Papež: Utrujeno upanje. Vrniti se k vodnjaku prve ljubezni

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je dopoldne po krajevnem času daroval sveto mašo v katedrali Svete Marije Antigue, ki je tudi škofovski sedež panamske nadškofije, med katero je po dolgih obnovitvenih delih posvetil nov oltar. Zbrani so bili panamski duhovniki, posvečene osebe in člani laiških gibanj. Homilijo je oprl na odlomek iz Janezovega evangelija, ki se je bral med mašo: »Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: 'Daj mi piti!'« (Jn 4,6-7).

Bil je utrujen od poti

Evangelij, ki smo ga poslušali, se ne obotavlja, da bi nam pokazal Jezusa, ki je utrujen od poti. Opoldne, ko je sonce najmočnejše, ga vidimo ob vodnjaku, da bi se odžejal, si opomogel, obnovil moči za nadaljevanje svojega poslanstva, je začel homilijo sveti oče. Učenci so v prvi osebi doživeli, kaj sta pomenili Jezusova predanost in razpoložljivost za oznanjevanje blagovesti ubogim, obvezovanje ranjenih src, razglašanje prostosti jetnikom in osvoboditve zapornikom, tolažbo vseh, ki žalujejo, in oznanjevanje leta milosti za vse (glej Iz 61,1-3). Vse to so situacije, ki jemljejo življenje in energijo; a so nam približale mnoge pomembne trenutke iz Učiteljevega življenja, kjer se tudi naša človeškost lahko sreča z besedo Življenja.

Treba je najti vodnjak

Naši domišljiji, obsedeni z učinkovitostjo, je precej enostavno premišljevati in vstopiti v občestvo z Gospodovim delovanjem, a vedno ne znamo ali pa ne moremo premišljevati in spremljati 'Gospodovih naporov', kakor da kaj takega ne bi pripadalo Bogu. »Gospod se je utrudil in v tem naporu najdejo svoje mesto mnoge utrujenosti naših ljudstev in naših ljudi, naših skupnosti in vseh, ki so utrujeni in obteženi« (glej Mt 11,28), je dejal papež.

Vzroki in razlogi, ki lahko povzročijo napor na poti nam duhovnikom, redovnikom in redovnicam, članom laiških gibanj, so številni: dolge ure dela, ki pustijo bolj malo časa za jesti, za molitev, počitek in biti z družino, vse do 'strupenih' delovnih in čustvenih pogojev, ki vodijo do onemoglosti in izčrpanosti srca; od preproste in vsakdanje predanosti do teže rutine nekoga, ki ne najde zadovoljstva, priznanja ali podpore pri spoprijemanju z vsakodnevnimi stvarmi; od navad in predvidljivih situacij, ki so komplicirane vse do stresnih in mučnih ur napetosti. Cela vrsta bremen, ki jih je treba prenašati.

Po papeževih besedah je zato treba najdi vodnjak: »Nemogoče bi bilo poskušati zaobjeti vse situacije, ki drobijo življenje posvečenih, a v vseh čutimo, da je nujno treba najti vodnjak, ki bo lahko pomiril in potešil žejo in utrujenost na poti. Vse, kakor tihi krik, prosijo za vodnjak, pri katerem nadaljevati pot.«

Utrujenost upanja

Nemalokrat se zdi, da se je v naše skupnosti naselila pretanjena vrsta utrujenosti, ki  nima ničesar opraviti z Gospodovo. Gre za skušnjavo, ki bi jo lahko imenovali »utrujenost upanja«. Gre za upanje, ki nastane, ko sončni žarki padejo navpično in ure postanejo neznosne, tako da ni mogoče hoditi ali gledati naprej. Kakor da bi vse postalo zmedeno. »Pri tem ne mislim na 'poseben napor srca' (glej Evangelii gaudium, 287) nekoga, ki izmučen zaradi dela na koncu dneva premore vesel in hvaležen nasmeh; ampak na drugo utrujenost, na tisto, ki se pojavi pred prihodnostjo, ko realnost dobiva klofute in ustvarja dvome v moč, vire in izvedljivost poslanstva na tem svetu, ki se zelo spreminja in vse postavlja pod vprašaj,« je pojasnil papež.

Utrujenost, ki paralizira

Gre za paralizirajočo utrujenost. Nastane, ko gledamo naprej in ne vemo, kako se odzvati na intenzivnost in negotovost sprememb, ki jih doživljamo kot družba. Za te spremembe bi se lahko zdelo, da ne postavljajo pod vprašaj samo naših načinov izražanja in prizadevanja, naših navad in drž do realnosti, ampak v mnogih primerih ustvarjajo dvom v izvrševanje samega redovnega življenja v današnjem svetu. Tudi hitrost teh sprememb lahko privede do nepremičnosti vsake izbire in mnenja, in zdi se, da to, kar bi lahko bilo pomenljivo in pomembno v drugih časih, nima več mesta.

Utrujenost upanja nastane, ko ugotavljamo, da je Cerkev ranjena zaradi svojega greha in da velikokrat ni znala poslušati mnogih krikov, v katerih se je skrival Učiteljev glas: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46).

