Papež Frančišek: Pismo Božjemu ljudstvu
Papež Frančišek: Pismo Božjemu ljudstvu
»Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje«
»Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje« (1 Kor 12,26). Te besede svetega Pavla močno odmevajo v mojem srcu, ko si predstavljam trpljenje, ki so ga mnogi mladoletniki prestali zaradi spolne zlorabe in zlorabe oblasti in vesti od velikega števila duhovnikov in redovnikov. To je zločin, ki povzroča globoke rane bolečine in nemoči zlasti pri žrtvah, a tudi pri njihovih družinskih članih in v vsej skupnosti, bodisi vernih ali nevernih. Če pogledamo v preteklost, ni nikoli dovolj tega, kar storimo, ko prosimo za odpuščanje in skušamo popraviti nastalo škodo. Če gledamo v prihodnost, moramo storiti vse, kar moremo, da bi ustvarili takšno kulturo, ki bo mogla preprečiti, da se kaj takega ne bo več ponovilo ali ostalo prikrito. Bolečina žrtev in njihovih družin je tudi naša bolečina, zato moramo nujno še bolj okrepiti svoja prizadevanja, da bi zagotovili varstvo mladoletnih in odraslih, ki so ranljivi.
Če en ud trpi …
Pred nekaj dnevi je bilo objavljeno poročilo, v katerem so opisane izkušnje najmanj tisoč oseb, ki so bile v zadnjih sedemdesetih let žrtve spolne zlorabe ter zlorabe oblasti in vesti po rokah duhovnikov. Tudi če moremo reči, da se je večji del primerov zgodil v preteklosti, se v teku časa vendar zavedamo bolečine številnih žrtev in moramo ugotoviti, da rane nikoli ne izginejo. Odločno se moramo zavezati, da obsodimo ta nagnusna dejanja, in okrepiti prizadevanja, da izkoreninimo to kulturo smrti. Rane nikoli »ne zastarajo«. Bolečina teh žrtev je tožba, ki vpije do neba in se dotakne duše. Te bolečine so dolgo časa skrivali ali o njej molčali. Toda njihov krik je bil močnejši kakor ukrepi vseh tistih, ki so ga skušali utišati ali so si domišljali, da ga bodo ozdravili z odločitvami, ki so stvar le poslabšale, ker so s tem zašli v sodelovanje. A Gospod je slišal ta klic. Znova lahko vidimo, na čigavi strani je Gospod. Marijina hvalnica se ne moti in gre skozi zgodovino kakor spremljajoča glasba. Gospod se namreč spominja svoje obljube, ki jo je dal našim očetom: »Razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca. Mogočne je vrgel s prestolov in povišal nizke« (Lk 1,51-53). Sram nas je, če se zavedamo, da je naš življenjski slog to zatajil in taji, kar govorimo s svojim glasom.
S sramom in kesanjem kot občestvo Cerkve priznavamo, da nismo bili tam, kjer naj bi bili, in da nismo pravočasno ukrepali, ko smo spoznali obseg in težo škode, ki je bila povzročena v življenju toliko ljudi. Zanemarili smo male in jih pustili same. Kot svoje navajam besede tedanjega kardinala Ratzingerja, ki se spisal besedilo za križev pot leta 2005 in se povezal z bolečim krikom toliko žrtev ter poudaril: »Koliko umazanije je v Cerkvi in ravno tudi med tistimi, ki naj bi v duhovništvu povsem pripadali Gospodu! Koliko napuha in samovšečnosti! Kako malo cenimo zakrament sprave, v katerem nas Gospod pričakuje, da bi nas dvignil iz našega padca! Vse to je navzoče v njegovem trpljenju. Izdajstvo učencev, nevredno prejemanje njegovega telesa in krvi, mora pač biti najgloblja Odrešenikova bolečina, ki ga zadene prav v srce. Iz najgloblje duše moremo zaklicati: Kyrie, eleison. Gospod, reši nas!« (prim. Mt 8,25) (Deveta postaja premišljevanja).
