S papežem Frančiškom skozi minuli teden: SDM v Panami (23.–28. januar 2019)

Andreja Červek – Vatikan

Otvoritvena slovesnost SDM

Otvoritev SDM je potekala na obalnem območju Santa Maria la Antigua. Navdušena množica mladih je papeža Frančiška sprejela z glasbo in petjem, molitvijo in pričevanji. Papež jih je nagovoril: »Kaj nas združuje? Zakaj smo povezani? Kaj nas spodbuja, da se srečujemo? Veste, kaj je tisto, kar nas povezuje? Gotovost, da vemo, da smo ljubljeni z globoko ljubeznijo, o kateri nočemo in ne moremo molčati in nas spodbuja, da bi odgovorili na isti način: z ljubeznijo. Kristusova ljubezen je tista, ki nas žene (prim. 2Kor 5,14). Poglejte, ljubezen, ki združuje, je ljubezen, ki se ne vsiljuje in ne tlači, ljubezen, ki ne potiska na rob, ne utiša in ni tiho, ljubezen, ki ne ponižuje in ne podjarmlja. Je Gospodova ljubezen, vsakdanja ljubezen, diskretna in spoštljiva, ljubezen svobode in za svobodo, ljubezen, ki ozdravlja in dviguje.«                                                              

Panamske oblasti: Graditi politiko, ki v središče postavlja osebo

Prvo srečanje je papež namenil panamskim oblastem. Srečal se je s predsednikom Juanom Carlosom Varelo in nagovoril diplomatski zbor in predstavnike civilne družbe. Panamo je opisal kot deželo sestajanja in sanj. »Nove generacije s svojim veseljem in navdušenjem, s svojo svobodo, rahločutnostjo in kritičnostjo, zahtevajo od odraslih, predvsem pa od vseh, ki imajo vodilno vlogo v javnem življenju, da delujejo v skladu z dostojanstvom in oblastjo, ki jo imajo in ki jim je bila zaupana. To je povabilo, da se živi resno in transparentno, v konkretni odgovornosti do drugih in do sveta; povabilo k življenju, ki dokazuje, da je javna služba sinonim za poštenost in pravičnost ter nasprotna kakršnikoli obliki korupcije. Zahtevajo prizadevanje, kjer si vsi – začenši s tistimi, ki se imenujemo kristjani – drznemo graditi politiko, ki je pristno človeška, ki osebo postavlja v središče kakor srž vsega. In to spodbuja k oblikovanju kulture večje transparentnosti med vladami, privatnim sektorjem in vsem prebivalstvom.«

Srečanje s srednjeameriškimi škofi

Srednjeameriškim škofom je sveti oče dejal: »Pomembno je, bratje, da se ne bojimo približati se in se dotakniti ran naših ljudi, saj so to tudi naše rane. To pa je potrebno storiti na Gospodov način. Pastir ne more biti daleč od trpljenja svojega ljudstva; še več, lahko rečemo, da se srce pastirja meri glede na njegovo sposobnost sočutja do tolikih ranjenih in ogroženih življenj. Storiti to na Gospodov način pa pomeni pustiti temu trpljenju, da pretrese in zaznamuje naše prioritete in naše okuse, uporabo časa in denarja ter tudi načine molitve, da bomo lahko vse in vsakega mazilili s tolažbo Jezusovega prijateljstva v skupnosti vere, ki vsebuje in odpira vedno novo obzorje, ki daje smisel ter upanje življenju.«

Spokorno bogoslužje s prestopniki

Papež se je v Panami hotel srečati tudi s tistimi mladimi, ki se dogodkov SDM niso mogli udeležiti. Obiskal je prevzgojni center za mladoletne prestopnike v kraju Pacora. Z njimi je obhajal spokorno bogoslužje in jih nekaj tudi spovedal. Opozoril je na nevarnost »notranjega godrnjanja« ter izpostavil, da Jezus »tako prekine še z enim drugim godrnjanjem, ki ga ni lahko odkriti in ki 'razblinja sanje', saj neprestano prišepetava: ne boš zmogel, ne boš zmogla … To je notranje godrnjanje, ki se pojavi v tistem, ki je objokaval svoje grehe in se zaveda svoje napake, a ne verjame, da se lahko spremeni … Prijatelji, vsak med nami je mnogo več od svojih 'etiket'. Včasih se zdi, da godrnjanje zmaguje, a tega ne verjemite, ne poslušajte. Prizadevajte si poslušati glasove, ki spodbujajo h gledanju naprej, in ne tistih, ki vas vlečejo k tlom.«