Misliti, da nimamo ničesar dati

Kot je posvaril papež, se tako lahko navadimo na življenje z utrujenim upanjem pred negotovo in neznano prihodnostjo: »In to povzroči, da v srcu naših skupnosti najde svoj prostor siv pragmatizem. Na videz se zdi, da se vse normalno odvija, a v resnici se vera izrablja in uničuje. Brez upanja pred realnostjo, ki je ne razumemo ali pa mislimo, da v njej ni več mesta za našo ponudbo, lahko damo 'državljanstvo' eni od najslabših možnih herezij naše dobe: misliti, da Gospod in naše skupnosti nimajo ničesar več povedati in ne dati v tem novem svetu, ki je v nastajanju. In tako se zgodi, da to, kar se je nekega dne rodilo, da bi bilo sol in luč sveta, na koncu ponuja svojo slabšo verzijo.«

Daj mi piti

Napori med potovanjem pridejo in jih čutimo. Če nam je všeč ali ne, obstajajo. In dobro je imeti isto drznost, kot jo je imel Učitelj, in reči: »Daj mi piti.« Kot se je zgodilo Samarijanki in se lahko zgodi vsakemu med nami, ne želimo potešiti žeje s kakršno koli vodo, ampak s tistim »izvirom vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,14). »Kakor Samarijanka, ki je več let nosila prazne vrče neuspelih ljubezni, tudi mi dobro vemo, da nam ne more pomagati katera koli beseda, da bi obnovili moči in preroštvo poslanstva. Ne kakršna koli novost, pa naj se zdi še tako zapeljiva, ne more ublažiti žeje. Vemo, kakor je dobro vedela tudi ona, da niti versko znanje, opravičevanje določenih izbir in preteklih ali sedanjih običajev ne bosta iz nas naredila rodovitnih in gorečih častilcev v duhu in resnici« (Jn 4,23).

Vrniti se k vodnjaku prve ljubezni

»Daj mi piti« je tisto, kar prosi Gospod in kar prosi, da rečemo tudi mi. »Ko to povemo,« je zatrdil papež Frančišek, »odpremo vrata našega utrujenega upanja, da bi se brez strahu vrnili k temeljnemu vodnjaku prve ljubezni, ko je Jezus šel po naši poti, nas pogledal z usmiljenjem in nam rekel, naj hodimo za njim; ko to rečemo, obnovimo spomin na tisti trenutek, ko so se njegove oči srečale z našimi, na trenutek, ko nam je dal čutiti, da nas ljubi, in to ne samo na oseben način, ampak tudi kot skupnost. To pomeni vrniti se po svojih stopinjah in v zvesti ustvarjalnosti poslušati, kako Duh ni ustvaril določene dejavnosti dela, pastoralnega načrta ali organizacijske strukture, ampak je po 'svetnikih izza sosednjih vrat' – med katerimi so očetje in matere ustanovitelji vaših inštitutov, škofje in župniki, ki so znali dati trdne temelje svojim skupnostim – dal življenje in kisik določenemu zgodovinskemu kontekstu, ki je dušil in tlačil vsako upanje in dostojanstvo.«

Iskati izvorno karizmo

»Daj mi piti« pomeni imeti pogum in se pustiti očistiti in obnoviti najpristnejši del naših izvornih karizem – ki se ne omejujejo samo na redovno življenje, ampak na vso Cerkev – in videti, na kakšen način se lahko izrazijo danes. Ne gre samo za to, da gledamo s hvaležnostjo na preteklost, ampak da gremo iskat korenine njenega navdiha in dopustimo, da ponovno z močjo odmevajo med nami.

Živeti brez strahu

»Daj mi piti« pomeni priznati potrebo, da nas Duh preoblikuje v može in žene spomina na srečanje, na zveličaven mimohod Boga. In zaupni, da kakor je storil včeraj, tako bo še naprej delal jutri: »Podati se h koreninam nam nedvomno pomaga ustrezno živeti sedanjost, brez strahu. Potrebno je živeti brez strahu, medtem ko se odzivamo na življenje s strastjo, da smo dejavni v zgodovini, potopiti se v stvari. To je strast zaljubljenosti,« je poudaril papež.

Utrujeno upanje bo ozdravljeno in bo uživalo tisti »poseben napor srca«, ko se ne bo balo vrnitve na kraj prve ljubezni in mu bo na periferijah in v izzivih, ki se nam danes pojavljajo, uspelo srečati isto pesem, isti pogled, ki je izzval pesem in pogled naših očetov. Tako se bomo izognili nevarnosti, da bi začeli pri nas samih, in bomo prepustili utrujajoče samopomilovanje, da bi srečali oči, s katerimi nas Kristus danes še naprej išče, nas kliče in nas vabi k poslanstvu.

Včerajšnja lepota za izgrajevanje jutrišnje lepote

Papež Frančišek je ob koncu homilije še izpostavil, da je ponovno odprtje katedrale po dolgem obdobju prenove, pomemben dogodek. »Skozi leta, kakor zvesta priča zgodovine tega naroda in s pomočjo in delom mnogih, je katedrala ponovno hotela pokloniti svojo lepoto.« Obnova katedrale ni samo poskušala vrniti se k izvorni preteklosti, ampak tudi zaobjeti novosti, ki jih ponuja sedanjost. »Španska, indijanska in afroameriška katedrala tako postane panamska katedrala, od tistih včeraj, a tudi od tistih danes, ki so jo omogočili. Ne pripada samo preteklosti, ampak je lepota sedanjosti,« je dejal papež. »Danes je ponovno naročje, ki spodbuja k obuditvi in ohranjanju upanja ter k odkrivanju, kako je včerajšnja lepota postala temelj za izgrajevanje jutrišnje lepote. Tako deluje Gospod. Bratje, ne pustimo si ukrasti lepote, ki smo jo podedovali od naših očetov. Ta naj bo živa in rodovitna korenina, ki nam pomaga še naprej lepšati in delati preroško zgodovino zveličanja v tej deželi.«