… trpijo z njim vsi udje
Obseg in razsežnost dogodkov zahtevata, da se te stvari lotimo temeljito. Čeprav je pri vsakem postopku pomembno in potrebno spreobrnjenje, da se zavemo tega, kar se je zgodilo, to še ne zadostuje. Danes smo kot Božje ljudstvo poklicani, da sprejmemo bolečino svojih bratov in sester, ranjenih na telesu in duši. Če je bila opustitev v preteklosti oblika odgovora, pa danes hočemo, da je solidarnost v najglobljem in najzahtevnejšem pomenu naš način, kako današnjo in prihodnjo zgodovino napišemo v okolju, kjer morejo spori, napetosti in zlasti žrtve vseh oblik zlorabe najti iztegnjeno roko, ki jih varuje in rešuje iz njihove bolečine (prim. apostolsko spodbudo Evangelii gaudium – Veselje evangelija, 228). Ta solidarnost terja od nas, da zavračamo vse, kar bi moglo ogrožati nedotakljivost katerekoli osebe. Ta solidarnost kliče k boju zoper vsako obliko izprijenosti, zlasti duhovne, ker gre »za lagodno in samozadostno slepoto, ko je naposled vse dovoljeno: laž, prevara, sebičnost in druge prefinjene oblike zaverovanosti vase, kajti 'tudi satan si nadeva krinko angela luči'« (2 Kor 11,14) (Apostolska spodbuda Gaudete et exultate – Veselite in radujte se, 165). Klic svetega Pavla, naj trpimo s trpečimi, je najboljše zdravilo zoper vsako hotenje, da bi še naprej ponavljali Kajnove besede: »Sem jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9).
Zavedam se prizadevanj in dela, ki se ga lotevajo v različnih delih sveta, da bi zagotovili in izpeljali nujna posredovanja, ki branijo in varujejo nedotakljivost otrok in odraslih v stanju ranljivosti. K temu spada tudi širjenje »ničelne tolerance« in ukrepov, ki terjajo odgovornost od vseh, ki te zločine zagrešijo ali prikrivajo. Te tako nujne dejavnosti in ukrepe smo izvajali z zamudo, toda prepričan sem, da prispevajo k temu, da zagotavljajo boljšo kulturo varstva v sedanjosti in prihodnosti.
V povezavi s temi prizadevanji je nujno, da se vsak krščeni čuti vključenega v to cerkveno in družbeno preobrazbo, ki jo tako zelo potrebujemo. Takšno preoblikovanje zahteva osebno in občestveno spreobrnjenje. Navaja nas, da gledamo v isto smer kakor Gospod. Tako je rekel sv. Janez Pavel II.: »Če smo res začeli pri premišljevanju Kristusa, ga bomo mogli spoznati v obličju tistih, s katerimi se je sam istovetil« (Apostolsko pismo Novo millennio ineunte – V zarji novega tisočletja, 49). Učimo se gledati, kamor je gledal Gospod. Učimo se biti tam, kjer nas Gospod hoče imeti, da bi spreobrnili srce, ki je v njegovi navzočnosti. Pri tem nam pomagata molitev in pokora. Celotno sveto verno ljudstvo vabim k tej spokorni vaji molitve in posta v skladu z Gospodovo zahtevo: »To vrsto hudobnega duha je mogoče izgnati samo z molitvijo in postom« (Mt 17,21). Gospod prebuja našo vest, našo solidarnost in našo zavzetost za kulturo varovanja in odločnega 'nikdar več' vsakršni obliki zlorabe.«
Zlorabe oblasti in vesti
Nemogoče si je predstavljati spreobrnjenje cerkvenega ravnanja brez dejavnega sodelovanja vseh članov Božjega ljudstva. Še več: vsakokrat, ko smo skušali zanemariti Božje ljudstvo, ga utišati, obiti ali skrčiti na majne elite, smo gradili skupnosti, programe, teološke odločitve, duhovnosti in strukture brez korenin, brez spomina, brez obraza, brez telesa in končno brez življenja (Pismo potujočemu Božjemu ljudstvu v Čilu, 31. maja 2018). To se jasno kaže v zgrešenem pojmovanju avtoritete v Cerkvi, ki je zelo razširjeno v številnih skupnostih, v katerih so se dogajala dejanja spolne zlorabe in zlorabe oblasti in vesti. To je klerikalizem, ravnanje, ki »ne uničuje samo osebnosti kristjanov, ampak se nagiba k temu, da zmanjšuje in podcenjuje krstno milost, ki jo je Sveti Duh vlil v srce našega ljudstva« (Pismo kardinalu Marcu Ouelletu, predsedniku papeške komisije za Latinsko Ameriko, 31. marca 2016). Klerikalizem, pa naj ga pospešujejo duhovniki sami ali laiki, povzroča razdor v telesu Cerkve, ki prispeva k temu, da se nadaljuje zlo, nad katerim danes tožimo. Zavračati zlorabo pomeni odločno zavračati vsako obliko klerikalizma.
