Papež Frančišek panamskim oblastem: Panama – dežela sestajanja in sanj

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je včeraj začel svoje 26. apostolsko potovanje v Panamo, v središču katerega je Svetovni dan mladih. Na panamskem mednarodnem letališču, kjer je pristal kmalu po 16. uri po krajevnem času (22. uri po srednjeevropskem), so ga pričakali apostolski nuncij, panamski škofje in državni predsednik. Danes so na programu že bila prva srečanja, najprej s političnimi predstavniki, zatem s srednjeameriškimi škofi, ob 17.30 po krajevnem času (23.30 po srednjeevropskem) pa bo potekala slovesnost ob odprtju SDM.

Srečanje s predstavniki panamskih oblasti

V predsedniški palači v prestolnici Panami je danes popoldne po naše času potekala sprejemna slovesnost, nato pa vljudnosti obisk pri panamskem predsedniku Juanu Carlosu Vareli Rodriguezu. Sledilo je srečanje s predstavniki panamskih oblasti, z diplomatskim zborom in s predstavniki civilne družbe. Papež je v govoru Panamo opisal kot »deželo sestajanja in sanj«.

Ustvariti, oblikovati in sanjati domovino

Na začetku govora je sveti oče dejal, da svoje romanje začenja na zgodovinskem kraju, kjer je Simón Bolívar sklical voditelje svojega časa, da bi oblikovali sanje o združitvi velike domovine, pri čemer je navedel Bolívarjeve besede, da če bi svet izbiral svojo prestolnico, bi Panamska ožina bila izbrana za to plemenito usodo. To srečanje nam pomaga razumeti, je zatrdil papež, da »so naši narodi sposobni ustvariti, oblikovati in predvsem sanjati veliko domovino, ki zna in lahko sprejema, spoštuje in objema večkulturno bogastvo vsakega naroda in kulture«. In v tej smeri je papež Frančišek v govoru izpostavil dve potezi Paname ter jo opisal kot deželo sestajanja in kot deželo sanj.

Dežela sestajanja

Da je Panama »dežela sestajanja«, dokazuje danes na tisoče mladih, ki s sabo nosijo željo in voljo, da bi se srečali in da bi praznovali. »Vaša država zaradi svoje privilegirane lege predstavlja strateški kraj ne samo za to območje, ampak za ves svet. Panama kot most med oceani in naravna dežela srečanj, najožja država celotne ameriške celine, je simbol ubranosti, ki izvira iz sposobnosti ustvarjati vezi in zaveze. Ta sposobnost zaznamuje srce panamskega naroda,« je poudaril papež.

Izpostavil je pomen aktivne vloge vsakega prebivalca pri izgrajevanju naroda: »Vsak med vami zaseda posebno mesto v izgradnji naroda in je poklican delovati tako, da bo ta dežela lahko izpolnila svojo poklicanost biti dežela sestajanja in srečanj. To vsebuje odločitev, zavzetost in vsakodnevno delo, da bi vsi prebivalci tega ozemlja imeli priložnost čutiti se akterji lastne usode, usode svojih družin in celotnega naroda. Nemogoče je misliti prihodnost neke družbe brez aktivne (in ne samó imenske) soudeležbe vsakega od njenih članov, in sicer na način, da bo dostojanstvo priznano in zaščiteno preko dostopa do kvalitetne izobrazbe in pospeševanja dostojnega dela. Obedve stvarnosti sta zmožni pomagati pri prepoznavanju in vrednotenju genialnosti in ustvarjalnega dinamizma tega naroda, istočasno pa sta najboljša protistrupa za vsako vrsto zaščite, ki hoče omejevati svobodo in si podreja ali zanemarja dostojanstvo državljanov, predvsem najrevnejših.«

