečanje, ki bo krepilo našo vero, oživljalo našo dobrodelnost in nam dajalo upanje, da bomo korakali po poti, po kateri nam naproti prihaja Gospod.
V Vatikanu, 13. junija 2018
Na praznik svetega Antona Padovanskega
FRANČIŠEK