Vedno je dobro spominjati se, da je Gospod »v odrešenjski zgodovini odrešil svoje ljudstvo. Ne obstaja popolna identifikacija brez pripadnosti nekemu narodu. Zato se nihče ne odrešuje sam, kot osamljen posameznik, marveč ga Bog priteguje, upoštevajoč zapleteno dramo, ki se utrjuje v človeški skupnosti. Bog je namreč hotel vstopiti v človeško dinamiko, v dinamiko ljudstva« (Apostolska spodbuda Gaudete et exultate – Veselite in radujte se, 6). Zato je edina možnost, ki jo imamo, da bi odgovorili na to zlo, ki je prizadelo toliko življenj, da to nalogo prevzamemo vsi kot Božje ljudstvo. Zavest, da se čutimo del ljudstva in skupne zgodovine, nam omogoča v spokorni odkritosti priznati napake in grehe preteklosti, da se bomo od znotraj prenovili. Vse, česar se lotimo, da bi iz svojih skupnosti izkoreninili kulturo zlorabe, ne da bi pri tem dejavno sodelovali vsi udje Cerkve, ne bo moglo ustvariti potrebnih dinamik za zdravo in učinkovito preobrazbo. Spokorniška razsežnost posta in molitve nam bo kot Božjemu ljudstvu pomagala, da se bomo postavili pred Gospoda, skupaj s svojimi ranjenimi brati in sestrami, kot grešniki, ki prosijo za odpuščanje in milost sramovanja ter spreobrnjenja. Tako bomo izdelali ukrepe, ki ustvarjajo način delovanja v skladu z evangelijem. Kajti »vsakič, ko se skušamo vrniti k izviru in ponovno zajeti prvotno svežino evangelija, se pokažejo nove poti, ustvarjalne metode, druge izrazne možnosti, zgovorna znamenja in besede z novim pomenom za današnji svet« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium – Veselje evangelija, 11).
Pot ponovnega spreobrnjenja
Bistveno je, da kot Cerkev z bolečino in sramovanjem priznamo in obsodimo tiste gnusobe, ki so jih storili redovniki in duhovniki ter vsi tisti, ki so imeli nalogo, da varujejo in ščitijo najbolj ranljive. Prosimo odpuščanja za svoje grehe in za grehe drugih. Zavest greha nam pomaga priznati napake, prestopke in v preteklosti povzročene rane. Hkrati nam omogoča, da se odpremo in se sedaj močneje zavzemamo za pot ponovnega spreobrnjenja.
Pokora in molitev nam bosta pomagali izostriti oči in srce za trpljenje drugih ter zatreti željo po gospodovanju in posedovanju, ki sta pogosto korenina tega zla. Naj bi post in molitev odprla naša ušesa za tiho bolečino otrok, mladih in prizadetih. Post naj ustvari in poživi našo lakoto in žejo po pravičnosti, da bomo hodili v resnici in se opirali na vsa pravna sredstva, ki so potrebna. Post naj nas pretrese in nagne k temu, da se bomo z vsemi ljudmi dobre volje in celotno družbo zavzemali v resnici in ljubezni za to, da bi premagali vsako obliko spolne zlorabe in zlorabe oblasti in vesti.
Tako bomo mogli jasno pokazati svojo nalogo, h kateri smo poklicani, namreč da smo »znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu« (Drugi vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium, C 1).
»Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje,« nam je rekel sveti Pavel. Z molitvijo in postom moremo stopiti v osebno in občestveno soglasje s to spodbudo, da bi med nami rasli darovi sočutja, pravičnosti, preprečevanja in poravnave. Marija je mogla stati pod križem svojega Sina. Tega ni storila kakorkoli, ampak je stala pokončno in čisto zraven. S tem izpričuje, kako je ravnala vse svoje življenje. Če doživljamo nezvestobo, ki nam je povzročila te cerkvene rane, nam bo dobro delo, »če bomo z Marijo bolj vztrajali v molitvi« (Ignacij Loyolski, Duhovne vaje, 319), ko bomo skušali rasti v ljubezni in zvestobi do Cerkve. Marija, prva Kristusova učenka, uči vse nas učence, kako moramo ravnati ob trpljenju nedolžnega, ne da bi pobegnili ali obupovali. Ko gledamo Marijo, se učimo odkrivati, kje in kako moramo stati kot Kristusovi učenci.
Sveti Duh naj nam podari milost spreobrnjenja in notranje maziljenje, da bomo mogli izraziti svoje kesanje ob teh zločinih in svojo odločenost, da jih pogumno premagujemo.
Iz Vatikana, 20. avgusta 2018
FRANČIŠEK
Prevod: prof. Anton Štrukelj
