Frančišek sprejel člane Papeške akademije za življenje

Andreja Červek – Vatikan

Ko tehnologija odloča o vrednosti življenja

Danes se nahajamo pred paradoksom: ravno ko ima človeštvo na razpolago znanstvene in tehnične zmogljivosti za doseganje blagostanja, ki bi naj bilo pravično porazdeljeno, smo priče zaostritve konfliktov in večanja neenakosti. Po eni strani nam je tehnološki razvoj omogočil rešiti probleme, ki so še do pred nekaj leti bili nepremostljivi, po drugi strani pa so se pojavile težave in nevarnosti, ki so včasih še bolj zahrbtne kot prejšnje.

»Tehnokratski sistem, ki je osnovan na kriteriju učinkovitosti, ne odgovarja na najgloblja vprašanja, ki si jih zastavlja človek. In če se po eni strani ni mogoče odpovedati njegovim virom, pa po drugi strani nalaga svojo logiko tistemu, ki jih uporablja,« je dejal papež. »Pa vendar je tehnika značilnost človeškega bitja. Ne gre je razumeti kot neke sile, ki mu je tuja in sovražna, ampak kot produkt njegove genialnosti, s katero poskrbi za življenjske potrebe, zase in za druge. Torej je specifično človeški način naseljevanja sveta.« Papež je opozoril, da pa kljub temu današnji razvoj tehničnih zmožnosti ustvarja nevaren začarani krog: »Namesto da bi človeškemu življenju izročili orodja, s katerimi bi se izboljšala skrb zanj, smo v nevarnosti, da življenje izročimo logiki naprav, ki odločajo o njegovi vrednosti. Temu preobratu je usojeno proizvajati zlonosne rezultate: stroja se ne omeji na samovodenje, ampak začne voditi človeka. Človeški razum je tako zmanjšan na racionalnost brez učinkov, ki pa se je ne more več obravnavati kot vredne človeka.«

Umetna inteligenca

Papež se je v nadaljevanju govora dotaknil tudi vprašanja umetne inteligence: »Umetna inteligenca, robotika in druge tehnološke inovacije, morajo biti uporabljene na način, da bodo prispevale k služenju človeštvu in zaščiti našega skupnega doma, in ne ravno nasprotnemu, kakor žal napovedujejo nekatere ocene. Inherentno dostojanstvo vsakega človeka je treba odločno postaviti v središče našega razmišljanja in našega delovanja.« Sam izraz 'umetna inteligenca' je po papeževih besedah lahko zavajajoč. Prikriva namreč dejstvo, da so funkcionalni avtomatizmi kvalitativno ločeni od značilnosti človeškega znanja in delovanja. Tako lahko postanejo družbeno nevarni. Nevarnost, da človek postane tehnologiziran, je že realna, namesto da bi tehnologija postala humanizirana. Tako imenovanim »inteligentnim strojem« se z veliko naglico pripisujejo zmožnosti, ki so v resnici človeške.

Kot je izpostavil sveti oče, moramo bolje razumeti, kaj pomenijo inteligenca, spoznanje, emotivnost, čustvena namenskost in avtonomija moralnega delovanja. Umetne naprave, ki simulirajo človeške zmožnosti so v resnici brez človeških kvalitet. Ureditev njihove uporabe in samo raziskovanje je treba usmeriti proti konstruktivni in enakomerni interakciji med človeškimi bitji in zadnjimi verzijami strojev. Ti se namreč širijo v našem svetu in radikalno spreminjajo scenarij našega obstoja. Če bi se omenjeno znalo uveljavljati tudi v dejanjih, bi se izjemni potenciali novih iznajdb lahko uporabili v korist vsake osebe in vsega človeštva.

Etična vprašanja

Papež Frančišek se je zaustavil še ob etičnih vprašanjih, ki jih zastavlja tehnološko manipuliranje z genetskim znanjem in možganskimi funkcijami. »Poskus, da bi razložili celotno mišljenje, občutljivost, človeško psihologijo na osnovi funkcionalne vsote fizičnih in organskih delov, ne upošteva pomembnosti pojavov izkušnje in zavesti. Človeški pojav presega rezultat izračuna posameznih elementov.«

Ravno v tej smeri kompleksnosti sinergije med psiche in techne pa po drugi strani to, kar se naučimo o možganskem delovanju, daje nova dognanja o načinu razumevanja zavesti (o sebi in svetu) in o samem človeškem telesu: »ni mogoče zanemariti prepletanja mnogovrstnih odnosov pri globljem razumevanju celostne človeške razsežnosti«.

Premislek o odnosu med krščansko vero in moralnim delovanjem

Iz podatkov empiričnih znanosti zagotovo ne moremo potegniti metafizičnih sklepov. A lahko potegnemo pokazatelje, ki pomagajo antropološkemu premišljevanju, tudi v teologiji, kakor je to bilo vedno v zgodovini. »Bilo bi namreč popolnoma v nasprotju z našo najpristnejšo tradicijo osredotočiti se na anahronističen pojmovni aparat, nezmožen ustreznega dialoga s spremembami pojmov narave in umetnega, pogojenosti in svobode, sredstev in ciljev, kar vpeljuje nova kultura delovanja, lastna tehnološki dobi. Poklicani smo, da se postavimo na to pot z odločnostjo drugega vatikanskega koncila, ki spodbuja k prenovi teoloških disciplin in h kritičnemu premisleku o odnosu med krščansko vero in moralnim delovanjem,« je zatrdil papež. »Naše delo, tudi intelektualno in specifično, bo častna točka našega sodelovanja pri etični zavezi v korist človeškega življenja. To je načrt, ki ga je zdaj, v kontekstu, ko tehnološke naprave na vedno bolj sofisticiran način neposredno vključujejo človeške kvalitete telesa in psihe, treba nujno deliti z vsemi moškimi in ženskami, vključenimi v znanstveno raziskovanje in delo.«