Frančišek je zatem izpostavil tudi nenadomestljivost domorodnih ljudstev: »Genij, ki je lasten tej deželi, je zaznamovan z bogastvom njenih domorodnih ljudstev: Bribri, Buglé, Emberá, Kuna, Nasoteribe, Ngäbe in Waunana, ki nam imajo veliko povedati in nas spomniti, začenši s svojo kulturo in pogledom na svet,« pri čemer jih je papež prav posebej pozdravil. »Biti dežela sestajanja pomeni praznovanje, priznanje in poslušanje svojevrstnosti vsakega od teh ljudstev in vseh moških in žensk, ki oblikujejo panamski obraz, ter pomeni znati tkati prihodnost, ki je odprta za upanje, kajti braniti skupno dobro pred interesi nekaterih ali pred služenjem nekaterim je mogoče samo takrat, ko obstaja trdna odločitev za pravično porazdelitev lastnih dobrin.«

Opozoril je na odgovornost vseh, ki se nahajajo na vodilnih mestih: »Nove generacije s svojim veseljem in navdušenjem, s svojo svobodo, rahločutnostjo in kritičnostjo, zahtevajo od odraslih, predvsem pa od vseh, ki imajo vodilno vlogo v javnem življenju, da delujejo v skladu z dostojanstvom in oblastjo, ki jo imajo in ki jim je bila zaupana. To je povabilo, da se živi resno in transparentno, v konkretni odgovornosti do drugih in do sveta; povabilo k življenju, ki dokazuje, da je javna služba sinonim za poštenost in pravičnost ter nasprotna kakršnikoli obliki korupcije. Zahtevajo prizadevanje, kjer si vsi – začenši s tistimi, ki se imenujemo kristjani – drznemo graditi politiko, ki je pristno človeška, ki osebo postavlja v središče kakor srž vsega. In to spodbuja k oblikovanju kulture večje transparentnosti med vladami, privatnim sektorjem in vsem prebivalstvom,« pri čemer je papež spomnil na panamsko molitev za domovino: »Daj nam naš vsakdanji kruh: da ga bomo lahko jedli v svojem domu in v zdravju, vrednem človeka.«

Dežela sanj

Papež Frančišek je zatem spregovoril še o Panami kot deželi sanj, sklicujoč se pri tem na svetovno srečanje mladih: »V teh dneh se Paname ne bomo spominjali samo kot regionalnega središča ali strateške točke za trgovino in tranzit oseb, ampak tudi kot oporišče upanja. Točka srečanja, kjer bodo mladi, ki prihajajo s petih celin, polni sanj in upanja, praznovali, se srečevali, molili in obnovili željo in zavzemanje za ustvarjanje bolj človeškega sveta. Na ta način bodo izzvali kratkovidne poglede kratkega dometa, ki – zapeljani z vdajo, pohlepom ali pa ujetniki tehnokratske paradigme – verjamejo, da gre edina možna pot preko 'igre tekmovalnosti', špekulacije in 'zakona najmočnejših, kjer najmočnejši pojé najšibkejšega', s čimer prihodnost zapira pred novo perspektivo za človeštvo. S tem ko ponudi gostoljubnost sanjam teh mladih, Panama postane dežela sanj, ki izzove mnoge gotovosti našega časa in ustvarja življenjska obzorja, ki kažejo novo trdnost pri hoji naprej z novim pogledom, ki je spoštljiv in poln sočutja do drugih. V tem času bomo priče odprtosti za nove kanale komunikacije in razumevanja, solidarnosti, ustvarjalnosti in vzajemne pomoči; kanale po meri človeka, ki dajejo zagon za prizadevanje ter razbijajo brezimnost in izolacijo, ko so usmerjeni v nov način oblikovanja zgodovine.«

Kot je poudaril papež Frančišek, »drugačen svet je mogoč, to vemo, in mladi nas vabijo, naj se vključimo v njegovo izgradnjo, da sanje ne bodo ostale nekaj kratkotrajnega ali eteričnega, da bodo dale zagon za družbeni dogovor, po katerem bodo lahko vsi imeli priložnost sanjati jutri: tudi pravica do prihodnosti je človekova pravica«. V tem smislu se zdi, da se utelesijo besede panamskega pesnika Ricarda Mirója, ki je z veliko ljubeznijo opeval svojo domovino: »Kajti, ko te gledam, domovina, bi se reklo, da te je oblikovala božja volja, da bi se pod soncem, ki te ožarja, združilo v tebi vse človeštvo.«