Papež obolelim za aidsom

Sveti oče se je srečal tudi z mladimi, obolelimi za aidsom, ki bivajo v Domu Dobri Samarijan. Med drugim jim je dejal: »Ustvariti dom je ustvariti družino; je naučiti se čutiti povezani z drugimi onkraj koristnosti ali funkcionalnosti. Ustvariti dom pomeni dovoliti, da prerokba dobi konkretnost in postanejo naše ure in naši dnevi manj negostoljubni, manj  ravnodušni in brezimni. Pomeni ustvarjati vezi, ki se gradijo s preprostimi vsakodnevnimi gestami, ki jih lahko delamo vsi. Dom, to vsi dobro vemo, potrebuje sodelovanje vseh. Nihče ne more biti nepomemben ali pri temu tuj, saj je vsak potreben kamen za njegovo izgradnjo. To pa vključuje prošnjo Gospodu, naj nam da milost, da se bomo učili biti potrpežljivi, si odpuščati in vsak dan začeti znova. In kolikokrat odpustiti in začeti znova? Sedemdesetkrat sedemkrat, vsakič ko je potrebno. Ustvarjanje močnih odnosov zahteva zaupanje, ki se vsak dan hrani s potrpežljivostjo in odpuščanjem.«

Papež z mladimi na križevem potu

Eden od najbolj ganljivih trenutkov v Panami je bil križev pot. Papež je z mladimi molil posebno molitev: »Zrimo Marijo, močno ženo. Od Nje se želimo učiti stati ob križu. Z njeno odločnostjo in pogumom, brez begov in slepil. Ona je znala spremljati bolečino svojega Sina, tvojega Sina; ga podpirati s pogledom in varovati s srcem. Bolečino, ki jo je trpela, vendar ki je ni uklonila. Bila je močna žena da-ja, ki podpira in spremlja, varuje in objema. Ona je velika varuhinja upanja. Tudi mi, Oče, želimo biti Cerkev, ki podpira in spremlja, ki zna reči: tukaj sem!, v življenju in križih mnogih kristusov, ki hodijo ob nas.«

Utrujeno upanje

O nevarnostih utrujenega upanja je papež govoril med mašo v katedrali Svete Marije Antigue, ko je po dolgih obnovitvenih delih posvetil nov oltar. Zbrani so bili panamski duhovniki, posvečene osebe in člani laiških gibanj. »'Daj mi piti' je tisto, kar prosi Gospod in kar prosi, da rečemo tudi mi. Ko to povemo,« je zatrdil papež Frančišek, »odpremo vrata našega utrujenega upanja, da bi se brez strahu vrnili k temeljnemu vodnjaku prve ljubezni, ko je Jezus šel po naši poti, nas pogledal z usmiljenjem in nam rekel, naj hodimo za njim; ko to rečemo, obnovimo spomin na tisti trenutek, ko so se njegove oči srečale z našimi, na trenutek, ko nam je dal čutiti, da nas ljubi, in to ne samo na oseben način, ampak tudi kot skupnost.«

Molitveno bdenje

Med vigilijo z mladimi je papež Frančišek dejal, da je Marija »Božja influencerka«: »Nedvomno se mladenka iz Nazareta ni pojavljala v »družabnih omrežjih« tedanjega časa, ni bila influencerka (vplivnica), vendar pa je, ne da bi želela ali si za to prizadevala, postala žena, ki je imela največji vpliv v zgodovini. Lahko bi rekli, z otroškim zaupanjem, Marija, Božja »influencerka«. Z malo besedami je imela pogum reči »da« ter zaupati v Božjo ljubezen in obljube, ki je edina sila, ki more prenavljati, ki more vse stvari delati nove. In vsi mi imamo danes v sebi nekaj novega. Danes moramo poskrbeti za to, da bo Bog prenovil nekaj v našem srcu. Malo pomislimo: kaj je tisto, kar želim, da bi Bog prenovil v mojem srcu?«

Papež prostovoljcem: Pojdite in pričujte

Med zadnjimi dogodki SDM v Panami je bilo še srečanje s prostovoljci. Papež jih je spodbudil k pričevanju: »Pojdite in pripovedujte, pojdite in pričujte, pojdite in posredujte to, kar ste videli in slišali. Ne z mnogimi besedami, ampak, kakor ste počeli tukaj, s preprostimi in vsakodnevnimi gestami, ki vse stvari naredijo nove.«

Mladi so 'Božji zdaj'

Sklepne svete maše SDM v Panami se je udeležilo 700.000 oseb. Papež Frančišek je mladim z vsega sveta je dejal, da so »Božji zdaj«. »Vi, dragi mladi, niste prihodnost, ampak ste 'Božji zdaj'. On vas poziva skupaj in vas kliče v vaše skupnosti in mesta, da greste iskat stare starše in odrasle; da vstanete in skupaj z njimi spregovorite in uresničujete sanje, s katerimi vas je Gospod sanjal. Ne jutri, ampak zdaj.«