Papež na sveti večer: Božič bo, ko bom lahko rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

1. Betlehem: ime pomeni hiša kruha. V tej »hiši« je danes Gospod s človeštvom dogovorjen za srečanje. On ve, da potrebujemo hrano za življenje. Prav tako pa tudi ve, da hrana sveta ne nasiti srca. V Svetem pismu je izvirni greh človeštva povezan prav z jemanjem hrane: »vzela je od njegovega sadu in jedla«, pravi Prva Mojzesova knjiga (3,6). Vzela je in jedla. Človek je postal pohlepen in pogolten. Mnogim se zdi, da je smisel življenja imeti, napolniti se s stvarmi. Nenasitna lakomnost zaznamuje človeško zgodovino, vse do današnjih protislovij, ko se jih malo obilno gosti in preveč ljudi nima kruha za življenje.

V Betlehemu odkrijemo, da je Bog Tisti, ki daje življenje

Betlehem je preobrat, s katerim se spremeni potek zgodovine. Tam se Bog, v hiši kruha, rodi v jaslih. Kakor da bi nam rekel: tukaj sem za vas, kot vaša hrana. Ne jemlje, podarja hrano; ne podari le nekaj malega, ampak samega sebe. V Betlehemu odkrijemo, da Bog ni nekdo, ki jemlje življenje, ampak Tisti, ki daje življenje. Človeku, ki je od začetka navajen jemati in jesti, Jezus začne govoriti: »Vzemite, jejte. To je moje telo« (Mt 26,26). Telesce betlehemskega Deteta začenja širiti nov zgled življenja: ne hlastati in kopičiti, ampak podeliti in podariti. Bog postane majhen, da bi bil naša hrana. Ko se hranimo z Njim, Kruhom življenja, se moremo ponovno roditi v ljubezni in zlomiti spiralo pohlepa in nenasitnosti. Iz »hiše kruha« Jezus ponovno pripelje človeka domov, da bi postal sorodnik svojega Boga in brat svojega bližnjega. Pred jaslimi razumemo, da to, kar hrani življenje, niso dobrine, ampak ljubezen; ne požrešnost, ampak dejavna ljubezen; ne obilje, s katerim bi se bahali, ampak preprostost, ki jo je potrebno ohranjati.

Za božič prejmemo Kruh iz nebes

Gospod ve, da se moramo hraniti vsak dan. Zato se nam je podaril vsak dan svojega življenja, od jasli v Betlehemu do dvorane zadnje večerje v Jeruzalemu. In še danes ponovno na oltarju postane razlomljen Kruh za nas: trka na naša vrata, da bi vstopil in večerjal z nami (prim. Raz 3,20). Za božič na Jezusovi zemlji prejmemo Kruh iz nebes: to je hrana, kateri nikoli ne poteče rok uporabe, ampak nam daje že danes okušati večno življenje.

Odkrijemo, da se življenje Boga pretaka po žilah človeštva

V Betlehemu odkrijemo, da se življenje Boga pretaka po žilah človeštva. Če ga sprejmemo, se zgodovina spreminja, začenši z vsakim izmed nas. Kadar namreč Jezus spremeni srce, središče življenja ni več moje pohlepno in sebično srce, ampak On, ki se rodi in živi za ljubezen. Ko smo to noč poklicani, da bi se povzpeli v Betlehem, hišo kruha, se vprašajmo: katera je hrana mojega življenja, ki se ji ne morem odpovedati? Ali je Gospod ali kaj drugega? Nato se ob vstopu v votlino, ko v nežni revščini Deteta prepoznamo nov vonj življenja, vonj preprostosti, vprašajmo: ali za to, da bi živel, resnično potrebujem mnoge stvari, zapletene recepte? Ali se lahko odpovem mnogim nepotrebnim prilogam, da bi izbral bolj preprosto življenje? V Betlehemu, ob Jezusu, vidimo ljudi, ki so hodili, kot so Marija, Jožef in pastirji. Jezus je Kruh na poti. Ne želi lene, dolge in sedeče prebave, ampak prosi, da bi hitro vstali od mize, da bi služili, kakor razlomljen kruh, za druge. Vprašajmo se: ali za božič razlomim svoj kruh s tistim, ki ga nima?

Ne bojte se: odpev Boga, ki išče človeka

2. Po Betlehemu, hiši kruha, premišljujmo o Betlehemu, Davidovem mestu. Tam je bil David kot deček pastir in kot takšnega ga je Bog izbral, da bi bil pastir in voditelj svojega ljudstva. Na božič so v Davidovem mestu tisti, ki sprejmejo Jezusa, prav pastirji. Tisto noč jih je prevzel »velik strah« (Lk 2,9) – pravi evangelij – vendar jim je angel rekel: »ne bojte se« (v. 10). V evangeliju se besede ne bojte se velikokrat ponovijo: zdijo se kot odpev Boga, ki išče človeka. Človek se namreč od začetka, ponovno zaradi greha, boji Boga: »strah me je bilo in sem se skril« (1Mz 3,10), reče Adam po tem, ko je grešil.

Betlehem, zdravilo proti strahu

Betlehem je zdravilo proti strahu, saj Bog tam kljub človekovim »ne«-jem, za vedno reče »da«: za vedno bo Bog z nami. In zato, da njegova prisotnost ne bi vzbujala strahu, postane nežno dete. Ne bojte se: to ni rečeno svetnikom, ampak pastirjem, preprostim ljudem, ki se v tistem času gotovo niso odlikovali po vljudnosti in pobožnosti. Davidov Sin se rodi med pastirji, da bi nam povedal, da nikoli več nihče ni sam; imamo Pastirja, ki premaga naše strahove in nas ljubi vse, brez izjem.

Naše življenje: pričakovanje ali zahteva?

Betlehemski pastirji nam prav tako pravijo, kako naj gremo Gospodu naproti. Oni ponoči bedijo: ne spijo, ampak delajo to, kar bo Jezus večkrat naročil: bedeti (prim. Mt 25,13; Mr 13,35; Lk 21,36). Ostajajo čuječi, čakajo budni v temi; in Bog jih »obsije« (prim. Lk 2,9). To velja tudi za nas. Naše življenje je lahko pričakovanje, ki se tudi v nočeh težav izroča Gospodu ter si ga želi; tedaj bo prejelo njegovo luč. Lahko pa je tudi zahteva, kjer so pomembne le lastne moči in lastna sredstva; vendar pa v tem primeru srce ostane zaprto za Božjo luč.

Gospoda ne moremo pričakovati na kavču

Gospod želi, da ga pričakujemo in ne moremo ga pričakovati na kavču, v spanju. Pastirji se namreč zganejo: »hitro so odšli«, pravi besedilo (v. 16). Ne stojijo na mestu kot tisti, ki mislijo, da so prišli na cilj in ne potrebujejo ničesar, ampak se odpravijo, pustijo čredo nezavarovano, tvegajo za Boga. In po tem, ko so videli Boga, kljub temu, da niso bili izkušeni govorci, gredo in ga oznanjajo, tako da so se »vsi, ki so slišali, začudili temu, kar so jim povedali pastirji« (v. 18).

Poklicani smo, da tudi mi odgovorimo: »Ljubim te«

Pričakovati budni, iti, tvegati, pripovedovati o lepoti: to so dejanja ljubezni. Dobri Pastir, ki na božič pride, da bi dal ovcam življenje, bo na veliko noč Petru, in preko njega nam vsem, zastavil končno vprašanje: »Ali me ljubiš?« (Jn 21,15). Od odgovora bo odvisna prihodnost črede. To noč smo tudi mi poklicani, da odgovorimo, da mu tudi mi rečemo: »Ljubim te«. Odgovor vsakega posameznika je bistven za celotno čredo.

Božič: ko rečem »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim«

»Pojdimo torej v Betlehem« (Lk 2,15): tako so rekli in storili pastirji. Tudi mi, Gospod, želimo priti v Betlehem. Pot, tudi danes, vodi navzgor: premagati je potrebno vrh sebičnosti, ne sme se zdrsniti v brezna posvetnosti in potrošništva. Želim priti v Betlehem, Gospod, saj me tam pričakuješ. Želim se zavedati, da si Ti, položen v jasli, kruh mojega življenja. Potrebujem nežen vonj tvoje ljubezni, da bi bil tudi jaz ob svojem času razlomljen kruh za svet. Vzemi me na svoje rame, dobri Pastir: ljubljen od Tebe, bom mogel tudi jaz ljubiti in prijeti za roko brate. Božič bo torej tedaj, ko ti bom lahko rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim« (prim. Jn 21,17).